nedelja, 22. marec 2009

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi


Kdo je ustvaril to delitev med tem, 'kar je' in tem, 'kar naj bi bilo'? Obstaja delitev med tako imenovanim Bogom, če taka entiteta sploh obstaja in vami, in delitev med hrepenenjem po miru in življenjem v sporu. To je dejanska resničnost našega vsakdana. In govorec sprašuje in tudi vi morate spraševati: Kdo je ustvaril to delitev, ne samo zunanjo, temveč tudi notranjo? Prosim, postavite si to vprašanje. Kdo je odgovoren za vso to zmešnjavo, neskončen boj, neskončno bolečino, osamljenost, obup in občutek žalosti od katerih človek, kakor se zdi, nikoli ne bo pobegnil? Kdo je za vse to odgovoren? Kdo je odgovoren za družbo v kateri živimo? V tej deželi je ogromno revščine. Ali vse to razumete, ali pa o tem sploh nikoli niste razmišljali? Ali pa ste tako zaposleni s svojo lastno meditacijo, s svojimi lastnimi bogovi, s svojimi lastnimi problemi, da tega sploh nikoli niste pogledali, nikoli vprašali?
V vse to je vpletenih več stvari. Tisti, ki so precej inteligentni, precej zavestni in občutljivi, so vedno iskali enakopravno družbo. Vprašali so: Ali lahko obstaja enaka priložnost, brez razrednega razlikovanja, tako da ni delitve med delavcem in direktorjem, tesarjem in politikom? Tako vprašamo: Ali v svetu obstaja pravica? Bile so revolucije – francoska, boljševiška – ki so poskusile vzpostaviti družbo, v kateri je enakost, pravica in dobrota. Toda sploh niso uspele. Nasprotno, vrnile so se nazaj k staremu vzorcu v drugačnem okvirju. Tako morate raziskati ne samo, zakaj človeška bitja živijo v nenehnem sporu in žalosti in zakaj iščejo varnost, temveč tudi naravo pravice. Ali v svetu sploh obstaja kakšna pravica? Ali obstaja? Vi ste pametni, drugi ni. Imate vse privilegije, drugi nima popolnoma nobenih. Vi živite v palači, drugi živi v kolibi in ima komaj kaj za jesti. Torej, ali pravica sploh obstaja? Ali ni pomembno to odkriti za sebe in tako pomagati človeštvu? (Se opravičujem, ne mislim 'pomoč'; umikam to besedo.) Da bi razumeli naravo pravice in odkrili, ali sploh obstaja kakšna pravica, morate zelo, zelo globoko raziskati naravo žalosti, in ali lahko sploh obstaja nesebičnost. Prav tako moramo raziskati, kaj je svoboda in kaj je dobrota.
Družbo, v kateri živimo, s svojim pohlepom, zavistjo, napadalnostjo in iskanjem varnosti ustvarja vsako človeško bitje. Ustvarili smo družbo, v kateri živimo in potem postali sužnji te družbe. Ali vse to razumete? Mi, človeška bitja, smo zaradi strahu, zaradi osamljenosti in iskanja varnosti – nikoli nismo razumeli, kaj je ne-varnost, temveč vedno želeli le varnost - ustvarili našo kulturo, našo družbo, naše religije, naše bogove. Vrnimo se nazaj: Kdo je ustvaril to delitev? Kajti, kjer je delitev, tam je spor. To je brezpogojna gotovost. Dobro to premislite, gospod. Ali ni mišljenje tisto, ki je razdelilo svet na kristjane, budiste, Jude, Arabce, na hindujce in muslimane? Ali ni to mišljenje?
… nadaljevanje sledi …

nedelja, 15. marec 2009

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi


Ali je za človeške možgane mogoče, da bi bili popolnoma svobodni, tako da bi obstajala ogromna energija – ne za ustvarjanje večje škode, ne zato, da bi imeli več denarja ali moči, čeprav denar morate imeti – temveč za raziskovanje, za odkrivanje načina življenja, v katerem ni strahu, ne osamljenosti in ne žalosti, ter za raziskovanje narave smrti, meditacije in resnice. Ali je mogoče za človeške možgane, ki so tisoče let pogojeni, da bi bili popolnoma svobodni? Ali morajo biti človeška bitja večno sužnji, nikoli vedeti, kaj je svoboda? Ne svoboda v abstraktnem smislu, temveč osvobojenost od spora, kajti mi živimo v sporu. Eno dejstvo, ki je skupno vsem človeškim bitjem – od otroštva do smrti – je ta nenehni boj, iskanje varnosti in je zato nikoli ne najdemo ali pa, ker nismo varni, želimo varnost. Torej, ali je za človeška bitja v modernem svetu z vso njegovo zapletenostjo mogoče, da živijo brez sence spora? Ker spor izkrivi možgane, zmanjša njihovo kapaciteto, njihovo energijo in možgani se kmalu izčrpajo. Ko postajate starejši, lahko v sebi opazujete ta neprekinjen spor.
Kaj je spor? Prosim, ne čakajte, da bom to jaz povedal. To sploh ni zabavno. Postavite to vprašanje sebi in dovolite svojemu umu, da odkrije, kaj je narava spora. Spor zagotovo obstaja, ko obstaja dvojnost: 'jaz', 'ti', moja žena ločena od mene, delitev med meditantom in meditacijo. Torej, tako dolgo, kot je delitev med narodi, med religijami, med ljudmi, med ideali in dejstvi, med tem, 'kar je' in tem, 'kar naj bi bilo', mora biti spor. To je zakon. Kjerkoli obstaja ločenost, v smislu delitve na Arabce, Žide, hindujce, muslimane, sina in očeta, in tako dalje, mora biti spor. Ta delitev je 'več': 'Sedaj ne vem, toda dajte mi več časa in vedel bom.' Upam, da vse to razumete.
… nadaljevanje sledi …

sobota, 7. marec 2009

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi


In kot je govorec pravkar rekel, on vam ne pomaga; skupaj gledamo, razumemo. Seveda potrebujemo pomoč zdravnika ali kirurga. Odvisni smo od vlad, ne glede na to, kako so pokvarjene. Moramo biti odvisni od poštarja in mlekarja in tako naprej. Toda prositi za pomoč z molitvijo, meditacijo se zdi tako popolnoma jalovo. Tako pomoč smo imeli; Imeli smo tisoče gurujev, tisoče knjig – tako imenovane religiozne in nereligiozne. In kljub vsemu temu smo nemočni. Lahko zaslužimo veliko denarja, imamo velike hiše, avtomobile in tako naprej, psihološko, znotraj, subjektivno pa smo skoraj nemočni, ker smo odvisni od drugih ljudi, da nam povedo, kaj delati, kaj misliti. Tako, prosim, govorec najbolj spoštljivo, resno in prepričano pravi, da vam ne poskuša pomagati. Nasprotno, mi smo skupaj.
Tako morate vi in govorec raziskati vse to: naš odnos do sveta, ki postaja bolj in bolj zapleten, naš odnos do drug drugega, vseeno kako intimen je lahko, naš odnos do ideala, naš odnos do gurujev in tako imenovanega boga. Resno, globoko moramo preiskovati lastnost možganov, ki razumejo ali imajo vpogled v celoten zunanji kakor tudi v duševni svet v katerem živimo. Jasno mora biti, da ne poskušamo pokazati poti, metode ali sistema ali vam na kakršenkoli način pomagati. Nasprotno. Smo neodvisna človeška bitja. To ni kruta ali brezbrižna trditev. Smo, kakor dva prijatelja, ki se pogovarjata in poskušata razumeti svet: okolje, vse težave ekonomskega sveta, ločene religije in ločene narode. Prijateljstvo pomeni, da ne poskušamo prepričati, siliti ali pa na drug drugega narediti vtis. Smo prijatelji in zato obstaja določena kvaliteta naklonjenosti, razumevanja in izmenjave. Mi smo v tem položaju.
Najprej začnimo s tem, kaj so naši možgani. Govorec ni specialist za možgane, toda govoril je s specialisti za možgane. Možgani, ki so znotraj lobanje, so najbolj izreden instrument. Pridobili so ogromno znanje skoraj o vsem. Iznašli so najbolj neverjetne stvari, kot so računalnik, sredstva za hitro komunikacijo, orodja vojne. In tukaj so popolnoma svobodni za preiskovanje, izumljanje, raziskovanje. Začnejo z znanjem in kopičijo vedno več znanja. Če določena teorija ne deluje, jo opustijo. Toda možgani niso enako svobodni za raziskovanje sebe. So pogojeni, oblikovani, programirani – da so Hindujec, musliman, kristjan, budist in tako naprej. Podobno kot računalnik so tudi človeški možgani programirani – da morate imeti vojno, da pripadate določeni skupini, da so vaše korenine v tem delu sveta in tako naprej. To je točno; to ni pretiravanje. Vsi mi smo programirani s tradicijo, z nenehnim ponavljanjem v časopisih in revijah, s tisočimi leti pritiska. Možgani so svobodni v eni smeri: v svetu tehnologije. Toda prav ti možgani, ki so tako sposobni, so omejeni z njihovo lastno sebičnostjo. Naši možgani, ki so osupljivo svobodni v eni smeri, so psihološko pokveka.
… nadaljevanje sledi …

nedelja, 1. marec 2009

... nadaljevanje Ta blagoslov je tam, kjer ste vi


Prosim, stvari pretresamo skupaj. Ni tako, da govorec vse to razlaga; to je tako očitno. Vi in govorec skupaj preiskujete zelo skrbno, marljivo, to, kar smo postali, to, kar smo. In sprašujemo: Ali nas bo čas spremenil? Ali bo čas, to je naslednjih petdeset tisoč ali milijon let, spremenil človeški um, človeške možgane? Ali pa čas sploh ni pomemben? O vseh teh stvareh bomo govorili.
Človeška bitja so psihološko ranjena. Povsod po svetu so človeška bitja ujeta v veliko žalost, bolečino, trpljenje, osamljenost in obup. In možgani so ustvarili tehnološko, ideološko, religiozno najbolj izredne stvari. Možgani so izredno sposobni. Toda ta zmožnost je zelo omejena. Tehnološko napredujemo z izredno hitrostjo. Toda psihološko, notranje, smo zelo primitivni, barbarski, kruti, nepremišljeni, nemarni in brezbrižni do tega, kar se dogaja. Brezbrižni nismo samo do pokvarjenosti, ki se dogaja v okolici, temveč tudi do pokvarjenosti, ki se dogaja v imenu religije, politike, posla in tako naprej. Pokvarjenost ni samo prenos denarja pod mizo ali tihotapljenje blaga v domovino. Pokvarjenost se začne, kjer je koristoljubje. Kjer obstaja sebičnost, tam je izvor pokvarjenosti.

Ali razmišljamo skupaj, ali pa zgolj poslušate govorca? Ali hodimo skupaj kot dva prijatelja, ki gresta na dolgo potovanje – potovanje v globalni svet, potovanje vase, v to, kar smo, kar smo postali in zakaj smo postali to, kar smo. In potrebno je, da gremo na to potovanje skupaj. Ni tako, da gre na potovanje govorec in vam pokaže zemljevid, cesto, pot. Temveč prej, da smo skupaj, in govorec misli - skupaj. Kajti on ni guru. V svetu misli, duševnem svetu ne bi smeli slediti nikomur. Tako močno smo odvisni od pomoči drugih. In jaz vam ne pomagam. Naj nam bo na tej točki zelo jasno: govorec vam ne pomaga, ker imate obilo pomočnikov. In nismo zmožni stati sami, domisliti stvari sami; nismo zmožni gledati svet in naš odnos do sveta in videti ali smo sploh posamezniki ali smo del človeštva. Ne treniramo naših možganov, ki so tako izredno zmožni. Svojo energijo, svojo sposobnost, svoje intelektualno razumevanje trošimo zgolj v eni smeri – tehnološki. Toda nikoli nismo razumeli človeškega obnašanja in zakaj smo po tem dolgem obdobju evolucije, to, kar smo.
… nadaljevanje sledi …

nedelja, 22. februar 2009

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi




Odlomek iz knjige

Naši možgani, ki so osupljivo svobodni na enem področju, so psihološko pokveka.

Ta je dialog med nami, pogovor med prijatelji. Tako to ni predavanje, da bi vam dal napotke, vas obvestil ali vodil. Skupaj bomo pretresli mnogo stvari, zagotovo vas ne bom v nič prepričeval ali vas obveščal o novih idejah, novih zamislih, zaključkih ali idealih. Skupaj si bomo ogledali celoten svet takšen, kot ta je, kar se dogaja ne le na enem delu sveta, temveč tudi v ostalem svetu. Skupaj. In govorec misli skupaj. Vi in on boste opazovali, brez vsake pristranosti, brez vsakega predsodka, kar se globalno dogaja.
Tako je to resen pogovor, ne nekaj intelektualnega, čustvenega ali čaščečega. Torej, mi moramo trenirati svoje možgane. Moramo biti skeptični, moramo dvomiti, moramo spraševati in ne smemo sprejeti nič, kar nekdo drugi reče – vključno z vsemi vašimi guruji in svetimi knjigami. V svetu je prišlo do krize. Ta kriza ni zgolj ekonomska; prej je psihološka.
Na tej zemlji živimo preko milijon let in med tem dolgim razdobjem smo doživeli vse vrste katastrof in vse vrste vojn. Civilizacije so izginile; prav tako kulture, ki so oblikovale obnašanje človeških bitij. Imamo številne voditelje, politične in religiozne z vsemi zvijačami, s katerimi zlorabljajo človeška bitja. In po tej velikanski evoluciji človeških možganov smo, kar smo bili – precej primitivni, barbarski, kruti in vedno pripravljeni na vojno. Sedaj vsak narod kopiči orožje. In človeška bitja smo ujeta v to kolo časa. Nismo se veliko spremenili; še vedno smo barbari z vsemi vrstami praznoverij in verovanj. Kje smo ob koncu vsega tega?
Nadaljevanje sledi …

nedelja, 15. februar 2009

O revoluciji v umu


Iz govora v Gstaadu

To, s čimer se ukvarjamo, je uničenje uma, da bi se lahko zgodilo nekaj novega. In to je tisto, o čimer bomo na vseh teh srečanjih razpravljali; kako v umu izpeljati revolucijo. Revolucija mora biti; mora biti totalno uničenje vseh včeraj, drugače ne bomo zmožni spoznati novega. In življenje je, tako kot ljubezen, vedno novo. Ljubezen nima včeraj ali jutri; je vedno nova …
Torej, če ste voljni, če je to tudi vaš namen, se bomo poglobili v vprašanje, kako spremeniti top, izmučen, prestrašen um, um, ki ga muči žalost, ki pozna tako mnogo bojev, tako mnogo obupa, tako veliko užitkov, um, ki je postal tako star in ni nikoli spoznal, kaj je to, biti mlad. Če želite, se bomo v to poglobili. Vsaj jaz se bom v to poglobil, če se vi boste ali pa ne. Vrata so odprta in vi svobodno pridete ali odidete. To ni prisilno poslušanje; torej, če ne želite, je bolje, da tega ne slišite; kajti, to, kar slišite, če tega ne želite slišati, postane vaš obup, vaš strup. Tako od samega začetka veste, kakšni so nameni govorca: da bomo obrnili vsak kamen, da bomo raziskali vse skrivnosti, ki se skrivajo v umu, jih odprli in uničili njihovo vsebino, in da bo iz tega uničenja ustvarjeno nekaj novega, nekaj, kar se popolnoma razlikuje od katerekoli stvaritve uma.

sreda, 4. februar 2009

Krishnamurtijev intervju



Krishnamurtijev intervju za avstralsko televizijo,

se je začel z branjem sledečega odlomka iz knjige The Penguin Krishnamurti Reader:
Naš problem je potem, kot ga vidim jaz, da smo omejeni, nadvladani z verovanjem, znanjem. In ali je mogoče, da se um osvobodi od včeraj in od verovanja, ki ga je pridobil skozi proces včerajšnjega. Ali je mogoče za mene, kot posameznika in vas kot posameznika, da živiva v družbi in da sva vendarle osvobojena verovanj, v katerih sva bila vzgojena? Ali je mogoče, da je um prost vsega tega znanja, avtoritete?
Novinar je potem vprašal: 'Krishnamurti, ali pravite, da je napačno verovati v to, kar ste vi ugotovili, da je resnično?'
Del Krishnamurtijevega odgovora: Gospod, ali je verovanje sploh potrebno? Zakaj imamo verovanja? Verjetno v nekaj verjamete, ker dejansko ne vidite tega, kar je. Če dejansko vidite to, kar je – to, kar je, v smislu, kaj se dejansko dogaja, tako zunanje v zunanjem pojavu, in notranje – zakaj je potem sploh potreba po verovanju? Vi ne verjamete da sonce vzhaja. Ono je tu, vi ga vidite. Celoten problem verovanj se zdi popolnoma napačen …
Potem je novinar vprašal: To pomeni, ali ne, popolnoma drugačen vidik izobraževanja? Kajti, končno, izobraževanje vceplja verovanja.
Odgovor: Očitno. Izobraževanje, kakršnega poznamo sedaj, je v resnici obdelovanje enega kotička ogromnega polja. Ukvarjamo se s tem majhnim kotičkom, z njegovim tehnološkim znanjem, pogojujemo um z informacijami in zanemarjamo celotno polje; in zato obstaja neravnovesje. Tehnološko smo prišli zelo daleč, psihološko pa smo zelo primitivni. Še vedno smo na stopnji plemenskih sporov z našimi prepričanji, našimi bogovi, našimi ločenimi narodnostmi… Vse to moramo opustiti, kar pomeni soočenje s strahom, strahom, da bi ostali sami, s strahom, da bi odvrgli vso to nesmiselnost, ves ta, če smem uporabiti besedo, cirkus, ki je postal religija. Opustitev vsega tega pomeni, da se človek mora zavedati in tako biti zelo občutljiv in čuječ in zato inteligenten. To je tista inteligenca, ki bo spremenila družbo.