Kako živeti v tem svetu

Poglavje iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe: Kako živeti v tem svetu

Krishnamurti: Katero prevladuje, vaša lastna zaskrbljenost ali dejansko videnje tega, kar je okrog vas? Če prevladuje strah, potem ne morete videti, kaj se okrog vas dejansko dogaja, ker je strah tema in v temi ne morete popolnoma nič videti. Če to spoznate, potem lahko vidite svet takšen, kot dejansko je, potem lahko vidite sebe takšnega, kot dejansko ste. Kajti vi ste svet in svet je vi; to nista dve ločeni entiteti.

Spraševalec: Ali bi, prosim, bolj obširno razložili, kaj mislite s tem svet je jaz in jaz sem svet?

Krishnamurti: Ali to resnično potrebuje razlago? Ali želite, da v podrobnosti opišem, kaj ste vi, in vam dokažem, da je to isto, kar je svet? Ali vas bo ta opis prepričal, da ste vi svet? Ali vas bo logična, dosledna razlaga, ki vam po pokazala vzrok in posledico, prepričala? Če vas prepriča skrben opis, ali vam bo to prineslo razumevanje? Ali boste potem čutili, da ste svet, se počutili za svet odgovornega? Povsem jasno je videti, da so družbo v kateri živimo, uzakonjeno sprejemanje tega, kar mi smo, povzročili naš človeški pohlep, zavist, napadalnost in nasilnost. Mislim, da je to resnično dovolj jasno in nikar ne zapravimo več časa za to zadevo. Vidite, tega ne čutimo, ne ljubimo, zato obstaja ta delitev med mano in svetom.

Spraševalec: Ali se lahko jutri vrnem?

Naslednji dan se je, ves goreč, vrnil in njegove oči, polne vprašanj, so svetlo žarele.

Spraševalec: Želim se, če ste zato, nadalje poglobiti v to vprašanje, kako naj v tem svetu živim. S svojim srcem in umom sedaj res razumem, kot ste razložili včeraj, popolno nepomembnost idealov. S tem sem se precej dolgo bojeval in uvidel, kako trivialni so ideali. Vi pravite, ali ne, da je takrat, ko ni idealov ali pobegov, samo preteklost, tisoče včeraj, ki sestavljajo 'mene'? Torej, s tem ko vprašam: ''Kako naj živim v tem svetu?'', postavim napačno vprašanje, prav tako pa protislovno trditev, kajti svet in 'mene' postavim v vzajemno nasprotje. In to nasprotje je tisto, kar jaz imenujem življenje. Torej, ko postavim vprašanje: ''Kako naj živim v tem svetu?'', v resnici poskušam izboljšati to protislovje, ga opravičiti, prilagoditi, ker je to vse, kar vem. Ne vem ničesar drugega.

Krishnamurti: Vprašanje, ki ga sedaj imamo je potem to: ali mora biti življenje vedno v preteklosti, ali morajo vse aktivnosti izvirati iz preteklosti, so vsi odnosi rezultat preteklosti, ali je življenje zapleten spomin preteklosti? To je vse, kar mi vemo – preteklost oblikuje sedanjost. In bodočnost je rezultat te preteklosti, ki deluje skozi sedanjost. Tako je vse, preteklost, sedanjost in bodočnost, preteklost. In ta preteklost je to, kar imenujemo življenje. Um je preteklost, možgani so preteklost, občutja so preteklost, in delovanje, ki pride iz tega, je pritrjevalno delovanje znanega. Ta celoten proces je vaše življenje in vsi odnosi in dejavnosti, ki jih poznate. Torej, ko vprašate, kako naj živite v tem svetu, sprašujete po menjavi zapora.

Spraševalec: Ne mislim tega. Kar jaz menim je: zelo jasno vidim, da je moj proces razmišljanja in delovanja preteklost, ki deluje skozi sedanjost za bodočnost. To je vse, kar vem in to je dejstvo. In spoznal sem, če se ta zgradba, v katero sem ujet, ne spremeni, sem jaz iz nje. Iz tega neizogibno nastane vprašanje: kako se naj spremenim?

Krishnamurti: Da bi v tem svetu razumno živeli, mora priti do radikalne spremembe uma in srca.

... nadaljevaje sledi ...

... nadaljevanje poglavja Kako živeti v tem svetu

... nadaljevanje poglavja Kako živeti v tem svetu iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe

Spraševalec: Zakaj ne?

Krishnamurti: Kako, pomeni, da vam bo nekdo dal metodo, recept, ki bo, če to vadite, prinesel razumevanje. Ali se razumevanje kdaj zgodi skozi metodo? Razumevanje pomeni ljubezen in zdravo pamet. In ljubezni ne moremo vaditi ali pa se je učiti. Zdrav um se lahko zgodi samo, ko jasno zaznavamo, vidimo stvari takšne, kot so, brez čustev, brez sentimentalnosti. Nihče drugi nas ne more naučiti nobene od teh dveh stvari, niti sistem, ki ga izumite sami ali nekdo drugi.

Spraševalec: Gospod, preveč ste prepričljivi ali pa ste morda preveč logični? Ali poskušate vplivati name, da bi videl stvari tako, kot jih vidite vi?

Krishnamurti: Bog ne daj! Vpliv v katerikoli obliki uničuje ljubezen. Propaganda, da naredimo um zelo občutljiv, buden, ga bo naredila le topega in neobčutljivega. Torej, mi na vas na noben način ne poskušamo vplivati, ali vas prepričati, ali napraviti odvisne. Mi samo opozarjamo, skupaj raziskujemo. In, da lahko skupaj raziskujemo, morate biti osvobojeni obojega, mene in svojih lastnih predsodkov in strahov. Drugače se neprestano vrtite v krogu. Tako se moramo vrniti nazaj k našemu prvotnemu vprašanju: Kako naj živim v tem svetu? Zato, da živimo v tem svetu, moramo svet zanikati. S tem mislimo: zanikati ideal, vojno, razdrobljenost, tekmovalnost, zavist in tako naprej. Mi ne mislimo na zanikanje sveta na način, kot se šolarji upirajo svojim staršem. Mi mislimo, da ga zanikamo, ker ga razumemo. To razumevanje je zanikanje.

Spraševalec: Tega ne razumem.

Krishnamurti: Rekli ste, da ne želite živeti v zmedi, nepoštenosti in grdoti tega sveta. Torej, to zanikajte. Toda iz kakšnega vzroka to zanikate, zakaj to zanikate? Ali to zanikate, ker želite živeti mirno življenje, življenje, ki je popolnoma varno in ograjeno, ali pa to zanikate, ker vidite, kaj to dejansko je?

Spraševalec. Mislim, da to zanikam, ker vidim, kaj se okrog mene dogaja.
Seveda so vpleteni tudi moji predsodki in strah. Tako je to mešanica tega, kar se dejansko dogaja, in moje lastne zaskrbljenosti.

... nadaljevanje sledi ...

... nadaljevanje poglavja Kako živeti v tem svetu

... nadaljevanje poglavja Kako živeti v tem svetu iz Krishnamurtijeve knjige knjige Nujnost
spremembe

Spraševalec: Da, to razdrobljenost zelo jasno vidim in ravno tako začenjam opažati, da je odgovorno človeško bitje.

Krishnamurti: Vi ste človeško bitje!

Spraševalec: Ali lahko potem živim drugače od tega, kar sem sam? Nenadoma spoznavam, da mora priti v meni do novega rojstva, novega uma, novega srca, novih oči, če naj živim na popolnoma drugačen način. Ravno tako sem spoznal, da se to še ni zgodilo. Živim na sebi lasten način in ta način dela življenje takšno, kot je. Toda, kako to zapustiti?

Krishnamurti: Od tu ne greste nikamor! Ni nobenega odhajanja. Odhajanje, ali iskanje ideala, ki mislimo, da je boljši, nam da občutek, da napredujemo, da se gibljemo proti boljšemu svetu. Toda to gibanje sploh ni gibanje, ker iz svoje bede, zmede, pohlepa in zavisti projiciramo konec. Tako je ta konec, ki naj bi bil nasprotje tega, kar je, v resnici enak temu, kar je, in ga povzroča to, kar je. Zato ustvarja spor med tem, kar je, in tem, kar naj bi bilo. Od tu izvirata naša osnovna zmeda in spor. Konec ni tamle, niti na drugi strani zidu; začetek in konec sta tu.

Spraševalec: Gospod, prosim, počakajte trenutek. Tega sploh ne razumem. Ali mi pravite, da je ideal tega, kar naj bi bilo, rezultat nerazumevanja tega, kar je? Ali mi pravite, da je to, kar naj bi

bilo, to, kar je, in to gibanje od tega, kar je, k temu, kar naj bi bilo, v resnici sploh ni gibanje?

Krishnamurti: To je ideja, to je izmišljotina. Če razumete to, kar je, čemu potem potreba po tem, kar naj bi bilo?

Spraševalec: Ali je to tako? Razumem to, kar je. Razumem zverinskost vojne, grozo ubijanja in ker to razumem, imam ta ideal neubijanja. Ideal je rojen iz mojega razumevanja tega, kar je, zato to ni pobeg.

Krishnamurti: Če razumete, da je ubijanje grozno, ali zato, da ne bi bilo ubijanja, morate imeti ideal? Mogoče nam ni jasna beseda razumevanje. Ko rečemo, da nekaj razumemo, iz tega sledi, ali ne, da smo se naučili vsega, kar nam mora to povedati? To smo raziskali in odkrili resnico ali neresnico tega. To tudi pomeni, ali ne, da to razumevanje ni intelektualna zadeva, temveč da to čutimo globoko v našem srcu? Samo takrat, ko sta um in srce v popolni harmoniji, obstaja razumevanje. Potem rečemo: ''To sem razumel in s tem zaključil.'' In to nima več vitalnosti, da bi povzročalo nadaljnji spor. Ali tej besedi razumeti oba dajeva enak pomen?

Spraševalec: Pred tem nisem, toda sedaj vidim, da je to, kar govorite, resnica. Vendar, odkrito, totalnega nereda sveta, ki je, kot ste tako pravilno opozorili, moj lastni nered, ne razumem na ta način. Kako to lahko razumem? Kako naj se popolnoma poučim o neredu, celotnem neredu in zmedi sveta in samega sebe?

Krishnamurti: Prosim, ne uporabljajte besede kako.

... nadaljevanje sledi.

Kako živeti v tem svetu?

Kako živeti v tem svetu?
Poglavje iz Krishnamurtijeve knjige
Nujnost spremembe

Spraševalec: Prosim, gospod, ali bi mi lahko povedali, kako naj živim v tem svetu? Ne želim biti del njega, pa vendar moram v njem živeti, moram imeti hišo in zaslužiti za življenje. In moji sosedje so iz tega sveta; moji otroci se igrajo z njihovimi in tako postanemo del te grde zmešnjave, pa najsi to želimo ali ne. Želim odkriti, kako naj živim v tem svetu, ne da bi iz njega bežal, ne da bi šel v samostan ali z jadrnico okrog sveta. Svoje otroke želim drugače izobraziti, toda najprej bi rad vedel, kako naj živim, obkrožen s tako veliko nasilja, pohlepa, hinavščine, tekmovalnosti in surovosti.

Krishnamurti: Ne delajmo iz tega problema. Ko karkoli postane problem, se ujamemo v njegovo reševanje in potem problem postane kletka, ovira za nadaljnje raziskovanje in razumevanje. Ne skrčimo vsega življenja na ogromen in zapleten problem. Če je vprašanje postavljeno zato, da bi presegli družbo v kateri živimo, ali za to družbo našli zamenjavo, ali iz nje poskusili pobegniti, čeprav v njej živimo, mora to neizogibno voditi v protislovje in hinavsko življenje. To vprašanje ravno tako vsebuje, ali ne, popolno zanikanje ideologije? Če resnično raziskujete, ne morete začeti z zaključkom in vse ideologije so zaključek. Torej moramo začeti z odkrivanjem, kaj vi mislite z življenjem.

Spraševalec: Gospod, prosim, pojdimo korak za korakom.

Krishnamurti: Zelo sem vesel, da se lahko potrpežljivo, z raziskujočim srcem in umom, korak za korakom v to podamo. Torej, kaj mislite z življenjem?

Spraševalec: Tega nisem nikoli poskusil izraziti z besedami. Osupel sem, ne vem kaj storiti, kako živeti. V vse sem nehal verovati – v religije, filozofije in politične utopije. Med posamezniki in med narodi divja vojna. Vse je dovoljeno v tej permisivni družbi – ubijanje, izgredi, cinično zatiranje ene dežele od druge in nihče v zvezi s tem ne naredi ničesar, kajti vmešavanje bi mogoče pomenilo svetovno vojno. Z vsem tem sem soočen in ne vem, kaj storiti; Sploh ne vem, kako naj živim. Ne želim živeti sredi takšne zmede.

Krishnamurti: Kaj je to, kar vi iščete – drugačno življenje, ali novo življenje, ki pride z razumevanjem starega življenja? Če želite živeti drugačno življenje, ne da bi razumeli, kaj povzroča to zmedo, boste vedno v protislovju, v sporu, v zmedi. In to seveda sploh ni novo življenje. Torej, ali iščete novo življenje, ali prikrojeno nadaljevanje starega, ali razumevanje starega?

Spraševalec: Sploh nisem gotov, kaj želim, toda začenjam razumeti, kaj ne želim.

Krishnamurti: Ali to, kar ne želite, temelji na svobodnem razumevanju ali na vašem užitku in bolečini? Ali presojate iz vašega revolta, ali pa vidite vzrok tega konflikta in bede in zato, ker to vidite, to odklanjate?

Spraševalec: Sprašujete me preveč stvari. Vse, kar vem je, da želim živeti drugačno življenje. Ne vem, kaj to pomeni. Ne vem, zakaj to iščem. In kot sem rekel, sem zaradi tega popolnoma ves iz sebe.

Krishnamurti: Vaše temeljno vprašanje je, ali ne, kako naj živite v tem svetu? Preden odkrijete, najprej poglejmo, kaj je ta svet. Svet ni samo vse to, kar nas obkroža, je tudi naš odnos do vseh teh stvari in ljudi, do sebe, do idej. Je naš odnos do lastnine, do ljudi, do konceptov – dejansko naš odnos do toka dogodkov, ki jih imenujemo življenje. To je svet. Vidimo delitev po narodnostih, po religijah, ekonomskih, političnih, družbenih in etničnih skupinah; ves svet je razbit in je na zunaj prav tako razdrobljen, kot so človeška bitja znotraj sebe. Dejansko je ta zunanja razdrobljenost manifestacija notranje razklanosti človeškega bitja.

... se nadaljuje ...

... nadaljevanje ...

Življenje in delo

Otroška leta

Predavanje je bilo v angleščini, ki jo je Krishnamurti zelo slabo poznal. Učitelju se je zdel tako neumen, da ga je redno pošiljal iz razreda ven na verando. Skoraj vsak dan je bil tepen, ker se ni naučil svoje lekcije. Včasih je ostal pozabljen na verandi do konca pouka, dokler ni ponj prišel Nitya in ga, vsega v solzah, za roko odpeljal domov.

Dečka sta prišla v Adyar v strašnem stanju; podhranjena, pogrizena od komarjev in ušiva.

Njuna edina zabava so bili večerni obiski plaže in veslanje z vaškimi dečki.

Manj kot tri tedne potem, ko se je Krishnamurtijeva družina naselila v Adyarju, je tja prišel Charles Leadbeater, jasnovidec in pomemben predavatelj Teozofskega društva.

Dve mladi tajnici sta ga opozorili na Krishnamurtija in Nityo. Odšel je na plažo, kjer ga je osupnila Krishnamurtijeva prelepa avra, v kateri ni bilo niti sledu sebičnosti.

Prosil je njegovega očeta naj ga pripelje v njegove prostore.

To pa je Krishnamurtijev zapis o prvem srečanju z Leadbeaterjem.

''Ko sem prvič stopil v njegovo sobo, sem bil močno prestrašen, saj se je večina indijskih dečkov bala Evropejcev. Ne vem, kaj je ustvarilo tak strah, toda ne glede na razliko v barvi kože, kar je bil eden od vzrokov, je bilo veliko politične agitacije in naša domišljija je bila razburkana od različnih govoric. Ravno tako moram priznati, da so bili Evropejci do Indijcev v glavnem neprijazni in videl sem mnogo krutih dejanj. Za mene je bilo veliko presenečenje, kako drugačen in kako prijazen je ta Anglež.''

... nadaljevanje ...

Življenje in delo

Otroška leta

Krishnamurti je iz šole pogosto prišel brez svinčnika in knjige, saj jih je dal revnejšemu dečku. Zjutraj so pred hišo prišli berači in navada je bila, da so v vsako iztegnjeno roko nasuli nekaj riža. Njegova mati ga je poslala ven, da bi razdelil riž, pa je kmalu prišel po novo zalogo, saj je vse vsul v prvo malho. Zvečer, ko se je oče vrnil iz pisarne in s prijatelji sedel na verandi, so se berači znova vrnili. Kuhar jih je poskušal pregnati, toda Krishnamurti je stekel po hrano in jim jo razdelil. Tudi takrat, ko je mati za otroke spekla posebne slaščice, je vedno vzel le majhen kos svojega dela, ostalo pa je razdelil bratom.

Posebno je bil navezan na brata Nityo, ki je bil tri leta mlajši in v nasprotju s Krishnamurtijem, ki je bil zelo sanjav in neopredeljiv, je bil Nitya zelo ostrega uma. V Kadiriju sta šla Nitya in Krishnamurti vsak večer z materjo v tempelj. Krishnamurti je vedno kazal religiozno žilico. Začuda pa je imel tudi smisel za mehaniko. Nekega dne, ko je oče odšel v službo, je vzel njegovo uro in jo razstavil, in ni hotel v šolo, niti jesti, dokler je ni popolnoma sestavil.

Leta 1903 se je družina ponovno vrnila v Cudappah, kjer je razsajala malarija. Tu sta umrla njegova najstarejši brat in sestra. Krishnamurtijev oče je pripovedoval, kako je mater strla žalost ob smrti njene hčer, ki je bila izjemno poduhovljena.

Po njeni smrti se je pri Krishnamuriju pokazala njegova jasnovidnost. Na posebnem delu vrta, kamor je pogosto hodila njegova umrla sestra, jo je vedno videl.

Leta 1905, ko je bila družina še vedno v Cudappahu, je umrla Krishnamurtijeva mama, kar je bilo za njega in druge otroke strašen udarec. Ker je bil oče zelo zaposlen, so bili otroci prepuščeni sami sebi. Po materini smrti jo je Krishnamurti velikokrat videl.

Po smrti matere je oče vzel nekaj mesečni dopust in se zaradi otrok vrnil v Madanapalle. Krishnamurti in Nitya sta bila oba sprejeta v šolo (1907) in jo obiskovala do januarja 1909.

Kakšni dve milji od njihove hiše je bil samoten hrib s templjem na vrhu, kamor je vsak dan hodil Krishnamurti in vztrajal, da ga je spremljal Nitya. Zelo rad je jemal s seboj na piknik prijatelje. Ker je bil Krishnamurtijev oče sedaj okrožni sodnik, kar je bil pomemben položaj, se je zdelo njegovim bratom pod častjo, da bi sami nosili hrano do mesto za piknik. Krishnamurti, ki ni imel tega občutka samo-pomembnosti, je od služabnika vzel hrano in jo sam nesel.

Leta 1907 se je Krishnamurtijev oče upokojil, njegova pokojnina pa je bila polovico manjša od njegove nekdanje plače. Pisal je Annie Besant, ki je bila sedaj predsednica Teozofskega društva, in ji ponudil svoje usluge, v zameno za nastanitev njega in njegovih sinov na teozofskem posestvu v Adyarju. Annie Besant je to ponudbo zavrnila in šele ob koncu 1908, ko je ena od njenih tajnic rabila pomoč, je sprejela Narianiaha v službo. Ta je prišel s štirimi sinovi. Ker znotraj posestva ni bilo primernega bivališča, so se nastanili v razpadajoči hiši zunaj posestva. Od tu sta Krishnamurti in Nitya vsak dan pešačila tri milje do šole in tri milje nazaj.

nadaljevanje ...

Krishnamurti Jiddu

Življenje in delo

Otroška leta

Viri:

Mary Lutyens: Deček Krishna

Emily Lutyens: Sveče na soncu

Krishnamurti je bil rojen v soboto, 11. maja 1895 v Madanapalle, majhnem mestu na jugu Indije, severozahodno od Madrasa, očetu Narianiahu in materi Sanjeevammi. Rodilo se jima je štirinajst otrok, do leta 1907 jih je preživelo samo pet. Bili so hindujci, ki so govorili telegu jezik in so pripadali najvišji kasti brahmanov. Bili so tudi strogi vegetarijanci. Za priimek Jiddu, ki se ne postavlja vedno pred ime, se je govorilo, da izvira iz vasi od koder je izhajala družina, čeprav o taki vasi ni bilo sledu.

Krishnamurtijev praded po očetovi strani je bil velik sanskrtski učenjak in zelo pobožen mož, ki je imel visok položaj na Sodnem oddelku Vzhodno indijske družbe. Njegov ded, ravno tako učenjak, je bil državni uradnik, medtem ko je bil njegov oče po diplomi na Madraški univerzi uradnik na finančnem oddelku britanske administracije in zaslužil cca 224 rupij na mesec, tako da je družina po indijskih merilih živela kot ptiček na veji.

Družina, ki se je strogo držala hindujskega kastnega sistema, je živela v majhni dvonadstropni stavbi ob odprtem kanalu, kamor se je stekala vsa voda, uporabljena v gospodinjstvu. Svežo vodo za pitje pa so nosili iz bližnjega vodnjaka in jo shranjevali v velikih lončenih vrčih, ki so stali na osrednjem dvorišču, kjer se je sušilo perilo in občasno kuhalo. Kanalizacijo so praznili pometači, t. i. nedotakljivi, ki nosi pripadali nobeni kasti ali pa kristjani, ki so bili enako prezirani. Pometači niso smeli v hišo, razen ko so pobirali odplake. V brahmanski hiši hrano niso smeli pripravljati ljudje, ki niso pripadali tej kasti. Seveda pa ni nič branilo revnemu brahmanu, da je opravljal domača dela za bogatejšega brahmana. Ljudje različnih kast se niso med seboj poročali, kasto pa si lahko zamenjal le v drugi inkarnaciji, ko si si z dobrimi deli zaslužil, da si se pomaknil višje po lestvici. To je bil zakon karme.

Evropejci so bili tretirani enako kot nedotakljivi. Krishnamurtijeva mati je vrgla hrano stran, če je nanjo padla le senca Angleža in ko je ta odšel iz hiše so sobo počistili, otroke pa preoblekli v čista oblačila. Oče ni bil tako natančen, ker se je moral mešati z belci in jih je med zaposlitvijo celo vabil na svojo verando.

Krishnamurtijeva mati je imela močno slutnjo, da bo njen osmi otrok na nek način izjemen. Ob rojstvu otroka je oče pred porodno sobo čakal z uro v roki, da so se odprla vrata in je pomočnica pri porodu oznanila: ''Sirasodayam.'' (Glava se je pokazala). To je sanskrtska beseda, ki so jo vedno uporabljali in je naznačila čas rojstva. Ura je kazala 12.30 (polnoč) sobote, 11. maja 1895, kar je v skladu z hindujsko astrologijo, ki šteje dan od sončnega vzhoda do sončnega vzhoda. Medtem ko bi bil po angleških merilih to 12. maj.

Naslednje jutro so poklicali največjega astrologa tistega okoliša, ki je po različnih ceremonijah in kalkulacijah ugotovil, da bo otrok čudovit in velik mož.

Šesti dan po rojstvu so izvedli ceremonijo imenovanja. Ker je bil osmi otrok deček, je bil v skladu s hindujsko ortodoksno tradicijo imenovan Krishnamurti, kar pomeni ''moč Krishne'', v čast Sri Krishne, ki je bil tudi sam osmi otrok. To je bilo še posebno primerno ime, saj je bila njegova mati častilka tega boga.

Krishnamurtijev oče Narianiah je bil že preko petnajst let član Teozofskega društva, čigar mednarodni glavni stan je bil v Adyarju. Tudi Krishnamurtijeva mati se je zanimala za teozofijo, še posebej je spoštovala Annie Besant, ki je bila od 1907 leta dolgoletna predsednica tega društva in je veliko storila za boljšo izobrazbo Indijcev.

Ker je bil njegov oče leta 1896 službeno premeščen v večje mesto Cudappah, kjer je kosila malarija, je leto kasneje za to boleznijo hudo zbolel tudi Krishnamurti. Še leta kasneje je občasno trpel za hudimi napadi mrzlice in krvavenja iz nosu.

Leta 1900 so se preselili v Kadiri, ki je bil veliko bolj zdravo mesto, kjer je Krishnamurti pri šestih letih, kot vsi brahmanski dečki, začel z izobraževanjem in šel skozi sveto ceremonijo imenovano upanayana. Ta ceremonija je zaznamovala njihov vstop v brahmacharyo, kar je pomenilo, da oni prevzamejo odgovornost za brahmansko bratstvo.

nadaljevanje sledi ...