krishnamurtijevo učenje

SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA

2011-02-16T16:33:00.002+01:00

… nadaljevanje …
K: Toda vse religije, vse svete knjige, bodisi muslimanske ali katerekoli druge, trdijo, da moraš iti skozi določene sisteme.
WR: Toda budizem ne.
K: Trenutek, prosim. Budizma sploh ne bi omenil, ne vem. O njem sem bral, ko sem bil otrok, toda ušlo mi je iz spomina. Ko rečete, najprej se moraš disciplinirati in potem sčasoma to disciplino opustiti ..
WR: Ne, tega ne pravim. Tega tako ne dojemam in tudi ne Buda.
K: Potem se morda motim.
WR: Vprašanje, ki vam ga želim postaviti je: kako resnico spoznamo?
K: To je popolnoma druga zadeva.
WR: Kar pravim je, da smo pogojeni. Nihče nam tega ne more povedati, ne glede na to, kako močno se trudi. Revolucija je, da vidiš, da si pogojen. Trenutek, ko to vidiš, je zunaj časa, to je popolna revolucija in to je resnica.
K: Domnevajmo, da smo pogojeni z vzorcem evolucije – sem bil, sem, bom. To je evolucija. Ali ne?
WR: Da.
K: Včeraj sem ostudno ravnal, toda danes to slabo dejanje spoznavam in se osvobajam in jutri tega ne bom več storil in bom od njega osvobojen. To je naše celotno vedenje, psihološki ustroj našega bitja. To je vsakdanje dejstvo.
WR: Ali to vidimo? Razumevanje je lahko razumsko, zgolj besedno.
K: Ne govorim niti razumsko niti besedno, menim, da je ustroj dejstvo. Poskusil bom biti dober.
WR: Ne gre za vprašanje poskušanja, kako biti dober.
K: Ne, niti po Budi, niti po svetih knjigah, toda v vsakdanjem življenju povprečno človeško bitje pravi: ''Nisem tako dober, kot bi lahko bil, toda – dajte mi nekaj tednov ali let – in sčasoma bom strašansko dober.''
WR: Zagotovo se tako vedemo skoraj vsi.
K: Skoraj vsi. No, samo še trenutek. To je naše pogojevanje – kristjan, budist, ves svet je pogojen s to predstavo, ki morda izvira iz biološkega razvoja, vendar se je premaknila na psihološko področje.
WR: Da, to ste dobro povedali.
K: Torej, kako lahko moški ali ženska, človeško bitje, uniči ta vzorec, ne da bi v to vneslo čas? Razumete moje vprašanje?
WR: Da. Samo z videnjem.
K: Ne, ne morem videti, če sem ujet v ta prekleti, ostudni napredek. Vi pravite, samo z videnjem, in jaz pravim, da ne morem videti.
WR: Potem ne morete.
K: Ne, toda to želim raziskati. Se pravi, zakaj psihološko dajemo ''napredku'' tako velik pomen?
IS: Nisem učenjakinja, temveč praktik. Osebno, kot zahodnjakinja, kot nekdanja znanstvenica, sem našla v budističnem učenju najbolj zadovoljiv odgovor: da se slepim, da sem sama sebi ovira. Dokler sem tu s svojim svežnjem pogojevanja, ne morem videti in delovati.
K. To mi ne pomaga. Pravite, da ste se to naučili.
IS: To sem se naučila, toda to sem storila na način, ki ga uporabimo pri učenju igranja na klavir in ne na način proučevanja predmeta.
K: Ponovno. Igranje klavirja pomeni vajo. Torej, o čem govorimo ob koncu tega?
G Narayan: Zdi se, da imamo tu težavo. Znanje poseduje določeno privlačnost, določeno moč, znanje kopičimo, najsi je budistično ali znanstveno, saj ti daje svojski občutek svobode – čeprav to ni svoboda – na področju običajne resničnosti. In po letih proučevanja odkrijemo, da proučevanje zelo težko opustimo, kajti do te točke prispemo po približno dvajsetih letih in ko jo ocenjujemo opazimo, da nima lastnosti tega, čemur bi vi morda rekli resnica. Zdi se, da je težava pri vseh praksah, da takrat ko vadiš, nekaj dosežeš; in dosežek je iz vrste običajne resničnosti, ki ima določeno moč, določeno privlačnost, določeno zmožnost, morda določeno jasnost.
WR: Zaradi tega postanete na njega navezani.
GN: Da, in zbežati od njega je veliko težje kot začetniku; začetnik, ki teh stvari ni pridobil, morda nekaj vidi bolj neposredno, kot vidi človek, ki je pridobil veliko modrosti.
WR: To je odvisno od posameznika, ne morete posploševati.
K: Če lahko opozorim, lahko posplošujemo kot načelo. Toda pojdimo nazaj, kjer smo bili. Drži, da smo vsi ujeti v predstavo o napredku?
WR: Pravkar smo se strinjali, da človeštvo sprejema dejstvo, da je napredek postopna evolucija. Kot ste rekli, to biološko sprejema kot resnico in jo tam lahko dokaže, in tako to isto teorijo uporablja na psihološkem področju. Strinjali smo se, da je to človeško stanje.
K: Je to stanje resnica? Strinjam se, da v smislu biološke evolucije obstaja napredek in sem to postopno prenesel na psihološki obstoj? Ali je to resnica?
WR: Sedaj razumem, kaj sprašujete. Ne verjamem, da je to resnica.
K: Zato bom opustil celotno zamisel o disciplini.
...nadaljevanje sledi...

2010-01-05T11:33:00.002+01:00

… nadaljevanje …
Kaj je potem meditacija? Ta je del tako imenovane religije. Kaj je meditacija? Je to pobeg od hrupnega sveta? Imeti molčeč um, miren um, tih um? Da bi se bolj zavedali, da bi imeli vaše misli pod nazorom, vadite sisteme, metode. Sedite s prekrižanimi nogami in ponavljate neko mantro. Povedali so mi, da je etimološki pomen te besede 'mantra' 'razmišljanje o ne-postajanju'. To je eden od pomenov. In ravno tako pomeni 'odvezati se, potisniti stran vse egocentrično delovanje'. To je resnični, izvorni pomen mantre. Toda mi ponavljamo, ponavljamo, ponavljamo in nadaljujemo z ukvarjanjem s samimi seboj, z našimi samoljubnimi načini in tako je mantra izgubila svoj pomen. Torej, kaj je meditacija? Je meditacija zavesten napor? Zavestno meditiramo, vadimo zato, da bi nekaj dosegli, dosegli tih um, občutek tišine v možganih. Kakšna je razlika med meditantom in človekom, ki pravi: Želim denar, torej bom za njega delal?
Kakšna je razlika med tema dvema? Oba si prizadevata nekaj doseči, ali ne? Eno imenujemo duhovni dosežek, drugemu pravimo posvetni dosežek. Toda oba sta iz niza dosežkov. Tako to, po mnenju govorca, sploh ni meditacija. Vsaka zavestna, premišljena, aktivna želja, z njeno voljo, ni meditacija.
Vprašati moramo: Ali obstaja meditacija, ki je ne izpeljemo z mišljenjem? Ali obstaja meditacija, ki se je ne zavedate? Vsak proces meditacije, ki je premišljen, ni meditacija; to je tako očitno. Ves preostanek življenja lahko presedite s prekrižanimi nogami, meditirate, dihate in počnete vse te stvari, vendar ne boste prišli nič bližje drugi stvari. Ker je vse to premišljeno delovanje, da bi dosegli rezultat – vzrok in posledica. Temveč vzrok postane posledica. To je torej krog v katerega se ujamete. Ali torej obstaja meditacija, ki je ni zgradila želja, volja, napor? Govorec pravi, da obstaja. Ni vam potrebno to verjeti. Nasprotno, v to morate dvomiti, se spraševati, tako kot se je o tem spraševal govorec, v to dvomil, to raztrgal. Ali obstaja meditacija, ki ni načrtovana, organizirana? Da bi se v to poglobili, moramo razumeti možgane, ki so pogojeni, omejeni. In ti možgani poskušajo doumeti brezmejno, neizmerljivo, brezčasno – če obstaja taka stvar, kot je brezčasno.
In zaradi tega je pomembno razumeti zvok. Zvok in tišina gresta skupaj. Ne razumete zvoka, globine zvoka, toda ločili ste zvok od tišine. Zvok je beseda, zvok je bitje vašega srca. Vesolje – vesolje v smislu celotne zemlje, vseh nebes, milijonov zvezd, celotnega neba – je napolnjeno z zvokom. Očitno. Ni potrebno, da o tem poslušate znanstvenike. In ta zvok ste predelali v nekaj neznosnega. Torej želimo imeti možgane, ki so tihi, mirni. Toda, ko poslušate zvok, je samo poslušanje tišina. Tišina in zvok nista ločena.
Torej je meditacija nekaj, kar ni načrtovano, organizirano. Meditacija se začne pri prvem koraku, ki je osvobojenost od vseh vaših psiholoških ran, osvobojenost od vseh vaših nakopičenih strahov, zaskrbljenosti, osamljenosti, obupa in žalosti. To je osnova. To je prvi korak in prvi korak je zadnji korak. Če naredite prvi korak, je to konec. Toda nismo voljni narediti prvi korak, ker ne želimo biti svobodni. Želimo biti odvisni od – moči, drugih ljudi, okolice, od naših izkušenj in znanja. Vedno ste odvisni, in nikoli osvobojeni vseh odvisnosti in vseh strahov. Zato je konec vseh strahov ljubezen. Kjer je ljubezen, tam je sočutje. In to sočutje ima svojo celostno inteligenco. In ko deluje ta inteligenca, je njeno delovanje vedno pravilno. Kjer obstaja ta inteligenca, tam ni spora.
Slišali ste vse to. Slišali ste o koncu strahu, o koncu žalosti, in o lepoti in ljubezni. Toda slišati je ena stvar, delovati pa je druga. Slišali ste vse te stvari, ki so resnične, logične, pametne, razumne, toda ne boste ravnali v skladu z njimi. Šli boste domov in ponovno začeli – z vašimi skrbmi, vašimi spori, vašimi bedami. Torej vprašamo: ''Kaj je smisel vsega tega?'' Kakšen je smisel v tem, da poslušamo govorca in tega ne živimo? Poslušati in ne delovati je zapravljanje vašega življenja. Če poslušate nekaj, kar je resnica in ne delujete, je zapravljanje vašega življenja. In življenje je mnogo predragoceno. Je edina stvar, ki jo imamo. Ravno tako smo izgubili stik z naravo, kar pomeni, da smo izgubili stik s samimi seboj, kar je del narave. Ne ljubite dreves, ptic, voda, gora. Zemljo uničujemo. In uničujemo drug drugega. Vse to je takšno zapravljanje življenja. Ko vse to spoznamo, ne zgolj intelektualno ali verbalno, potem živimo religiozno življenje. Odevanje ledvenega ogrinjala ali beračenje naokrog, ali vstop v samostan – to ni religiozno življenje. Religiozno življenje se začne, ko ne obstaja spor, ko obstaja ta občutek ljubezni. Potem lahko ljubite drugega, vašo ženo ali vašega moža, toda to ljubezen si delijo vsa človeška bitja. Ne poklonimo je samo eni osebi in zato ni omejena.

Torej, ko daste vaše srce, um in možgane, obstaja nekaj, kar je onkraj vsega časa. In obstaja blagoslov tega. Ne v templjih, cerkvah, niti v mošejah. Ta blagoslov je tam, kjer ste.

Konec

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-12-25T18:06:00.002+01:00

… nadaljevanje …
Torej bomo raziskovali, trenirali naše možgane, našo razumnost in našo logiko, da bi odkrili, kaj je religija, kaj je religiozno življenje. Ali je v sodobnem svetu religiozno življenje mogoče? Kar ne pomeni, da postanemo menih ali se pridružimo neki organizirani skupini menihov. Samo takrat, ko razumemo kaj religije dejansko so in vse to odrinemo vstran, in ne pripadamo nobeni organizirani religiji, nobenemu guruju in nimamo nobene psihološke ali tako imenovane duhovne avtoritete, bomo zmožni sami odkriti, kaj je dejansko, resnično religiozno življenje. Ne obstaja nobena duhovna avtoriteta. To je eden od zločinov, ki smo ga zakrivili – iznašli smo posrednika med nami in resnico.
Torej boste začeli raziskovati, kaj je religija in v samem procesu tega raziskovanja živite religiozno življenje, ne na njegovem koncu. V samem procesu gledanja, opazovanja, razpravljanja, dvomov, spraševanja, ne da bi imeli prepričanje ali vero, že živite religiozno življenje. To bomo storili sedaj.
Ko gre za religiozne zadeve, se zdi, da smo zgubili vso razumnost, vso logiko in zdravo pamet. Biti moramo logični, razumni; moramo dvomiti, spraševati. Vse stvari, ki jih je zgradil človek – bogove, odrešitelje, guruje in njihovo avtoriteto – vse to ni religija. Gre zgolj za prevzem avtoritete od manjšine. Ali pa jim avtoriteto daste vi. Ali ste kdaj opazili, da se takrat, ko obstaja socialni ali politični nered, vedno pojavi diktator, vladar? Nedavno smo imeli takšne primere – Musolinija in Hitlerja, tega norega človeka. Ko obstaja politični, religiozni nered ali v našem življenju, ustvarimo avtoriteto. Vi ste odgovorni za avtoriteto. In obstajajo ljudje, ki so preveč pripravljeni sprejeti avtoriteto.
Torej bomo skupaj pogledali kaj je religija. Ko obstaja strah, človek neizogibno išče nekaj, kar ga bo varovalo, zaščitilo, kar mu bo dajalo občutek gotovosti, popolne varnosti, ker je do konca prestrašen. Zaradi tega strahu smo iznašli bogove, zaradi tega strahu smo iznašli vse obrede, ves ta cirkus, ki se dogaja v imenu religije. Vse templje v tej deželi, vse cerkve in mošeje je zgradilo mišljenje. Lahko pravite da obstaja neposredno razodetje, toda nikoli se o njem ne sprašujete, nikoli ne dvomite o tem razodetju; sprejeli ste ga. In če uporabimo logiko in razum vidimo, da vse praznoverje, ki smo ga nakopičili, ni religija. Očitno. Ali lahko vse to odrinete, da bi odkrili, kaj je narava religije, uma, ki poseduje kvaliteto religioznega življenja?
Ali lahko mi, kot človeška bitja, ki so prestrašena, ne iznajdemo, ne ustvarimo iluzije, temveč se s strahom soočimo? Strah lahko popolnoma izgine, ko ga zadržite, z njim ostanete, od njega ne pobegnete, ko mu posvetite popolno pozornost. To je tako, kot bi na strah vrgli luč, močno, sijočo luč. Potem ta strah popolnoma izgine. In ko ni strahu, ni boga, ni obredov; vse to postane nepotrebno, neumno. Vse to je nereligiozno. Stvari, ki jih je iznašlo mišljenje, so nereligiozne, kajti mišljenje je materialistični proces, ki temelji na izkušnjah, znanju in spominu. In mišljenje je iznašlo celotno brbljanje, celotno zgradbo organiziranih religij, ki je brez vsakega pomena. Ali lahko to prostovoljno odrinete stran, ne da bi na koncu tega iskali nagrado? Boste to storili? Ko to storite, začnite spraševati: Kaj je to religija in ali kaj obstaja onkraj časa in mišljenja?
To vprašanje lahko postavite, toda če mišljenje iznajde nekaj onkraj, je to še vedno materialen proces. Rekli smo, da je mišljenje materialen proces, ker ga vzdržujejo, hranijo možganske celice. Govorec ni znanstvenik, toda to lahko opazite pri sebi, opazujete dejavnost vaših možganov, ki je dejavnost mišljenja. Torej, če lahko to z lahkoto odrinete vstran, brez upiranja, potem neizogibno vprašate: Ali je kaj onkraj vsega časa in prostora? Ali obstaja kaj, kar ni pred tem videl noben človek? Ali obstaja kaj brezmejno svetega? Ali obstaja kaj, česar se možgani niso nikoli dotaknili? To boste odkrili, če boste naredili prvi korak – kar je zbrisati ves ta nesmisel, ki mu pravimo religija, tako da uporabljamo svoje možgane, svojo logiko, svoj dvom, svoje spraševanje.
... nadaljevanje ...

2009-12-06T14:31:00.002+01:00

… nadaljevanje …
Ondan smo govorili z računalniškim strokovnjakom. Računalnik lahko programiramo in ta shrani ta spomin. Prav tako lahko ta spomin spravi na papir ali disketo in se ohrani praznega, da ga lahko reprogramiramo ali mu damo nadaljnja navodila. Ali lahko podobno možgani uporabijo znanje, ko je potrebno, vendar so, ko je potrebno, osvobojeni vsega znanja? To je, naši možgani ves čas snemajo. Vi snemate, kar je bilo sedaj rečeno in ta posnetek postane spomin. Ta spomin, to snemanje, je na določenih področjih nujno. To področje je fizično delovanje. Torej, ali so lahko možgani svobodni, tako da lahko popolno delujejo v drugačni razsežnosti? To je, vsak dan, ko greste v posteljo, izbrišejo vse, kar ste zbrali, umrejo ob koncu dneva.
Slišite te vrste trditev – to je, življenje je umiranje; to sploh nista dve ločeni stvari. To trditev slišite, ne zgolj z vašimi ušesi, temveč, če pozorno poslušate, prav tako slišite resnico tega, dejanskost tega in za trenutek vidite jasnost tega. Kasneje, zdrsnete nazaj – ste navezani, ostalo poznate. Ali je mogoče, da vsak od vas na koncu dneva umre vsemu, kar ni nujno – vsi boleči spomini, vsa prepričanja, vaša verovanja, vaše zaskrbljenosti, vaša žalost? Vsak dan to končajte in potem boste videli, da ves čas živite s smrtjo – smrtjo, ki je konec.
Prav tako se bi morali poglobiti v vprašanje konca. Nikoli nič ne popolnoma ne končamo. Končamo tisto v čimer je neki dobiček, če je neka nagrada. Ali lahko nekaj prostovoljno končamo, brez domneve da v bodočnosti obstaja nekaj boljšega? In da je mogoče v sodobnem svetu živeti na ta način. To je celosten način življenja v katerem ves čas potekata življenje in umiranje.
Prav tako bi morali skupaj pretresti kaj je ljubezen. Je ljubezen občutek? Je ljubezen poželenje? Je ljubezen užitek? Ali je ljubezen zgradilo mišljenje? Ali ljubite svojo ženo ali svojega moža ali svoje otroke – ljubite? Je ljubezen ljubosumje? Ne recite 'ne', ker ste ljubosumni. Je ljubezen strah, zaskrbljenost, bolečina in podobno? Torej, kaj je ljubezen? Lahko ste zelo bogati, lahko posedujete moč, položaj, lahko ste pomembni, ves ta hierarhičen pogled na življenje, toda brez ljubezni, brez te kakovosti, te dišave, tega plamena, ste zgolj prazna lupina. Če bi ljubili svoje otroke, ali bi bile vojne? Če bi ljubili svoje otroke, ali bi jim dopustili, da se pohabijo v vojnah, ubijejo drugega, drugega ranijo? Ali ljubezen obstaja, ko obstaja častihlepnost? Prosim, z vsem tem se morate soočiti. Vendar se ne, ker ste ujeti v rutino, v ponavljanje vznemirjenja, kot je spolnost in tako naprej. Ljubezen nima popolnoma nič opraviti z užitkom, z vznemirjenjem. Ljubezni ni zgradilo mišljenje. Zatorej je ni znotraj zgradbe možganov; je nekaj popolnoma zunaj možganov. Medtem ko so možgani s samo njihovo naravo in zgradbo orodje občutka, živčnih odzivov in tako dalje, ljubezen ne more obstajati, kjer je zgolj občutek. Spomin ni ljubezen.
Prav tako bi morali skupaj pretresti kaj je to religiozno življenje in kaj je religija, čeprav je to zelo zapleteno vprašanje. Človek je vedno iskal, raziskoval, hrepenel po nečem onkraj telesnega, onkraj vsakdanjega obstoja bolečine, žalosti in užitka. Vedno je iskal nekaj onkraj – najprej v oblakih, v nevihtah kot božji glas. Potem je častil drevesa in kamne. Preprosti ljudje to še vedno počnejo; v vaseh daleč od teh umazanih, zverinskih mest še vedno častijo kamne, drevesa in majhne podobe. Človek želi odkriti ali obstaja kaj svetega. In pride duhovnik in reče: 'Pokazal vam bom, oznanil vam bom – prav tako kot to počnejo guruji. In obstajajo obredi zahodnih duhovnikov, njihovo ponavljanje in čaščenje njihove posebne podobe. In tudi vi imate svoje lastne podobe. Ali pa morda ne verjamete v nič od tega; morda rečete: 'Sem ateist, ne verjamem v boga, sem človekoljub.' Vendar je človek vedno želel odkriti nekaj, kar je morda onkraj časa, onkraj vsega mišljenja.
… nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-11-28T11:09:00.003+01:00

… nadaljevanje …
Torej, vprašanje je: Zakaj možgani ločujejo življenje – življenje, ki je spor in tako dalje – od smrti? Zakaj se dogaja ta delitev? Ali ta delitev obstaja, ko obstaja navezanost? Prosim, stvari skupaj pretresamo, to stvar, ki jo človeštvo živi že milijone let, si delimo – življenje in umiranje. Torej moramo to skupaj preiskati in se ne upirati, ne reči: 'Da, verjamem v reinkarnacijo, to je tisto po čem živim, zame je to pomembno.' Sicer se bo naš pogovor končal. Res se moramo poglobiti v vprašanje kaj je življenje, kaj je tratenje življenja in kaj je umiranje. Navezani smo na tako mnogo stvari - na guruja, na nakopičeno znanje, na spomine na našega sina ali hčer in tako dalje. Ta spomin ste vi. Vaši celotni možgani so napolnjeni s spominom – ne zgolj s spominom na nedavne dogodke, temveč tudi z globokim, stalnim spominom tega, kar je bilo žival, opica. Mi smo del tega spomina. Navezani smo na to celotno zavest. To je dejstvo. In smrt pride in reče: 'To je konec vaše navezanosti.' Torej, strah nas je tega, bojimo se biti od vsega tega popolnoma osvobojeni. In smrt je to – pretrganje z vsem, kar smo imeli. Lahko si izmislimo in rečemo: 'Nadaljeval bom naslednje življenje.' Toda, kaj je tisto, kar se nadaljuje? Razumete moje vprašanje? Kaj je tisto v nas, kar si želi nadaljevati. Ali nadaljevanje sploh obstaja, razen vašega bančnega računa, vsakodnevnega odhajanja v pisarno, vaše rutine čaščenja in nadaljevanja vaših prepričanj? Vse to skupaj je zgradilo mišljenje. In 'jaz', ego, oseba je skupek zapletenih starih in modernih spominov. To lahko vidite sami. O vsem tem vam ni potrebno študirati knjig in filozofij. Sami lahko zelo jasno vidite, da ste sveženj spominov. In smrt napravi konec vsem tem spominom. Zato smo prestrašeni.
Torej, vprašanje je: Ali v sodobnem svetu lahko živimo s smrtjo? Ne samomor – ne govorimo o tem. Toda ali lahko, ko živite, končate vse navezanosti, kar je smrt? Navezan sem na hišo v kateri živim, ki sem jo kupil, za njo dal veliko denarja, in navezan sem na vse pohištvo, slike, družino, spomine. In pride smrt in vse to izbriše. Torej, ali lahko živim vsak dan mojega življenja s smrtjo? Konec vsega vsak dan, konec vseh vaših navezanosti – to pomeni umreti. Toda ločili smo življenje od umiranja. Zato smo neprekinjeno prestrašeni. Toda ko življenje in smrt spravite, življenje in umiranje, potem boste odkrili, da obstaja stanje možganov v katerem vse znanje, kot spomin, umre. Toda znanje potrebujete za pisanje pisem, za prihod sem, za znanje angleščine, vodenje računov, pot domov in tako dalje. Potrebujete znanje, vendar ne znanje kot nekaj, kar popolnoma zaposli um.
… nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-11-22T16:31:00.003+01:00

… nadaljevanje …
Prav tako moramo skupaj pretresti, kaj je smrt. To je gotova stvar s katero se moramo vsi soočiti. Bodisi da smo revni ali bogati, nevedni ali polni znanja, smrt je gotovost za vsako človeško bitje, vsi bomo umrli. In nikoli nismo zmogli razumeti naravo smrti; Vedno smo se bali smrti, ali ne? In upamo na nadaljevanje po smrti. Torej bomo zase odkrili, kaj je smrt, kajti z njo se bomo soočili, najsi smo stari ali mladi. In da bi razumeli smrt, moramo raziskati kaj je življenje, kaj je naše življenje.
Ali zapravljamo svoja življenja? Z besedo 'zapravljamo' mislimo na zgubljanje naše energije na različne načine, njeno zgubljanje v specializiranih poklicih. Ali zapravljamo naš celotni obstoj, naše življenje? Če ste bogati lahko rečete: ''Da, nakopičil sem veliko denarja, to je veliko zadovoljstvo.'' Ali če imate določen talent, je ta talent nevarnost za religiozno življenje. Talent je dar, zmožnost, sposobnost v posebni smeri, ki je specializacija. Specializacija je proces drobitve. Torej se morate vprašati, če zapravljate svoje življenje. Lahko ste bogati, lahko imate vse vrste sposobnosti, lahko ste specialist, velik znanstvenik ali poslovnež, toda ali je bilo ob koncu življenja vse to zapravljanje? Ves trud, vsa žalost, vsa velikanska zaskrbljenost, negotovost, neumna slepila, ki jih je človek zbral, vsi bogovi, vsi svetniki in tako dalje – ali je bilo vse to zapravljanje? Lahko imate moč, položaj, toda ob njihovem koncu – kaj? Prosim, to je resno vprašanje, ki si ga morate postaviti. Drugi na to vprašanje ne more odgovoriti namesto vas.
Torej, ločili smo življenje od umiranja. Umiranje je konec našega življenja. Odrinemo ga, kakor je le mogoče, daleč – dolg časovni interval – toda na koncu dolgega potovanja umremo. In kaj je to, čemur pravimo življenje? Služenje denarja, odhajanje v pisarno od devetih do petih, nadurno delo najsi je to v laboratoriju ali v pisarni ali v tovarni, in neskončni spor, strah, zaskrbljenost, osamljenost, obup, potrtost – to celotni način obstoja je to, čemur pravimo življenje. In na tem vztrajamo. Toda, ali je to življenje? Življenje je bolečina, žalost, zaskrbljenost, spor, vsaka oblika prevare in pokvarjenosti. Kjer je sebičnost, tam mora biti pokvarjenost. To je tisto, čemur pravimo življenje. To vemo, z vsem tem smo seznanjeni, to je naš vsakdanji obstoj. In strah nas je umiranja, kar je pustiti vse stvari, ki jih poznamo, vse stvari, ki smo jih izkusili in zbrali – sijajno pohištvo in čudoviti zbirko podob in slik. In smrt pride in reče: ''Nobene od teh stvari ne moreš več imeti.''
Tako se v strahu pred neznanim, oprijemamo znanega. Lahko iznajdemo reinkarnacijo. Toda nikoli ne raziščemo, kaj je tisto, kar se rodi v naslednjem življenju. Kar se rodi v naslednjem življenju je le sveženj spominov. Ker živimo po spominih. Živimo po znanju, ki smo ga pridobili ali nasledili in to znanje je to, kar smo. Jaz je znanje o preteklih izkušnjah, mislih in tako dalje. Jaz je to. Jaz lahko v nekom odkrije nekaj božanskega. Toda to je še vedno dejavnost mišljenja in mišljenje je vedno omejeno. Torej, to je naše življenje, to je tisto, čemur pravimo življenje – užitek in bolečina, nagrada in kazen. In smrt pomeni konec vsega tega, konec vseh stvari, o katerih smo razmišljali, jih kopičili, uživali. In na vse to smo navezani. Navezani smo na naše družine, nakopičen denar, znanje, prepričanja in ideale po katerih živimo. Na vse to smo navezani. In smrt reče: ''To je konec tega, stari moj.''

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-11-10T18:50:00.002+01:00

… nadaljevaje …

GOVOR 4

Ali obstaja meditacija, ki ni dosežena z mišljenjem?

Včeraj zvečer smo govorili o žalosti in koncu žalosti. S koncem žalosti pride strast. Zelo malo nas resnično razume ali se poglobi v vprašanje žalosti. Ali je mogoče končati vso žalost? To je vprašanje, ki ga postavljajo vsa človeška bitja, morda ne zelo zavestno; toda globoko želijo odkriti, tako kot vsi mi, ali obstaja konec človeškega trpljenja, človeške bolečine in žalosti. Kajti brez konca žalosti, ni ljubezni. Ko smo žalostni, je to velik šok za živčni sistem, kot napad na vse fiziološko kakor tudi psihološko bitje. Običajno od tega poskušamo zbežati z jemanjem drog ali pitjem ali skozi vsako obliko religije. Ali postanemo cinični, ali sprejmemo stvari, ker so neizbežne.
Ali se lahko v to vprašanje resno in temeljito poglobimo? Ali je mogoče, da sploh ne bežimo od žalosti? Morda umre moj sin in občutim velikansko žalost, šok in odkrijem, da sem resnično zelo osamljeno človeško bitje. S tem se ne morem soočiti, to ne morem prenašati. Tako od tega pobegnem. In obstaja mnogo pobegov – svetovljanskih, verskih ali filozofskih. Ta pobeg je tratenje energije. Ne pobegniti v katerikoli obliki od bolečine, bridkosti samote, gorja, šoka, temveč popolnoma ostati z dogodkom, s to stvarjo, ki ji pravimo trpljenje – ali je to mogoče? Ali lahko držimo katerokoli težavo – držimo in je ne poskusimo rešiti – jo poskusimo pogledati kot da bi držali dragocen, izbran dragulj? Sama lepota tega dragulja je tako privlačna, prijetna, da ga kar naprej gledamo. Če bi na enak način popolnoma držali žalost, brez gibanja misli ali pobega, potem to samo dejanje neodmika od dejstva povzroči totalno osvoboditev od tega, kar nam je povzročilo bolečino. V to se bomo poglobili malo kasneje.
In morali bi tudi premisliti, kaj je lepota. Lepota je zelo pomembna – ne lepota osebe, ali čudovitih slik, ali kipov v muzeju, in prizadevanje starodavnega človeka, da bi izrazil svoje občutke v kamnu, sliki ali pesmi. Morali bi se vprašati, kaj je lepota. Lepota je lahko resnica, lepota je lahko ljubezen. Brez razumevanja narave in globine te izredne besede 'lepota', morda nikoli ne bomo mogli priti do tega, kar je sveto. Torej se moramo poglobiti v vprašanje, kaj je lepota.
Ko vidite nekaj zelo lepega, kot je zasnežena gora nasproti modrega neba, kaj se dejansko zgodi? Ko za trenutek, za sekundo, vidite nekaj izredno živega, lepega, veličastnega, sama veličastnost te gore, njena brezmejnost prepodi, odstrani vse ukvarjanje s seboj, vse težave. V tej sekundi ni 'mene', da bi to gledal. Sama veličastnost gore za trenutek odžene vse moje ukvarjanje s samim seboj. Zagotovo ste to morali opaziti. Ste opazili otroka, ki se igra? Ves dolgi dan je bil poreden – kar je prav – pa ste mu dali igračo in potem je bil naslednjo uro, dokler ni igrače polomil, izredno miren. Igrača je vsrkala njegovo porednost., ga prevzela. Podobno, ko vidimo nekaj izjemno lepega, nas ta sama lepota prevzame. To je, lepota obstaja, ko ni jaza, ni ukvarjanja s sabo, ni duševnih muk jaza. Ali je mogoče razumeti lepoto, ki je brez jaza, ne da bi nas vsrkalo ali pretreslo nekaj izredno lepega, kot je gora ali dolina v globoki senci, ne da bi nas prevzela gora? Kajti, kjer je jaz, tam ni lepote, kjer obstaja samoljubje, tam ni ljubezni. Torej gresta ljubezen in lepota skupaj, nista ločeni.
… nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-10-30T17:44:00.002+01:00

… nadaljevanje …
Prav tako bi morali skupaj pretresti ljubezen, žalost in smrt. Prosim, vse to je mnogo preresno, ker to vpliva na vsakdanje življenje. To ni nekaj, s čimer bi se vi intelektualno igrali; to zadeva vaše življenje – ne življenje nekoga drugega – način na katerega živite po vseh teh milijonih let. Poglejte, kakšna so vaša življenja, kako prazna, plitka, nasilna, kruta, nepremišljena, lahkomiselna so. Poglejte jih. Vse to je ustvarilo v svetu tako pustošenje. Vsi želite imeti visok položaj, doseči nekaj, nekaj postati. In vse to videti je velika žalost, ali ne? Vsako človeško bitje na tem svetu, najsi je visoko postavljeno ali zgolj neveden vaščan, gre skozi žalost. Ono morda ne prepozna narave in lepote in moči žalosti, toda gre skozi bolečino tako kot vi. Človeška bitja trpijo že milijone let. Še niso rešila težave; želijo od nje pobegniti. In kakšen je odnos žalosti do ljubezni in smrti? Ali je lahko konec žalosti? To je eno od vprašanj, ki ga človeštvo postavlja že milijone let. Ali obstaja konec vse bolečine, zaskrbljenosti, bridkosti žalosti?
Žalost ni zgolj vaša lastna osebna žalost; prav tako obstaja žalost človeštva. Zgodovinsko je bilo pet tisoč let vojne. To pomeni, da so vsako leto eni ljudje ubijali druge zavoljo njihovega rodu, njihove vere, njihove narodnosti, njihove skupnosti, njihove osebne zaščite in tako dalje. Ali ste kdaj spoznali, kaj so naredile vojne, kakšno pustošenje so ustvarile? Kako mnogo milijonov je jokalo, kako mnogo milijonov je bilo ranjenih, brez rok, brez nog, brez oči, celo brez obraza? Vi ljudje ne veste o vsem tem nič. Torej, ali je v tem pogledu lahko konec žalosti in bolečine? In kaj je žalost? Ali ne poznate žalosti? Ali ne? Ali vas je sram to priznati? Ko vam odvzamejo vašega sina, vašo hči ali nekoga, ki ga po vašem mnenju ljubite ali ne točite solza? Ali se ne počutite strašansko osamljene, ker ste za vedno izgubili tovariša? Ne govorimo o smrti, temveč o tej brezmejni stvari, skozi katero gre človek, ne da bi kdaj našel rešitev.
Brez konca žalosti ni ljubezni. Žalost je del vaše sebičnosti, vašega samoljubnega egocentričnega delovanja. Jočete za drugim, za vašim sinom, za vašo materjo, za vašim bratom. Zakaj? Zato, ker ste zgubili nekoga na katerega ste bili navezani, nekoga, ki vam je nudil prijateljstvo, tolažbo in še vse ostalo. Ob smrti te osebe spoznate, kako popolnoma prazno, kako osamljeno je vaše življenje. Potem jočete. In obstaja veliko, veliko ljudi, ki so vas pripravljeni tolažiti in vi z veliko lahkoto zdrsnete v to mrežo, to past tolažbe. Obstaja tolažba v bogu, ki je predstava, ki jo je ustvarilo mišljenje, ali tolažba v nekem varljivem konceptu ali ideji. In to je vse, kar želite. Toda nikoli se ne sprašujete o samem nagonu, želji po tolažbi, nikoli se ne vprašate, ali kakšna tolažba sploh obstaja. Potrebujemo udobno posteljo ali stol – to je v redu. Toda nikoli ne vprašate, ali sploh obstaja kakšna psihološka, notranja tolažba. Ali je to privid, ki je postal vaša resnica? Ali razumete? Privid lahko postane vaša resnica – privid, da ste bog, da bog obstaja. Boga je ustvarilo mišljenje, strah. Če ne bi imeli strahu, boga ne bi bilo. Boga in iskanje večne tolažbe je zaradi strahu, osamljenosti, obupa iznašel človek. Torej, vi se nikoli ne vprašate, ali tolažba, ki je globoko, nenehno zadovoljstvo, sploh je. Vi vsi želite biti zadovoljeni, ne samo s hrano, ki jo jeste, temveč tudi s spolnostjo, ali z doseganjem nekega avtoritativnega položaja in v tem položaju najti tolažbo. Vprašajmo se, ali sploh obstaja kakšna tolažba, ali obstaja karkoli, kar bo prijetno od trenutka rojstva do smrti. Nikar me samo ne poslušajte; odkrijte, temu posvetite vašo energijo, vaše mišljenje, vašo kri, vaše srce. In če ni privida, ali obstaja kakšna tolažba? Če ni strahu, ali želite tolažbo? Tolažba je druga oblika užitka.
To je torej zelo zapleten problem našega življenja – zakaj smo tako plitki, prazni, napolnjeni z znanjem drugih ljudi in knjigami; zakaj nismo neodvisna, svobodna človeška bitja za odkrivanje; zakaj smo sužnji. To ni retorično vprašanje; to je vprašanje, ki ga vsak od nas mora postaviti. Prav v samem spraševanju, dvomljenju pride svoboda. In brez svobode ni občutka resnice.
Torej se bomo jutri poglobili v vprašanje, kaj je religiozno življenje in, ali obstaja nekaj, kar je totalno posvečeno, sveto, kar ni izum mišljenja.
... nadaljevanje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-10-24T16:53:00.002+02:00

…nadaljevanje …
Drži? Vranino krakanje deluje na bobnič in živčevje in hrup se prevede kot vranje oglašanje. To je občutenje. Slišanje ali videnje povzročita občutenje in potem stik. Vidite lepo vzdrževan vrt; zelena je bogata, popolna, v njem ni plevela. Čudovita stvar za opazovanje. Obstaja videnje, Potem, če ste občutljivi, greste in se dotaknete trave. To je videnje, stik in potem občutenje. Mi živimo po občutenju, to je potrebno. Če niste zelo občutljivi, ste topoglavi, ste napol živi kot nas je večina. V izložbi vidite lep sari ali bluzo. Vidite ga. Vstopite v trgovino in ga otipate; nakar pride do občutenja otipa in rečete: ''Hudirja, kako ljubek material je to.'' Kaj se zgodi potem? Ali čakate name, da vam bom povedal: Prosim, poslušajte to. Če to sami vidite in ne da bi vam povedal nekdo drug, potem postanete učitelj in učenec. Toda, če samo ponavljate, kar vam nekdo, vključno govorec, pove, potem ostanete povprečni, brezbrižni, ponavljajoči. Torej, poglobimo se v to. Vidite lep avto, se dotaknete njegove politure, vidite njegovo obliko in zgradbo. Iz tega nastane občutenje. Potem pride misel in reče: ''Kako bi bilo lepo, če bi ga imela, kako lepo, če bi se usedla vanj in odpeljala.'' Torej, kaj se zgodi. Misel posreduje, oblikuje občutje. Misel da občutju predstavo, kako sedite v avtomobilu in se odpeljete. Ta trenutek, to sekundo, ko misel ustvari podobo vas v avtomobilu, je rojena želja. Želja je rojena, ko da misel obliko, predstavo občutju. Torej je občutje način obstoja, je del obstoja. Toda vi se naučite potisniti, premagati ali živeti z željo, z vsemi njenimi problemi. Torej, če to razumete, ne intelektualno, temveč dejansko, da je takrat, ko misel da obliko občutju, tisti trenutek rojena želja, potem se rodi vprašanje: ali je mogoče videti in se dotakniti avtomobila – kar je občutenje – toda ne pustiti misli ustvariti podobo? Torej obdržati praznino. Ali to razumete?
Vidite, prav tako morate odkriti, kaj je disciplina? Ker je povezana z željo. Beseda disciplina pride iz besede učenec (angl. disciple); etimološki pomen te besede je 'tisti, ki se uči'. Učenec je tisti, ki se uči – uči in ne podreja, ne nadzira, ne potiska, ne uboga, ne sledi. Nasprotno, uči se z opazovanjem. Torej se učite o želji. Učenje o njej ni zapomnenje. Večina vas je izurjenih, še posebej, če ste v vojski, da se v skladu z vzorcem disciplinirate, izurjenih posnemati, slediti, ubogati. To je tisto, kar vsi počnete, upajoč, da bo disciplina prinesla red. Toda, če se učite, bo potem to samo učenje postalo svoj lastni red; ne potrebujete reda, ki ga vsili zakon ali kdo drug. Torej se učite, odkrijte ali je mogoče dopustiti občutju, da cveti in ne dopustiti misli, da se v to vmeša – pustiti ju ločena. Boste to storili? Potem boste odkrili, da ima želja svoje pravo mesto. In ko razumete naravo želje, v zvezi z njo ni več spora.
… nadaljevanje

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-10-16T11:06:00.002+02:00

… nadaljevanje …
Ko spoznate, da ste celotno človeštvo – je to tisto, kar je ljubezen. Potem ne boste ubili drugega, potem drugega ne boste poškodovali. Znebili se boste vse agresije, nasilnosti in krutosti religij. Torej je naša zavest eno z vsem človeštvom. Ne vidite lepote tega, veličastnosti tega. Vrnili se boste k vašemu lastnemu vzorcu, misleč, da ste vsi posamezniki, se borili, prepirali, tekmovali, vsi poskušali izpolniti vaš lasten majhen živalski jaz. Da gospod, to vam nič ne pomeni, ker se boste vrnili k vašemu lastnemu življenjskemu načinu. Torej je mnogo bolje, da vsega tega ne poslušate. Če poslušate resnico in se po njej ne ravnate, to deluje kot strup. Zaradi tega so vaša življenja tako brez vrednosti in površna.
Prav tako moramo skupaj pretresti, zakaj človek večno išče užitek – užitek posedovanja, užitek uspeha, užitek moči, užitek družbenega položaja. Obstaja spolni užitek, ki ga vzdržuje nenehno razmišljanje o spolnosti, predstavljanje, predočanje slik, ustvarjanje podob To je, misel da užitek; občutek je spremenjen v užitek. Torej moramo razumeti, kaj je užitek in zakaj ga iščemo. Ne pravimo, da je to prav ali narobe. Ne obsojamo užitka, kot ne obsojamo želje. Želja je del užitka. Izpolnitev želje je sama narava užitka. Želja je lahko vzrok nereda – vsak želi izpolniti svoje lastne posebne želje.
Tako bomo skupaj raziskali ali je želja eden od glavnih vzrokov nereda, mi moramo raziskati željo, ne jo obsojati, ne od nje bežati, ne jo poskušati potlačiti. Največ religij pravi, potlači željo – kar je nesmisel. Torej, poglejmo si to. Kaj je želja?
Postavite to vprašanje sebi. Verjetno nas večina o tem sploh ni razmišljala. To smo sprejeli kot način življenja, kot naravni instinkt moškega ali ženske in tako pravimo, zakaj bi se s tem mučili? Tisti ljudje, ki so se odpovedali svetu, tisti, ki so stopili v samostane in tako dalje, poskušajo v čaščenju simbola ali osebe poduhoviti njihove želje. Prosim, ne pozabite, da ne obsojamo želje. Poskušamo odkriti, kaj je želja, zakaj je človek že tisočletja, tako fizično kot tudi psihično, v pasti želje, v mreži želje.
Ali raziskujete z govorcem ali pa ga zgolj poslušate, ko raziskuje ali razlaga? Veste, lahko se je ujeti v razlage, v opise, in zadovoljni smo s komentarji, opisi in razlagami. Tega tu ne počnemo. Jaz moram razložiti, opisati, opozoriti, postaviti v besedni okvir, toda tudi vi se morate v to poglobiti in ne zgolj reči, strinjam se ali ne strinjam se. Odkriti morate naravo želje, njeno zgradbo, kako je sestavljena in kaj je njen izvor.
Govorec bo opisal, ne analiziral. Obstaja razlika med analizo in zaznavo. Analiza pomeni analitika in stvar, ki se analizira. Kar pomeni, da se analitik razlikuje od analiziranega. Toda ali sta različna? Predpostavimo, da sem analitik in da sem zavisten. Začnem analizirati, zakaj sem zavisten, ker mislim, da sem različen od zavisti. Toda zavist sem jaz; ta ni ločena od mene. Pohlep, tekmovalnost, primerjava – vse to sem jaz. Torej, mi ne analiziramo; mi gledamo, mi slišimo, se učimo. Učenje ni zgolj kopičenje spomina. To je potrebno, toda učenje je nekaj popolnoma drugačnega. Ni proces kopičenja. Pri učenju se gibljete, sveži, nikoli ne beležite.
Tako opazujemo željo, njen izvor, in zakaj so človeška bitja v njej nenehno ujeta. Če imate malo denarja, si ga želite več. Če imate malo moči, si je želite več. In moč v katerikoli obliki, najsi bo nad vašo ženo ali vašimi otroki ali politična ali verska moč, je gnusna stvar. Je zla, ker nima nič opraviti z resnico. Torej, kaj je izvor želje? Živimo po občutenju. Če ne bi bilo občutenja, biološko in psihološko, bi bili mrtva človeška bitja.
…nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-10-06T19:48:00.002+02:00

... nadaljevanje ...
Torej, mi o vsem tem dvomimo. Ali ne delite žalosti ostalih človeških bitij? Povsod po svetu človeška bitja čutijo različne oblike strahu in različne oblike zadovoljstva. Trpijo, tako kot trpite vi. Molijo, tako kot vi, počnejo vse vrste absurdnih ceremonij, iskaje v ceremonijah stimulacijo, čudo, tako kot vi. Tako delite zavest vsega človeštva; vi ste celotno človeštvo. Najprej to logično razumite. Vsako človeško bitje na tej zemlji, ne glede na to kakšna je njegova vera ali prepričanje, trpi. Vsako človeško bitje trpi globoko ali površinsko in poskuša trpljenju uiti. Tako ta zavest, ki smo jo imeli za 'svojo', ta 'osebna zavest' ni dejstvo. Kajti vsa človeška bitja živijo na tej čudoviti, lepi zemlji – ki jo temeljito uničujemo – gredo skozi iste težave, enake bolečine, zaskrbljenost, osamljenost, depresijo, solze, smeh, nasprotja in spor med moškim in žensko, možem in ženo. Torej, ali ste v svoji zavesti posamezniki? Kajti to je tisto, kar ste, vaša zavest. Karkoli mislite ali si predstavljate, vsa vaša nagnjenja, zmožnosti, talenti in nadarjenosti, vse to si delite z ostalimi človeškimi bitji, ki so natančno takšna kot ste vi, enaka vam. To je logično dejstvo. In logika ima določeno mesto, moramo jasno misliti, logično, razumno, pametno. Toda logika temelji na misli. Ne glede na to, kako logični lahko smo, misel je omejena, misel je lahko pametna, vendar je omejena. Torej moramo iti onkraj misli, onkraj meja razumnosti in logike.
Torej ste celotno človeštvo; niste posameznik. Poslušajte to trditev: vi ste celotno človeštvo, vi ste človeštvo, ne Indijec in vse ta nesmisel delitve. Ko poslušate to vrsto trditve, ali iz nje napravite abstrakcijo? To je, ali napravite iz dejstva idejo? Dejstvo je ena stvar, in ideja o dejstvu je druga stvar. Dejstvo je, da mislite, da ste posamezniki. Vaše vere, vaše dnevno življenje, vaše pogojevanje so povzročili, da verjamete, da ste posameznik. In nekdo kot govorec pride in reče: ''Pozorno poglejte ali je res tako?'' Najprej se uprete rekoč: ''O čem govorite?'' in odrinete vstran. Toda če pozorno poslušate, potem delite to trditev, da ste celotno človeštvo. Kako poslušate to trditev – njen zvok? Ali iz trditve naredite idejo, stran od dejstva in sledite ideji? Slišite trditev, da vašo zavest z vsemi njenimi akcijami in reakcijami delite z vsem človeštvom, kajti vsako človeško bitje gre skozi obup, osamljenost, žalost in bolečino tako kot vi. Kako prisluhnete tej trditvi?Ali jo zavrnete, ali pa jo raziščete? Ali jo raziščete ali pa samo rečete: ''Kakšen nesmisel!''? Kaj je tisto, kar vi počnete – ne jutri, temveč sedaj? Kakšna je vaša reakcija na to? Ali prisluhnite njeni globini, njenemu zvoku, njeni lepoti, njeni brezmejnosti z njeno velikansko odgovornostjo ali pa jo obravnavate površno, besedno in rečete: ''Da, to intelektualno razumem.'' Intelektualno razumevanje nima veliko pomena. To mora biti v vaši krvi, v vašem bistvu in iz tega pride drugačna kvaliteta možganov, ki je celostna, ne razdrobljena. Drobec je tisti, ki ustvari nered. Mi, kot posamezniki, imamo razdrobljeno človeško zavest in zato živimo v neredu.
... nadaljevanje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-09-19T20:24:00.003+02:00

Kaj je red? Ali je mogoče odkriti kaj je red, ko so naši možgani zmedeni in neurejeni? Torej moramo najprej odkriti, kaj je nered, ne kaj je red. Kajti, ko nered ne obstaja, potem bo naravno postal red. Drži? Eden od vzrokov tega nereda, morda največji vzrok, je spor. Kjer obstaja spor – ne samo med moškim in žensko, temveč tudi med narodi, med verskimi prepričanji in verovanji – tam mora biti nered.
Drugi večji vzrok nereda je ta koncept, ta iluzija, da smo mi vsi posamezniki. Kot smo rekli v prejšnjih pogovorih, vi morate spraševati, dvomiti v to, kar reče govorec. Od drugega ne sprejmite nič, temveč sprašujte, preiskujte in se ne upirajte. Če se zgolj upirate temu, kar je bilo rečeno in je lahko resnično ali napačno, potem je našega pogovora konec. Ko se dva človeka pogovarjata o težavah, ki jih imata in se eden upira, potem je pogovora konec. Torej se moramo poglobiti v vprašanje, ali živimo v tej iluziji, da smo vsi ločeni posamezniki. Komunistična teorija, kot večina od vas morda ve, je, da smo rezultat okolja in če okolje spremenimo, se bodo spremenila človeška bitja. To je popoln absurd, kot je ruski totalitarizem zelo jasno pokazal; prevlada maloštevilnih, nadzor mišljenja, in tako dalje, ni prineslo konec individualnosti kot se je upalo. Nasprotno. Torej je to eden od večjih vzrokov za nered v naših življenjih – vsak misli, da je svoboden, vsak razmišlja o lastni izpolnitvi, lastnih željah, lastnih ambicijah, lastnem osebnem užitku. Odkrili bomo ali je individualnost dejstvo ali dolgo vzpostavljena spoštovana iluzija. Ali se lahko brez sprejemanja ali zanikanja v to skupaj poglobimo? Nespametno je reči: '' Z vami se strinjam'' ali ''Z vami se ne strinjam.'' S sončnim vzhodom ali zahodom se ne strinjate ali strinjate; to je dejstvo. Nikoli ne rečete: ''Strinjam se s teboj, da sonce vzhaja na vzhodu.'' Torej, ali lahko odrinemo občutek strinjanja ali nestrinjanja in brez vsakega predsodka ali odpora raziščemo, ali dejansko obstaja individualnost ali pa obstaja nekaj popolnoma drugega?
Naša zavest je rezultat milijon let ali več. Vsebuje vso živalsko, prvobitno bistvo, ker smo se razvili iz živali, iz narave. Globoko v naši zavesti opažamo, da še vedno obstajajo globoki živalski odzivi, strahovi in želja po varnosti. Vse to je del naše zavesti. Naša zavest prav tako vsebuje številna prepričanja, verovanja, akcije, reakcije, različne spomine, strah, užitek, žalost in iskanje popolne varnosti. Vse to smo mi. Lahko mislimo, da je del nas božanski, toda tudi to je del našega mišljenja. Vsa ta zavest, ki jo mislimo, pripada vsakemu od nas. Drži? Vere – krščanstvo, hinduizem in ostale – vztrajajo, da smo ločene duše.
... nadaljevanje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-08-31T18:24:00.002+02:00

Žalost je del vaše sebičnosti, del vašega samoljubne, egocentrične dejavnosti.

Zadnji teden smo govorili o celostnem življenju – načinu življenja, ki ni razdrobljen, razpršen kot so vaša življenja. V vprašanje smo se precej poglobili. Videli smo, kakšni so vzroki te razdrobljenosti, različne dejavnike v našem družbenem, moralnem in verskem življenju, ki so nas razdelili na hindujce, muslimane, kristjane, budiste in tako naprej. Vere so za to katastrofo zelo odgovorne. Prav tako smo govorili o času; času, kot preteklosti – vsi spomini, nakopičene izkušnje in tako naprej – prikrojenem s sedanjostjo in nadaljujoč se v bodočnost. To je naše življenje. Po mnenju biologov in arheologov na tej zemlji bivamo več kot tri in pol milijone let. Med to dolgo, tako imenovano evolucijo smo nakopičili velikanski spomin. Prav tako smo govorili o omejenosti spomina in misli in o tem, kako je ta omejenost razbila svet zemljepisno, narodno in versko.
Kot smo ondan dejali, to ni predavanje, da bi vas informirali ali poučevali. Če smem spoštljivo opozoriti, vi ne poslušate niz idej ali zaključkov. Temveč greste vi in govorec na potovanje skupaj, kot dva prijatelja, ki razpravljata tako o družinskih težavah, kot tudi o svetovnih. Torej to je toliko vaša odgovornost, da pazljivo poslušate, kot govorčeva, da pove stvari jasno, tako da vsi razumejo, o čem teče beseda. Skupaj bomo govorili o redu in neredu, užitku, ljubezni, žalosti in smrti. Ti vsi so precej zapleteni problemi, s katerimi se moramo v svojem vsakdanu vsi soočiti, pa najsi smo revni ali bogati. S tem problemom obstoja se moramo soočiti.
Naša življenja, naša vsakdanja življenja, so v neredu. Kar pomeni nasprotje – rečemo eno stvar, storimo drugo, v nekaj verjamemo, toda dejansko se premikamo v smeri, ki je popolnoma različna od tistega, v kar verjamemo. To nasprotje ustvari nered. Sprašujem se, ali se tega problema sploh zavedamo. Očitno bo v svetu zaradi slabih vlad, ekonomskih in socialnih pogojev, vedno več nereda. Vedno obstaja grožnja vojne, ki postaja bolj in bolj neizbežna, vedno bolj preteča, in vlade povsod po svetu, celo najmanjši narodi kupujejo vojaško opremo. Torej je povsod po svetu velik nered. In naša vsakdanja življenja so prav tako v neredu, čeprav si vedno prizadevamo za red. Želimo red, ker se bodo brez reda človeška bitja neizogibno uničila.
Upam, da si s skupnim razmišljanjem, skupnim opazovanjem, skupnim poslušanjem, s pogovorom, v katerem sodelujete, delimo to vprašanje. Tukaj ne gre za zbiranja nekaj idej in zaključkov, temveč moramo skupaj odkriti, zakaj živimo v neredu in ali je lahko v naših življenjih in zato v družbi totalni red.
Družbo ustvarjamo mi. Zgradili smo jo mi, s svojim pohlepom, svojimi ambicijami, svojo zavistjo in zamislijo posameznikove svobode. Ta občutek individualnosti je povzročil veliko nereda. Prosim, mi ničesar ne napadamo; zgolj opazujemo, kaj se v svetu dogaja. V naših življenjih, kot jih živimo sedaj po vseh teh milijonih let, je še vedno nered. In vedno smo iskali red, kajti brez reda ne moremo delovati svobodno, celokupno. Tako moramo odkriti, kaj je red – ne načrt, ne nekaj iz česar sestavimo ogrodje in temu sledimo. Red je nekaj delujočega, živega; ne podreja se vzorcu, pa najsi je vzorec idealističen, zgodovinski ali dialektični sklepi ali verske odobritve. Povsod po svetu je vera uveljavila določene zakone, določene odredbe in zapovedi, toda ljudje jim sploh ne sledijo. Torej lahko odrinemo vstran vse te ideološke zaključke in verska verovanja, ki nimajo nič opraviti z našim vsakdanjim bivanjem. Lahko se podrejamo in sledimo določene zakone, ki so jih postavile religije, toda to ustvari le pobožnjaštvo in tako dalje.

... nadaljevaje sledi ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-08-15T18:09:00.003+02:00

... nadaljevanje ...
Torej poslušajte vprašanje in ne reagirajte. Ne vprašajte 'kako'? Beseda 'kako' mora iz vaših umov popolnoma izginiti. Sicer bi prosili za pomoč. Potem postanete od nekoga odvisni. Potem zgubite vso svojo vitalnost, neodvisnost in občutek stabilnosti. Torej, ali boste sebi postavili to vprašanje in ne boste pričakovali odgovora? Postavite vprašanje. V zemljo ste posadili seme in če je seme živo, bo šlo skozi beton. Ste kdaj videli v pločniku travno bilko? Kakšna izredna vitalnost, da je morala travna bilka prebiti skozi debel cement! Na enak način, če si postavite to vprašanje in ga zadržite, boste potem videli vzrok. Vzrok je zelo preprost. Lahko ga razložim, vendar ta trenutek to ni namen. Kar je pomembno, je postaviti vprašanje, ker ste resni in želite odkriti. Dovolite vprašanju, da odgovori samo – tako kot seme v zemlji. Potem boste videli, da seme cveti in oveni. Ne vlecite ga ves čas ven, da bi videli, če raste. Tako kot ste v zemljo posadili seme, tako smo v naša srca in ume posadili občutek, kaj je strah. Toda, če nadaljujete s tem, da ga pulite in sprašujete, potem izgubljate energijo. Toda, če pustite vprašanje pri miru in z njim živite, potem boste videli, da obstaja vzrok za strah – ne beseda, ne razlaga, temveč dejanska resnica o njem. Vzrok strahu je misel in čas: ''Imam službo, toda jutri jo lahko zgubim. Imel sem bolečine, ki jih sedaj ni več, toda strah me je, da se bodo morda vrnile.'' Ali ne poznate vsega tega?
Kot sem sedaj razložil, je, torej, čas preteklost in sedanjost. In prav tako misel. Misel in čas sta dva dejavnika strahu. V zvezi s tem ne morete storiti ničesar. Ne vprašajte: ''Kako naj neham misliti?'' To je preveč neumno vprašanje. Kajti vi morate misliti – iti od tu do vaše hiše, voziti avto, govoriti jezik. Toda čas morda psihološko, notranje, sploh ni potreben. Tako pravimo, da strah obstaja zaradi dveh večjih dejavnikov časa in misli, v kar sta vpletena nagrada in kazen.
Torej, slišal sem to trditev, ki ste jo vi izjavili. In, ker je to strahovit problem, ki ga človeštvo še ni rešilo in zato v svetu ustvarja pustošenje, sem jo poslušal tako silno. Poslušal sem vas in poslušal sem trditev. Prav tako ste mi povedali: ''V zvezi s tem ne storite ničesar; samo postavite vprašanje in z njim živite, tako kot prenaša ženska seme v svoji maternici. Torej ste postavili vprašanje. Dovolite vprašanju cveteti. V cvetenju tega vprašanja obstaja tudi odmiranje tega vprašanja. Ni najprej cvetenje in potem končanje – samo cvetenje je končanje. Ali razumete o čem govorimo?
Gospodje, naučite se umetnosti poslušanja vaše žene, vašega moža. Poslušajte človeka na ulici, njegovo lakoto, njegovo siromaštvo, njegov obup in pomanjkanje ljubezni. Prisluhnite temu. Ko poslušate, v tem trenutku nimate problemov, niste vznemirjeni. Vi samo poslušate in zato v delovanju poslušanja ni časa.
.... se nadaljuje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-07-25T11:40:00.002+02:00

… nadaljevanje ….
Prav tako je eden od dejavnikov naših življenj, ki jih živimo v razdrobljenosti, strah. To je navadno človeško dejstvo. Človeška bitja so prav od začetka časa prestrašena. In nikoli niso rešila problema. Če sploh ne bi bili prestrašeni, ne bi bilo bogov, obredov, ne molitev. Naš strah je tisti, ki je ustvaril vse bogove, vsa božanstva in guruje z njihovimi nesmisli. Ali se lahko poglobimo v vprašanje, zakaj človeška bitja živijo v strahu, in ali se je mogoče strahu popolnoma osvoboditi, ne občasno, ne tu in tam? Ali se lahko zavedate objektov strahu in prav tako notranjih vzrokov strahu? Lahko rečete: ''Ni me strah'', toda vse vaše okolje je zgrajeno na strahu.
Kaj je strah? Ali se ne bojite? Če boste, za spremembo, resnično iskreni, ali ne boste rekli: ''Bojim se''? Bojim se smrti, bojim se izgubiti službo. Bojim se svoje žene ali moža. Bojim se javnega mnenja. Bojim se, da me ne bi kot pomembnega učenca priznal moj guru. Bojim se teme. Bojim se tako mnogo stvari. Ne govorimo o objektih strahu, strahu pred nečim. Raziskujemo strah kot tak, sam po sebi. Tako sprašujemo: Kaj je vzrok strahu in kaj je strah brez vzroka? Ali obstaja takšna stvar, kot je strah brez vzroka? Ali pa beseda 'strah', zvok strahu, v nas prikliče strah? Na primer, ko slišite besedo 'komunizem', boste na njo reagirali, če ste kapitalist ali celo, če ste socialist. In ko slišite besedo 'strah' se na njo odzovete, ali ne? Seveda se. Torej, ali beseda ustvari strah ali pa se beseda razlikuje od strahu? Sprašujemo, ali se beseda 'strah' razlikuje od dejstva, ali pa beseda ustvari dejstvo? To si moramo razjasniti. Če ne bi bilo takšne besede kot je 'strah' ali bi strah obstajal? Vidite, gospod, beseda 'ljubezen' ni tisti žar. Podobno naj ne bi bila dejanska beseda 'strah', občutek napetosti, življenje v stanju živčnosti. Veste, kaj strah naredi ljudem. Živijo v slepoti, ves čas so prestrašeni, prestrašeni, prestrašeni in njihova življenja se uničujejo. Tako pravimo, da beseda ni dejstvo, beseda ni stvar. To mora biti popolnoma jasno. Torej, kaj je vzrok strahu?
Samo malo. Govorec vam je postavil to vprašanje: Kaj je vzrok strahu? Kako to poslušate? To vprašanje ima svojo lastno vitalnost, svojo lastno energijo. To je zelo resno vprašanje, ni zgolj intelektualno. Če ostanete z vprašanjem in ne poskušate najti odgovor, se samo vprašanje začne razkrivati. Vzemimo, da vam z vso resnostjo rečem: ''Ljubim vas.'' To rečem iz vsega srca. Kako to poslušate? Ali to poslušate, ali pa v to vstopijo vse vaše reakcije? Morda niste nikoli ljubili. Lahko ste poročeni, imate spolnost, otroke, pa morda ne veste, kaj je ljubezen. Verjetno ne veste. To je lahko dejstvo. Če ste ljubili, ne bi bilo predstav, ločenosti. Torej, kaj je vzrok strahu? Če lahko, kar se da spoštljivo predlagam, to poslušajte. Postavite to vprašanje sebi in ne poskušajte najti odgovora. Kajti, če poskušate najti odgovor – kar pomeni najti vzrok in strah končati – to pomeni, da se 'vi' razlikujete od strahu. Toda, ali se razlikujete od strahu? Ali pa ste strah? Če ste lakomni, ali se lakomnost od vas razlikuje? Če ste jezni, ali se jeza od vas razlikuje? Vi ste jeza, vi ste lakomnost. Torej ste strah. Seveda. Ali lahko priznate – ne priznate, temveč vidite dejstvo – da je jeza vi, lakomnost je vi, strah je vi? Toda sedaj ste ločili sebe od strahu in tako rečete: v zvezi s tem moram nekaj storiti. In v zvezi s tem nekaj počnete že petdeset tisoč let; iznašli ste bogove, pudža in še vse ostalo, kar je tega.
... nadaljevanje sledi ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-07-12T18:07:00.003+02:00

Torej, slišali ste dejstvo, da je ves čas sedaj. Lahko se strinjate, lahko se ne strinjate. To je strašna stvar – to strinjanje in nestrinjanje. Zakaj se naj bi strinjali ali nestrinjali? Dejstvo je, da sonce vzhaja na vzhodu. S tem se ne strinjate ali nestrinjate. Torej lahko odrinemo vstran naše pogojevanje strinjanja ali nestrinjanja, tako da lahko jaz in vi gledamo dejstva, tako, da ni delitve med temi, ki se strinjajo in tistimi, ki se ne. Potem je samo videnje stvari, kot one so. Lahko rečete, jaz ne vidim. Toda to je že druga zadeva. Potem se lahko poglobimo v to, zakaj ne vidite. Toda, ko vstopimo v področje strinjanja ali nestrinjanja, postanemo bolj in bolj zmedeni.
Govorec je rekel, da so naša življenja razdrobljena, naši načini razmišljanja so razdrobljeni. Ste poslovnež, zaslužite zelo veliko denarja in potem zgradite tempelj ali dajete v dobrodelne namene. Poglejte nasprotje, ki je v tem. Nikoli nismo do sebe globoko pošteni – ne pošteni, zato, da bi bili nekaj drugega ali da bi razumeli nekaj drugega. Toda, da bi nam bilo jasno in da bi imeli popoln občutek za poštenost, ne smemo imeti nobenih iluzij. Če izrečete laž, vi to veste in rečete: ''Kar sem rekel, je bila laž'' in to ne skrivate. Ko ste jezni, ste jezni in poveste, da ste jezni. Za to ne najdete vzrokov, razlag ali pa se poskušate tega rešiti. To je zelo potrebno, če se boste poglabljali v mnogo globlje stvari, tako kot to počnemo sedaj. Ne predelajte dejstva v idejo, temveč ostanite z dejstvom – to zahteva zelo jasno zaznavo.
Torej, ko to slišite, boste rekli: ''Da, to logično, intelektualno razumem'', in vprašali boste: ''Kako naj povežem to, kar sem intelektualno, logično razumel, s tem, kar sem slišal? Kaj je resnica?'' Tako ste že ustvarili delitev med intelektualnim razumevanjem in dejanjem. Ali to vidite? Torej poslušajte, samo poslušajte. S tem nič ne počnite. Ne vprašajte: ''Kako naj kaj dobim? Kako naj končam mišljenje in čas?'' – kar ne morete. To bi bil absurd, ker ste rezultat časa in mišljenja. Samo vrteli se boste v krogu. Toda poslušajte, ne reagirajte, ne sprašujte, kako, temveč dejansko poslušajte – kot bi poslušali očarljivo glasbo ali klic ptice – trditev, da je ves čas v sedaj in da je mišljenje gibanje.
Mišljenje in čas sta vedno skupaj. Nista dve ločeni gibanji, temveč eno nenehno gibanje. To je dejstvo. Prisluhnite mu.
Potem se želite poistovetiti, in to je eden od vzrokov razdrobljenosti naših življenj, tako kot sta čas in mišljenje. Prav tako si želite varnosti in zato poženete korenine. To so dejavniki razdrobitve. Prisluhnite temu. Ne storite ničesar. Torej, če zelo skrbno poslušate, samo to poslušanje ustvari svojo lastno energijo. Če poslušate dejstvo tega, kar je bilo rečeno in ne reagirate – ker vi to samo poslušate – to pomeni zbiranje vse vaše energije za poslušanje. To pomeni dajanje poslušanju izjemno pozornost. In to samo poslušanje poruši dejavnike ali vzroke razdrobljenosti. Če nekaj počenjate, potem delujete na dejstvo. Če obstaja opazovanje brez izkrivljenosti, brez predsodkov, potem samo to opazovanje, sama zaznava, ki je ogromna pozornost, izžge občutek časa, mišljenja in vsega ostalega.
… nadaljevanje ….

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-06-25T10:59:00.003+02:00

... nadaljevanje ...
Torej je čas preteklost, sedanjost in prihodnost. Čas, ki je preteklost, so vsi spomini, vse izkušnje, znanje in vse, kar so dosegla človeška bitja. Vse, kar v možganih ostane kot spomin, je preteklost. To je preprosto. Preteklost – spomini, znanje, izkušnje, stremljenja – ozadje deluje sedaj. Torej ste vi preteklost. In prihodnost je to, kar ste sedaj, morda prirejena. Bodočnost je prirejena preteklost. Uvidite to, razumite, prosim. Preteklost, prirejena v sedanjosti, je bodočnost. Torej, če v sedanjosti ne pride do radikalne spremembe, boste jutri takšni kot ste danes. Torej je bodočnost sedaj – ne bodočnost, ki je potrebna za pridobivanje znanja, temveč psihološka bodočnost. To pomeni, da je duša, 'jaz', ego preteklost, je spomin. Ta spomin sam sebe sedaj prireja in se nadaljuje. Tako sta bodočnost in preteklost v sedanjosti. Ves čas – preteklost, sedanjost, bodočnost – je vsebovan v sedaj. Prosim, to ni zapleteno, to je logično. Torej, če se sedaj ne spremenite, takoj, bo bodočnost tisto, kar ste sedaj, kar ste bili. Ali se je mogoče radikalno, temeljno spremeniti sedaj – in ne v bodočnosti?
Mi smo preteklost. O tem ni dvoma. In to preteklost prirejajo reakcija in različni izzivi. In to postane bodočnost. Poglejte, vi imate v tej deželi civilizacijo že pet tisoč let. To je preteklost. Toda sodobne okoliščine zahtevajo, da se oddaljite od preteklosti in tako nimate več kulture. O svoji pretekli kulturi se lahko pogovarjate in uživate v njeni pretekli slavi, toda preteklost je odpihnjena, razpršile so jo sedanje zahteve, sedanji izzivi. In ta izziv, ta zahteva jo spreminja v ekonomsko entiteto.
Torej je vsa preteklost in prihodnost v sedanjosti. Torej je ves čas v sedanjosti. In mi pravimo, da sta mišljenje in čas glavna vzroka razdrobljenosti človeških bitij. Prav tako želimo korenine, istovetnost. Želimo se istovetiti s skupino, z gurujem, z družino, z narodom in tako naprej. In grožnja vojne je v naših življenjih velik činitelj. Vojna lahko uniči naše psihološke korenine in zato smo pripravljeni ubijati druge. To so torej glavni činitelji naših razdrobljenih življenj.
Torej, ali poslušate resnico tega, ali pa samo opis tega, kar je bilo rečeno in zato nosite opis in ne resnice, ideje in ne dejstva? Na primer govorec reče: ''Ves čas je sedaj.'' Če to razumete, je to najbolj čudovita resnica. Ali to poslušate kot niz besed, kot idejo, kot abstrakcijo resnice, ali pa ujamete resnico tega? Kaj je tisto, kar vam uspeva? Ali vidite, živite z dejstvi? Ali pa napravite iz dejstva abstrakcijo, idejo, in potem sledite ideji in ne dejstvu? To je tisto, kar dela intelekt. Intelekt je nujen, toda mi imamo vsekakor zelo malo intelekta, saj smo se nekomu izročili. Torej, ko slišite trditev: ''Ves čas je sedaj'' ali ''Vi ste celotno človeštvo, ker je vaša zavest eno z vsemi drugimi'', kako to slišite? Ali iz tega napravite abstrakcijo, idejo tega? Ali pa poslušate resnico, dejstvo tega, globino tega, občutek neskončnosti, ki je v tem vsebovan? Ideje niso brezmejne, toda dejstvo ima neskončno možnost.
Torej celokupno življenje ni možno, ko obstaja mišljenje, čas in želja po istovetenju in koreninah. Ti preprečujejo način življenja, ki je celosten, popoln. Slišite trditev in vaše vprašanje bo potem: ''Kako bom ustavil razmišljanje?'' To je naravno vprašanje, ali ne? Veste, da je čas nujen za učenje veščine, jezika ali tehničnih stvari. Toda ravnokar ste pričeli spoznavati, da 'postajanje', premikanje od tega 'kar je', k temu, 'kar naj bi bilo', vsebuje čas in to je lahko totalno narobe, to lahko ni resnično. Torej začnete vpraševati. Ali pa samo rečete: ''Ne razumem o čem govorite, vendar bom s tem nadaljeval.'' Katero je dejansko to, kar se dogaja. Iskrenost, enako ponižnost, je ena od najvažnejših stvari. Ko nečimrn človek goji ponižnost, je ta ponižnost del nečimrnosti. Toda ponižnost nima nič skupnega z nečimrnostjo, s ponosom. To je stanje uma, ki reče: ''Ne vem, kaj sem, naj raziščem'', in nikoli ne reče: ''Jaz vem.''
… nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-06-08T17:48:00.003+02:00

… nadaljevanje …
Ali ste kdaj poslušali zvok? Zvok! Vesolje je napolnjeno z zvokom. Zemlja je polna zvoka. In mi iščemo tišino. Meditiramo, da bi našli neko vrsto miru, neko vrsto tišine. Toda, če razumemo zvok, bo v samem slišanju zvoka tišina. Tišina ni ločena od zvoka. Toda tega ne razumemo, ker nikoli ne poslušamo zvoka. Ali ste kdaj sedeli pod drevesom, ko je bil zrak zelo negiben, tih, ko se ni zganil noben list? Ali ste kdaj sedeli tako pod drevesom in poslušali zvok drevesa? Če ni bilo tišine, ni bilo zvoka. Zvok ne-varnosti – sam zvok – nas prisili v iskanje varnosti, ker nikoli ne poslušamo zvoka ne-varnosti. Če bi poslušali vse zapletenosti ne-varnosti, celotno gibanje ne-varnosti – kar je povzročilo, da smo si izmislili bogove, rituale in vse to – potem se iz te ne-varnosti naravno zgodi varnost. Toda, če iščete varnost kot nekaj, kar je ločeno od ne-varnosti, ste v sporu.
Veste, zvečer, ko je nebo jasno – ne v Bombaju – in je na njem samo ena zvezda in popolna tišina, in če poslušate to tišino, v tej tišini obstaja zvok. In ne obstaja ločenost med zvokom in tišino; oba gresta skupaj. Na enak način razumemo ne-varnost, njen vzrok. Vzrok ne-varnosti je naše lastno omejeno, razbito psihološko stanje. Toda, če obstaja način življenja, ki je celokupen, potem ne obstaja takšna stvar, kot je varnost ali ne-varnost.
Torej, če želite, bomo o tem skupaj razpravljali: Kaj je celokupen način življenja? Beseda 'celota' pomeni popoln, stanje, v katerem ni razdrobljenosti – ni drobcev kot je poslovnež, umetnik, pesnik, verska oseba in tako naprej. Toda mi nenehno razporejamo ljudi kot komuniste, socialiste, kapitaliste in tako dalje.
Naša življenja so, če skrbno opazujete, razbita. Naša življenja so razdrobljena. In mi moramo razumeti, zakaj so človeška bitja, ki na tej čudoviti zemlji živijo že milijone let, tako razdrobljena, tako razbita? Kot smo včeraj rekli, je eden glavnih vzrokov te razbitosti to, da so možgani suženj mišljenja in mišljenje je omejeno. Kjer obstaja omejenost, mora biti razdrobljenost. Ko se ukvarjam sam s seboj, s svojim napredkom, svojo izpolnitvijo, s svojo srečo, svojimi problemi, sem razbil celotno zgradbo človeštva v 'mene. Torej je mišljenje eden od dejavnikov, zakaj so človeška bitja razdrobljena. In drugi dejavnik je čas.
Ali ste kdaj premišljevali, kaj je čas? Po mnenju znanstvenikov, ki se s tem ukvarjajo, je čas niz gibanj. Torej je gibanje čas. In čas ni samo po uri, kronološki: čas kot vzhajanje sonca in zahajanje sonca, tema noči in svetloba jutra. Obstaja tudi psihološki čas, notranji čas: 'Sem to, toda postal bom ono.'; 'Ne znam matematike, toda nekega dne se jo bom naučil.' To zahteva čas. Učenje novega jezika zahteva veliko časa. Obstaja čas za učenje, za pomnenje, za razvoj veščine, in prav tako obstaja čas, ko egocentrična entiteta reče: 'Postal bom nekaj drugega.' To 'postajanje' ravno tako pomeni čas. Mi raziskujemo, ne samo čas za učenje spretnosti, temveč tudi čas, ki smo ga razvili kot proces doseganja. Ne veste, kako meditirati, torej s prekrižanimi nogami sedete in se učite nadzirati misli, tako da boste nekega dne dosegli to, kar naj bi meditacija bila. Tako vi vadite, vadite, vadite in zato postanete mehanični. To je, da vse, kar vi vadite, vas naredi mehaničnega.
… nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-05-30T17:53:00.002+02:00

...nadaljevanje...

To poslušanje je tako kot videnje, opazovanje, zelo pomembno. Nikoli ne opazujemo. Opazujemo stvari, ki nam ustrezajo, ki so prijazne. Opazujemo le, če obstaja nagrada ali kazen. Ne vem, če ste opazili, da naša celotna vzgoja, vsa naša izobrazba in vse naše dnevno življenje temelji na enem principu: nagradi in kazni. Meditiramo zato, da bi bili nagrajeni, 'napredujemo' zato, da bi bili nagrajeni in tako dalje. Ko iščemo nagrado, fizično ali psihološko, v tem iskanju nagrade obstaja tudi kazen – če nagrada ni zadovoljujoča. Torej, ali lahko poslušamo drug drugega kot taka, zaradi sebe, ne zaradi nečesa drugega?Ali bi lahko poslušali, kot bi poslušali čudovito glasbo ali pesem ptice, z vsem našim srcem, z vsem našim umom, z vso energijo, ki jo imamo? Potem lahko gremo zelo daleč.
Največ človeških bitij, vsi mi, iščemo varnost in ta ima mnogo oblik. Varnost je zelo pomembna: Če nismo varni, tako telesno kot psihološko, naši možgani ne morejo ustrezno, polno, energijsko delovati. Mi moramo imeti varnost. Toda telesne varnosti nimajo milijoni in milijoni ljudi; imajo komaj en obrok dnevno. In mi, tako imenovani izobraženi, uspešni ljudje, ves čas, zavestno ali kako drugače, iščemo vrsto varnosti, ki nas bo popolno zadovoljila. Želimo varnost in potrebna je oboja, tako biološka kot psihološka. Toda pri našem iskanju varnosti se nikoli ne sprašujemo, kaj je ne-varnost. Če lahko skupaj odkrijemo, kaj je ne-varnost in za kaj smo ne-varni, potem se v samem njenem razkritju zelo naravno pripeti varnost.
Torej, kaj je ne-varnost? Zakaj smo v našem odnosu drug do drugega tako ne-varni? V zunanjem svetu obstaja velikanska motnja, nemir in agonija in vsak želi svoje lastno mesto, svojo lastno varnost in želi pobegniti iz tega strašnega stanja ne-varnosti.
Torej, ali lahko skupaj raziščemo, zakaj smo ne-varni – ne, kaj je varnost, ker je lahko vaša varnost privid. Vaša varnost je lahko v kakšnem romantičnem konceptu, v neki predstavi, tradiciji ali v družini in imenu. Kaj ta beseda 'ne-varnost' pomeni? V vašem odnosu do vašega moža ali žene ne obstaja občutek popolne varnosti. Vedno obstaja to ozadje, ta občutek, da vse ni popolnoma v redu. Torej, raziščite z mano, zakaj so človeška bitja ne-varna. Ali je to zato, ker nimajo službe? V deželi kot je ta, ki je prenaseljena, je verjetno deset tisoč ljudi na eno delovno mesto. Ali ne veste vsega tega ali pa si jaz izmišljam? Če ne bi bili ne-varni, ne bi govorili o bogovih, ne bi govorili o varnosti. Ker nismo varni, iščemo nasprotje.
nadaljevanje...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-05-24T10:19:00.002+02:00

...nadaljevanje

GOVOR 2

Misel in čas sta vedno skupaj. Nista dve različni gibanji.

Ali lahko nadaljujemo s tistim, o čemer smo govorili včeraj zvečer? To v resnici ni govor, temveč pogovor med nami, pogovor med dvema prijateljema – prijateljema, ki se dolgo časa poznata, ki ne poskušata drug na drugega narediti vtisa, ali drug drugega o čemerkoli prepričati; sva samo prijatelja. Skupaj lahko igrava golf, se sprehajava, gledava nebo, drevesa, zelene jase in čudovite gore. In pretresava najine intimne probleme – probleme, ki jih nisva zmožna rešiti, zadeve, ki nas begajo, živeč kot živimo v modernem svetu z vsemi njegovimi težavami, hrupom in prostaštvom. Skrbi nas, kaj bodo človeška bitja postala in zakaj so po milijonih letih to, kar so zdaj; nespametna, vraževerna, verujoč v karkoli, lahkoverna in ujeta v organizacije. Tako boste vi in govorec skupaj govorili o stvareh. To pomeni, da vi zgolj ne poslušate govorca, temveč stopite v duh, v raziskovanje. Torej morate, kolikor je le mogoče, trenirati svoje možgane. Ne sprejmite nič, kar on reče.
Bodite skeptični, sprašujte, preiskujte in če želite, bomo šli skupaj na dolgo potovanje, ne samo zunanje, temveč notranje, v celoten duševni svet: svet misli, svet žalosti, svet strahu in muk.
To ni predavanje, da bi se vas informiralo ali poučevalo. Toda skupaj bomo imeli dvogovor, pogovor, ne da bi vztrajali pri svojih posebnih verovanjih ali prepričanjih, izkušnjah ali praznoverjih, temveč da bi se med nadaljevanjem menjali, spreminjali. Torej, ne obstaja vprašanje kakršnegakoli propagiranja, poskušanja prepričati vas v sploh karkoli. Nasprotno, mi moramo dvomiti, spraševati, preiskovati in kot prijatelji poslušati drug drugega.
Poslušanje je umetnost, ki so ga le redki med nami zmožni. Nikoli dejansko ne poslušamo. Beseda ima zvok, in ko ne poslušamo zvoka, jo razlagamo, poskušamo prevesti v naš lastni posebni jezik ali tradicijo. Nikoli ne poslušamo ostro, brez vsakega izkrivljenja. Tako govorec spoštljivo predlaga, da vi tako poslušate in ne razlagate, kaj on reče. Ko pripovedujete vznemirljivo zgodbo majhnemu dečku, vas posluša z izjemno radovednostjo in energijo. Želi vedeti, kaj se bo zgodilo in razburjeno čaka prav do samega konca. Toda mi odrasli ljudje smo izgubili vso to radovednost, energijo za odkrivanje, energijo, ki je potrebna, da bi zelo jasno videli stvari takšne, kot so, brez vsake izkrivljenosti. Nikoli drug drugega ne poslušamo. Nikoli ne poslušate svoje žene, ali ne? Poznate jo preveč dobro, ali ona vas. Ne obstaja občutek globokega spoštovanja, prijateljstva, sloge, ki bi vaju pripravil, da poslušata drug drugega, če hočeta ali ne. Toda, če poslušate tako popolnoma, je prav to dejanje poslušanja velik čudež.
nadaljevanje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-04-27T17:09:00.002+02:00

... nadaljevanje …
Živimo po odnosih. Lahko živite v Himalaji, ali v samostanu, ali sami v majhni koči ali palači, toda ne morete živeti brez odnosa. Odnos pomeni 'biti v zvezi', 'biti v stiku', ne samo telesno ali spolno, temveč biti popolnoma v stiku z drugim. Celo v najbolj intimnem odnosu – moški in ženska – vsak išče njegovo ali njeno posebno ambicijo, posebno izpolnitev in svoj lastni način življenja kot nasprotje drugemu, kot dve vzporedni črti, ki se nikoli ne srečata. V tem odnosu je vedno spor. Soočite se z dejstvom.
In kaj med dvema človeškima bitjema ustvarja spor? V vašem odnosu z vašo ženo, z vašim možem, z vašimi otroci – kar je najbolj intimen odnos – kaj je to, kar ustvarja spor? Vprašajte se, gospodje. Ali ne drži, da imate o svoji ženi predstavo in ona ima predstavo o vas? Ta predstava je bila v kratkem času ali v zelo dolgem obdobju zelo zelo pazljivo zgrajena. To nenehno snemanje možganov v odnosu z drugim je podoba, ki ste jo ustvarili o svoji ženi ali o svojem možu. In ta podoba deli. In posebno, ko živite v isti hiši z vsem tem hrupom, od tega pobegnete tako, da postanete menih ali karkoli drugega. Toda tudi tam imate svoje lastne probleme, svoje lastne želje, svoja lastna iskanja, ki ponovno postanejo spor.
Torej, ali lahko živite brez ene same predstave o drugem? Nimate sploh nobene predstave. Ste to kdaj poskusili? Poglejte logiko tega, zdravo pamet tega, da kakor dolgo se nadaljuje mašinerija ustvarjanja podob, snemanje žalitve ali laskanja, to o drugem ustvarja predstavo in ta predstava je dejavnik delitve. Torej, ali je mogoče živeti brez ene same predstave? Potem boste odkrili, kaj je resničen odnos, ker potem v odnosu spor sploh ne bo ostajal. In to je nujno potrebno, če naj razumemo omejitve mišljenja in preiskujemo celosten način življenja, ki je popolnoma ne-razdrobljen.
Drugi dejavnik v naših življenjih je, da smo od otroštva vzgajani, da imamo probleme. Ko nas pošljejo v šolo, se moramo naučiti kako pisati, kako brati in še vsega ostalega. Kako pisati, postane otroku problem. Prosim, sledite temu pazljivo. Matematika postane problem, zgodovina postane problem, kakor tudi kemija. Tako je otrok od otroštva izšolan živeti s problemi, s problemom Boga, s problemom ducata stvari. Tako so naši možgani pogojeni, vzgajani, izšolani živeti s problemi. To delamo od otroštva. Kaj se zgodi, ko so možgani izšolani v problemih? Nikoli ne morejo rešiti problemov; lahko samo ustvarijo več problemov. Ko so možgani vzgajani imeti probleme, živeti s problemi, rešijo en problem in v sami rešitvi tega problema ustvarijo več problemov. Od otroštva smo vzgajani, izšolani živeti s problemi in zato, ker smo osredotočeni na probleme, nikoli ne moremo popolnoma rešiti kakšnega problema. Samo svobodni možgani, ki niso pogojeni s problemi, lahko rešijo probleme. Imeti ves čas probleme je eno od naših nenehnih bremen. Zato niso naši možgani nikoli tihi, svobodni za opazovanje, za gledanje.
Tako sprašujemo: Ali je mogoče ne imeti nobenega problema, temveč se soočiti s problemi? Toda za razumevanje teh problemov in njihovo popolnoma razrešitev morajo biti možgani svobodni. Poglejte logiko tega, kajti logika je nujna, razumnost je nujna in samo takrat gremo lahko onkraj razumnosti, onkraj logike. Toda, če niste logični, korak za korakom, potem se lahko ves čas varate in končate v neki vrsti iluzije. Torej, da bi odkrili način življenja v katerem bi se lahko soočili s problemi, jih razrešili, in se v njih ne ujeli, zahteva veliko opazovanja, pozornosti in zavedanja videti, da se niti za sekundo ne varate.
Prvič, obstajati mora red. In red se začne samo, ko ni problemov, ko obstaja svoboda – ne svoboda, da počnete, kar hočete; to sploh ni svoboda. Izbrati med enim in drugim gurujem, ali med eno in drugo knjigo – to je zgolj druga oblika zmede. Ko obstaja izbira, ne obstaja svoboda. In izbira obstaja samo takrat, ko so možgani zmedeni. Ko so možgani jasni, potem izbira ne obstaja, temveč samo neposredna zaznava in pravo delovanje.
… nadaljevanje ..

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-04-16T18:39:00.001+02:00

Torej moramo preiskovati, kaj je razmišljanje in zakaj je razmišljanje postalo tako izjemno pomembno. Razmišljanje ne more obstajati brez spomina. Če ne bi bilo spomina, ne bi bilo mišljenja. Naši možgani - ki so eno z vsem ostalim človeštvom in ne ločeni mali možgani – so pogojeni z znanjem, s spominom. In znanje, spomin temelji na izkušnji, tako v znanstvenem svetu kot v subjektivnem svetu. Naše izkušnje, ne glede na to, kako subtilne, kako duhovne in kako osebne so, so vedno omejene. Tako je naše znanje, ki je rezultat izkušnje, tudi omejeno. In mi vedno bolj dodajamo; in kjer je dodajanje, je tisto, kar je bilo dodano, omejeno. Torej, pravimo, da je zato, ker je izkušnja omejena, znanje vedno omejeno, tako v sedanjosti kot v preteklosti ali v prihodnosti.
In znanje pomeni spomin – spomin imamo tako v računalniku kot v možganih. Torej so možgani spomin. In ta spomin usmerja misel. To je dejstvo. Tako je misel vedno omejena. Drži? Tu je logično, razumsko, ne nekaj izmišljenega; to je tako. Izkušnja je omejena. Zato je omejeno znanje.
Potem vprašamo: Ali obstaja kakšna druga dejavnost, ki ne deli, ki ne drobi, ki ne razpade?
Ali obstaja celovita dejavnost, ki nikoli ne loči – kot mene in tebe? Delitev je tista, ki ustvarja spor. Torej, kako boste to sami odkrili, videli, da je misel delilna, da misel ustvarja spor, da je misel ustvarila družbo in vas potem ločila od družbe, ki ste jo ustvarili? Misel je edino orodje, ki smo ga do sedaj imeli. Lahko rečete, da obstaja drugo orodje, ki je institucija. Toda to je lahko nerazumno; lahko iznajdete karkoli in živite v iluziji.
Tako zelo resno sprašujemo, ali razumemo naravo misli in ali obstaja kako drugačno delovanje ali način življenja, ki ni nikoli razdrobljen, nikoli ločen na svet in mene in mene in svet. Ali obstaja takšno stanje možganov ali stanje ne-možganov, ki je popolnoma celovito, celostno?
Če ste resni, če ste svobodni, boste odkrili. Odvreči morate vse, kar ste nakopičili, ne fizično – prosim, ne zavrzite vašega bančnega računa – temveč psihološko dajte na stran vse, kar ste zbrali. To bo zelo težko. To pomeni, da mora biti svoboda. Veste, da beseda svoboda etimološko pomeni tudi ljubezen. Kjer obstaja svoboda, brezmejna in tako nezaslišano globoka, obstaja tudi ljubezen. In da bi to odkrili ali na to naleteli s celostnim načinom življenja, v katerem ni sebičnosti, mora obstajati osvobojenost od prepirov, od sporov v odnosih.
... nadaljevanje sledi ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-04-05T11:22:00.003+02:00

Torej, da bi se soočili z nasiljem, mu morate posvetiti pozornost in ne od njega bežati. Morate videti, kaj to je, videti nasilje med moškim in žensko, spolno in drugačno. Ali ni nasilje, ko poskušate čim več doseči, ko 'postajate' več in več. Nasilje videti in od njega ne bežati, ali ga poskušati potlačiti ali ga transcendentirati – vse to pomeni nasilje.
Živeti z njim, ga gledati, v resnici ga čuvati, in ga ne, v skladu s svojim hotenjem, ugajanji in neugajanji, prevajati. Samo gledati in opazovati z veliko pozornostjo. Ko nečemu popolnoma posvetite pozornost, je to podobno prižiganju močne luči in potem vidite vse kvalitete, subtilnosti, zapletenosti – celoten svet nasilja. Ko nekaj zelo jasno vidite, to mine. Toda vi odklanjate, da bi stvari jasno videli.
Tako sprašujemo: Kdo je ustvaril ta spor med človeškimi bitji, med človeškimi bitji in okoljem, bogovi in vsem drugim? Ali ste kdaj preučili, zakaj o sebi razmišljate kot o posamezniku? Vaša zavest je podobna zavesti vsakega drugega človeškega bitja. Vi trpite, ste osamljeni, se bojite in iščete užitek in se izogibate bolečini. Enako je z vsakim človeškim bitjem na tej zemlji. To je dejstvo, psihološko dejstvo. Lahko ste visoki, lahko ste temni, lahko ste svetli, toda vse to je zunanje šopirjenje podnebja, hrane, in tako dalje. Tudi kultura je zunanja. Toda psihološko, subjektivno je naša zavest skupna, eno z vsemi drugimi človeškimi bitji. To vam morda ni všeč, toda to je dejstvo. Torej psihološko niste ločeni od ostalega človeštva. Vi ste človeštvo. Ne recite: 'Da.' Zgolj sprejemanje tega kot ideje je brez pomena. To je strahovito dejstvo, da ste vi ostalo človeštvo in ne nekdo ločen. Lahko imate boljše možgane, ste bolj premožni, bolj zviti, lepšega videza. Toda dajmo to na stran, ker so vse te stvari površinske, so šopirjenje.
Znotraj je vsako človeško bitje eno z vami in žalostjo. Ali razumete, kaj to pomeni? To pomeni, da imate takrat, ko rečete, da ste preostalo človeštvo, velikansko odgovornost. To pomeni, da posedujete veliko naklonjenosti, ljubezni, sočutja in ne neko neumno idejo, da 'smo vsi eno'.
... nadaljevanje sledi ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-03-29T18:30:00.002+02:00

... nadaljevanje ...
Potem vprašamo: Kaj je mišljenje? Mišljenje je delovanje po katerem mi živimo. Mišljenje je naš osrednji dejavnik delovanja. Drži? Mišljenje, s katerim služimo denar; mišljenje, ki loči mene in vas, moža in ženo, ideal in to, 'kar je'. Kaj je potem mišljenje? Kaj je razmišljanje?
Ali ni razmišljanje aktivnost spomina? Gospodje, prosim, ne sprejmite tega, kar reče govorec. Morate imeti to kvaliteto dvoma; dvom v svoje lastne izkušnje, svoje lastne ideje. Govorec govori kot prijatelj – ki ga lahko blagovolite poslušati ali pa ne – da je mišljenje ustvarilo to delitev. Mišljenje je odgovorno za vojne, je odgovorno za vse bogove, ki jih je iznašel človek. Mišljenje je odgovorno za človekov let na luno, za iznajdbo računalnika in za vse izredne stvari tehnološkega sveta. In mišljenje je ravno tako odgovorno za delitev in spor med tem, 'kar je', in tem, 'kar naj bi bilo'. To, 'kar naj bi bilo', je ideal; nekaj, kar naj bi dosegli, nekaj, kar bi pridobili, proč od tega, 'kar je'. Na primer: človeška bitja so nasilna. To je očitno dejstvo. Celo po tako dolgem času človek ni osvobojen nasilja. Toda iznašel je ne-nasilje. To je iznašel in to išče. Priznal bi, da je nasilen, če bi bil sploh iskren. Toda z iskanjem ideala imenovanega ne-nasilje, seje seme nasilja. Seveda. To je dejstvo.

Ta dežela veliko govori o nenasilju. To je precej nespodobno, saj smo mi vsi nasilni ljudje. Nasilje ni zgolj fizično: to je tudi posnemanje, oddaljevanje od tega, 'kar je'. Tako se nasilje v človeških umih, človeških srcih popolnoma konča le, ko nasprotje ne obstaja. Nasprotje je nenasilje, ki ni resnično; je drugi pobeg od nenasilja. Če ne bežite, obstaja samo nasilje. Toda s tem dejstvom se niste zmožni soočiti. Vedno bežite od dejstva, najdete izgovore, najdete ekonomske razloge, najdete številne metode, da bi to premagali, toda nasilje še vedno obstaja. Prav premagovanje je del nasilja.
… nadaljevanje sledi …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-03-22T17:07:00.002+01:00

Kdo je ustvaril to delitev med tem, 'kar je' in tem, 'kar naj bi bilo'? Obstaja delitev med tako imenovanim Bogom, če taka entiteta sploh obstaja in vami, in delitev med hrepenenjem po miru in življenjem v sporu. To je dejanska resničnost našega vsakdana. In govorec sprašuje in tudi vi morate spraševati: Kdo je ustvaril to delitev, ne samo zunanjo, temveč tudi notranjo? Prosim, postavite si to vprašanje. Kdo je odgovoren za vso to zmešnjavo, neskončen boj, neskončno bolečino, osamljenost, obup in občutek žalosti od katerih človek, kakor se zdi, nikoli ne bo pobegnil? Kdo je za vse to odgovoren? Kdo je odgovoren za družbo v kateri živimo? V tej deželi je ogromno revščine. Ali vse to razumete, ali pa o tem sploh nikoli niste razmišljali? Ali pa ste tako zaposleni s svojo lastno meditacijo, s svojimi lastnimi bogovi, s svojimi lastnimi problemi, da tega sploh nikoli niste pogledali, nikoli vprašali?
V vse to je vpletenih več stvari. Tisti, ki so precej inteligentni, precej zavestni in občutljivi, so vedno iskali enakopravno družbo. Vprašali so: Ali lahko obstaja enaka priložnost, brez razrednega razlikovanja, tako da ni delitve med delavcem in direktorjem, tesarjem in politikom? Tako vprašamo: Ali v svetu obstaja pravica? Bile so revolucije – francoska, boljševiška – ki so poskusile vzpostaviti družbo, v kateri je enakost, pravica in dobrota. Toda sploh niso uspele. Nasprotno, vrnile so se nazaj k staremu vzorcu v drugačnem okvirju. Tako morate raziskati ne samo, zakaj človeška bitja živijo v nenehnem sporu in žalosti in zakaj iščejo varnost, temveč tudi naravo pravice. Ali v svetu sploh obstaja kakšna pravica? Ali obstaja? Vi ste pametni, drugi ni. Imate vse privilegije, drugi nima popolnoma nobenih. Vi živite v palači, drugi živi v kolibi in ima komaj kaj za jesti. Torej, ali pravica sploh obstaja? Ali ni pomembno to odkriti za sebe in tako pomagati človeštvu? (Se opravičujem, ne mislim 'pomoč'; umikam to besedo.) Da bi razumeli naravo pravice in odkrili, ali sploh obstaja kakšna pravica, morate zelo, zelo globoko raziskati naravo žalosti, in ali lahko sploh obstaja nesebičnost. Prav tako moramo raziskati, kaj je svoboda in kaj je dobrota.
Družbo, v kateri živimo, s svojim pohlepom, zavistjo, napadalnostjo in iskanjem varnosti ustvarja vsako človeško bitje. Ustvarili smo družbo, v kateri živimo in potem postali sužnji te družbe. Ali vse to razumete? Mi, človeška bitja, smo zaradi strahu, zaradi osamljenosti in iskanja varnosti – nikoli nismo razumeli, kaj je ne-varnost, temveč vedno želeli le varnost - ustvarili našo kulturo, našo družbo, naše religije, naše bogove. Vrnimo se nazaj: Kdo je ustvaril to delitev? Kajti, kjer je delitev, tam je spor. To je brezpogojna gotovost. Dobro to premislite, gospod. Ali ni mišljenje tisto, ki je razdelilo svet na kristjane, budiste, Jude, Arabce, na hindujce in muslimane? Ali ni to mišljenje?
… nadaljevanje sledi …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-03-15T10:23:00.002+01:00

Ali je za človeške možgane mogoče, da bi bili popolnoma svobodni, tako da bi obstajala ogromna energija – ne za ustvarjanje večje škode, ne zato, da bi imeli več denarja ali moči, čeprav denar morate imeti – temveč za raziskovanje, za odkrivanje načina življenja, v katerem ni strahu, ne osamljenosti in ne žalosti, ter za raziskovanje narave smrti, meditacije in resnice. Ali je mogoče za človeške možgane, ki so tisoče let pogojeni, da bi bili popolnoma svobodni? Ali morajo biti človeška bitja večno sužnji, nikoli vedeti, kaj je svoboda? Ne svoboda v abstraktnem smislu, temveč osvobojenost od spora, kajti mi živimo v sporu. Eno dejstvo, ki je skupno vsem človeškim bitjem – od otroštva do smrti – je ta nenehni boj, iskanje varnosti in je zato nikoli ne najdemo ali pa, ker nismo varni, želimo varnost. Torej, ali je za človeška bitja v modernem svetu z vso njegovo zapletenostjo mogoče, da živijo brez sence spora? Ker spor izkrivi možgane, zmanjša njihovo kapaciteto, njihovo energijo in možgani se kmalu izčrpajo. Ko postajate starejši, lahko v sebi opazujete ta neprekinjen spor.
Kaj je spor? Prosim, ne čakajte, da bom to jaz povedal. To sploh ni zabavno. Postavite to vprašanje sebi in dovolite svojemu umu, da odkrije, kaj je narava spora. Spor zagotovo obstaja, ko obstaja dvojnost: 'jaz', 'ti', moja žena ločena od mene, delitev med meditantom in meditacijo. Torej, tako dolgo, kot je delitev med narodi, med religijami, med ljudmi, med ideali in dejstvi, med tem, 'kar je' in tem, 'kar naj bi bilo', mora biti spor. To je zakon. Kjerkoli obstaja ločenost, v smislu delitve na Arabce, Žide, hindujce, muslimane, sina in očeta, in tako dalje, mora biti spor. Ta delitev je 'več': 'Sedaj ne vem, toda dajte mi več časa in vedel bom.' Upam, da vse to razumete.
… nadaljevanje sledi …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-03-07T14:55:00.001+01:00

In kot je govorec pravkar rekel, on vam ne pomaga; skupaj gledamo, razumemo. Seveda potrebujemo pomoč zdravnika ali kirurga. Odvisni smo od vlad, ne glede na to, kako so pokvarjene. Moramo biti odvisni od poštarja in mlekarja in tako naprej. Toda prositi za pomoč z molitvijo, meditacijo se zdi tako popolnoma jalovo. Tako pomoč smo imeli; Imeli smo tisoče gurujev, tisoče knjig – tako imenovane religiozne in nereligiozne. In kljub vsemu temu smo nemočni. Lahko zaslužimo veliko denarja, imamo velike hiše, avtomobile in tako naprej, psihološko, znotraj, subjektivno pa smo skoraj nemočni, ker smo odvisni od drugih ljudi, da nam povedo, kaj delati, kaj misliti. Tako, prosim, govorec najbolj spoštljivo, resno in prepričano pravi, da vam ne poskuša pomagati. Nasprotno, mi smo skupaj.
Tako morate vi in govorec raziskati vse to: naš odnos do sveta, ki postaja bolj in bolj zapleten, naš odnos do drug drugega, vseeno kako intimen je lahko, naš odnos do ideala, naš odnos do gurujev in tako imenovanega boga. Resno, globoko moramo preiskovati lastnost možganov, ki razumejo ali imajo vpogled v celoten zunanji kakor tudi v duševni svet v katerem živimo. Jasno mora biti, da ne poskušamo pokazati poti, metode ali sistema ali vam na kakršenkoli način pomagati. Nasprotno. Smo neodvisna človeška bitja. To ni kruta ali brezbrižna trditev. Smo, kakor dva prijatelja, ki se pogovarjata in poskušata razumeti svet: okolje, vse težave ekonomskega sveta, ločene religije in ločene narode. Prijateljstvo pomeni, da ne poskušamo prepričati, siliti ali pa na drug drugega narediti vtis. Smo prijatelji in zato obstaja določena kvaliteta naklonjenosti, razumevanja in izmenjave. Mi smo v tem položaju.
Najprej začnimo s tem, kaj so naši možgani. Govorec ni specialist za možgane, toda govoril je s specialisti za možgane. Možgani, ki so znotraj lobanje, so najbolj izreden instrument. Pridobili so ogromno znanje skoraj o vsem. Iznašli so najbolj neverjetne stvari, kot so računalnik, sredstva za hitro komunikacijo, orodja vojne. In tukaj so popolnoma svobodni za preiskovanje, izumljanje, raziskovanje. Začnejo z znanjem in kopičijo vedno več znanja. Če določena teorija ne deluje, jo opustijo. Toda možgani niso enako svobodni za raziskovanje sebe. So pogojeni, oblikovani, programirani – da so Hindujec, musliman, kristjan, budist in tako naprej. Podobno kot računalnik so tudi človeški možgani programirani – da morate imeti vojno, da pripadate določeni skupini, da so vaše korenine v tem delu sveta in tako naprej. To je točno; to ni pretiravanje. Vsi mi smo programirani s tradicijo, z nenehnim ponavljanjem v časopisih in revijah, s tisočimi leti pritiska. Možgani so svobodni v eni smeri: v svetu tehnologije. Toda prav ti možgani, ki so tako sposobni, so omejeni z njihovo lastno sebičnostjo. Naši možgani, ki so osupljivo svobodni v eni smeri, so psihološko pokveka.
… nadaljevanje sledi …

... nadaljevanje Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-03-01T11:23:00.001+01:00

Prosim, stvari pretresamo skupaj. Ni tako, da govorec vse to razlaga; to je tako očitno. Vi in govorec skupaj preiskujete zelo skrbno, marljivo, to, kar smo postali, to, kar smo. In sprašujemo: Ali nas bo čas spremenil? Ali bo čas, to je naslednjih petdeset tisoč ali milijon let, spremenil človeški um, človeške možgane? Ali pa čas sploh ni pomemben? O vseh teh stvareh bomo govorili.
Človeška bitja so psihološko ranjena. Povsod po svetu so človeška bitja ujeta v veliko žalost, bolečino, trpljenje, osamljenost in obup. In možgani so ustvarili tehnološko, ideološko, religiozno najbolj izredne stvari. Možgani so izredno sposobni. Toda ta zmožnost je zelo omejena. Tehnološko napredujemo z izredno hitrostjo. Toda psihološko, notranje, smo zelo primitivni, barbarski, kruti, nepremišljeni, nemarni in brezbrižni do tega, kar se dogaja. Brezbrižni nismo samo do pokvarjenosti, ki se dogaja v okolici, temveč tudi do pokvarjenosti, ki se dogaja v imenu religije, politike, posla in tako naprej. Pokvarjenost ni samo prenos denarja pod mizo ali tihotapljenje blaga v domovino. Pokvarjenost se začne, kjer je koristoljubje. Kjer obstaja sebičnost, tam je izvor pokvarjenosti.

Ali razmišljamo skupaj, ali pa zgolj poslušate govorca? Ali hodimo skupaj kot dva prijatelja, ki gresta na dolgo potovanje – potovanje v globalni svet, potovanje vase, v to, kar smo, kar smo postali in zakaj smo postali to, kar smo. In potrebno je, da gremo na to potovanje skupaj. Ni tako, da gre na potovanje govorec in vam pokaže zemljevid, cesto, pot. Temveč prej, da smo skupaj, in govorec misli - skupaj. Kajti on ni guru. V svetu misli, duševnem svetu ne bi smeli slediti nikomur. Tako močno smo odvisni od pomoči drugih. In jaz vam ne pomagam. Naj nam bo na tej točki zelo jasno: govorec vam ne pomaga, ker imate obilo pomočnikov. In nismo zmožni stati sami, domisliti stvari sami; nismo zmožni gledati svet in naš odnos do sveta in videti ali smo sploh posamezniki ali smo del človeštva. Ne treniramo naših možganov, ki so tako izredno zmožni. Svojo energijo, svojo sposobnost, svoje intelektualno razumevanje trošimo zgolj v eni smeri – tehnološki. Toda nikoli nismo razumeli človeškega obnašanja in zakaj smo po tem dolgem obdobju evolucije, to, kar smo.
… nadaljevanje sledi …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

2009-02-22T11:11:00.002+01:00

Odlomek iz knjige

Naši možgani, ki so osupljivo svobodni na enem področju, so psihološko pokveka.

Ta je dialog med nami, pogovor med prijatelji. Tako to ni predavanje, da bi vam dal napotke, vas obvestil ali vodil. Skupaj bomo pretresli mnogo stvari, zagotovo vas ne bom v nič prepričeval ali vas obveščal o novih idejah, novih zamislih, zaključkih ali idealih. Skupaj si bomo ogledali celoten svet takšen, kot ta je, kar se dogaja ne le na enem delu sveta, temveč tudi v ostalem svetu. Skupaj. In govorec misli skupaj. Vi in on boste opazovali, brez vsake pristranosti, brez vsakega predsodka, kar se globalno dogaja.
Tako je to resen pogovor, ne nekaj intelektualnega, čustvenega ali čaščečega. Torej, mi moramo trenirati svoje možgane. Moramo biti skeptični, moramo dvomiti, moramo spraševati in ne smemo sprejeti nič, kar nekdo drugi reče – vključno z vsemi vašimi guruji in svetimi knjigami. V svetu je prišlo do krize. Ta kriza ni zgolj ekonomska; prej je psihološka.
Na tej zemlji živimo preko milijon let in med tem dolgim razdobjem smo doživeli vse vrste katastrof in vse vrste vojn. Civilizacije so izginile; prav tako kulture, ki so oblikovale obnašanje človeških bitij. Imamo številne voditelje, politične in religiozne z vsemi zvijačami, s katerimi zlorabljajo človeška bitja. In po tej velikanski evoluciji človeških možganov smo, kar smo bili – precej primitivni, barbarski, kruti in vedno pripravljeni na vojno. Sedaj vsak narod kopiči orožje. In človeška bitja smo ujeta v to kolo časa. Nismo se veliko spremenili; še vedno smo barbari z vsemi vrstami praznoverij in verovanj. Kje smo ob koncu vsega tega?
Nadaljevanje sledi …

O revoluciji v umu

2009-02-15T11:26:00.001+01:00

Iz govora v Gstaadu

To, s čimer se ukvarjamo, je uničenje uma, da bi se lahko zgodilo nekaj novega. In to je tisto, o čimer bomo na vseh teh srečanjih razpravljali; kako v umu izpeljati revolucijo. Revolucija mora biti; mora biti totalno uničenje vseh včeraj, drugače ne bomo zmožni spoznati novega. In življenje je, tako kot ljubezen, vedno novo. Ljubezen nima včeraj ali jutri; je vedno nova …
Torej, če ste voljni, če je to tudi vaš namen, se bomo poglobili v vprašanje, kako spremeniti top, izmučen, prestrašen um, um, ki ga muči žalost, ki pozna tako mnogo bojev, tako mnogo obupa, tako veliko užitkov, um, ki je postal tako star in ni nikoli spoznal, kaj je to, biti mlad. Če želite, se bomo v to poglobili. Vsaj jaz se bom v to poglobil, če se vi boste ali pa ne. Vrata so odprta in vi svobodno pridete ali odidete. To ni prisilno poslušanje; torej, če ne želite, je bolje, da tega ne slišite; kajti, to, kar slišite, če tega ne želite slišati, postane vaš obup, vaš strup. Tako od samega začetka veste, kakšni so nameni govorca: da bomo obrnili vsak kamen, da bomo raziskali vse skrivnosti, ki se skrivajo v umu, jih odprli in uničili njihovo vsebino, in da bo iz tega uničenja ustvarjeno nekaj novega, nekaj, kar se popolnoma razlikuje od katerekoli stvaritve uma.

Krishnamurtijev intervju

2009-02-04T18:00:00.000+01:00

Krishnamurtijev intervju za avstralsko televizijo,

se je začel z branjem sledečega odlomka iz knjige The Penguin Krishnamurti Reader:
Naš problem je potem, kot ga vidim jaz, da smo omejeni, nadvladani z verovanjem, znanjem. In ali je mogoče, da se um osvobodi od včeraj in od verovanja, ki ga je pridobil skozi proces včerajšnjega. Ali je mogoče za mene, kot posameznika in vas kot posameznika, da živiva v družbi in da sva vendarle osvobojena verovanj, v katerih sva bila vzgojena? Ali je mogoče, da je um prost vsega tega znanja, avtoritete?
Novinar je potem vprašal: 'Krishnamurti, ali pravite, da je napačno verovati v to, kar ste vi ugotovili, da je resnično?'
Del Krishnamurtijevega odgovora: Gospod, ali je verovanje sploh potrebno? Zakaj imamo verovanja? Verjetno v nekaj verjamete, ker dejansko ne vidite tega, kar je. Če dejansko vidite to, kar je – to, kar je, v smislu, kaj se dejansko dogaja, tako zunanje v zunanjem pojavu, in notranje – zakaj je potem sploh potreba po verovanju? Vi ne verjamete da sonce vzhaja. Ono je tu, vi ga vidite. Celoten problem verovanj se zdi popolnoma napačen …
Potem je novinar vprašal: To pomeni, ali ne, popolnoma drugačen vidik izobraževanja? Kajti, končno, izobraževanje vceplja verovanja.
Odgovor: Očitno. Izobraževanje, kakršnega poznamo sedaj, je v resnici obdelovanje enega kotička ogromnega polja. Ukvarjamo se s tem majhnim kotičkom, z njegovim tehnološkim znanjem, pogojujemo um z informacijami in zanemarjamo celotno polje; in zato obstaja neravnovesje. Tehnološko smo prišli zelo daleč, psihološko pa smo zelo primitivni. Še vedno smo na stopnji plemenskih sporov z našimi prepričanji, našimi bogovi, našimi ločenimi narodnostmi… Vse to moramo opustiti, kar pomeni soočenje s strahom, strahom, da bi ostali sami, s strahom, da bi odvrgli vso to nesmiselnost, ves ta, če smem uporabiti besedo, cirkus, ki je postal religija. Opustitev vsega tega pomeni, da se človek mora zavedati in tako biti zelo občutljiv in čuječ in zato inteligenten. To je tista inteligenca, ki bo spremenila družbo.

Ocena knjige Onkraj nasilja

2009-01-26T10:54:00.000+01:00

Ocena Krishnamurtijeve knjige Onkraj nasilja, ki jo je leta 1973 za časopis Sunday Telegraph napisal John Stewart Collis

Da bi bilo osvežujoče, mora nujno biti sveže. To je dovolj redko v umetnosti. Na polju religiozno-filozofsko-etične misli pa tega skoraj nikoli ni najti. J. Krishnamurti je vedno svež, vedno preseneča in dvomim, da je kdaj izustil kak kliše.
Je vedno zelo težak. Ne zato, ker vedno uporablja dolge besede, temveč zato, ker ne verjame v 'verovanje'. To mora biti strašno za tiste, ki se zanašajo na izme in ologije. V Religijo verjame v temeljnem smislu besede, toda ne v verovanja ali v kakršnekoli sisteme mišljenja.
Podnaslov knjige Onkraj nasilja je Verodostojna poročila govorov in razprav v Santa Moniki, San Diegu, Londonu, Brockwood Parku, Rimu. Krishnamurti najprej govori in potem odgovarja na vprašanja. Vprašanja so navadna, odgovori niso nikoli. 'Ali ni prepričanje v enotnost vseh stvari ravno tako človeško kot verovanje v ločenost vseh stvari.'
'Zakaj želite verovati v enotnost vseh človeških bitij?' – Mi nismo enotni, to je dejstvo. Zakaj želite verovati v nekaj, kar ni dejansko? Obstaja to celotno vprašanje verovanja: samo pomislite, vi imate svoje prepričanje in drugi ima svoje; in za prepričanje se borimo in ubijamo drug drugega.
Ponovno;
'Kdaj naj bi imeli psihične izkušnje?'
'Nikoli! Ali veste, kaj pomeni imeti psihične izkušnje? Da bi imeli izvenčutno izkušnjo, morate biti izredno zreli, izredno občutljivi in izredno inteligentni; in če ste izredno inteligentni, si psihične izkušnje ne želite.'
Knjiga se v glavnem ukvarja s spremembo nas samih, tako da gremo onkraj nasilja, ki je povsod široko razpredeno.
'Biti osvobojen nasilja pomeni osvobojenost od vsega, kar je človek postavil drugemu človeku: verovanje, dogma, ritual, moja dežela, tvoja dežela, tvoj bog, moj bog, moje mnenje, tvoje mnenje.'
Kako to svobodo doseči? Zelo mi je žal, ker ne morem podati Krishnamurtijevega sporočila v kratkem in jasnem stavku. Njega morate brati. Samo dejanje branja njegovega dela v bralcu povzroča spremembo. Namig: razmišljanje zamenjajte z dejanjem pozornosti – močjo gledanja.

Bojim se smrti

2009-01-20T14:36:00.001+01:00

Spraševalec: Bojim se smrti. Ali me lahko pomirite?

KRISHNAMURTI: Dejstvo je, da smrt obstaja; telo doseže neko skrajno mejo. In dejstvo je, da nadaljevanje lahko je ali pa ni. Toda jaz želim vedeti sedaj, ko sem zdrav, vitalen in živ, kaj je to, živeti bogato; in prav tako želim odkriti sedaj, kaj pomeni umreti – in ne čakati, da me odneseta nesreča ali bolezen. Želim vedeti, kaj pomeni umreti – tako da živ vstopim v hišo smrti. Ne teoretično, temveč dejansko želim izkusiti stvar, ki mora biti izredna – vstopajoč v neznano, odrežem proč vse znano. Straši nas to, da na drugi strani ne srečamo znano, ne srečamo prijatelja. Bojim se spustiti vse stvari, ki jih poznam, družino, krepost, ki sem jo gojil, imetje, položaj, moč, žalost, radost, vse, kar sem zbral, kar je vse znano - bojim se vse to pustiti, popolnoma, iz globočine, prav iz globine svojega bitja in biti z neznanim – ki je, končno, smrt … Torej, vprašanje je, ali lahko odložim vse znano? Znano ne morem odložiti z voljo, s hotenjem, kajti to ima za posledico ustvarjalca volje, entiteto, ki reče: ''To je prav in to je narobe, to želim in to ne želim.'' Takšen um deluje iz znanega, ali ne? On reče: ''Želim vstopiti v to izredno stvar, ki je smrt, neznano, in zato moram opustiti znano.'' Takšna oseba, da bi odrinila znano, potem preiskuje različne vogale uma. To dejanje dovoljuje entiteti, ki premišljeno odrine znano, da ostane. Toda, ker je ta entiteta sama rezultat znanega, nikoli ne more izkusiti, ali vstopiti v to izredno stanje… Ali lahko jaz, ki sem rezultat znanega, vstopim v neznano, ki je smrt? Če hočem to storiti, potem to mora biti storjeno, ko sem živ, zagotovo ne v zadnjem trenutku. Vstopanje v hišo smrti, medtem ko živimo, ni zgolj morbidna ideja; je edina rešitev. Medtem ko živimo bogato, polno življenje – karkoli že to pomeni – ali medtem ko živimo bedno, osiromašeno življenje, ali lahko ne poznamo tega, kar ni merljivo, tega, kar je zgolj bežen pogled izkuševalca v redkih trenutkih? Ali lahko um umre od trenutka do trenutka vsemu, kar je izkusil in nikoli ne kopiči? Ali drugače: Kako nujno je umreti vsak dan, vsak trenutek vsemu, mnogim včeraj in tudi trenutku, ki je pravkar minil! Brez smrti ni obnove, brez smrti ni ustvarjanja. Bremena preteklost so vzrok svoje lastne stalnosti in včerajšnje skrbi dajejo novo življenje današnjim skrbem.

Spremenimo se in svet se bo spremenil

2009-01-12T17:00:00.000+01:00

Spraševalec: Pravite, da je človek merilo sveta in ko se bo spremenil on, bo v svetu mir. Ali vaša lastna sprememba kaže, da to drži?

KRISHNAMURTI: Vi in svet nista dve različni entiteti. Vi ste svet, ne kot ideal, temveč dejansko … ker je svet vi, s spreminjanjem sebe ustvarjate spremembo v družbi. Spraševalec namiguje, da je to, kar trdim, jalovo, ker izkoriščanja ni konec. Ali to drži? Potujem po svetu in poskušam opozoriti na resnico, ne da bi delal propagande. Propaganda je laž. Lahko reklamirate neko idejo, ne morete pa reklamirati resnice. Hodim okrog in opozarjam na resnico; na vas je, da jo prepoznate ali ne. En človek ne more spremeniti sveta, toda vi in jaz lahko skupaj spremeniva svet. Vi in jaz morava odkriti, kaj je resnica, kajti resnica je tista, ki raztopi bridkosti in bedo sveta.

Spraševalec: Zakaj izgubljate energijo s pridiganjem, namesto da bi svetu pomagali na praktičen način?

KRISHNAMURTI: S spreminjanjem sveta mislite boljšo ekonomsko ureditev, boljšo razdelitev bogastva, boljši odnos - ali, če povem to bolj surovo, vam pomagam najti boljšo službo. V svetu želite videti spremembo, vsak inteligenten človek jo želi; in vi želite metodo, s katero bi to spremembo izpeljali in me zato sprašujete, zakaj izgubljam čas s pridiganjem, namesto da bi v zvezi s tem, kaj storil. Torej, ali je to, kar dejansko počnem, izguba časa? Bila bi izguba časa, če bi predstavljal novi niz idej, s katerimi bi zamenjal staro ideologijo, stare vzorce. Namesto da pokažem tako imenovan praktični način za delovanje, življenje, za pridobivanje boljše službe, ustvarjanje boljšega sveta, ali ni bolj pomembno, da odkrijemo, katere so ovire, ki dejansko preprečujejo resnično revolucijo – ne revolucijo levih ali desnih, temveč temeljno, radikalno revolucijo, ki ne temelji na idejah. Ker, kot smo to že pretresli, ideali, prepričanja, ideologije, dogme preprečujejo delovanje.

Ljubezen, spolnost in religiozno življenje

2009-01-04T11:23:00.000+01:00

Spraševalec: Ali je mogoče, da moški in ženska živita skupaj, uživata v spolnosti, imata otroke brez nemira, grenkobe in sporov, ki so povezani s takim odnosom?

KRISHNAMURTI: Ali se lahko zaljubite ne da bi imeli posedujoč odnos? Nekoga ljubim in on me ljubi, poročiva se – vse to je iskreno in preprosto, v tem ni sploh nobenega spora. (Ko rečem, da se poročiva, bi prav tako lahko rekel, da se odločiva živeti skupaj.) Ali lahko imamo to brez tistega drugega, brez repa, ki je neizogibno sledil? Sta lahko dva človeka zaljubljena in tako inteligentna in občutljiva, da obstaja svoboda in odsotnost središča, ki ustvarja spor? Spora ni v občutku zaljubljenosti. Občutek zaljubljenosti je popolnoma brez spora. V zaljubljenosti ne izgubljamo energije. Izguba energije je v repu – ljubosumnosti, posesivnosti, sumničenju, dvomu, strahu, da bomo to ljubezen izgubili, nenehni zahtevi po ponovnem zagotavljanju in varnosti. Seveda v spolnem odnosu z nekom, ki ga ljubite, mora biti mogoče delovanje brez nočne more, ki običajno sledi. Seveda je.

Ljubezen, spolnost in religiozno življenje

2008-12-30T09:54:00.000+01:00

Spraševalec: Zaljubil sem se, vendar vem, da v tem odnosu ni bodočnosti. To je situacija, ki sem jo že nekajkrat izkusil in ne želim se več vplesti v vso to bedo in zmedo. Pa vendar sem brez te osebe obupno nesrečen. Kako naj se rešim iz tega stanja?

KRISHNAMURTI: Osamljenost, potrtost, bednost, ki jo občutite brez te osebe, ki jo ljubite, je obstajala, še preden ste se zaljubili. To, kar vi imenujete ljubezen, je zgolj spodbuda, začasno prekrivanje vaše praznine. Skozi to osebo pobegnete iz te osamljenosti, to osebo uporabite, da jo pokrijete. Vaš problem ni odnos, temveč je to prej problem vaše lastne praznosti. Pobeg je zelo nevaren, ker, kakor kakšna droga, skrije resnični problem. Zato, ker v sebi nimate ljubezni, nenehno iščete ljubezen, da bi vas od zunaj napolnila. To pomanjkanje ljubezni je vaša osamljenost in ko boste videli resnico tega, je ne boste nikoli več poskušali napolniti s stvarmi in ljudmi od zunaj.

Obstaja razlika med razumevanjem popolne jalovosti tega pobega in odločitvijo, da se nič več ne vpletamo v to vrsto odnosa. Odločitev ni dobra, ker ojača stvar proti kateri se odločamo. Celo poimenovanje osamljenosti je dejanje opazovalca, da bi se je rešil. Takšno dejanje ne reši nič, zgolj ojača osamljenost, toda popolna nedejavnost glede te osamljenosti je sprememba. Gre onkraj občutkov in razmišljanja, se jim izmakne. Vse, kar se v vas dogaja, najsi je to jeza, potrtost, ljubosumnost ali katerikoli drugi spor, bo v hipu prenehalo.

Ljubezen, spolnost in religiozno življenje

2008-12-25T10:46:00.001+01:00

LJUBEZEN, SPOLNOST IN RELIGIOZNO ŽIVLJENJE

Spraševalec: Pred mnogimi leti, ko sem se prvič začel zanimati za tako imenovano religiozno življenje, sem odločno sklenil, da popolnoma izključim spolno življenje. Sedaj vidim, da je ta vrsta puritanske podrejenosti, v katero sta vključena potlačitev in nasilje, neumna, pa vendar ne želim nazaj k svojemu staremu načinu življenja. Kako naj ravnam glede spolnosti?

KRISHNAMURTI: Kako to, da ne veste, kako ravnati, ko obstaja želja? Povedal vam bom zakaj. Zato, ker ta vaša toga odločitev še vedno deluje. Vse vere nam pravijo, naj zanikamo spolnost, jo potlačimo, ker pravijo, da je to izguba energije in energijo morate imeti, da boste našli Boga. Toda ta vrsta strogosti in krute potlačitve in podrejenosti povzročajo nasilje nad vsemi našimi najfinejšimi instinkti. Ta vrsta strogosti je večja izguba energije kot vdajanje spolnosti.

Zakaj ste naredili iz spolnosti problem? V resnici sploh ni pomembno ali greste s kom v posteljo ali ne. S tem nadaljujte ali pa to opustite, toda iz tega ne delajte problema. Problem nastane, ker se s tem nenehno obremenjujemo. Resnično zanimiva stvar ni to, ali gremo s kom v posteljo ali ne, temveč zakaj imamo v svojih življenjih vso to razdrobljenost. V enem nemirnem kotu imamo spolnost z vso njeno obremenjenostjo; v drugem kotu imamo neko drugo vrsto nemira; v drugem si spet prizadevamo za to in ono in v vsakem kotu je nenehno brbljanje uma. Obstaja tako mnogo načinov na katere se troši energija.

Če je en kot mojega življenja v neredu, potem je v neredu vse moje življenje. Torej naj ne bi vprašali, kako narediti red v enem kotu, temveč zakaj sem življenje razdrobil v tako mnogo drobcev. Vprašali naj bi se, ali bomo vse življenje ostali v neki bedni majhni sobi užitka. Bodite suženj vsakega užitka, vsakega drobca in si recite, moj Bog, odvisen sem, suženj sem vsem tem majhnim kotom – ali je to vse, kar obstaja v mojem življenju? Ostanite s tem, pa boste videli, kaj se bo zgodilo.

Jedro Krishnamurtijevega učenja

2008-12-13T11:12:00.000+01:00

Jedro Krishnamurtijevega učenja

Jedro Krishnamurtijevega učenja je vsebovano v trditvi, ki jo je izrekel leta 1929: ''Resnica je dežela brez poti.'' Do nje ne moremo priti skozi nobeno organizacijo, niti skozi vero, skozi dogmo, skozi duhovnika ali obred, skozi nobeno filozofsko znanje ali psihološko tehniko. Najti jo moramo skozi ogledalo odnosa, skozi razumevanje vsebine lastnega uma, skozi opazovanje in ne skozi intelektualne analize ali introspektivno seciranje. Kot varnostne ograje smo v sebi ustvarili predstave – religiozne, politične, osebne. Te se manifestirajo kot simboli, ideje, prepričanja. Breme tega obvladuje človekovo razmišljanje, odnose in vsakdanje življenje. To so vzroki naših problemov, kajti v vsakem odnosu ločujejo človeka od človeka. Človekovo zaznavo življenja oblikujejo koncepti, ki so v njegovem umu že uveljavljeni. Vsebina njegove zavesti je ta zavest. Ta vsebina je skupna vsemu človeštvu. Posameznik je ime, oblika in površinska kultura, ki jo je pridobil iz svojega okolja. Edinstvenost posameznika se ne nahaja v površinskem, temveč v popolni osvobojenosti od vsebine zavesti.

Svoboda ni reakcija; svoboda ni izbira. Človek se spreneveda, da je svoboden zato, ker ima izbiro. Svoboda je čisto opazovanje brez smeri, brez strahu pred kaznijo ali nagrado. Svoboda je brez motiva. Svoboda ni na koncu človekove evolucije, temveč se nahaja na prvi stopnici njegovega obstoja. Z opazovanjem začnemo odkrivati pomanjkanje svobode. Svobodo najdemo v zavedanju brez izbire našega vsakdanjega obstoja.

Mišljenje je čas. Mišljenje je rojeno iz izkušnje, znanja, kar je neločljivo od časa. Čas je človekov psihološki sovražnik. Naše delovanje temelji na znanju in zato času, tako je človek vedno suženj preteklosti.

Ko se človek začne zavedati gibanja njegove lastne zavesti, bo videl ločenost med mislecem in mišljenjem, opazovalcem in opazovanim, izkuševalcem in izkušnjo. Odkril bo, da je ta ločenost iluzija. Potem je samo čisto opazovanje, ki je vpogled brez vsake sence preteklosti. Ta brezčasovni vpogled povzroči globoko radikalno spremembo v umu. Totalna negacija je bistvo pozitivnega. Ko obstaja negacija vseh stvari, ki niso ljubezen – želje, užitek – potem obstaja ljubezen z njenim sočutjem in inteligenco.

Krishnamurti, 21. oktober, 1980

2008-12-07T10:28:00.000+01:00

Kaj iščemo, nadaljevanje poglavja iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda.

Preden odkrijemo, kaj je končni cilj življenja, kaj vse to pomeni – vojne, sovraštvo med narodi, spori, celotna zmešnjava – moramo začeti s seboj, ali ne? Slišati je zelo preprosto, vendar je izredno težko. Da bi sledili sebi, videli, kako deluje naše mišljenje, moramo biti izredno budni, tako da pridemo takrat, ko začnemo vedno bolj budno spremljati zapletenosti našega lastnega razmišljanja, odzive in čustva, do večjega zavedanja, ne samo sebe, temveč tudi tistega drugega, s katerim smo v odnosu. Poznati sebe, pomeni preučevati se pri delovanju, ki je odnos. Težava je, ker smo tako nestrpni; Želimo napredovati, želimo doseči cilj in tako nimamo ne časa, ne priložnosti za proučevanje, opazovanje. Sicer pa se posvečamo različnim dejavnostim – služenju vsakdanjega kruha, vzgajanju otrok – ali pa si naložimo določene odgovornosti v različnih organizacijah; tako se na različne načine posvečamo, da skoraj nimamo časa za samorefleksijo, za proučevanje, za opazovanje. Torej je odgovornost reakcije resnično odvisna od nas in ne od drugega. Zasledovati po vsem svetu guruje in njihove sisteme, branje najnovejših knjig o tem in onem in tako dalje se mi zdi tako popolnoma prazno, tako popolnoma jalovo; kajti lahko tavate po vsem svetu, toda vrniti se boste morali k sebi. In, ker se nas večina popolnoma nič ne zaveda sebe, je izredno težko začeti videti proces našega razmišljanja, čutenja in delovanja.

Bolj se poznate, večja bo jasnost. Samospoznanje nima konca – ni dovršitve, ne pridete do zaključka. To je brezkončna reka. Ko začnemo to proučevati in se v to vedno bolj poglabljati, najdemo mir. Samo takrat, ko je um tih, skozi samospoznanje in ne skozi vsiljeno samodisciplino, samo takrat, v tej spokojnosti, v tej tišini, lahko nastane resničnost. Samo takrat je lahko blaženost, samo takrat je lahko ustvarjalno delovanje. In zdi se mi, da brez tega razumevanja, brez te izkušnje, zgolj z branjem knjig, s poslušanjem govorov, delanjem reklame, je to tako otročje - zgolj dejavnost brez mnogo pomena. Medtem pa takrat, če razumemo sebe in s tem dosežemo to ustvarjalno srečo, to izkušanje nečesa, kar ni od uma, morda lahko pride do transformacije v naših trenutnih odnosih in tako v svetu, v katerem živimo.

... nadaljevanje poglavja Kaj iščemo

2008-11-30T10:51:00.000+01:00

... nadaljevanje poglavja Kaj iščemo, iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Moje mnenje je, da moramo, preden se podamo na potovanje iskanja resničnosti, iskanja Boga, preden lahko delujemo, preden lahko imamo kakršenkoli odnos z drugim, ki je družba, najprej začeti razumeti sebe. Smatram, da je najresnejša oseba tisti, ki se najprej popolnoma ukvarja s tem, in ne, kako prispeti do določenega cilja, kajti, če vi in jaz ne razumeva sebe, kako lahko pri delovanju v družbi, v odnosih, v vsem, kar počneva, izpeljeva transformacijo?

In to očitno ne pomeni, da je samospoznanje nasprotno ali ločeno od odnosov. In to očitno ne pomeni poudarek na posamezniku, meni, kot nasprotju množice, kot nasprotju drugega.

Kako lahko brez poznavanja sebe, brez poznavanja svojega lastnega načina mišljenja, zakaj razmišljate na določen način, brez poznavanja ozadja vašega pogojevanja in zakaj imate določena prepričanja o umetnosti in veri, o vaši deželi in vaših sosedih, o sebi, resnično premišljujete o čemerkoli? Brez poznavanja vašega ozadja, brez poznavanja vsebine vašega mišljenja in od kod prihaja – je zagotovo vaše iskanje skrajno prazno, vaše delovanje brez pomena, ali ne? Najsi ste Američan ali Hindujec ali kakršnakoli že je vaša vera, je tudi to brez pomena.

... nadaljevanje sledi

... nadaljevanje

2008-11-16T16:35:00.000+01:00

... nadaljevanje poglavja Kaj iščemo iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Zato, preden iščemo nekaj stalnega, ali ni očitno potrebno razumeti iskalca? Ali se iskalec razlikuje od stvari, ki jo išče? Ko rečete: ''Iščem srečo'', ali se iskalec razlikuje od objekta njegovega iskanja? Ali se mislec razlikuje od misli? Ali nista skupen pojav in ne ločen proces? Zato je bistveno, ali ne, razumeti iskalca, preden poskusite odkriti, kaj on išče? Tako moramo priti do točke, kjer se resnično resno in globoko vprašamo, ali nam lahko mir, srečo, resničnost, Boga ali kar hočete, da nekdo drug? Ali nam lahko to nenehno iskanje, to hrepenenje da izredni občutek resničnosti, to ustvarjalno bivanje, ki pride, ko se resnično razumemo? Ali samopoznanje pride z iskanjem, s sledenjem nekoga drugega, s pripadanjem kakšni posebni organizaciji, z branjem knjig in tako dalje? Končno je to bistven problem, ali ne, da tako dolgo, dokler sebe ne razumem, nimam osnove za mišljenje in vse moje iskanje bo zaman. Lahko pobegnem v iluzije, lahko se izmuznem prepiru, razdoru, boju; lahko častim drugega; lahko iščem svojo odrešenje skozi nekoga drugega. Toda tako dolgo, dokler sebe ne poznem, tako dolgo, kot se ne zavedam totalnega procesa sebe, nimam osnove za mišljenje, naklonjenost, delovanje.

Toda to je zadnja stvar, ki jo želimo: sebe poznati. Zagotovo je to edini temelj na katerem lahko gradimo. Toda preden lahko gradimo, preden lahko spremenimo, preden lahko obsodimo ali uničimo, moramo poznati to, kar mi smo. Podajanje v iskanje, menjanje učiteljev, gurujev, prakticiranje joge, dihanja, izvajanje ritualov, sledenje mojstrov in vsega ostalega je popolnoma nekoristno, ali ne? Je brez pomena, čeprav prav ljudje, ki jim sledimo lahko rečejo: ''Preučujte se, kajti, kar smo mi, je svet. Če smo mi neznatni, ljubosumni, ničevi, lakomni – je to tisto, kar ustvarimo okrog sebe, je to družba, v kateri živimo.

... nadaljevanje sledi ...

Kaj iščemo?

2008-11-02T18:32:00.000+01:00

...nadaljevanje poglavja Kaj iščemo iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Ali ne iščemo skozi vso to zmedo nekaj stalnega, nekaj trajnega, nekaj, čemur pravimo resnično, Bog, resnica, kar želite – ime ni pomembno, beseda zagotovo ni stvar. Torej, ne dovolimo se ujeti v besede. Pustimo to poklicnim lektorjem. V večini nas obstaja iskanje nečesa stalnega, ali ne, nečesa, česar se lahko oprimemo, nečesa, kar nam bo dalo jamstvo, upanje, trajno navdušenje, trajno gotovost, ker smo v sebi tako negotovi. Sebe ne poznamo. Veliko vemo o dejstvih, kaj pravijo knjige; toda mi ne vemo zase, nimamo neposredne izkušnje.

In kaj je tisto, kar imenujemo stalno? Kaj je tisto, kar iščemo, ki bo, ali za kar mi upamo, da nam bo dalo stalnost? Ali ne iščemo trajne sreče, trajne zadovoljitve, trajne gotovosti? Želimo nekaj, kar bo večno vztrajalo, kar nas bo zadovoljevalo. Če s sebe ogolimo vse besede in fraze in to dejansko pogledamo. To je tisto, kar želimo. Želimo stalen užitek, stalno zadovoljitev – ki ji pravimo resnica, Bog, ali kar hočete.

V redu, mi želimo užitek. Morda je to izraženo na zelo krut način, toda to je tisto, kar želimo – znanje, ki nam bo dalo užitek, izkušnjo, ki nam bo dala užitek, zadovoljitev, ki ne bo izginila naslednji dan. In poskušamo z različnimi zadovoljitvami in vse te izginejo; in sedaj upamo, da bomo našli popolno zadovoljitev v resničnosti, v Bogu. Zagotovo je to tisto, kar vsi iščemo, pametni in neumni, teoretik in dejanska oseba, ki se bori za nekaj. In, ali obstaja stalna zadovoljitev? Ali obstaja nekaj, kar je stalno?

Torej, če iščemo stalno zadovoljitev, ki ji rečemo Bog, ali resnica, ali karkoli hočete – ime ni pomembno – zagotovo moramo razumeti, ali ne, stvar, ki jo iščete. Ko rečete, iščem stalno srečo, - Boga, ali resnico ali, kar hočete, ali ni tako, da morate razumeti tudi stvar, ki poizveduje, raziskovalca, iskalca? Ker morda ne obstaja taka stvar, kot je stalna varnost, stalna sreča. Resnica je lahko nekaj popolnoma drugačnega, in mislim, da ona je popolnoma drugačna od tistega, kar vi vidite, kar si predstavljate, kar vi izražate.

... nadaljevanje sledi...

Kaj Iščemo

2008-10-24T17:25:00.000+02:00

KAJ IŠČEMO?

Poglavje iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Kaj večina od nas išče? Kaj je to, kar vsak od nas želi? Posebno v tem nemirnem svetu, ko vsi poskušamo najti neko vrsto miru, neke vrste srečo, rešitev, je zagotovo pomembno odkriti, ali ne, kaj je tisto, kar poskušamo poiskati, kaj je tisto, kar poskušamo odkriti. Verjetno nas večina išče neke vrste srečo, neko vrsto miru; v svetu, ki ga muči nemir, vojne, prepiri, razprtije, želimo zatočišče, kjer bi lahko bil mir. Mislim, da je to tisto, kar nas večina želi. Tako iščemo, gremo od enega do drugega voditelja, od ene do druge verske organizacije, od enega do drugega učitelja.

Torej, ali iščemo srečo, ali pa iščemo neke vrste zadovoljitev in upamo, da z njo pride sreča? Med zadovoljitvijo in srečo obstaja razlika. Ali srečo lahko iščete? Morda lahko najdete zadovoljstvo, toda zagotovo ne morete najti sreče. Sreča je sekundarna; je stranski produkt nečesa drugega. Torej, preden posvetimo naše ume in srca nečemu, kar zahteva veliko resnosti, pozornosti, razmišljanja, skrbnosti, moramo odkriti, ali ne, kaj je tisto, kar iščemo; ali je to sreča, ali zadovoljitev. Bojim se, da nas večina išče zadovoljitev. Želimo čutiti zadovoljstvo, na koncu naše poti želimo odkriti občutek polnosti.

Končno, če iščemo mir, ga lahko zlahka najdemo. Lahko se slepo posvetimo neki vrsti vzroka, ideji in se tja zatečemo. To zagotovi ne reši problema. Spora ne razreši zgolj osamitev v ograjeni ideji. Torej moramo odkriti, ali ne, kaj je tisto, tako notranje kot zunanje, kar vsak od nas želi. Če si zadevo razjasnimo, nam ni potrebno iti nikamor, k nobenemu učitelju, nobeni cerkvi, nobeni organizaciji. Zato je naša težava v tem, da si moramo razjasniti, kakšni so naši nameni, ali ne? Ali si to lahko razjasnimo? In, ali ta jasnost lahko pride skozi iskanje, skozi poskušanje, da bi odkrili, kaj pravijo drugi, od najvišjega učitelja do najnižjega pridigarja v cerkvi za prvim vogalom. Ali morate zato, da bi odkrili, oditi k nekomu? Pa vendar je to tisto, kar počnemo, ali ne? Preberemo številne knjige, obiščemo mnoga srečanja in diskusije, pridružimo se različnim organizacijam in na ta način poskušamo odkriti zdravilo za spor, za bedo v naših življenjih. Ali, če vse to ne počnemo, mislimo, da smo našli; rečemo, da nas določena organizacija, določen učitelj, določena knjiga zadovolji; v tem smo našli vse, kar želimo; in v tem ostanemo kristalizirani in ograjeni.

nadaljevanje sledi ...

... nadaljevanje Kako živeti v tem svetu

2008-10-05T09:59:00.000+02:00

Poglavje Kako živeti v tem svetu iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe

Krishnamurti: Videti je, da je preteklost edini problem, ker je to edina stvar, ki zadržuje naše ume in srca. Edino to je za nas pomembno. Toda, zakaj dajemo temu tak pomen? Zakaj je ta majhen prostor tako vse-pomemben? Če ste v to totalno potopljeni, temu popolnoma predani, potem ne boste nikoli prisluhnili spremembi. Človek, ki ni v celoti predan, je edini zmožen poslušanja, raziskovanja in vpraševanja. Samo takrat bo zmožen videti nepomembnost tega majhnega prostora. Torej, ali ste popolnoma potopljeni, ali pa je vaša glava nad vodo? Če je vaša glava nad vodo, potem lahko vidite, da je ta majhna stvar nebistvena. Takrat imate prostor, da se okrog razgledate. Kako globoko ste potopljeni? Nihče ne more namesto vas na to odgovoriti, razen vas samih. In v samem postavljanju tega vprašanja je že svoboda, zato se ne bojimo. Takrat se vaš vid razširi. Takrat, ko vas ta vzorec preteklosti popolnoma drži za vrat, se vdate, sprejmete, ubogate, sledite, verjamete. Samo takrat, ko se zavedate, da to ni svoboda, pričnete iz tega plezati. Tako ponovno sprašujemo: kaj je sprememba, kaj je revolucija? Sprememba ni gibanje od znanega k znanemu in to so vse politične revolucije. Ta vrsta spremembe ni tisto, o čem mi govorimo. Napredovanje od grešnika do svetnika je napredovanje od ene iluzije k drugi. Tako smo se osvobodili spremembe kot gibanja od tega do onega.

Spraševalec: Ali to resnično razumem? Kaj naj storim z jezo, nasiljem in strahom, ko v meni nastanejo? Ali naj jim pustim, da svobodno vladajo? Kako naj z njimi ravnam? Tu mora biti sprememba, drugače sem tisto, kar sem bil prej.

Krishnamurti: Ali vam je jasno, da teh stvari ne moremo premagati z njihovimi nasprotji? Če je tako, imate samo nasilje, zavist, jezo, pohlep. Občutek nastane kot rezultat izziva in takrat dobi ime. To poimenovanje občutka vzpostavi tega v starem vzorcu. Če ga ne poimenujete, kar pomeni, da se z njim ne poistovetite, potem je občutek sedaj in bo sam od sebe izginil. S poimenovanjem ga okrepimo in mu damo kontinuiteto, ki je celoten proces mišljenja.

Spraševalec: Stisnili ste me v kot, kjer se vidim takšnega, kot dejansko sem, in vidim, kako nepomemben sem. Kaj sledi temu?

Krishnamurti: Vsako gibanje od tega, kar jaz sem, okrepi to, kar sem. Tako sprememba sploh ni gibanje. Sprememba je zanikanje spremembe in sedaj lahko postavim samo to vprašanje: ali sprememba sploh obstaja? To vprašanje lahko postavimo samo takrat, ko se vse gibanje mišljenja konča, kajti zaradi lepote ne-spremembe moramo mišljenje zanikati.

V totalni negaciji vsega gibanja mišljenja stran od tega, kar je, je konec tega, kar je.

...nadaljevanje Kako živeti v tem svetu

2008-09-29T10:48:00.001+02:00

..nadaljevanje poglavja Kako živeti v tem svetu iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe

Spraševalec: Da, toda, kaj mislite s spremembo? Kako naj se spremenim, če je vse, kar naredim, gibanje preteklosti. Samo jaz lahko spremenim sebe, nihče drug me ne more spremeniti. In jaz si ne predstavljam, kaj pomeni – spremeniti.

Krishnamurti: Tako se vprašanje, kako naj živim v tem svetu, spremeni v, kako naj se spremenim – zavedajoč se, da kako ne pomeni metode, temveč poizvedovanje, kako razumeti. Kaj je sprememba? Ali je sploh kakšna sprememba? Ali pa lahko vprašate, ali je sploh kakšna sprememba šele potem, ko se je totalna sprememba in revolucija zgodila? Začnimo s tem še enkrat, da odkrijemo, kaj ta beseda pomeni. Sprememba pomeni gibanje od tega, kar je, k nečemu drugačnemu. Je to drugačno samo nasprotje, ali pa pripada povsem drugačnemu redu? Če je zgolj nasprotje, potem sploh ni drugačno, ker so vsa nasprotja vzajemno odvisna, podobno kot vroče in hladno, visoko in nizko. Nasprotje je vsebovano znotraj in določeno s svojim nasprotjem; obstaja le v primerjavi in stvari, ki so primerljive, imajo različna merila enake kakovosti in so si zato podobne. Zato sprememba v nasprotje sploh ni nobena sprememba. Celo, če vam ta hoja proti nečemu, kar je videti različno, daje občutek, da v resnici nekaj počnete, je to iluzija.

Spraševalec: Dovolite mi trenutek, da to vsrkam.

Krishnamurti: Torej, s čim se sedaj ukvarjamo? Ali je mogoče v sebi izpeljati rojstvo popolnoma novega reda, ki ni povezan s preteklostjo? Pri tem raziskovanju je preteklost nepomembna in nebistvena, ker za novi red ni pomembna.

Spraševalec: Kako lahko rečete, da je nebistvena in nepomembna? Ves čas govorimo, da je preteklost problem in sedaj pravite, da je nepomembna.

... nadaljevanje sledi ...

Kako živeti v tem svetu

2008-09-21T10:38:00.000+02:00

Poglavje iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe: Kako živeti v tem svetu

Krishnamurti: Katero prevladuje, vaša lastna zaskrbljenost ali dejansko videnje tega, kar je okrog vas? Če prevladuje strah, potem ne morete videti, kaj se okrog vas dejansko dogaja, ker je strah tema in v temi ne morete popolnoma nič videti. Če to spoznate, potem lahko vidite svet takšen, kot dejansko je, potem lahko vidite sebe takšnega, kot dejansko ste. Kajti vi ste svet in svet je vi; to nista dve ločeni entiteti.

Spraševalec: Ali bi, prosim, bolj obširno razložili, kaj mislite s tem svet je jaz in jaz sem svet?

Krishnamurti: Ali to resnično potrebuje razlago? Ali želite, da v podrobnosti opišem, kaj ste vi, in vam dokažem, da je to isto, kar je svet? Ali vas bo ta opis prepričal, da ste vi svet? Ali vas bo logična, dosledna razlaga, ki vam po pokazala vzrok in posledico, prepričala? Če vas prepriča skrben opis, ali vam bo to prineslo razumevanje? Ali boste potem čutili, da ste svet, se počutili za svet odgovornega? Povsem jasno je videti, da so družbo v kateri živimo, uzakonjeno sprejemanje tega, kar mi smo, povzročili naš človeški pohlep, zavist, napadalnost in nasilnost. Mislim, da je to resnično dovolj jasno in nikar ne zapravimo več časa za to zadevo. Vidite, tega ne čutimo, ne ljubimo, zato obstaja ta delitev med mano in svetom.

Spraševalec: Ali se lahko jutri vrnem?

Naslednji dan se je, ves goreč, vrnil in njegove oči, polne vprašanj, so svetlo žarele.

Spraševalec: Želim se, če ste zato, nadalje poglobiti v to vprašanje, kako naj v tem svetu živim. S svojim srcem in umom sedaj res razumem, kot ste razložili včeraj, popolno nepomembnost idealov. S tem sem se precej dolgo bojeval in uvidel, kako trivialni so ideali. Vi pravite, ali ne, da je takrat, ko ni idealov ali pobegov, samo preteklost, tisoče včeraj, ki sestavljajo 'mene'? Torej, s tem ko vprašam: ''Kako naj živim v tem svetu?'', postavim napačno vprašanje, prav tako pa protislovno trditev, kajti svet in 'mene' postavim v vzajemno nasprotje. In to nasprotje je tisto, kar jaz imenujem življenje. Torej, ko postavim vprašanje: ''Kako naj živim v tem svetu?'', v resnici poskušam izboljšati to protislovje, ga opravičiti, prilagoditi, ker je to vse, kar vem. Ne vem ničesar drugega.

Krishnamurti: Vprašanje, ki ga sedaj imamo je potem to: ali mora biti življenje vedno v preteklosti, ali morajo vse aktivnosti izvirati iz preteklosti, so vsi odnosi rezultat preteklosti, ali je življenje zapleten spomin preteklosti? To je vse, kar mi vemo – preteklost oblikuje sedanjost. In bodočnost je rezultat te preteklosti, ki deluje skozi sedanjost. Tako je vse, preteklost, sedanjost in bodočnost, preteklost. In ta preteklost je to, kar imenujemo življenje. Um je preteklost, možgani so preteklost, občutja so preteklost, in delovanje, ki pride iz tega, je pritrjevalno delovanje znanega. Ta celoten proces je vaše življenje in vsi odnosi in dejavnosti, ki jih poznate. Torej, ko vprašate, kako naj živite v tem svetu, sprašujete po menjavi zapora.

Spraševalec: Ne mislim tega. Kar jaz menim je: zelo jasno vidim, da je moj proces razmišljanja in delovanja preteklost, ki deluje skozi sedanjost za bodočnost. To je vse, kar vem in to je dejstvo. In spoznal sem, če se ta zgradba, v katero sem ujet, ne spremeni, sem jaz iz nje. Iz tega neizogibno nastane vprašanje: kako se naj spremenim?

Krishnamurti: Da bi v tem svetu razumno živeli, mora priti do radikalne spremembe uma in srca.

... nadaljevaje sledi ...

... nadaljevanje poglavja Kako živeti v tem svetu

2008-09-14T10:53:00.000+02:00

... nadaljevanje poglavja Kako živeti v tem svetu iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe

Spraševalec: Zakaj ne?

Krishnamurti: Kako, pomeni, da vam bo nekdo dal metodo, recept, ki bo, če to vadite, prinesel razumevanje. Ali se razumevanje kdaj zgodi skozi metodo? Razumevanje pomeni ljubezen in zdravo pamet. In ljubezni ne moremo vaditi ali pa se je učiti. Zdrav um se lahko zgodi samo, ko jasno zaznavamo, vidimo stvari takšne, kot so, brez čustev, brez sentimentalnosti. Nihče drugi nas ne more naučiti nobene od teh dveh stvari, niti sistem, ki ga izumite sami ali nekdo drugi.

Spraševalec: Gospod, preveč ste prepričljivi ali pa ste morda preveč logični? Ali poskušate vplivati name, da bi videl stvari tako, kot jih vidite vi?

Krishnamurti: Bog ne daj! Vpliv v katerikoli obliki uničuje ljubezen. Propaganda, da naredimo um zelo občutljiv, buden, ga bo naredila le topega in neobčutljivega. Torej, mi na vas na noben način ne poskušamo vplivati, ali vas prepričati, ali napraviti odvisne. Mi samo opozarjamo, skupaj raziskujemo. In, da lahko skupaj raziskujemo, morate biti osvobojeni obojega, mene in svojih lastnih predsodkov in strahov. Drugače se neprestano vrtite v krogu. Tako se moramo vrniti nazaj k našemu prvotnemu vprašanju: Kako naj živim v tem svetu? Zato, da živimo v tem svetu, moramo svet zanikati. S tem mislimo: zanikati ideal, vojno, razdrobljenost, tekmovalnost, zavist in tako naprej. Mi ne mislimo na zanikanje sveta na način, kot se šolarji upirajo svojim staršem. Mi mislimo, da ga zanikamo, ker ga razumemo. To razumevanje je zanikanje.

Spraševalec: Tega ne razumem.

Krishnamurti: Rekli ste, da ne želite živeti v zmedi, nepoštenosti in grdoti tega sveta. Torej, to zanikajte. Toda iz kakšnega vzroka to zanikate, zakaj to zanikate? Ali to zanikate, ker želite živeti mirno življenje, življenje, ki je popolnoma varno in ograjeno, ali pa to zanikate, ker vidite, kaj to dejansko je?

Spraševalec. Mislim, da to zanikam, ker vidim, kaj se okrog mene dogaja.
Seveda so vpleteni tudi moji predsodki in strah. Tako je to mešanica tega, kar se dejansko dogaja, in moje lastne zaskrbljenosti.

... nadaljevanje sledi ...

... nadaljevanje poglavja Kako živeti v tem svetu

2008-08-31T17:25:00.000+02:00

... nadaljevanje poglavja Kako živeti v tem svetu iz Krishnamurtijeve knjige knjige Nujnost
spremembe

Spraševalec: Da, to razdrobljenost zelo jasno vidim in ravno tako začenjam opažati, da je odgovorno človeško bitje.

Krishnamurti: Vi ste človeško bitje!

Spraševalec: Ali lahko potem živim drugače od tega, kar sem sam? Nenadoma spoznavam, da mora priti v meni do novega rojstva, novega uma, novega srca, novih oči, če naj živim na popolnoma drugačen način. Ravno tako sem spoznal, da se to še ni zgodilo. Živim na sebi lasten način in ta način dela življenje takšno, kot je. Toda, kako to zapustiti?

Krishnamurti: Od tu ne greste nikamor! Ni nobenega odhajanja. Odhajanje, ali iskanje ideala, ki mislimo, da je boljši, nam da občutek, da napredujemo, da se gibljemo proti boljšemu svetu. Toda to gibanje sploh ni gibanje, ker iz svoje bede, zmede, pohlepa in zavisti projiciramo konec. Tako je ta konec, ki naj bi bil nasprotje tega, kar je, v resnici enak temu, kar je, in ga povzroča to, kar je. Zato ustvarja spor med tem, kar je, in tem, kar naj bi bilo. Od tu izvirata naša osnovna zmeda in spor. Konec ni tamle, niti na drugi strani zidu; začetek in konec sta tu.

Spraševalec: Gospod, prosim, počakajte trenutek. Tega sploh ne razumem. Ali mi pravite, da je ideal tega, kar naj bi bilo, rezultat nerazumevanja tega, kar je? Ali mi pravite, da je to, kar naj bi

bilo, to, kar je, in to gibanje od tega, kar je, k temu, kar naj bi bilo, v resnici sploh ni gibanje?

Krishnamurti: To je ideja, to je izmišljotina. Če razumete to, kar je, čemu potem potreba po tem, kar naj bi bilo?

Spraševalec: Ali je to tako? Razumem to, kar je. Razumem zverinskost vojne, grozo ubijanja in ker to razumem, imam ta ideal neubijanja. Ideal je rojen iz mojega razumevanja tega, kar je, zato to ni pobeg.

Krishnamurti: Če razumete, da je ubijanje grozno, ali zato, da ne bi bilo ubijanja, morate imeti ideal? Mogoče nam ni jasna beseda razumevanje. Ko rečemo, da nekaj razumemo, iz tega sledi, ali ne, da smo se naučili vsega, kar nam mora to povedati? To smo raziskali in odkrili resnico ali neresnico tega. To tudi pomeni, ali ne, da to razumevanje ni intelektualna zadeva, temveč da to čutimo globoko v našem srcu? Samo takrat, ko sta um in srce v popolni harmoniji, obstaja razumevanje. Potem rečemo: ''To sem razumel in s tem zaključil.'' In to nima več vitalnosti, da bi povzročalo nadaljnji spor. Ali tej besedi razumeti oba dajeva enak pomen?

Spraševalec: Pred tem nisem, toda sedaj vidim, da je to, kar govorite, resnica. Vendar, odkrito, totalnega nereda sveta, ki je, kot ste tako pravilno opozorili, moj lastni nered, ne razumem na ta način. Kako to lahko razumem? Kako naj se popolnoma poučim o neredu, celotnem neredu in zmedi sveta in samega sebe?

Krishnamurti: Prosim, ne uporabljajte besede kako.

... nadaljevanje sledi.

Kako živeti v tem svetu?

2008-08-19T16:43:00.000+02:00

Kako živeti v tem svetu?
Poglavje iz Krishnamurtijeve knjige
Nujnost spremembe

Spraševalec: Prosim, gospod, ali bi mi lahko povedali, kako naj živim v tem svetu? Ne želim biti del njega, pa vendar moram v njem živeti, moram imeti hišo in zaslužiti za življenje. In moji sosedje so iz tega sveta; moji otroci se igrajo z njihovimi in tako postanemo del te grde zmešnjave, pa najsi to želimo ali ne. Želim odkriti, kako naj živim v tem svetu, ne da bi iz njega bežal, ne da bi šel v samostan ali z jadrnico okrog sveta. Svoje otroke želim drugače izobraziti, toda najprej bi rad vedel, kako naj živim, obkrožen s tako veliko nasilja, pohlepa, hinavščine, tekmovalnosti in surovosti.

Krishnamurti: Ne delajmo iz tega problema. Ko karkoli postane problem, se ujamemo v njegovo reševanje in potem problem postane kletka, ovira za nadaljnje raziskovanje in razumevanje. Ne skrčimo vsega življenja na ogromen in zapleten problem. Če je vprašanje postavljeno zato, da bi presegli družbo v kateri živimo, ali za to družbo našli zamenjavo, ali iz nje poskusili pobegniti, čeprav v njej živimo, mora to neizogibno voditi v protislovje in hinavsko življenje. To vprašanje ravno tako vsebuje, ali ne, popolno zanikanje ideologije? Če resnično raziskujete, ne morete začeti z zaključkom in vse ideologije so zaključek. Torej moramo začeti z odkrivanjem, kaj vi mislite z življenjem.

Spraševalec: Gospod, prosim, pojdimo korak za korakom.

Krishnamurti: Zelo sem vesel, da se lahko potrpežljivo, z raziskujočim srcem in umom, korak za korakom v to podamo. Torej, kaj mislite z življenjem?

Spraševalec: Tega nisem nikoli poskusil izraziti z besedami. Osupel sem, ne vem kaj storiti, kako živeti. V vse sem nehal verovati – v religije, filozofije in politične utopije. Med posamezniki in med narodi divja vojna. Vse je dovoljeno v tej permisivni družbi – ubijanje, izgredi, cinično zatiranje ene dežele od druge in nihče v zvezi s tem ne naredi ničesar, kajti vmešavanje bi mogoče pomenilo svetovno vojno. Z vsem tem sem soočen in ne vem, kaj storiti; Sploh ne vem, kako naj živim. Ne želim živeti sredi takšne zmede.

Krishnamurti: Kaj je to, kar vi iščete – drugačno življenje, ali novo življenje, ki pride z razumevanjem starega življenja? Če želite živeti drugačno življenje, ne da bi razumeli, kaj povzroča to zmedo, boste vedno v protislovju, v sporu, v zmedi. In to seveda sploh ni novo življenje. Torej, ali iščete novo življenje, ali prikrojeno nadaljevanje starega, ali razumevanje starega?

Spraševalec: Sploh nisem gotov, kaj želim, toda začenjam razumeti, kaj ne želim.

Krishnamurti: Ali to, kar ne želite, temelji na svobodnem razumevanju ali na vašem užitku in bolečini? Ali presojate iz vašega revolta, ali pa vidite vzrok tega konflikta in bede in zato, ker to vidite, to odklanjate?

Spraševalec: Sprašujete me preveč stvari. Vse, kar vem je, da želim živeti drugačno življenje. Ne vem, kaj to pomeni. Ne vem, zakaj to iščem. In kot sem rekel, sem zaradi tega popolnoma ves iz sebe.

Krishnamurti: Vaše temeljno vprašanje je, ali ne, kako naj živite v tem svetu? Preden odkrijete, najprej poglejmo, kaj je ta svet. Svet ni samo vse to, kar nas obkroža, je tudi naš odnos do vseh teh stvari in ljudi, do sebe, do idej. Je naš odnos do lastnine, do ljudi, do konceptov – dejansko naš odnos do toka dogodkov, ki jih imenujemo življenje. To je svet. Vidimo delitev po narodnostih, po religijah, ekonomskih, političnih, družbenih in etničnih skupinah; ves svet je razbit in je na zunaj prav tako razdrobljen, kot so človeška bitja znotraj sebe. Dejansko je ta zunanja razdrobljenost manifestacija notranje razklanosti človeškega bitja.

... se nadaljuje ...

... nadaljevanje ...

2008-08-07T09:10:00.000+02:00

Življenje in delo

Otroška leta

Predavanje je bilo v angleščini, ki jo je Krishnamurti zelo slabo poznal. Učitelju se je zdel tako neumen, da ga je redno pošiljal iz razreda ven na verando. Skoraj vsak dan je bil tepen, ker se ni naučil svoje lekcije. Včasih je ostal pozabljen na verandi do konca pouka, dokler ni ponj prišel Nitya in ga, vsega v solzah, za roko odpeljal domov.

Dečka sta prišla v Adyar v strašnem stanju; podhranjena, pogrizena od komarjev in ušiva.

Njuna edina zabava so bili večerni obiski plaže in veslanje z vaškimi dečki.

Manj kot tri tedne potem, ko se je Krishnamurtijeva družina naselila v Adyarju, je tja prišel Charles Leadbeater, jasnovidec in pomemben predavatelj Teozofskega društva.

Dve mladi tajnici sta ga opozorili na Krishnamurtija in Nityo. Odšel je na plažo, kjer ga je osupnila Krishnamurtijeva prelepa avra, v kateri ni bilo niti sledu sebičnosti.

Prosil je njegovega očeta naj ga pripelje v njegove prostore.

To pa je Krishnamurtijev zapis o prvem srečanju z Leadbeaterjem.

''Ko sem prvič stopil v njegovo sobo, sem bil močno prestrašen, saj se je večina indijskih dečkov bala Evropejcev. Ne vem, kaj je ustvarilo tak strah, toda ne glede na razliko v barvi kože, kar je bil eden od vzrokov, je bilo veliko politične agitacije in naša domišljija je bila razburkana od različnih govoric. Ravno tako moram priznati, da so bili Evropejci do Indijcev v glavnem neprijazni in videl sem mnogo krutih dejanj. Za mene je bilo veliko presenečenje, kako drugačen in kako prijazen je ta Anglež.''

... nadaljevanje ...

2008-07-26T16:31:00.000+02:00

Življenje in delo

Otroška leta

Krishnamurti je iz šole pogosto prišel brez svinčnika in knjige, saj jih je dal revnejšemu dečku. Zjutraj so pred hišo prišli berači in navada je bila, da so v vsako iztegnjeno roko nasuli nekaj riža. Njegova mati ga je poslala ven, da bi razdelil riž, pa je kmalu prišel po novo zalogo, saj je vse vsul v prvo malho. Zvečer, ko se je oče vrnil iz pisarne in s prijatelji sedel na verandi, so se berači znova vrnili. Kuhar jih je poskušal pregnati, toda Krishnamurti je stekel po hrano in jim jo razdelil. Tudi takrat, ko je mati za otroke spekla posebne slaščice, je vedno vzel le majhen kos svojega dela, ostalo pa je razdelil bratom.

Posebno je bil navezan na brata Nityo, ki je bil tri leta mlajši in v nasprotju s Krishnamurtijem, ki je bil zelo sanjav in neopredeljiv, je bil Nitya zelo ostrega uma. V Kadiriju sta šla Nitya in Krishnamurti vsak večer z materjo v tempelj. Krishnamurti je vedno kazal religiozno žilico. Začuda pa je imel tudi smisel za mehaniko. Nekega dne, ko je oče odšel v službo, je vzel njegovo uro in jo razstavil, in ni hotel v šolo, niti jesti, dokler je ni popolnoma sestavil.

Leta 1903 se je družina ponovno vrnila v Cudappah, kjer je razsajala malarija. Tu sta umrla njegova najstarejši brat in sestra. Krishnamurtijev oče je pripovedoval, kako je mater strla žalost ob smrti njene hčer, ki je bila izjemno poduhovljena.

Po njeni smrti se je pri Krishnamuriju pokazala njegova jasnovidnost. Na posebnem delu vrta, kamor je pogosto hodila njegova umrla sestra, jo je vedno videl.

Leta 1905, ko je bila družina še vedno v Cudappahu, je umrla Krishnamurtijeva mama, kar je bilo za njega in druge otroke strašen udarec. Ker je bil oče zelo zaposlen, so bili otroci prepuščeni sami sebi. Po materini smrti jo je Krishnamurti velikokrat videl.

Po smrti matere je oče vzel nekaj mesečni dopust in se zaradi otrok vrnil v Madanapalle. Krishnamurti in Nitya sta bila oba sprejeta v šolo (1907) in jo obiskovala do januarja 1909.

Kakšni dve milji od njihove hiše je bil samoten hrib s templjem na vrhu, kamor je vsak dan hodil Krishnamurti in vztrajal, da ga je spremljal Nitya. Zelo rad je jemal s seboj na piknik prijatelje. Ker je bil Krishnamurtijev oče sedaj okrožni sodnik, kar je bil pomemben položaj, se je zdelo njegovim bratom pod častjo, da bi sami nosili hrano do mesto za piknik. Krishnamurti, ki ni imel tega občutka samo-pomembnosti, je od služabnika vzel hrano in jo sam nesel.

Leta 1907 se je Krishnamurtijev oče upokojil, njegova pokojnina pa je bila polovico manjša od njegove nekdanje plače. Pisal je Annie Besant, ki je bila sedaj predsednica Teozofskega društva, in ji ponudil svoje usluge, v zameno za nastanitev njega in njegovih sinov na teozofskem posestvu v Adyarju. Annie Besant je to ponudbo zavrnila in šele ob koncu 1908, ko je ena od njenih tajnic rabila pomoč, je sprejela Narianiaha v službo. Ta je prišel s štirimi sinovi. Ker znotraj posestva ni bilo primernega bivališča, so se nastanili v razpadajoči hiši zunaj posestva. Od tu sta Krishnamurti in Nitya vsak dan pešačila tri milje do šole in tri milje nazaj.

nadaljevanje ...

Krishnamurti Jiddu

2008-07-04T10:40:00.000+02:00

Življenje in delo

Otroška leta

Viri:

Mary Lutyens: Deček Krishna

Emily Lutyens: Sveče na soncu

Krishnamurti je bil rojen v soboto, 11. maja 1895 v Madanapalle, majhnem mestu na jugu Indije, severozahodno od Madrasa, očetu Narianiahu in materi Sanjeevammi. Rodilo se jima je štirinajst otrok, do leta 1907 jih je preživelo samo pet. Bili so hindujci, ki so govorili telegu jezik in so pripadali najvišji kasti brahmanov. Bili so tudi strogi vegetarijanci. Za priimek Jiddu, ki se ne postavlja vedno pred ime, se je govorilo, da izvira iz vasi od koder je izhajala družina, čeprav o taki vasi ni bilo sledu.

Krishnamurtijev praded po očetovi strani je bil velik sanskrtski učenjak in zelo pobožen mož, ki je imel visok položaj na Sodnem oddelku Vzhodno indijske družbe. Njegov ded, ravno tako učenjak, je bil državni uradnik, medtem ko je bil njegov oče po diplomi na Madraški univerzi uradnik na finančnem oddelku britanske administracije in zaslužil cca 224 rupij na mesec, tako da je družina po indijskih merilih živela kot ptiček na veji.

Družina, ki se je strogo držala hindujskega kastnega sistema, je živela v majhni dvonadstropni stavbi ob odprtem kanalu, kamor se je stekala vsa voda, uporabljena v gospodinjstvu. Svežo vodo za pitje pa so nosili iz bližnjega vodnjaka in jo shranjevali v velikih lončenih vrčih, ki so stali na osrednjem dvorišču, kjer se je sušilo perilo in občasno kuhalo. Kanalizacijo so praznili pometači, t. i. nedotakljivi, ki nosi pripadali nobeni kasti ali pa kristjani, ki so bili enako prezirani. Pometači niso smeli v hišo, razen ko so pobirali odplake. V brahmanski hiši hrano niso smeli pripravljati ljudje, ki niso pripadali tej kasti. Seveda pa ni nič branilo revnemu brahmanu, da je opravljal domača dela za bogatejšega brahmana. Ljudje različnih kast se niso med seboj poročali, kasto pa si lahko zamenjal le v drugi inkarnaciji, ko si si z dobrimi deli zaslužil, da si se pomaknil višje po lestvici. To je bil zakon karme.

Evropejci so bili tretirani enako kot nedotakljivi. Krishnamurtijeva mati je vrgla hrano stran, če je nanjo padla le senca Angleža in ko je ta odšel iz hiše so sobo počistili, otroke pa preoblekli v čista oblačila. Oče ni bil tako natančen, ker se je moral mešati z belci in jih je med zaposlitvijo celo vabil na svojo verando.

Krishnamurtijeva mati je imela močno slutnjo, da bo njen osmi otrok na nek način izjemen. Ob rojstvu otroka je oče pred porodno sobo čakal z uro v roki, da so se odprla vrata in je pomočnica pri porodu oznanila: ''Sirasodayam.'' (Glava se je pokazala). To je sanskrtska beseda, ki so jo vedno uporabljali in je naznačila čas rojstva. Ura je kazala 12.30 (polnoč) sobote, 11. maja 1895, kar je v skladu z hindujsko astrologijo, ki šteje dan od sončnega vzhoda do sončnega vzhoda. Medtem ko bi bil po angleških merilih to 12. maj.

Naslednje jutro so poklicali največjega astrologa tistega okoliša, ki je po različnih ceremonijah in kalkulacijah ugotovil, da bo otrok čudovit in velik mož.

Šesti dan po rojstvu so izvedli ceremonijo imenovanja. Ker je bil osmi otrok deček, je bil v skladu s hindujsko ortodoksno tradicijo imenovan Krishnamurti, kar pomeni ''moč Krishne'', v čast Sri Krishne, ki je bil tudi sam osmi otrok. To je bilo še posebno primerno ime, saj je bila njegova mati častilka tega boga.

Krishnamurtijev oče Narianiah je bil že preko petnajst let član Teozofskega društva, čigar mednarodni glavni stan je bil v Adyarju. Tudi Krishnamurtijeva mati se je zanimala za teozofijo, še posebej je spoštovala Annie Besant, ki je bila od 1907 leta dolgoletna predsednica tega društva in je veliko storila za boljšo izobrazbo Indijcev.

Ker je bil njegov oče leta 1896 službeno premeščen v večje mesto Cudappah, kjer je kosila malarija, je leto kasneje za to boleznijo hudo zbolel tudi Krishnamurti. Še leta kasneje je občasno trpel za hudimi napadi mrzlice in krvavenja iz nosu.

Leta 1900 so se preselili v Kadiri, ki je bil veliko bolj zdravo mesto, kjer je Krishnamurti pri šestih letih, kot vsi brahmanski dečki, začel z izobraževanjem in šel skozi sveto ceremonijo imenovano upanayana. Ta ceremonija je zaznamovala njihov vstop v brahmacharyo, kar je pomenilo, da oni prevzamejo odgovornost za brahmansko bratstvo.

nadaljevanje sledi ...

... nadaljevanje poglavja Zavedanje

2008-06-20T11:29:00.000+02:00

Zavedanje

Poglavje iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe

Spraševalec: Ali bi bilo v nekih okoliščinah mogoče kakšno delovanje brez opazovalca – kakšno vprašanje ali kakšno delovanje?

Krishnamurti: Ponovno, ali postavljate to vprašanje s te strani reke ali z drugega brega? Če ste na drugem bregu, ne boste postavili tega vprašanja; če ste na onem bregu, bo vaše delovanje z onega brega. Potemtakem obstaja zavedanje tega brega, z vso njegovo zgradbo, njegovo naravo in z vsemi njegovimi pastmi in poskus pobega iz pasti je padec v drugo past. In kakšna mrtvaška monotonost je v vsem tem! Zavedanje nam kaže naravo pasti in zato je zanikanje vseh pasti: tako je um sedaj prazen. Je prazen ''mene'' in pasti. Ta um ima drugačno kvaliteto, drugačno razsežnost zavedanja. To zavedanje se ne zaveda, da se zaveda.

Spraševalec: Moj bog, to je pretežko. Pravite stvari, ki se zdijo resnične, ki zvenijo resnične, toda jaz še ne razumem. Ali lahko to poveste na drug način? Ali me lahko porinete ven iz moje pasti?

Krishnamurti: Nihče vas ne more poriniti ven iz vaše pasti – ne guru, ne mamilo, ne mantra, nihče, vključno z menoj – nihče, še posebej jaz sam. Vse, kar morete narediti je, da se od začetka do konca zavedate, ne da bi na sredi tega postali nepozorni. Ta nova kvaliteta zavedanja je pozornost in v tej pozornosti ni meja, ki jih je naredil 'jaz'. Ta pozornost je najvišja oblika kreposti, zato je to ljubezen. To je najvišja inteligenca in pozornosti ne more biti, če ne občutite zgradbo in naravo teh pasti, ki jih je naredil človek.

Predstavitev knjige

2008-06-16T10:19:00.000+02:00

Predstavitev Krishnamurtijeve knjige Osvoboditev od znanega bo v upravni zgradbi (stara zgradba) Slovenskega etnografskega muzeja, Metelkova 2, v predavalnici v drugem nadstropju. Natančna navodila, kje to je, bodo na obvestilu ob vhodu v zgradbo. Datum in ura sta nespremenjena.

Predstavitev knjige

2008-06-01T10:43:00.000+02:00

V četrtek, 19. 6. 2008 ob 18. uri, bo založba Didakta na vrtu kavarne SEM, Metelkova 2, pripravila predstavitev Krishnamurtijeve knjige Osvoboditev od znanega.
V primeru dežja bo predstavitev v kavarni.

... nadaljevanje poglavja Zavedanje

2008-05-31T18:14:00.000+02:00

Zavedanje

Poglavje iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe.

Spraševalec: Ali je lahko um osvobojen preteklosti?

Krishnamurti: Kdo postavlja to vprašanje? Je to entiteta, ki je rezultat mnogih velikih sporov, spominov in izkušenj – je to ona, ki sprašuje – ali to vprašanje nastane samo po sebi, iz zaznave dejstva? Če to vprašanje postavlja opazovalec, potem poskuša pobegniti od dejstva sebe, ker reče, tako dolgo sem živel v bolečini, težavah, v žalosti, rad bi šel onstran tega nenehnega boja. Če postavi vprašanje iz tega motiva, bo njegov odgovor zatekanje v nekakšen pobeg. Od dejstva se lahko odvrnemo, ali pa se z njim soočimo. In beseda in simbol sta odvračanje od tega. V resnici je že samo postavljanje tega vprašanja dejanje pobega, ali ne? Moramo se zavedati, ali to vprašanje je ali ni dejanje pobega? Če je, je to hrup. Če ni opazovalca, potem obstaja tišina, ki je popolna negacija celotne preteklosti.

Spraševalec: Tukaj sem zgubljen. Kako lahko v nekaj sekundah pometem s preteklostjo?

Krishnamurti: Spomnimo se, da razpravljamo o zavedanju. Skupaj pretresamo to vprašanje zavedanja.

Obstaja drevo in pogojeni odziv na drevo, ki je v odnosu ''jaz'', ''jaz'', ki je samo središče konflikta. Torej, ali je to tisti 'jaz', ki postavlja vprašanje? Tisti 'jaz', ki je, kot smo rekli, sama zgradba preteklosti? Če vprašanja ne postavlja zgradba preteklosti, če vprašanja ne postavlja ''jaz'', potem ni zgradbe preteklosti. Ko postavlja vprašanje zgradba, deluje v odnosu do dejstva sebe, se sebe ustraši in hoče od sebe pobegniti. Ko ta zgradba ne postavi tega vprašanja, ne deluje v odnosu do sebe. Na kratko ponovimo: obstaja drevo, obstaja beseda, odziv na drevo, ki je kritik ali ''jaz'', ki prihaja iz preteklosti; in potem obstaja vprašanje: ali lahko pobegnem iz tega nemira in agonije? Če to vprašanje postavlja ''jaz'', je to nenehno ohranjanje sebe.

Torej, če se tega zaveda, ne postavlja tega vprašanja! Če se zaveda in vidi vso zapletenost tega, vprašanja ne more postaviti. Ker vidi past, sploh ne postavi vprašanja. Torej, ali vidite, da je vse to zavedanje površinsko? Enako je kot zavedanje, ki vidi drevo.

Spraševalec: Ali obstaja še kakšna druga vrsta zavedanja? Obstaja v zavedanju še kakšna druga razsežnost?

Krishnamurti: Zopet bodimo previdni in si razjasnimo, da ne postavljamo tega vprašanja iz kakršnegakoli motiva. Če obstaja motiv, smo nazaj v pasti pogojenega odziva. Ko je opazovalec povsem tiho, ne utišan, ali je porajajoča se kvaliteta zavedanja zagotovo drugačna?

... nadaljevanje sledi.

Predstavitev knjige

2008-05-23T08:05:00.000+02:00

V četrtek, 19. 6. 2008 ob 18. uri bo založba Didakta na vrtu Društva slovenskih pisateljev pripravila predstavitev Krishnamurtijeve knjige Osvoboditev od znanega. V primeru dežja bo predstavitev v kavarni SEM, Metelkova 2.

... nadaljevanje poglavja Zavedanje

2008-05-18T17:53:00.000+02:00

Aprila je pri založbi Didakta izšla Krishnamurtijeva knjiga Osvoboditev od znanega, kjer nam avtor na preprost in edinstven način razlaga naš miselno čustveni svet in nas s tem hkrati od njega osvobaja.

...nadaljevanje poglavja Zavedanje

Spraševalec: Poskušam vam slediti. Poglejmo, če sem prav razumel. Obstaja zavedanje drevesa, kar razumem. Obstaja psihološki odziv na drevo, kar ravno tako razumem. Psihološki odziv
je ustvarjen iz preteklih spominov in preteklih izkušenj, to je ugajanje in ne-ugajanje, je delitev na drevo in na ''mene''. Da, mislim, da vse to razumem.

Krishnamurti: Je to tako jasno, kot drevo samo, ali pa je to preprosto jasnost opisa? Zapomnite si, kot smo že rekli, da opisano ni opis. Kaj imate vi, stvar ali njen opis?

Spraševalec: Mislim, da stvar.

Krishnamurti: Zatorej ni ''jaza'', ki je pri videnju tega dejstva opis. Pri videnju kateregakoli dejstva ''jaza'' ni. Bodisi je ''jaz'' ali videnje; ne moreta biti oba. ''Jaz'' je ne-videnje. ''Jaz'' ne more videti, se ne more zavedati.

Spraševalec: Ali smem tukaj nehati? Mislim, da sem dobil občutek za kaj gre, toda pustiti moram, da se to usede. Ali lahko jutri ponovno pridem?

Spraševalec: Mislim, da sem resnično razumel, ne-besedno, to, kar ste povedali včeraj. Obstaja zavedanje drevesa, obstaja pogojeni odziv na drevo in ta pogojeni odziv je konflikt, to je delovanje spomina in preteklih izkušenj, to je ugajanje in ne-ugajanje, to je predsodek. Ravno tako razumem, da je ta odziv predsodka rojstvo tega, čemur pravimo 'jaz' ali kritik. Jasno vidim, da v vseh odnosih obstaja ta 'jaz'. Torej, ali zunaj odnosov obstaja 'jaz'?

Krishnamurti: Videli smo, kako močno so pogojeni naši odzivi. Ko vprašate, če 'jaz' obstaja zunaj odnosa, to postane teoretično vprašanje, dokler se ne osvobodimo teh pogojenih odzivov. Ali to vidite? Tako naše prvo vprašanje ni, če zunaj pogojenih odzivov 'jaz' obstaja ali ne, temveč rajši, ali je lahko um, v katerega so vključena vsa naša čustva, osvobojen tega pogojevanja, ki je preteklost? 'Jaz' je preteklost. 'Jaz' ne obstaja v sedanjosti. 'Jaz' obstaja, dokler um deluje v preteklosti. In um je ta preteklost, um je ta 'jaz'.

Ne morete reči, obstaja um in obstaja preteklost, pa najsi je to preteklost iz pred nekaj dni, ali iz pred tisočih let. Tako sprašujemo: ali se lahko um osvobodi včerajšnjega? Torej, vpletenih je več stvari, ali ne? Predvsem, obstaja površinsko zavedanje. Potem obstaja zavedanje pogojenega odziva. Potem obstaja spoznanje, da je um preteklost, um je ta pogojeni odziv. Potem obstaja vprašanje, ali se um lahko osvobodi preteklosti. In vse to je eno poenoteno delovanje zavedanja, ker v tem ni zaključkov. Ko rečemo, da je um preteklost, to spoznanje ni verbalni zaključek, temveč dejanska zaznava dejstva. Francozi imajo besedo za takšno zaznavo dejstva, temu pravijo 'constatation' (ugotovitev op. prev.). Ko vprašamo, ali je lahko um osvobojen preteklosti, ali to vprašanje postavi kritik, 'jaz', ki je preteklost sama?

... nadaljevanje sledi.

... nadaljevanje poglavja: Zavedanje

2008-05-10T17:22:00.000+02:00

Pri založbi Didakta je aprila izšla Krishnamurtijeva knjiga Osvoboditev od znanega, kjer avtor na preprost in edinstven način razlaga naš čustveno miselni svet in nas s tem hkrati od njega osvobaja.

... nadaljevanje poglavja ZAVEDANJE iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe.

Spraševalec: Mislim, da to razumem.

Krishnamurti: Torej vidite da so vrtnica in vse vesolje in ljudje v njem, vaša lastna žena, če jo imate, zvezde, morja, gore, mikrobi, atomi, nevtroni, ta soba, vrata v resnici tu. Sedaj naslednji korak; kar o teh stvareh mislite, ali kaj ob njih čutite je vaš psihološki odziv nanje. In temu pravimo misel ali čustvo. Torej je površinsko zavedanje zelo preprosta zadeva: vrata so tu. Toda opis vrat niso vrata, in ko postanete pri opisovanju čustveno vpleteni, vrat ne vidite. Ta opis je lahko beseda ali znanstvena razprava ali močan čustveni odziv; nič od tega niso sama vrata. Zelo važno je, da to že od začetka pravilno razumemo. Če tega ne razumemo, bomo postali vedno bolj zmedeni. Opis ni nikoli opisano. Čeprav nekaj prav zdaj opisujemo in moramo, ni stvar, ki jo opisujemo, naš opis te stvari. Prosim, mislite na to med našim pogovorom. Nikoli ne mešajte besede s stvarjo, ki jo ta opisuje. Beseda ni nikoli dejanska in nas zlahka zapelje, ko pridemo do naslednje stopnje zavedanja, kjer to postane osebno in zaradi besede postanemo čustveni.
Obstaja torej površinsko zavedanje drevesa, ptice, vrat in obstaja odziv na to, ki je misel, občutek, čustvo.
Ko se tega odziva zavemo, lahko to imenujemo druga globina zavedanja. Obstaja zavedanje vrtnice in zavedanje odziva na vrtnico. Pogosto se tega odziva na vrtnico ne zavedamo. Dejansko je zavedanje, ki vidi rožo, in ki vidi odziv, isto. To je eno gibanje in je napačno govoriti o zunanjem in notranjem zavedanju. Ko se drevesa brez kakršnegakoli psihološkega zapletanja vizualno zavedamo, v odnosu ni delitve. Toda, ko se na drevo psihološko odzovemo, je ta odziv pogojen, je odziv preteklega spomina, preteklih izkušenj in v odnosu je ta odziv delitev. Ta odziv je rojstvo tega, kar bomo imenovali ''jaz'' v odnosu in ''ne-jaz''. To je, kako se vi postavite v odnosu do sveta. To je, kako vi ustvarite posameznika in skupnost. Sveta ne vidimo takšnega kot je, temveč v njegovih različnih odnosih do ''jaza'' spomina. Ta delitev je življenje in krepitev vsega, kar imenujemo naše psihološko bitje in od tod izhaja vse protislovje in delitev.
Ali ste popolnoma prepričani, da to dojemate? Ko se drevesa zavedamo, ni vrednotenja. Toda, ko se na drevo odzovemo, ko drevo ocenjujemo z ugaja ali ne ugaja, potem v temu zavedanju kot ''jaz'' in ''ne-jaz'' nastane delitev, ''jaz'', ki se od opazovane stvari razlikuje. V odnosu je ta ''jaz'' odziv preteklega spomina, preteklih izkušenj. Torej, ali se lahko zavedamo, opazujemo drevo brez vsake sodbe, in ali lahko opazujemo odziv, reakcije brez vsake sodbe? Na ta način lahko izkoreninimo princip delitve, princip ''jaza'' in ''ne-jaza'' tako, da gledamo oba, drevo in gledamo sebe.

nadaljevanje sledi ...

ZAVEDANJE

2008-05-01T09:04:00.000+02:00

Pri založbi Didakta je meseca aprila izšla Krishnamurtijeva knjiga Osvoboditev od znanega, kjer avtor na kar se da preprost in edinstven način razlaga naš čustveno miselni svet in nas s tem hkrati od njega osvobaja.

ZAVEDANJE

Poglavje iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe.

Spraševalec: Rad bi vedel, kaj z zavedanjem mislite, ker ste velikokrat rekli, da je v resnici zavedanje tisto, o čemer učite. S poslušanjem vaših govorov in z branjem vaših knjig sem poskusil to razumeti, toda zdi se, da nisem prišel prav daleč. Vem, da to ni vadba in razumem, zakaj tako poudarjeno zavračate vse vrste vadbe, urjenja, sistemov, discipline ali rutine. Vidim važnost tega, kajti sicer to postane mehanično in na koncu tega postane um top in neumen. Če smem, bi rad z vami prav do konca raziskal to vprašanje, kaj zavedati se pomeni. Videti je, da dajete tej besedi nek poseben, globlji pomen in vendar se mi zdi, da se mi ves čas zavedamo tega, kar se dogaja. Vem, ko sem jezen, vem, ko sem žalosten in vem, ko sem srečen.

KRISHNAMURTI: Sprašujem se ali se res zavedamo jeze, žalosti, sreče? Ali pa se teh stvari zavedamo, ko so povsod? Pričnimo, kakor da o tem ne vemo popolnoma ničesar in začnimo z ničle. Ne postavljajmo nobenih trditev, dogmatičnih ali subtilnih, temveč raziščimo to vprašanje, ki bo odkrilo, če se vanj resnično poglobimo, izredno stanje, ki se ga um verjetno ni nikoli dotaknil, dimenzijo, ki ni dosegljiva površinskemu zavedanju. Začnimo s površinskim in to predelajmo.

Z našimi očmi gledamo, z našimi čuti zaznavamo stvari okrog nas – barvo cvetlice, kolibrija nad cvetlico, svetlobo tega kalifornijskega sonca, tisoče zvokov različnih kvalitet in subtilnosti, globino in višino, senco drevesa in drevo samo. Na enak način občutimo tudi svoja telesa, ki so instrumenti teh različnih vrst površinskih čutnih zaznav.

Če bi ta zaznava ostala na površinskem nivoju, sploh ne bi bilo nobene zmede. Ta cvetlica, ta mačeha, ta vrtnica so tu in to je vse, kar je na tem. Ni prednosti, ni primerjave, ni ugajanja in neugajanja, samo stvar pred nami, brez vsakega psihološkega zapletanja. Ali je vsa ta površinska čutilna zaznava ali zavedanje dokaj jasno? Z uporabo vseh naprav moderne tehnologije se lahko razširi do zvezd, v globine morij in do končnih meja znanstvenega opazovanja.

Nadaljevanje sledi ...

Osvoboditev od znanega

2008-04-05T17:35:00.000+02:00

Pri založbi Didakta je izšla Krishnamurtijeva knjiga Osvoboditev od znanega.

VSEBINA

I. Človekovo iskanje - Trpeči um - Tradicionalni pristop - Past spoštljivosti - Človeško bitje in posameznik - Eksistenčni boj - Temeljna narava človeka - Odgovornost - Resnica - Samopreobrazba - Zapravljanje energije - Osvoboditev od avtoritete

II. Spoznavanje sebe - Preprostost in skromnost - Pogojenost

III. Zavest - Totalnost življenja - Zavedanje

IV. Zasledovanje užitka - Želja - Miselna sprevrženost - Spomin - Radost

V. Skrb zase - Hrepenenje po položaju - Strahovi in totalni strah - Razdrobitev mišljenja - Konec strahu

VI. Nasilje - Jeza - Opravičevanje in obsojanje - Idealno in dejansko

VII. Odnos - Spor - Družba - Revščina - Mamila - Odvisnost - Primerjava - Želja - Ideali - Hinavščina

VIII. Svoboda - upor - Samota - Nedolžnost - Življenje s samimi seboj, takšnimi kot smo

IX. Čas - Žalost - Smrt

X. Ljubezen

XI. Gledati in poslušati - Umetnost - Lepota - Resnost - Predstave - Problemi - Prostor

XII. Opazovalec in opazovano

XIII. Kaj je razmišljanje? - Ideje in dejanje - Izziv - Snov - Izvor mišljenja

XIV. Bremena preteklosti - Tihi um - Komunikacija - Dosežek - Disciplina -Tišina - Resnica in stvarnost

XV. Izkušnja - Zadovoljstvo - Dvojnost - Meditacija

XVI. Totalna revolucija - Religiozni um - Energija - Strast

2008-03-05T10:27:00.000+01:00

Pri založbi Didakta bo v kratkem izšla Krishnamurtijeva knjiga Osvoboditev od znanega.

XIII. poglavje iz knjige Osvoboditev od znanega

Kaj je razmišljanje? – Ideje in dejanja – Izziv – Snov – Izvor mišljenja

Lotimo se vprašanja, kaj je razmišljanje, pomembnost mišljenja, ki ga moramo z logiko in zdravo pametjo (za naše dnevno delo) skrbno vaditi, in tistega, ki sploh ni pomembno. Če ne poznamo teh dveh zvrsti, ni mogoče, da bi lahko razumeli nečesa mnogo globljega, česar se mišljenje ne more dotakniti. Torej poskusimo razumeti celotno zapleteno zgradbo tega, kaj je razmišljanje, kaj je spomin, od kod izvira mišljenje, kako mišljenje pogojuje vsa naša dejanja; in ob razumevanju vsega tega bomo mogoče srečali nekaj, kar ni mišljenje nikoli odkrilo, kamor nam mišljenje ne more odpreti vrat.

Zakaj je postalo mišljenje v naših življenjih tako važno – mišljenje kot ideje, kot odziv na akumulirane spomine v naših možganskih celicah? Morda si mnogi od vas pred tem sploh niste postavili takega vprašanja - ali, če ste, ste mogoče rekli: ''To ni zelo pomembno – kar je pomembno, so čustva.'' Toda ne razumem, kako lahko to dvoje ločite. Če mišljenje ne daje čustvom kontinuitete, čustva zelo hitro zamrejo. Torej, zakaj je postalo v naših vsakdanjih življenjih, v naših zatiranih, dolgočasnih, prestrašenih življenjih mišljenje tako nenavadno pomembno? Vprašajte se in jaz sprašujem sebe – zakaj smo sužnji mišljenja – prekanjenega, bistrega mišljenja, ki lahko organizira, ki lahko začenja stvari, ki lahko tako mnogo izumi, plodi tako mnogo vojn, ustvari tako mnogo strahu, tako mnogo zaskrbljenosti, ki večno ustvarja

100

predstave in vedno lovi svoj lastni rep – mišljenje, ki uživa zadovoljstvo včerajšnjega dne in temu zadovoljstvu omogoča nadaljevanje v sedanjost in tudi v bodočnost – mišljenje, ki je vedno aktivno, čenčavo, gibljivo, tvorno, ki odvzema, dodaja, predpostavlja?

Ideje so nam postale veliko bolj pomembne kot dejanje – ideje, ki jih intelektualci vseh vrst tako spretno predstavljajo v knjigah. Bolj kot so te ideje prekanjene in subtilne, bolj jih častimo. Prav tako knjige, ki jih vsebujejo. Mi smo te knjige, mi smo te ideje, tako močno smo z njimi pogojeni. Večno razpravljamo o idejah in idealih in dialektično izražamo mnenja. Vsaka religija ima svoje dogme, svojo formulo, svoj lastni oder za dosego bogov, in ko raziskujemo začetek mišljenja, dvomimo o važnosti te celotne zgradbe idej. Ideje smo od dejanja ločili zato, ker so ideje vedno preteklost in dejanje je vedno sedanjost – življenje je vedno sedanjost. Strah nas je življenja in zato je preteklost - kot ideje - za nas postala tako pomembna.

Resnično je nenavadno zanimivo opazovati to operacijo našega lastnega razmišljanja, samo opazovati, kako razmišljamo, od kod ta reakcija, ki jo imenujemo razmišljanje, izvira. Očitno iz spomina. Ali sploh obstaja začetek mišljenja? Če obstaja, ali lahko odkrijemo njegov začetek – začetek spomina, kajti če ne bi imeli spomina, ne bi imeli mišljenja?

Videli smo, kako mišljenje vzdržuje in daje kontinuiteto užitku, ki smo ga imeli včeraj, in kako mišljenje ravno tako vzdržuje nasprotje užitka, ki je strah in bolečina, tako je ta izkuševalec, ki je mislec, tudi užitek in bolečina in prav tako tista entiteta, ki daje užitku in bolečini hrano. Mislec loči

101

užitek od bolečine. Ne vidi, da prav z vsako zahtevo po užitku vabi strah in bolečino. Mišljenje v človeških odnosih vedno zahteva užitek, ki je skrit za različnimi besedami, kot so lojalnost, pomoč, dajanje, podpora, služenje. Sprašujem se, zakaj hočemo služiti? Bencinska črpalka ponuja dobro oskrbo. Kaj pravzaprav pomenijo besede, pomagati, dati, služiti? Zakaj gre? Ali cvetlica polna lepote, svetlobe in ljubkosti reče: ''Jaz dajem, pomagam, služim?'' Ona je! In, ker ne poskuša storiti ničesar, prekriva vso zemljo.

Mišljenje je tako prekanjeno, tako premeteno, da vse izkrivi v svojo lastno korist. V svoji zahtevi po užitku ustvari svojo lastno odvisnost. V vseh naših odnosih mišljenje goji dvojnost; v nas obstaja nasilje, ki nam daje užitek, toda je tudi želja po miru, želja, da bi bili prijazni in blagi. To je tisto, kar se v vseh naših življenjih ves čas dogaja. Mišljenje v nas ne goji le to dvojnost, to protislovje, temveč tudi akumulira neštete spomine, ki jih imamo na užitek in bolečino, in iz teh spominov se na novo rodi. Zaradi tega je, kot sem že rekel, mišljenje preteklost, je vedno staro.

Ker se z vsakim izzivom spoprimemo z orodji preteklosti – izziv je vedno nov – bo naše premagovanje izziva vedno popolnoma neustrezno; od tod protislovje, konflikt in vsa beda in bridkost, ki jo podedujemo. Naši majhni možgani so v konfliktu, pa najsi storijo karkoli.. Da bi se širili, bodisi hrepenijo, posnemajo, se prilagajajo, potiskajo, sublimirajo, jemljejo mamila – karkoli storijo, je to stanje konflikta in bodo ustvarili konflikt.

Tisti, ki veliko premišljujejo, so zelo materialistični, kajti misel je snov. Misel je snov ravno tako, kot so snov tla, zid, telefon. Energija, ki deluje v vzorcu, postane snov. Je energija

102

in je snov. To je vse, kar je življenje. Mogoče mislimo, da misel ni snov, vendar je. Mišljenje kot ideologija je snov. Kjer je energija, ta postane snov. Snov in energija sta medsebojno povezani. Ena brez druge ne moreta obstajati in več kot je med njima harmonije in ravnotežja, bolj aktivne so možganske celice. Ta vzorec užitka, bolečine in strahu je ustvarilo mišljenje in znotraj tega deluje že tisoče let in ne more prekiniti vzorca, ker ga je ustvarilo.

Nove resničnosti ne moremo videti z mišljenjem. Lahko jo kasneje z mišljenjem verbalno razumemo, toda razumevanje nove resničnosti ni realnost za mišljenje. Mišljenje nikoli ne more rešiti nobenega psihološkega problema. Ne glede na to, kako je prekanjeno, kako je izobraženo, ne glede na zgradbo, ki jo je ustvarilo s pomočjo znanosti, s pomočjo računalništva, z nasiljem ali zaradi potrebe, mišljenje ni nikoli novo in zato nikoli ne more odgovoriti na nobeno izredno težko vprašanje. Ti stari možgani ne morejo rešiti ogromnega problema življenja.

Mišljenje je sprijeno, ker lahko izumi karkoli in vidi stvari, ki jih ni. Lahko uprizori najbolj nenavadne trike in zato se nanj ne moremo zanesti. Toda, če razumete celotno zgradbo tega, kako razmišljate, zakaj razmišljate, besede, ki jih uporabljate, kako se obnašate v vsakdanjem življenju, kako govorite z ljudmi, kako ravnate z ljudmi, kako hodite in jeste – če se zavedate vseh teh stvari, vas vaš um ne bo prevaral, potem ni ničesar za prevarati. Potem um ni nekaj, kar zahteva, kar prevlada; postane izredno tih, gibek, občutljiv, osamljen in v tem stanju sploh ni prevare.

Ali ste kdaj opazili, da takrat, ko ste v stanju popolne pozornosti, opazovalec, mislec, središče, ''jaz'' izgine? V tem stanju pozornosti začne mišljenje slabeti.

103

Če želimo stvar zelo jasno videti, mora biti naš um zelo tih, brez vseh predsodkov, čenčanja, dialoga, predstav, podob – da bi gledali, moramo vse to odvreči. Začetek mišljenja lahko opazujete samo v tišini – ne takrat, ko iščete, postavljate vprašanja in pričakujete odgovor. Samo takrat, ko ste popolnoma tihi, skozi in skozi vse vaše bitje, postavite vprašanje: Kaj je začetek mišljenja, da boste iz te tišine pričeli videti, kako se oblikuje mišljenje.

Če se zavedamo, kako se mišljenje začne, ni potrebe po nadzorovanju mišljenja. Skozi vsa naša življenja, ne samo v šoli, porabimo veliko časa in zapravimo veliko energije, ko poskušamo nadzirati naše mišljenje – To je dobra misel, o njej moram veliko premišljevati. To je grda misel, moram jo potlačiti. Med eno in drugo mislijo in med eno in drugo željo ves čas traja bitka, en užitek prevladuje vse druge užitke. Toda če obstaja zavedanje o začetku mišljenja, potem v mišljenju ni protislovja.

Torej ko slišite trditev: ''Mišljenje je vedno staro'' ali ''Čas je bridkost'', mišljenje začne to prevajati in razlagati. Toda ta prevod in razlaga temeljita na včerajšnjem znanju in izkušnji, tako da boste stalno prevajali v skladu z vašo pogojenostjo. Toda če te trditve gledate in jih ne razlagate, temveč jim posvetite svojo popolno pozornost (ne koncentracijo), boste spoznali, da ni ne opazovalca, ne opazovanega, ne misleca ne mišljenja. Ne recite: ''Kaj se je najprej začelo?'' To je domiselno vprašanje, ki nikamor ne vodi. Pri sebi lahko opazite, da dokler ni mišljenja – kar ne pomeni stanje amnezije, praznine – dokler ni iz spomina, izkušnje ali znanja izhajajočega mišljenja, kar je vse

104

preteklost - sploh ni misleca.

To ni filozofska ali mitična zadeva. Ukvarjamo se z resničnimi dejstvi, in če ste prišli na tem potovanju tako daleč, boste videli, da na izziv ne boste odgovorili s starimi možgani, temveč s popolnoma novimi.

2008-01-29T12:20:00.000+01:00

Pregled Krishnamurtijevega življenja in dela

Jiddu Krishnamurti se je rodil 11. maja 1895 v majhnem mestu Madanapalle na jugu Indije.

Z bratom ju je v mladosti posvojila dr. Annie Besant, predsednica Teozofskega društva. Dr. Besant in drugi so razglasili, da naj bi bil Krishnamurti svetovni učitelj, čigar prihod so napovedali teozofi. Da bi svet pripravili na ta prihod, so oblikovali organizacijo imenovano Red zvezde na Vzhodu, ki je bila razvejana po vsem svetu, na njenem čelu pa je bil mladi Krishnamurti.

Vendar je vlogo, ki bi jo moral igrati, Krishnamurti leta 1929 odklonil, Red z njegovimi neštetimi privrženci razpustil in vrnil ves denar in imetje, ki so ga podarili za njegovo delo.

Od takrat in skoraj 60 let do svoje smrti, 17. februarja 1986, je potoval po vsem svetu, govoril številnemu občinstvu in posameznikom o potrebi po radikalni spremembi človeštva.

Globalno se smatra, da je Krishnamurti eden največjih mislecev in duhovnih učiteljev vseh časov. Razlagal ni nobene filozofije ali religije, temveč je rajši govoril o stvareh, ki v naših vsakdanjih življenjih zadevajo vse nas, o problemih življenja v moderni družbi z vso njeno nasilnostjo in pokvarjenostjo, o posameznikovem iskanju varnosti in sreče in o potrebi človeštva, da se osvobodi notranjega bremena strahu, jeze, bolečine in bridkosti. Z veliko natančnostjo je razložil delovanje človeškega uma in poudaril potrebo po vnosu globoko meditativne in duhovne kvalitete v naše vsakodnevno življenje.

Krishnamurti ni pripadal nobeni religiozni organizaciji, sekti ali deželi in se ni obvezal nobeni šoli, političnemu ali ideološkemu mišljenju. Nasprotno, vztrajal je, da so to prav tisti dejavniki, ki ločujejo človeška bitja in povzročajo konflikt in vojno.

Vedno znova je opominjal svoje poslušalce, da smo najprej človeška bitja in ne hindujci, muslimani ali kristjani, da smo takšni kot ostalo človeštvo in se ne razlikujemo drug od drugega. Prosil je, da na tej zemlji previdno nastopamo in ne uničujemo drug drugega ali okolje. Svojim poslušalcem je sporočal globok občutek spoštovanja narave. Njegova učenja presegajo verske sisteme, ki jih je ustvaril človek, nacionalistična čustva in sektaštvo. Hkrati dajejo nov pomen in smernice človekovemu iskanju resnice. Poleg tega, da njegovo učenje ustreza modernemu času, je tudi brezčasno in univerzalno.

Krishnamurti ni govoril kot guru, temveč kot prijatelj in njegovi govori in razprave niso temeljili na osnovi tradicionalnega znanja, temveč na njegovih lastnih vpogledih v človeški um in njegovi viziji svetega. Tako vedno sporoča občutek svežine in neposrednosti, čeprav je vsa leta bistvo njegovega sporočila ostalo nespremenjeno. Ko je nagovarjal številno občinstvo, so ljudje čutili, da je nagovoril vsakega od njih osebno, govoril o njegovem ali njenem posebnem problemu. Na svojih zasebnih sestankih je bil sočuten učitelj, ki je pozorno poslušal moškega ali žensko, ki sta v bridkosti prišla k njemu in ju opogumljal, da sta se zdravila s svojim lastnim razumevanjem.

Verski učenjaki so odkrili, da so njegove besede vrgle novo luč na tradicionalne koncepte. Krishnamurti je sprejel izziv modernih znanstvenikov in psihologov ter z njimi korak za korakom razpravljal o njihovih teorijah in jim včasih omogočil, da so opazili omejenosti teh teorij.

Krishnamurti je zapustil veliko literature v obliki javnih govorov, pisanja, razprav z učitelji in študenti, z znanstveniki, verskimi osebnostmi, pogovore s posamezniki, televizijske in radijske intervjuje in pisma. Mnogo tega je izdano v obliki knjig ter avdio- in video kaset.

Več informacij o Krishnamurtijevem življenju lahko najdete v njegovi biografiji, ki jo je napisala Mary Lutyens.

Jedro Krishnamurtijevega učenja

To je leta 1980 na Krishnamurtijevo prošnjo napisala njegova avtobiografinja Mary Lutyens.

Jedro Krishnamurtijevega učenja je vsebovano v izjavi, ki jo je podal leta 1929, ko je rekel: ''Resnica je dežela brez poti.''

Do nje ne moremo priti s pomočjo kakršnekoli organizacije, vere, dogme, duhovnika ali rituala, niti s pomočjo kakšnega filozofskega znanja ali psihološke tehnike. Najti jo moramo skozi ogledalo odnosa, skozi razumevanje vsebine našega lastnega uma, skozi opazovanje in ne z intelektualnimi analizami ali introspektivnim seciranjem.

Kot varnostne ograje smo v sebi zgradili predstave – religiozne, politične, osebne. Te se manifestirajo kot simboli, ideje, verovanja. Breme teh predstav prevladuje nad človekovim razmišljanjem, njegovimi odnosi, njegovim vsakdanjim življenjem. Te predstave so vzroki naših problemov, kajti ločijo človeka od človeka. Človekovo zaznavanje življenja je oblikovano po konceptu, ki je v njegovem umu že uveljavljen. Vsebina njegove zavesti je njegov celoten obstoj. Osebnost je ime, oblika in površna kultura, ki jo je pridobil iz tradicije in okolja. Edinstvenost človeka se ne nahaja v umetnem, temveč v popolni osvoboditvi od vse vsebine njegove zavesti, ki je skupna vsemu človeštvu. Torej on ni posameznik.

Svoboda ni reakcija; svoboda ni izbira. To je človekov izgovor, da je svoboden zato, ker je izbral. Svoboda je čisto opazovanje brez smeri, brez strahu pred kaznijo in povračilom. Svoboda je brez motiva; svoboda ni na koncu človekove evolucije, temveč leži na prvi stopnici njegovega obstoja. Pomanjkanje svobode začnemo odkrivati v opazovanju. Svobodo najdemo - ne da bi izbirali - v zavesti našega dnevnega obstoja in dejavnosti.

Misel je čas. Misel je rojena iz izkušnje in znanja, ki sta neločljivo povezana s časom in preteklostjo. Čas je psihološki sovražnik človeka. Naše delovanje temelji na znanju in zato času, tako je človek vedno suženj preteklosti. Misel je vedno omejena in tako živimo v nenehnem konfliktu in boju. Ne obstaja psihološka evolucija.

Ko se človek zave gibanja svojih lastnih misli, bo videl ločenost med mislecem in mislijo, opazovalcem in opazovanim, med izkuševalcem in izkušnjo. Odkril bo, da je ta ločenost iluzija. Potem obstaja samo čisto opazovanje, kar je vpogled brez vsake sence preteklosti ali časa. Brezčasoven vpogled povzroči v umu globoko, radikalno mutacijo.

Totalna negacija je bistvo resničnega. Samo takrat obstaja ljubezen, ki je sočutje in inteligenca, ko obstaja negacija vseh tistih stvari, ki jih je misel psihološko povzročila.

Iz Krishnamurtijevih del

Ali ljubezen pozna odgovornost in dolžnost in bo uporabljala te besede? Ali je v tem kaj ljubezni, ko nekaj delate iz dolžnosti? V dolžnosti ni ljubezni. Zgradba dolžnosti, v katero je ujeto človeško bitje, ga uničuje. Tako dolgo kot ste nekaj prisiljeni delati, ker je to vaša dolžnost, tega, kar počnete, ne ljubite. Dolžnosti in odgovornosti ni, ko obstaja ljubezen.

Iz knjige O ljubezni.

Šola je mesto, kjer se učimo ne le znanja, ki je potrebno za vsakdanje življenje, temveč tudi umetnosti življenja z vso svojo zapletenostjo in subtilnostjo. Videti je, da smo to pozabili in se popolnoma ujeli v površnost znanja… Nikoli ne upoštevamo, da je življenje celoten proces učenja.

Iz knjige Učenje je celotno gibanje življenja.

Če človeški um ni notranje, psihološko, popolnoma svoboden, ni mogoče videti, kaj je resnično, videti, ali obstaja resničnost, ki je ni izumil strah, ki je ni oblikovala družba ali kultura, v kateri živimo… Da bi odkrili, ali dejansko obstaja takšna svoboda, se moramo zavedati lastnega pogojevanja,… nadvse pa se moramo zavedati strahu. Zavedati se moramo sebe… takšne, kot dejansko smo, in videti, ali je mogoče biti popolnoma osvobojen vseh tistih zadev, ki obremenjujejo um.

Iz knjige Orlov let.

Ali lahko zlomim mehanizem uma, ki ustvarja predstave in se istočasno poglobim v vprašanje, kaj je to, česar se moram zavedati?

Ker je to lahko konec vseh predstav. To da svobodo, in samo takrat, ko obstaja svoboda, obstaja možnost, da imamo resničen odnos, brez konflikta.

Iz knjige Prebujanje inteligence.

KRATKA PREDSTAVITEV KRISHNAMURTIJEVEGA UČENJA

Profesor David Bohm

Nekdanji profesor na Birkbeck kolidžu, Univerza London

S Krishnamurtijevim delom sem se prvič seznanil leta 1959, ko sem bral knjigo Prva in zadnja svoboda. To, kar je še posebno vzbudilo moje zanimanje, je bil njegov globok vpogled v problem opazovalca in opazovanega. To vprašanje je bilo dolgo blizu središča mojega lastnega dela kot teoretičnega fizika, ki se je prvenstveno zanimal za pomen kvantne teorije. V tej teoriji je bilo prvič v razvoju fizike postavljeno stališče, ki je potrebno za razumevanje temeljnih zakonov materije na splošno, da ta dva ne moreta biti ločena. Zaradi tega, kakor tudi zaradi tega, ker je knjiga vsebovala mnogo drugih globokih vpogledov, sem čutil, da je zame nujno, da neposredno in osebno, kakor hitro je mogoče, govorim s Krishnamurtijem. In ko sem ga prvič srečal ob enem njegovih obiskov Londona, sem bil pretresen zaradi velike lahkotnosti, s katero sem se z njim pogovarjal, ki je bila mogoča zaradi intenzivne energije, s katero je poslušal, in zaradi popolne odsotnosti samozaščitne rezerviranosti in ovir, s katero se je odzval na to, kar sem moral reči. Kot človeku, ki dela v znanosti, mi je bila ta vrsta odziva popolnoma domača, kajti to je bila v bistvu ista kvalitete kot tista, ki sem jo ustvaril v stikih z drugimi znanstveniki, s katerimi je obstajalo zelo bližnje srečanje umov. In tukaj mislim posebej na Einsteina, ki je v številnih razpravah, ki sva jih imela, kazal podobno intenzivnost in odsotnost ovir. Po tem sem Krishnamurtija, kadarkoli je obiskal London, redno obiskoval in z njim razpravljal.

Krishnamurtijevo delo je prežeto s tistim, čemur lahko rečemo bistvo znanstvenega pristopa, ko s tem mislimo na njegovo najvišjo in najčistejšo obliko. Tako začne od dejstva, kot je narava našega miselnega procesa. To dejstvo se vpelje s strogo pozornostjo, ki vključuje pozorno poslušanje procesa zavesti in vztrajno opazovanje. V tem se nenehno učimo in iz tega učenja pride vpogled v celotno ali splošno naravo procesa mišljenja. Ta vpogled potem preizkusimo. Prvič pogledamo, ali ta vpogled zdrži v razumnem redu. In nato pogledamo, ali to vodi k redu in koherenci v tem, kar iz njega izhaja v življenju kot celoti.

Krishnamurti nenehno poudarja, da v nobenem smislu ni avtoriteta. Odkril je določene stvari in se preprosto po najboljših močeh trudi, da bi bila ta odkritja dostopna vsem tistim, ki so zmožni poslušati. Njegovo delo ne vsebuje doktrine, niti ne ponuja tehnik ali metod, s katerimi bi dosegli tihi um. Ne namerava ustanoviti kakršnegakoli sistema verskega prepričanja. Vsekakor je od vsakega človeškega bitja odvisno, da vidi, ali lahko samo odkrije to, kar Krishnamurti imenuje pozornost, in od tam nadaljuje s svojimi lastnim odkrivanjem.

To je povzetek iz članka, ki ga je leta 1982 napisal Dr. Bohm.

Avtorske pravice Krishnamurti Foundation of America.

Brockwood Park

V Brockwood parku

Bramdean near Alresford, Hampshire SO240LQ, England

KRISHNAMURTI FOUNDATION TRUST

Te fundacije obstajajo zato, da ohranjajo čisto učenje.

Ustanovljena leta 1968 kot izobraževalno dobrodelna organizacija, fundacija skrbi za arhiv Krishnamurtijevih del in za to, da so dostopna v obliki knjig, avdio- in video kaset. Fundacija si ne lasti nobene duhovne avtoritete.

Za več informacij pokličite 44 (0)1962 771525;

Email: info@brockwood.org.uk

BROCKWOOD PARK SCHOOL

Šola je mesto, kjer se uči o celokupnosti življenja.

To je mednarodna ko-edukacijska šola z internatom, ki jo obiskuje cca 65 dijakov iz vsega sveta, starih od 14 do 19 let, ki se pripravljajo za univerzo ali sledijo drugim izobraževalnim interesom.

Razredi so majhni in šola daje občutek velike družine.

Prav tako obstaja dnevna šola za otroke stare od 5 do 11 let.

Za več informacij pokličite 44 (0)1962 771744;

E-mail: admin@brockwood.org.uk

KRISHNAMURTIJEV CENTER

Morda boste lahko naleteli na tisto skrivnost, ki vam je nihče drug ne more razkriti in je nič ne more uničiti.

Ta študijski center za odrasle na podeželju južne Anglije je oaza tišine in miru, kjer ljudje lahko ostanejo nekaj dni, da bi raziskovali Krishnamurtijevo učenje. Zagotovljena je nastanitev in vegetarijanski obroki. Ni vodenja ali poučevanja, tako da vsak svobodno raziskuje ali razpravlja z osebjem ali ostalimi gosti, gre na sprehod in uživa v naravi.

Za več informacij pokličite 44 (0) 1962 771748:

E-mail: info@krishnamurticentre.org.uk

2008-01-16T16:28:00.000+01:00

VIII

Svoboda – Upor – Samota – Nedolžnost – Življenje s samimi seboj, takšnimi kot smo

K resnici ne vodijo ne agonije potlačitve ne okrutna disciplina prilagajanja vzorcu. Da bi prišel do resnice, mora biti um popolnoma svoboden, brez trohice izkrivljenosti.

Toda najprej se vprašajmo, če si resnično želimo biti svobodni? Ko se pogovarjamo o svobodi, ali govorimo o popolni svobodi, ali pa samo o osvobojenosti od neke neugodnosti ali neprijetne ali neželjene stvari? Radi bi se osvobodili bolečih in grdih spominov in nesrečnih izkušenj, toda ohranili naše prijetne, zadovoljujoče ideologije, obrazce in odnose. Toda ene brez drugih je nemogoče ohraniti, kajti kot smo videli, je užitek neločljiv od bolečine.

Tako se mora vsak od nas sam odločiti, ali želi ali ne želi biti popolnoma svoboden. Če rečemo, da želimo, potem moramo razumeti naravo in zgradbo svobode.

Ali je to svoboda, ko ste nečesa osvobojeni – osvobojeni bolečin, osvobojeni neke vrste zaskrbljenosti? Ali pa je sama svoboda nekaj popolnoma drugega? Recimo, da se lahko osvobodite ljubosumja, toda ali ni ta svoboda zgolj reakcija in zato sploh ni svoboda? Z analiziranjem in s tem, da jo izvržete, se zelo lahko osvobodite dogme, toda motiv za to osvobojenost od dogme ima svojo lastno reakcijo, kajti te dogme se mogoče želimo osvoboditi zato, ker ni več moderna ali ustrezna. Ali na primer: nacionalizma se lahko osvobodite zato, ker verjamete v internacionalizem, ali ker

čutite, da oprijemanje te nesmiselne nacionalistične dogme s svojo zastavo in vsem tem nesmislom vred ni več ekonomsko nujno. Tega se lahko z lahkoto znebite. Ali pa se lahko odzovete proti določenemu duhovnemu ali političnemu vodji, ki vam je obljubil svobodo kot rezultat discipline ali upora. Toda, ali ima tak racionalizem, tako logičen zaključek kaj skupnega s svobodo?

Če rečete, da ste nečesa osvobojeni, je to reakcija, ki bo nato postala drugačna reakcija, ki bo povzročila drugačno prilagojenost, drugačno obliko prevladovanja. Na ta način lahko imate verigo reakcij in sprejmete vsako reakcijo kot svobodo. Toda to ni svoboda; je samo nadaljevanje spremenjene preteklosti, ki se je um oklepa.

Mladina se danes, tako kot vsa mladina, upira družbi in to je samo po sebi dobra stvar, toda upor ni svoboda, kajti ko se upirate, je to reakcija in ta reakcija ustvari svoj lastni vzorec in vi se v ta vzorec ujamete. Mislite, da je to nekaj novega. Vendar ni. Je staro v drugačnem kalupu. Vsak politični ali socialni upor se bo neizogibno vrnil nazaj k dobri stari buržuazni mentaliteti.

Svoboda pride samo, kadar vidite in delujete, nikoli skozi upor. To videnje je tako delovanje in takšna akcija, je tako hipna kot takrat, ko vidite nevarnost. Potem tu ni premišljevanja, ne razpravljanja, ne obotavljanja; sama nevarnost izsili dejanje in zatorej je videti delovati in biti svoboden.

Svoboda je stanje uma – ne osvobojenost od nečesa, temveč občutek svobode, svobode dvomiti in se o vsem izpraševati - in zato tako intenziven, aktiven in močan, da odvrže vsako obliko odvisnosti, suženjstva, prilagajanja in sprejemanja. Taka svoboda pomeni biti popolnoma sam. Toda, ali lahko um, ki je bil vzgojen v kulturi, ki je tako odvisna od okolja in njenih lastnih teženj,

kdaj najde to svobodo, ki je popolna samotnost, in v kateri ni vodenja, ne tradicije in ne avtoritete?

Ta samota je notranje stanje uma, ki ni odvisen od nobenega dražljaja ali znanja in ni rezultat kakršnekoli izkušnje ali sklepa. Večina nas ni notranje nikoli samih. Obstaja razlika med osamitvijo, izločitvijo sebe in samostjo, samoto. Vsi vemo, kaj je biti izoliran. To je zidanje zidu okrog samega sebe zato, da nikoli ne bi bili ranjeni, da nikoli ne bi bili ranljivi, ali negovanje nenavezanosti, ki je druga oblika agonije, ali življenje v nekem sanjskem ideološkemu slonokoščenem stolpu. Samost je nekaj precej drugačnega.

Nikoli niste sami, ker ste polni vseh spominov, vse pogojenosti, vsega včerajšnjega mrmranja; vaš um ni nikoli prost vseh odpadkov, ki jih je akumuliral. Da boste sami, morate umreti za preteklost. Ko ste sami, popolnoma sami in ne pripadate nobeni družini, nobenemu narodu, nobeni kulturi, nobenemu posebnemu kontinentu, imate občutek, da ste izobčenec. Človek, ki je na ta način popolnoma sam, je nedolžen in to je ta nedolžnost, ki osvobodi um bridkosti.

S seboj prenašamo breme, kar je tisoče ljudi reklo in spomine na vse naše nesreče. Biti sam pomeni vse to popolnoma zapustiti in um, ki je sam, ni samo nedolžen, temveč tudi mlad – ne po času ali starosti, temveč mlad, nedolžen, živ ne glede na starost – in samo tak um lahko vidi to, kar je resnica in to, kar ni merljivo z besedami.

V tej samoti boste začeli razumeti potrebo, da živite s seboj, takšnimi, kot ste, ne kot mislite, da naj bi bili, ali kot ste bili. Poizkusite, ali se lahko opazujete brez kakršnegakoli trepetanja, kakršnekoli lažne skromnosti, strahu, opravičevanja ali obsojanja – samo živite s seboj, takšnimi, kakršni dejansko ste.

Samo takrat, ko z nečim intimno živite, začnete to razumeti. Toda v trenutku, ko se temu privadite – navadite na vaš lastni strah ali zavist ali karkoli že je – s tem ne živite več. Če živite ob reki, po nekaj dnevih nič več ne slišite žuborenja vode, ali če imate v sobi sliko, ki jo vsak dan vidite, je po enem tednu ne opazite več. Enako je z gorami, dolinami, drevesi, enako z vašo družino, vašim možem, vašo ženo. Toda živeti z nečim, kot je ljubosumje, zavist ali bojazen, na to se ne smete nikoli navaditi, nikoli sprejeti. Za to morate skrbeti, kot bi skrbeli za sveže posajeno drevo, ga zaščitili pred soncem, pred neurjem. Za to morate skrbeti, ne pa obsojati ali opravičevati. Zaradi tega začnete to ljubiti. Ko za to skrbite, začenjate to ljubiti. Ne gre za to, da ste radi tako kot mnogi ljudje zavistni ali zaskrbljeni, temveč prej, da skrbite za pazljivo opazovanje.

Torej, ali lahko vi – ali lahko vi in jaz – živimo s tem, kar dejansko smo, zavedajoč se, da smo topoumni, zavistni, bojazljivi, da verjamemo, da uživamo izjemno naklonjenost, ko to ni res, da smo hitro užaljeni, občutljivi na laskanje in hitro zdolgočaseni – ali lahko z vsem tem živimo, ne da bi to sprejeli ali zanikali, temveč samo opazovali, ne da bi postali morbidni, depresivni ali vzneseni?

Postavimo si naslednje vprašanje. Ali je ta svoboda, ta samota, to prihajanje v stik s celotno zgradbo tega, kar smo mi v samem sebi – ali je to nekaj, do česar pridemo čez čas? Ali svobodo lahko dosežemo skozi postopni proces? Očitno ne, ker kakor hitro vpeljete čas, sebe bolj in bolj zasužnjite. Svobodni ne morete postati postopoma. To ni stvar časa.

Naslednje vprašanje je, ali se lahko zavedate te svobode? Če rečete: ''Jaz sem svoboden'', potem niste svobodni. To je podobno, kot če človek reče: ''Srečen sem.'' Tisti trenutek, ko reče:

''Srečen sem'', živi v spominu na nekaj, kar je minilo. Svoboda se lahko zgodi samo naravno, ne skozi hotenje, želenje, hrepenenje. Prav tako je ne boste našli, če si boste ustvarili predstavo tega, kar mislite, da je. Da do nje pridete, se mora um naučiti gledati življenje, ki je brezkončno gibanje, neodvisno od časa, kajti svoboda leži onstran polja zavesti.

To je poglavje iz knjige Osvoboditev od znanega, ki bo izšla meseca februarja.

2008-01-11T15:49:00.000+01:00

Ujetost v 'matrico'

Globoko resnico je težko pravilno opisati z besedo. Vsem se kdaj zgodi, redkeje ali pa bolj pogosto, da doživimo nek notranji uvid, se srečamo z Ljubeznijo, z Jasnostjo, s Tišino. Ker so taki uvidi izjemno dragoceni, jih želimo deliti z drugimi, jim razložiti čudovitost, ki se nam je zgodila. Ko poskušamo uvid z besedami prenesti drugim, nekako izgubi pravi lesk. Vse je slišati tako vsakdanje, običajno. To je izključno naše doživetje. Četudi to poskušamo storiti in to nekdo posluša ali bere, to ostane na njegovi intelektualni ravni in se ga globoko ne dotakne, ne povzroči resničnega notranjega premika.
Vsi smo bolj ali manj vpeti v tako imenovano čustveno-miselno 'matrico'. Da bi doživeli ali uvideli globoko resnico, se moramo nekako iz nje prebiti, dvigniti nad 'matrico', ki je strahotno omejujoča stvar.
Obstaja več načinov, kako se 'matrice' rešiti. Najboljši, po mojem mnenju, je način J. Krishnamurtija. Na izjemno preprost in jasen način, čeprav je to pri tako zapleteni stvari zelo težko, nam v svojih delih osvetljuje naš čustveno-miselni svet in nas potiska v širše zavedanje. Ker je 'matrica' spletena tako zelo gosto, stvari, ki so v njo vpete, težko jasno vidimo. Z njo se velikokrat popolnoma poistovetimo in jo zaradi tega sploh nismo zmožni videti. Zato je njegovo učenje skrajno dragoceno. Z natančnostjo kirurškega noža njegova beseda z nas lušči predsodke, sprejeta prepričanja in razgalja našo pogojenost. Vsem, ki še niste našli svoje poti do Resnice ali mogoče tavate med različnimi potmi, priporočam učenje J. Krishnamurtija, ki se zelo razlikuje od drugih.
Za tiste, ki tega ne veste, naj povem, da je bil Krishnamurti rojen v Indiji. Pri štirinajstih letih so ga kot velik duhovni potencial odkrili teozofi, ki so poslej skrbeli za njegovo izobrazbo.
Tako je ta, v Indiji rojen in na zahodu izobražen filozof, neverjetno blizu zahodnemu človeku. Nekaj njegovih del je že prevedenih v naš jezik, knjiga z naslovom Osvoboditev od znanega bo izšla februarja, nekaj krajših sestavkov pa boste našli tudi v Teozofskih novicah. Čeprav
smo rekli, da se globokih resnic ne da na druge prenašati z besedo, Krishnamurtiju to uspeva na zelo nenavaden način. Ko nam opisuje in osvetljuje znano, nas tega osvobaja, in se nam tako pomaga dotakniti neznanega, Končnega.

Ali je um lahko osvobojen verovanj?

2008-01-09T19:50:00.000+01:00

Ali je um lahko osvobojen verovanj?

Iz knjige Prva in zadnja svoboda

J. Krishnamurti

Verovanje in znanje sta močno povezana z željo. Če lahko razumemo ti dve stvari, morda lahko vidimo, kako deluje želja in razumemo njeno kompleksnost.

Zdi se mi, da je vprašanje verovanj ena od stvari, ki jo večina vneto sprejme in ima za samo po sebi umevno. Jaz verovanj ne napadam. To, kar poskušamo storiti, je odkriti, zakaj verovanja sprejmemo. Če lahko razumemo motive, vzrok sprejemanja, potem bomo morda lahko razumeli ne samo, zakaj to počnemo, temveč se jih tudi osvobodili. Lahko vidimo, kar je očitno dejstvo, kako politična in verska prepričanja, narodna in različni drugi tipi prepričanj ločijo ljudi, ustvarjajo konflikt, zmedo in nasprotovanje. In vendar jih nismo pripravljeni opustiti. Obstaja hindujsko verovanje, krščansko verovanje, budistično – številna sektaška in nacionalna prepričanja, različne politične ideologije, ki se borijo druga z drugo in poskušajo druga drugo spreobrniti. Jasno lahko vidimo, da prepričanje z ustvarjanjem nestrpnosti ločuje ljudi. Ali brez prepričanja lahko živimo? To lahko odkrijemo le, če lahko svoj odnos do prepričanja natančno proučimo. Ali je brez prepričanja v svetu mogoče živeti – ne da jih spremenimo, ali eno prepričanje zamenjamo z drugim, temveč da smo popolnoma osvobojeni vseh prepričanj, tako da lahko vsako minuto nanovo doživimo življenje? Končno je to resnica: imeti sposobnost doživljati vse nanovo, od trenutka do trenutka, brez pogojevalne reakcije preteklosti, tako da ne obstaja kumulativni efekt, ki deluje kot ovira med nami in tem, kar je.

Če pretehtate, boste videli, da je strah eden od razlogov za željo po sprejemanju prepričanja. Kaj bi se nam zgodilo, če ne bi imeli prepričanja? Ali ne bi bili zaradi tega, kaj se nam utegne zgoditi, zelo prestrašeni? Počutili bi se popolnoma izgubljene, če ne bi imeli vzorca delovanja, temelječega na verovanju ali v Boga, ali v komunizem, ali v socializem, ali v kapitalizem, ali v neko vrsto verske formule, neko dogmo v kateri smo pogojeni, ali ne? In, ali ni to sprejemanje prepričanja prekrivanje tega strahu – strahu, da bi bili resnično nič, resnično prazni?

Končno je čaša koristna samo, ko je prazna. In um, ki je napolnjen s prepričanji, dogmami, trditvami, navedki je resnično neustvarjalen um. To je zgolj ponavljajoč um. Da bi ušli temu strahu, strahu pred praznino, strahu pred samoto, strahu pred zastojem, strahu da ne bi prispeli, da ne bi uspeli, da ne bi dosegli, da ne bi nekaj postali – je zagotovo eden od razlogov, ali ne, zakaj tako vneto in pohlepno sprejmemo prepričanja. Ali s sprejemanjem prepričanja sebe razumemo? Nasprotno. Za razumevanje sebe je prepričanje, bodisi religiozno ali politično, očitno ovira. Deluje kot zaslon skozi katerega se gledamo. Ali se brez prepričanj lahko gledamo? Ali ostane kaj za gledati, če ta mnoga prepričanja, ki jih imamo, odstranimo? Če nimamo prepričanj s katerimi se um poistoveti, potem se je um brez poistovetenja zmožen gledati takšnega kot je – in potem zagotovo obstaja začetek razumevanja sebe.

To vprašanje prepričanja in znanja je resnično zelo zanimiv problem. Kako izredno vlogo igrata v našem življenju! Kako mnogo prepričanj imamo! Bolj kot je oseba intelektualna, omikana, duhovna, če lahko uporabim to besedo, manjša je njena zmožnost razumevanja. Celo v modernem svetu imajo divjaki številna praznoverja. Tisti manj verujoči so morda bolj pozorni, bolj budni, bolj čuječi. To je zato, ker prepričanje omeji, prepričanje osami. Vidimo, da je tako vsepovsod po svetu, ekonomskem in političnem svetu in enako v tako imenovanem duhovnem svetu. Vi verjamete, da je Bog in jaz ne verjamem v Boga. Ali pa vi verjamete v popolni nadzor države nad vsem in vsakim posameznikom in jaz verjamem v zasebno podjetništvo in vse ostalo v zvezi s tem. Vi verjamete, da je samo en Rešenik in da lahko skozi njega dosežete svoj cilj in jaz to ne verjamem. Tako se uveljavljava vi s svojim prepričanjem in jaz z mojim. Vendar oba govoriva o ljubezni, miru, enotnosti človeštva, enega življenja – kar popolnoma nič ne pomeni. Ker je dejansko prav prepričanje proces izolacije. Vi ste brahman, jaz nisem brahman, vi ste Kristjan, jaz sem Musliman in tako naprej. Vi govorite o bratstvu in tudi jaz govorim o istem bratstvu, ljubezni in miru, toda v resničnosti sva ločena, se deliva. Človek, ki želi mir in ki želi ustvariti novi svet, srečni svet, se ne sme osamiti z nobeno obliko prepričanja. Ali je to jasno? To je mogoče verbalno, toda če vidite pomembnost in vrednost in resnico tega, bo to začelo delovati.

Vidimo, da tam, kjer deluje proces želje, zaradi prepričanja mora obstajati proces osamitve, ker verjamete očitno zato, da bi bili ekonomsko, duhovno in tudi notranje varni. Ne govorim o tistih ljudeh, ki verjamejo iz ekonomskih razlogov, ker so vzgojeni tako, da so odvisni od svojih služb in bodo zato Katoličani, Hindujci – ni važno kaj – tako dolgo kot bo za njih služba. Ravno tako ne razpravljamo o tistih ljudeh, ki se zavoljo prikladnosti držijo prepričanja. Morda je enako z večino.

V določene stvari verjamemo zaradi prikladnosti. Če ignoriramo ekonomske razloge, se moramo v to bolj poglobiti. Vzemimo ljudi, ki v karkoli ekonomskega, družbenega ali duhovnega močno verjamejo. Proces, ki je za tem, je psihološka želja po varnosti, ali ne? In potem obstaja ta želja po ohranjanju. Tu ne razpravljamo ali ohranjanje je ali ni. Razpravljamo samo o nuji, nenehnem impulzu po verovanju. Človek miru, človek, ki bi resnično razumel celoten proces človeške eksistence, ne more biti omejen s prepričanjem, ali ne? On vidi, da njegova želja deluje kot sredstvo za zagotavljanje varnosti. Ne skočite v drug tabor in ne recite, da pridigam ne-religijo. To sploh ni moj namen. Moja poanta je, da kakor dolgo mi ne razumemo procesa želje v obliki prepričanja, mora obstajati prepir, mora obstajati konflikt, mora obstajati žalost, in človek bo zoper sočloveka - kar vsak dan vidimo. Torej, če jaz zaznam, če se jaz zavedam, da ta proces prevzame obliko prepričanja, ki je izraz hrepenenja po notranji varnosti, potem moj problem ni v tem, da naj bi verjel v to ali ono, temveč v tem, da naj bi se osvobodil želje po varnosti. Ali je um lahko osvobojen želje po varnosti? To je problem in ne, kaj verjeti in kako močno verjeti. Te so zgolj izrazi notranjega hrepenenja, da bi bili psihološko varni, da bi bili v nekaj gotovi, ko je vse v tem svetu tako negotovo.

Ali je lahko um, ali je lahko zavesten um, ali je lahko osebnost osvobojena te želje po varnosti? Želimo biti varni in zato potrebujemo podporo naše posesti, našega imetja in naše družine. S postavljanjem zidov prepričanja, ki so kazalec tega hrepenenja po gotovosti, želimo biti notranje in tudi duhovno varni. Ali ste lahko kot posameznik osvobojeni te nuje, tega hrepenenja po varnosti, ki se izraža v želji, da v nekaj verujemo? Če se vsega tega ne osvobodimo, smo vir prepira, ne prinašamo miru, v naših srcih ni ljubezni. Prepričanje uničuje in to vidimo v našem vsakdanjem življenju. Ali se lahko vidim, ko sem ujet v ta proces želje, ki se izraža v oprijemanju prepričanja? Ali se lahko um osvobodi prepričanja – ne da najde za to nadomestek, temveč da se tega popolnoma osvobodi? Na to ne morete verbalno odgovoriti z ''da'' ali ''ne'', toda če je vaš namen osvoboditi se prepričanja, lahko jasno odgovorite. Potem neizogibno pridete do točke, kjer iščete sredstva, da bi se osvobodili nuje po varnosti. Očitno ni notranje varnosti, kot vi želite verjeti, ki se bo nadaljevala.

Želite verjeti, da obstaja Bog, ki skrbno pazi na vaše nepomembne majhne stvari, zapovedujoč vam, koga naj bi videli, kaj naj bi storili in kako naj bi to počeli. Tako razmišljanje je otročje in nezrelo. Mislite, da vsakega od nas pazi Veliki Oče. To je zgolj projekcija vašega lastnega osebnega nagnjenja. To očitno ni res. Resnica mora biti nekaj popolnoma drugačnega.

Naš naslednji problem je povezan z znanjem. Ali je za razumevanje resnice nujno znanje? Ko rečem ''vem'', je samoumevno, da obstaja znanje. Ali je lahko takšen um zmožen preiskovanja in preučevanja, kaj je resničnost? In poleg tega, kaj je to, kar vemo in smo na to tako ponosni? Kaj je dejansko to, kar mi vemo? Poznamo informacijo, polni smo informacij in izkušenj, ki temeljijo na našemu pogojevanju, našemu spominu in naših zmožnostih. Kaj mislite, ko rečete ''jaz vem''? Da veste, je bodisi potrditev prepoznanja dejstva, določene informacije, ali pa je izkušnja, ki ste jo imeli. Trditev ''jaz vem'' utemeljuje nenehno kopičenje informacij, pridobivanje različnih oblik znanja . In, kar ste prebrali, začnete v skladu z vašim družbenim okoljem, z vašo željo, z vašo izkušnjo, prevajati. Vaše znanje je zadeva v kateri deluje proces podoben procesu želje. Namesto prepričanja nadomestimo znanje. ''Jaz vem, imam izkušnjo, ki je ni moč ovreči, to je moja izkušnja, na to se popolnoma zanesem'', to so pokazatelji tega znanja. Toda, ko greste zadaj za to, to analizirate, gledate bolj inteligentno in skrbno, boste odkrili, da je sama trditev ''jaz vem'' drugi zid, ki mene in vas ločuje. Iskaje tolažbo in varnost se zatečete za ta zid. Zatorej je um, ki je bolj obremenjen z znanjem, manj zmožen razumevanja.

Ne vem, če ste kdaj premišljali o tem problemu pridobivanja znanja – ali nam znanje končno pomaga ljubiti, se osvoboditi tistih lastnosti, ki v nas in z našimi sosedi ustvarjajo konflikt. Ali znanje kdaj um osvobodi ambicije? Kajti ambicija je končno ena od lastnosti, ki uničijo odnos, ki postavijo moža zoper moža. Če bi drug z drugim živeli v miru, bi se ambicioznost zagotovo morala popolnoma končati – ne samo politična, ekonomska, socialna, temveč tudi bolj subtilna in pogubna ambicija, duhovna ambicija – biti nekaj. Ali je sploh kdaj mogoče, da bi bil um osvobojen tega procesa kopičenja znanja, te želje po znanju?

Zelo zanimivo je opazovati, kako izredno veliko vlogo v našem življenju igrata znanje in verovanje. Le poglejmo kako častimo tiste, ki posedujejo ogromno znanje in izobrazbo! Ali lahko razumete pomen tega? Če bi našli nekaj novega, izkusili nekaj, kar ni projekcija vaše domišljije, bi moral biti vaš um svoboden, ali ne? Mora biti zmožen videti nekaj novega. Na nesrečo vsakokrat, ko vidite nekaj novega, navajate vse informacije, ki so vam že poznane, vse vaše znanje, vse vaše pretekle spomine in očitno postanete nezmožni gledanja, nezmožni sprejemanja česarkoli novega, kar ni od starega. Prosim, nikar to takoj ne prevedite v podrobnost. Če ne vem, kako naj se vrnem v svojo hišo, bom izgubljen, če ne vem, kako deluje stroj, bom le malo koristen. To je precej drugačna stvar. O tem tukaj ne razpravljamo. Tukaj razpravljamo o znanju, ki ga uporabljamo kot sredstvo za varnost, za psihološko in notranjo željo, da bi nekaj bili. Kaj z znanjem dobite? Avtoriteto znanja, težo znanja, občutek pomembnosti, dostojanstva, občutek vitalnosti in vse mogoče stvari? Človek, ki reče, ''jaz vem'', ''obstaja'', ali ''ne obstaja'' je zagotovo nehal misliti, nehal zasledovati ta celotni proces želje.

Naš problem je, torej, kot to vidim jaz, da smo zaradi prepričanj in znanja omejeni in potlačeni. Ali je mogoče, da bi bil um osvobojen včerajšnjega in prepričanj, ki smo jih skozi proces včerajšnjega pridobili? Ali razumete vprašanje? Ali je mogoče, da jaz kot posameznik in vi kot posameznik živiva v tej družbi pa sva navzlic temu osvobojena prepričanj v katerih sva bila vzgojena? Ali je mogoče, da bi bil um osvobojen vsega tega znanja, vse te avtoritete? Beremo različne biblije in religiozne knjige. Tam je zelo skrbno opisano kaj storiti, kaj ne storiti, kako doseči cilj, kaj je cilj in kaj je Bog. Vi vsi to veste na pamet in temu sledite. To je vaše znanje, to je tisto, kar ste pridobili, to je tisto, kar ste se naučili. Tej poti sledite. Očitno boste našli tisto, kar zasledujete in iščete. Toda ali je to resničnost? Ali ni to projekcija vašega lastnega znanja? To ni resničnost. Ali je mogoče to spoznati sedaj – ne jutri, temveč sedaj – in reči: ''Vidim resnico tega'', in to pustiti oditi, da ta proces predstav in projekcije ne pohablja vaš um?

Ali se je um zmožen osvoboditi verovanj? Tega se lahko osvobodite le, ko razumete notranjo naravo vzrokov, ki vas silijo, da se jih držite, ne samo zavestne motive, temveč tudi nezavedne, ki vas pripravijo do tega, da verjamete. Končno nismo zgolj površna entiteta, ki deluje na zavestnem nivoju. Če damo nezavednemu umu možnost, ker se odziva veliko hitreje kot pa zavestni um, odkrijemo lahko globlje zavestne in nezavedne aktivnosti. Medtem ko vaš zavestni um mirno premišlja, posluša in opazuje, je nezavedni um veliko bolj aktiven, veliko bolj buden in veliko bolj dovzeten, zato lahko odgovori. Ali lahko um, ki je podjarmljen, prestrašen, izsiljen, prisiljen verovati ali je lahko takšen um svoboden, da misli? Ali lahko gleda nanovo in med vami in drugim odstrani proces izolacije? Prosim, nikar ne recite, da verovanje združuje ljudi. Tega ne dela. To je očitno. Nobena organizirana religija ni tega nikoli storila. Poglejte sebe in vašo lastno deželo. Vsi ste verniki, toda ali ste skupaj? Ali ste združeni? Sami veste, da niste. Ločeni ste v tako mnogo nepomembnih strank, razredov. Poznate neštete delitve. Povsod po svetu je ta proces enak – tako na vzhodu kot na zahodu - Kristjani uničujejo Kristjane, zaradi nepomembnih majhnih stvari ubijajo drug drugega, ženejo ljudi v taborišča in tako naprej, celotna groza vojne. Potemtakem verovanje ne združuje ljudi. To je tako jasno. Če je to jasno in resnično, in če to vidite, potem bi temu morali slediti. Toda težava je, ker nas večina tega ne vidi, ker se ne moremo soočiti z notranjo negotovostjo, s tem notranjim občutkom samote. Želimo nekaj na kar se lahko naslonimo, bodisi da je to država, razred, nacionalizem ali Učitelj ali Odrešenik ali kaj drugega. Ko vidimo neresnico vsega tega, je um zmožen, lahko le za trenutek, videti resnico tega; četudi gre nazaj, če je to zanj preveč. Toda dovolj je videti le za trenutek; če to vidite le za bežno sekundo, je to dovolj, ker boste potem videli, kako se bo dogajalo nekaj izrednega. Na delu je podzavest, čeprav lahko zavest zavrne. To ni progresivna sekunda, toda ta sekunda je edina stvar in bo dala svoje lastne rezultate, celo kljub temu, da se bo proti temu boril zavestni um.

Naše vprašanje je: ''Ali je mogoče, da bi bil um osvobojen znanja in verovanja?'' Ali ni um sestavljen iz znanja in verovanja? Ali nista verovanje in znanje zgradba uma? Verovanje in znanje sta procesa prepoznavanja, središče uma. Proces je ograjevanje, proces je tako zavesten kot podzavesten. Ali je lahko um osvobojen svoje lastne zgradbe? Ali lahko um neha obstajati? To je problem. Za umom, kot ga mi poznamo, stojijo verovanje, želja, potreba po varnosti, znanje, in kopičenje moči. Če z vso njegovo močjo in superiornostjo ne moremo misliti zase, potem v svetu ne more biti miru. O miru lahko govorite, lahko organizirate politične stranke, lahko kričite z vrha hiše, toda ne morete imeti miru, kajti v umu je sam temelj, ki ustvarja nasprotje, ki osami in loči. Človek miru, resen človek, se ne sme osamiti, pa vendar govoriti o bratstvu in miru. To je samo politična ali religiozna igra, občutek dosežka in ambicije. Človek, ki to resnično resno jemlje, ki želi odkriti, se mora soočiti s problemom znanja in verovanja. Da bi odkril celoten proces delovanja želje, želje po varnosti, želje po gotovosti, mora pogledati kaj je za tem.

Da bi bil um v stanju v katerem se lahko zgodi novo – bodisi da je to resnica, bodisi Bog ali kar želite – mora zagotovo prenehati s pridobivanjem, zbiranjem. Na stran mora odriniti vse znanje. Um, ki je obremenjen z znanjem, zagotovo nikakor ne more razumeti tega, kar je resnično, kar ni merljivo.

Kliknite tukaj za nakup knjige.