Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Kaj je red? Ali je mogoče odkriti kaj je red, ko so naši možgani zmedeni in neurejeni? Torej moramo najprej odkriti, kaj je nered, ne kaj je red. Kajti, ko nered ne obstaja, potem bo naravno postal red. Drži? Eden od vzrokov tega nereda, morda največji vzrok, je spor. Kjer obstaja spor – ne samo med moškim in žensko, temveč tudi med narodi, med verskimi prepričanji in verovanji – tam mora biti nered.
Drugi večji vzrok nereda je ta koncept, ta iluzija, da smo mi vsi posamezniki. Kot smo rekli v prejšnjih pogovorih, vi morate spraševati, dvomiti v to, kar reče govorec. Od drugega ne sprejmite nič, temveč sprašujte, preiskujte in se ne upirajte. Če se zgolj upirate temu, kar je bilo rečeno in je lahko resnično ali napačno, potem je našega pogovora konec. Ko se dva človeka pogovarjata o težavah, ki jih imata in se eden upira, potem je pogovora konec. Torej se moramo poglobiti v vprašanje, ali živimo v tej iluziji, da smo vsi ločeni posamezniki. Komunistična teorija, kot večina od vas morda ve, je, da smo rezultat okolja in če okolje spremenimo, se bodo spremenila človeška bitja. To je popoln absurd, kot je ruski totalitarizem zelo jasno pokazal; prevlada maloštevilnih, nadzor mišljenja, in tako dalje, ni prineslo konec individualnosti kot se je upalo. Nasprotno. Torej je to eden od večjih vzrokov za nered v naših življenjih – vsak misli, da je svoboden, vsak razmišlja o lastni izpolnitvi, lastnih željah, lastnih ambicijah, lastnem osebnem užitku. Odkrili bomo ali je individualnost dejstvo ali dolgo vzpostavljena spoštovana iluzija. Ali se lahko brez sprejemanja ali zanikanja v to skupaj poglobimo? Nespametno je reči: '' Z vami se strinjam'' ali ''Z vami se ne strinjam.'' S sončnim vzhodom ali zahodom se ne strinjate ali strinjate; to je dejstvo. Nikoli ne rečete: ''Strinjam se s teboj, da sonce vzhaja na vzhodu.'' Torej, ali lahko odrinemo občutek strinjanja ali nestrinjanja in brez vsakega predsodka ali odpora raziščemo, ali dejansko obstaja individualnost ali pa obstaja nekaj popolnoma drugega?
Naša zavest je rezultat milijon let ali več. Vsebuje vso živalsko, prvobitno bistvo, ker smo se razvili iz živali, iz narave. Globoko v naši zavesti opažamo, da še vedno obstajajo globoki živalski odzivi, strahovi in želja po varnosti. Vse to je del naše zavesti. Naša zavest prav tako vsebuje številna prepričanja, verovanja, akcije, reakcije, različne spomine, strah, užitek, žalost in iskanje popolne varnosti. Vse to smo mi. Lahko mislimo, da je del nas božanski, toda tudi to je del našega mišljenja. Vsa ta zavest, ki jo mislimo, pripada vsakemu od nas. Drži? Vere – krščanstvo, hinduizem in ostale – vztrajajo, da smo ločene duše.
... nadaljevanje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Žalost je del vaše sebičnosti, del vašega samoljubne, egocentrične dejavnosti.

Zadnji teden smo govorili o celostnem življenju – načinu življenja, ki ni razdrobljen, razpršen kot so vaša življenja. V vprašanje smo se precej poglobili. Videli smo, kakšni so vzroki te razdrobljenosti, različne dejavnike v našem družbenem, moralnem in verskem življenju, ki so nas razdelili na hindujce, muslimane, kristjane, budiste in tako naprej. Vere so za to katastrofo zelo odgovorne. Prav tako smo govorili o času; času, kot preteklosti – vsi spomini, nakopičene izkušnje in tako naprej – prikrojenem s sedanjostjo in nadaljujoč se v bodočnost. To je naše življenje. Po mnenju biologov in arheologov na tej zemlji bivamo več kot tri in pol milijone let. Med to dolgo, tako imenovano evolucijo smo nakopičili velikanski spomin. Prav tako smo govorili o omejenosti spomina in misli in o tem, kako je ta omejenost razbila svet zemljepisno, narodno in versko.
Kot smo ondan dejali, to ni predavanje, da bi vas informirali ali poučevali. Če smem spoštljivo opozoriti, vi ne poslušate niz idej ali zaključkov. Temveč greste vi in govorec na potovanje skupaj, kot dva prijatelja, ki razpravljata tako o družinskih težavah, kot tudi o svetovnih. Torej to je toliko vaša odgovornost, da pazljivo poslušate, kot govorčeva, da pove stvari jasno, tako da vsi razumejo, o čem teče beseda. Skupaj bomo govorili o redu in neredu, užitku, ljubezni, žalosti in smrti. Ti vsi so precej zapleteni problemi, s katerimi se moramo v svojem vsakdanu vsi soočiti, pa najsi smo revni ali bogati. S tem problemom obstoja se moramo soočiti.
Naša življenja, naša vsakdanja življenja, so v neredu. Kar pomeni nasprotje – rečemo eno stvar, storimo drugo, v nekaj verjamemo, toda dejansko se premikamo v smeri, ki je popolnoma različna od tistega, v kar verjamemo. To nasprotje ustvari nered. Sprašujem se, ali se tega problema sploh zavedamo. Očitno bo v svetu zaradi slabih vlad, ekonomskih in socialnih pogojev, vedno več nereda. Vedno obstaja grožnja vojne, ki postaja bolj in bolj neizbežna, vedno bolj preteča, in vlade povsod po svetu, celo najmanjši narodi kupujejo vojaško opremo. Torej je povsod po svetu velik nered. In naša vsakdanja življenja so prav tako v neredu, čeprav si vedno prizadevamo za red. Želimo red, ker se bodo brez reda človeška bitja neizogibno uničila.
Upam, da si s skupnim razmišljanjem, skupnim opazovanjem, skupnim poslušanjem, s pogovorom, v katerem sodelujete, delimo to vprašanje. Tukaj ne gre za zbiranja nekaj idej in zaključkov, temveč moramo skupaj odkriti, zakaj živimo v neredu in ali je lahko v naših življenjih in zato v družbi totalni red.
Družbo ustvarjamo mi. Zgradili smo jo mi, s svojim pohlepom, svojimi ambicijami, svojo zavistjo in zamislijo posameznikove svobode. Ta občutek individualnosti je povzročil veliko nereda. Prosim, mi ničesar ne napadamo; zgolj opazujemo, kaj se v svetu dogaja. V naših življenjih, kot jih živimo sedaj po vseh teh milijonih let, je še vedno nered. In vedno smo iskali red, kajti brez reda ne moremo delovati svobodno, celokupno. Tako moramo odkriti, kaj je red – ne načrt, ne nekaj iz česar sestavimo ogrodje in temu sledimo. Red je nekaj delujočega, živega; ne podreja se vzorcu, pa najsi je vzorec idealističen, zgodovinski ali dialektični sklepi ali verske odobritve. Povsod po svetu je vera uveljavila določene zakone, določene odredbe in zapovedi, toda ljudje jim sploh ne sledijo. Torej lahko odrinemo vstran vse te ideološke zaključke in verska verovanja, ki nimajo nič opraviti z našim vsakdanjim bivanjem. Lahko se podrejamo in sledimo določene zakone, ki so jih postavile religije, toda to ustvari le pobožnjaštvo in tako dalje.

... nadaljevaje sledi ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

... nadaljevanje ...
Torej poslušajte vprašanje in ne reagirajte. Ne vprašajte 'kako'? Beseda 'kako' mora iz vaših umov popolnoma izginiti. Sicer bi prosili za pomoč. Potem postanete od nekoga odvisni. Potem zgubite vso svojo vitalnost, neodvisnost in občutek stabilnosti. Torej, ali boste sebi postavili to vprašanje in ne boste pričakovali odgovora? Postavite vprašanje. V zemljo ste posadili seme in če je seme živo, bo šlo skozi beton. Ste kdaj videli v pločniku travno bilko? Kakšna izredna vitalnost, da je morala travna bilka prebiti skozi debel cement! Na enak način, če si postavite to vprašanje in ga zadržite, boste potem videli vzrok. Vzrok je zelo preprost. Lahko ga razložim, vendar ta trenutek to ni namen. Kar je pomembno, je postaviti vprašanje, ker ste resni in želite odkriti. Dovolite vprašanju, da odgovori samo – tako kot seme v zemlji. Potem boste videli, da seme cveti in oveni. Ne vlecite ga ves čas ven, da bi videli, če raste. Tako kot ste v zemljo posadili seme, tako smo v naša srca in ume posadili občutek, kaj je strah. Toda, če nadaljujete s tem, da ga pulite in sprašujete, potem izgubljate energijo. Toda, če pustite vprašanje pri miru in z njim živite, potem boste videli, da obstaja vzrok za strah – ne beseda, ne razlaga, temveč dejanska resnica o njem. Vzrok strahu je misel in čas: ''Imam službo, toda jutri jo lahko zgubim. Imel sem bolečine, ki jih sedaj ni več, toda strah me je, da se bodo morda vrnile.'' Ali ne poznate vsega tega?
Kot sem sedaj razložil, je, torej, čas preteklost in sedanjost. In prav tako misel. Misel in čas sta dva dejavnika strahu. V zvezi s tem ne morete storiti ničesar. Ne vprašajte: ''Kako naj neham misliti?'' To je preveč neumno vprašanje. Kajti vi morate misliti – iti od tu do vaše hiše, voziti avto, govoriti jezik. Toda čas morda psihološko, notranje, sploh ni potreben. Tako pravimo, da strah obstaja zaradi dveh večjih dejavnikov časa in misli, v kar sta vpletena nagrada in kazen.
Torej, slišal sem to trditev, ki ste jo vi izjavili. In, ker je to strahovit problem, ki ga človeštvo še ni rešilo in zato v svetu ustvarja pustošenje, sem jo poslušal tako silno. Poslušal sem vas in poslušal sem trditev. Prav tako ste mi povedali: ''V zvezi s tem ne storite ničesar; samo postavite vprašanje in z njim živite, tako kot prenaša ženska seme v svoji maternici. Torej ste postavili vprašanje. Dovolite vprašanju cveteti. V cvetenju tega vprašanja obstaja tudi odmiranje tega vprašanja. Ni najprej cvetenje in potem končanje – samo cvetenje je končanje. Ali razumete o čem govorimo?
Gospodje, naučite se umetnosti poslušanja vaše žene, vašega moža. Poslušajte človeka na ulici, njegovo lakoto, njegovo siromaštvo, njegov obup in pomanjkanje ljubezni. Prisluhnite temu. Ko poslušate, v tem trenutku nimate problemov, niste vznemirjeni. Vi samo poslušate in zato v delovanju poslušanja ni časa.
.... se nadaljuje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje ….
Prav tako je eden od dejavnikov naših življenj, ki jih živimo v razdrobljenosti, strah. To je navadno človeško dejstvo. Človeška bitja so prav od začetka časa prestrašena. In nikoli niso rešila problema. Če sploh ne bi bili prestrašeni, ne bi bilo bogov, obredov, ne molitev. Naš strah je tisti, ki je ustvaril vse bogove, vsa božanstva in guruje z njihovimi nesmisli. Ali se lahko poglobimo v vprašanje, zakaj človeška bitja živijo v strahu, in ali se je mogoče strahu popolnoma osvoboditi, ne občasno, ne tu in tam? Ali se lahko zavedate objektov strahu in prav tako notranjih vzrokov strahu? Lahko rečete: ''Ni me strah'', toda vse vaše okolje je zgrajeno na strahu.
Kaj je strah? Ali se ne bojite? Če boste, za spremembo, resnično iskreni, ali ne boste rekli: ''Bojim se''? Bojim se smrti, bojim se izgubiti službo. Bojim se svoje žene ali moža. Bojim se javnega mnenja. Bojim se, da me ne bi kot pomembnega učenca priznal moj guru. Bojim se teme. Bojim se tako mnogo stvari. Ne govorimo o objektih strahu, strahu pred nečim. Raziskujemo strah kot tak, sam po sebi. Tako sprašujemo: Kaj je vzrok strahu in kaj je strah brez vzroka? Ali obstaja takšna stvar, kot je strah brez vzroka? Ali pa beseda 'strah', zvok strahu, v nas prikliče strah? Na primer, ko slišite besedo 'komunizem', boste na njo reagirali, če ste kapitalist ali celo, če ste socialist. In ko slišite besedo 'strah' se na njo odzovete, ali ne? Seveda se. Torej, ali beseda ustvari strah ali pa se beseda razlikuje od strahu? Sprašujemo, ali se beseda 'strah' razlikuje od dejstva, ali pa beseda ustvari dejstvo? To si moramo razjasniti. Če ne bi bilo takšne besede kot je 'strah' ali bi strah obstajal? Vidite, gospod, beseda 'ljubezen' ni tisti žar. Podobno naj ne bi bila dejanska beseda 'strah', občutek napetosti, življenje v stanju živčnosti. Veste, kaj strah naredi ljudem. Živijo v slepoti, ves čas so prestrašeni, prestrašeni, prestrašeni in njihova življenja se uničujejo. Tako pravimo, da beseda ni dejstvo, beseda ni stvar. To mora biti popolnoma jasno. Torej, kaj je vzrok strahu?
Samo malo. Govorec vam je postavil to vprašanje: Kaj je vzrok strahu? Kako to poslušate? To vprašanje ima svojo lastno vitalnost, svojo lastno energijo. To je zelo resno vprašanje, ni zgolj intelektualno. Če ostanete z vprašanjem in ne poskušate najti odgovor, se samo vprašanje začne razkrivati. Vzemimo, da vam z vso resnostjo rečem: ''Ljubim vas.'' To rečem iz vsega srca. Kako to poslušate? Ali to poslušate, ali pa v to vstopijo vse vaše reakcije? Morda niste nikoli ljubili. Lahko ste poročeni, imate spolnost, otroke, pa morda ne veste, kaj je ljubezen. Verjetno ne veste. To je lahko dejstvo. Če ste ljubili, ne bi bilo predstav, ločenosti. Torej, kaj je vzrok strahu? Če lahko, kar se da spoštljivo predlagam, to poslušajte. Postavite to vprašanje sebi in ne poskušajte najti odgovora. Kajti, če poskušate najti odgovor – kar pomeni najti vzrok in strah končati – to pomeni, da se 'vi' razlikujete od strahu. Toda, ali se razlikujete od strahu? Ali pa ste strah? Če ste lakomni, ali se lakomnost od vas razlikuje? Če ste jezni, ali se jeza od vas razlikuje? Vi ste jeza, vi ste lakomnost. Torej ste strah. Seveda. Ali lahko priznate – ne priznate, temveč vidite dejstvo – da je jeza vi, lakomnost je vi, strah je vi? Toda sedaj ste ločili sebe od strahu in tako rečete: v zvezi s tem moram nekaj storiti. In v zvezi s tem nekaj počnete že petdeset tisoč let; iznašli ste bogove, pudža in še vse ostalo, kar je tega.
... nadaljevanje sledi ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Torej, slišali ste dejstvo, da je ves čas sedaj. Lahko se strinjate, lahko se ne strinjate. To je strašna stvar – to strinjanje in nestrinjanje. Zakaj se naj bi strinjali ali nestrinjali? Dejstvo je, da sonce vzhaja na vzhodu. S tem se ne strinjate ali nestrinjate. Torej lahko odrinemo vstran naše pogojevanje strinjanja ali nestrinjanja, tako da lahko jaz in vi gledamo dejstva, tako, da ni delitve med temi, ki se strinjajo in tistimi, ki se ne. Potem je samo videnje stvari, kot one so. Lahko rečete, jaz ne vidim. Toda to je že druga zadeva. Potem se lahko poglobimo v to, zakaj ne vidite. Toda, ko vstopimo v področje strinjanja ali nestrinjanja, postanemo bolj in bolj zmedeni.
Govorec je rekel, da so naša življenja razdrobljena, naši načini razmišljanja so razdrobljeni. Ste poslovnež, zaslužite zelo veliko denarja in potem zgradite tempelj ali dajete v dobrodelne namene. Poglejte nasprotje, ki je v tem. Nikoli nismo do sebe globoko pošteni – ne pošteni, zato, da bi bili nekaj drugega ali da bi razumeli nekaj drugega. Toda, da bi nam bilo jasno in da bi imeli popoln občutek za poštenost, ne smemo imeti nobenih iluzij. Če izrečete laž, vi to veste in rečete: ''Kar sem rekel, je bila laž'' in to ne skrivate. Ko ste jezni, ste jezni in poveste, da ste jezni. Za to ne najdete vzrokov, razlag ali pa se poskušate tega rešiti. To je zelo potrebno, če se boste poglabljali v mnogo globlje stvari, tako kot to počnemo sedaj. Ne predelajte dejstva v idejo, temveč ostanite z dejstvom – to zahteva zelo jasno zaznavo.
Torej, ko to slišite, boste rekli: ''Da, to logično, intelektualno razumem'', in vprašali boste: ''Kako naj povežem to, kar sem intelektualno, logično razumel, s tem, kar sem slišal? Kaj je resnica?'' Tako ste že ustvarili delitev med intelektualnim razumevanjem in dejanjem. Ali to vidite? Torej poslušajte, samo poslušajte. S tem nič ne počnite. Ne vprašajte: ''Kako naj kaj dobim? Kako naj končam mišljenje in čas?'' – kar ne morete. To bi bil absurd, ker ste rezultat časa in mišljenja. Samo vrteli se boste v krogu. Toda poslušajte, ne reagirajte, ne sprašujte, kako, temveč dejansko poslušajte – kot bi poslušali očarljivo glasbo ali klic ptice – trditev, da je ves čas v sedaj in da je mišljenje gibanje.
Mišljenje in čas sta vedno skupaj. Nista dve ločeni gibanji, temveč eno nenehno gibanje. To je dejstvo. Prisluhnite mu.
Potem se želite poistovetiti, in to je eden od vzrokov razdrobljenosti naših življenj, tako kot sta čas in mišljenje. Prav tako si želite varnosti in zato poženete korenine. To so dejavniki razdrobitve. Prisluhnite temu. Ne storite ničesar. Torej, če zelo skrbno poslušate, samo to poslušanje ustvari svojo lastno energijo. Če poslušate dejstvo tega, kar je bilo rečeno in ne reagirate – ker vi to samo poslušate – to pomeni zbiranje vse vaše energije za poslušanje. To pomeni dajanje poslušanju izjemno pozornost. In to samo poslušanje poruši dejavnike ali vzroke razdrobljenosti. Če nekaj počenjate, potem delujete na dejstvo. Če obstaja opazovanje brez izkrivljenosti, brez predsodkov, potem samo to opazovanje, sama zaznava, ki je ogromna pozornost, izžge občutek časa, mišljenja in vsega ostalega.
… nadaljevanje ….

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

... nadaljevanje ...
Torej je čas preteklost, sedanjost in prihodnost. Čas, ki je preteklost, so vsi spomini, vse izkušnje, znanje in vse, kar so dosegla človeška bitja. Vse, kar v možganih ostane kot spomin, je preteklost. To je preprosto. Preteklost – spomini, znanje, izkušnje, stremljenja – ozadje deluje sedaj. Torej ste vi preteklost. In prihodnost je to, kar ste sedaj, morda prirejena. Bodočnost je prirejena preteklost. Uvidite to, razumite, prosim. Preteklost, prirejena v sedanjosti, je bodočnost. Torej, če v sedanjosti ne pride do radikalne spremembe, boste jutri takšni kot ste danes. Torej je bodočnost sedaj – ne bodočnost, ki je potrebna za pridobivanje znanja, temveč psihološka bodočnost. To pomeni, da je duša, 'jaz', ego preteklost, je spomin. Ta spomin sam sebe sedaj prireja in se nadaljuje. Tako sta bodočnost in preteklost v sedanjosti. Ves čas – preteklost, sedanjost, bodočnost – je vsebovan v sedaj. Prosim, to ni zapleteno, to je logično. Torej, če se sedaj ne spremenite, takoj, bo bodočnost tisto, kar ste sedaj, kar ste bili. Ali se je mogoče radikalno, temeljno spremeniti sedaj – in ne v bodočnosti?
Mi smo preteklost. O tem ni dvoma. In to preteklost prirejajo reakcija in različni izzivi. In to postane bodočnost. Poglejte, vi imate v tej deželi civilizacijo že pet tisoč let. To je preteklost. Toda sodobne okoliščine zahtevajo, da se oddaljite od preteklosti in tako nimate več kulture. O svoji pretekli kulturi se lahko pogovarjate in uživate v njeni pretekli slavi, toda preteklost je odpihnjena, razpršile so jo sedanje zahteve, sedanji izzivi. In ta izziv, ta zahteva jo spreminja v ekonomsko entiteto.
Torej je vsa preteklost in prihodnost v sedanjosti. Torej je ves čas v sedanjosti. In mi pravimo, da sta mišljenje in čas glavna vzroka razdrobljenosti človeških bitij. Prav tako želimo korenine, istovetnost. Želimo se istovetiti s skupino, z gurujem, z družino, z narodom in tako naprej. In grožnja vojne je v naših življenjih velik činitelj. Vojna lahko uniči naše psihološke korenine in zato smo pripravljeni ubijati druge. To so torej glavni činitelji naših razdrobljenih življenj.
Torej, ali poslušate resnico tega, ali pa samo opis tega, kar je bilo rečeno in zato nosite opis in ne resnice, ideje in ne dejstva? Na primer govorec reče: ''Ves čas je sedaj.'' Če to razumete, je to najbolj čudovita resnica. Ali to poslušate kot niz besed, kot idejo, kot abstrakcijo resnice, ali pa ujamete resnico tega? Kaj je tisto, kar vam uspeva? Ali vidite, živite z dejstvi? Ali pa napravite iz dejstva abstrakcijo, idejo, in potem sledite ideji in ne dejstvu? To je tisto, kar dela intelekt. Intelekt je nujen, toda mi imamo vsekakor zelo malo intelekta, saj smo se nekomu izročili. Torej, ko slišite trditev: ''Ves čas je sedaj'' ali ''Vi ste celotno človeštvo, ker je vaša zavest eno z vsemi drugimi'', kako to slišite? Ali iz tega napravite abstrakcijo, idejo tega? Ali pa poslušate resnico, dejstvo tega, globino tega, občutek neskončnosti, ki je v tem vsebovan? Ideje niso brezmejne, toda dejstvo ima neskončno možnost.
Torej celokupno življenje ni možno, ko obstaja mišljenje, čas in želja po istovetenju in koreninah. Ti preprečujejo način življenja, ki je celosten, popoln. Slišite trditev in vaše vprašanje bo potem: ''Kako bom ustavil razmišljanje?'' To je naravno vprašanje, ali ne? Veste, da je čas nujen za učenje veščine, jezika ali tehničnih stvari. Toda ravnokar ste pričeli spoznavati, da 'postajanje', premikanje od tega 'kar je', k temu, 'kar naj bi bilo', vsebuje čas in to je lahko totalno narobe, to lahko ni resnično. Torej začnete vpraševati. Ali pa samo rečete: ''Ne razumem o čem govorite, vendar bom s tem nadaljeval.'' Katero je dejansko to, kar se dogaja. Iskrenost, enako ponižnost, je ena od najvažnejših stvari. Ko nečimrn človek goji ponižnost, je ta ponižnost del nečimrnosti. Toda ponižnost nima nič skupnega z nečimrnostjo, s ponosom. To je stanje uma, ki reče: ''Ne vem, kaj sem, naj raziščem'', in nikoli ne reče: ''Jaz vem.''
… nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Ali ste kdaj poslušali zvok? Zvok! Vesolje je napolnjeno z zvokom. Zemlja je polna zvoka. In mi iščemo tišino. Meditiramo, da bi našli neko vrsto miru, neko vrsto tišine. Toda, če razumemo zvok, bo v samem slišanju zvoka tišina. Tišina ni ločena od zvoka. Toda tega ne razumemo, ker nikoli ne poslušamo zvoka. Ali ste kdaj sedeli pod drevesom, ko je bil zrak zelo negiben, tih, ko se ni zganil noben list? Ali ste kdaj sedeli tako pod drevesom in poslušali zvok drevesa? Če ni bilo tišine, ni bilo zvoka. Zvok ne-varnosti – sam zvok – nas prisili v iskanje varnosti, ker nikoli ne poslušamo zvoka ne-varnosti. Če bi poslušali vse zapletenosti ne-varnosti, celotno gibanje ne-varnosti – kar je povzročilo, da smo si izmislili bogove, rituale in vse to – potem se iz te ne-varnosti naravno zgodi varnost. Toda, če iščete varnost kot nekaj, kar je ločeno od ne-varnosti, ste v sporu.
Veste, zvečer, ko je nebo jasno – ne v Bombaju – in je na njem samo ena zvezda in popolna tišina, in če poslušate to tišino, v tej tišini obstaja zvok. In ne obstaja ločenost med zvokom in tišino; oba gresta skupaj. Na enak način razumemo ne-varnost, njen vzrok. Vzrok ne-varnosti je naše lastno omejeno, razbito psihološko stanje. Toda, če obstaja način življenja, ki je celokupen, potem ne obstaja takšna stvar, kot je varnost ali ne-varnost.
Torej, če želite, bomo o tem skupaj razpravljali: Kaj je celokupen način življenja? Beseda 'celota' pomeni popoln, stanje, v katerem ni razdrobljenosti – ni drobcev kot je poslovnež, umetnik, pesnik, verska oseba in tako naprej. Toda mi nenehno razporejamo ljudi kot komuniste, socialiste, kapitaliste in tako dalje.
Naša življenja so, če skrbno opazujete, razbita. Naša življenja so razdrobljena. In mi moramo razumeti, zakaj so človeška bitja, ki na tej čudoviti zemlji živijo že milijone let, tako razdrobljena, tako razbita? Kot smo včeraj rekli, je eden glavnih vzrokov te razbitosti to, da so možgani suženj mišljenja in mišljenje je omejeno. Kjer obstaja omejenost, mora biti razdrobljenost. Ko se ukvarjam sam s seboj, s svojim napredkom, svojo izpolnitvijo, s svojo srečo, svojimi problemi, sem razbil celotno zgradbo človeštva v 'mene. Torej je mišljenje eden od dejavnikov, zakaj so človeška bitja razdrobljena. In drugi dejavnik je čas.
Ali ste kdaj premišljevali, kaj je čas? Po mnenju znanstvenikov, ki se s tem ukvarjajo, je čas niz gibanj. Torej je gibanje čas. In čas ni samo po uri, kronološki: čas kot vzhajanje sonca in zahajanje sonca, tema noči in svetloba jutra. Obstaja tudi psihološki čas, notranji čas: 'Sem to, toda postal bom ono.'; 'Ne znam matematike, toda nekega dne se jo bom naučil.' To zahteva čas. Učenje novega jezika zahteva veliko časa. Obstaja čas za učenje, za pomnenje, za razvoj veščine, in prav tako obstaja čas, ko egocentrična entiteta reče: 'Postal bom nekaj drugega.' To 'postajanje' ravno tako pomeni čas. Mi raziskujemo, ne samo čas za učenje spretnosti, temveč tudi čas, ki smo ga razvili kot proces doseganja. Ne veste, kako meditirati, torej s prekrižanimi nogami sedete in se učite nadzirati misli, tako da boste nekega dne dosegli to, kar naj bi meditacija bila. Tako vi vadite, vadite, vadite in zato postanete mehanični. To je, da vse, kar vi vadite, vas naredi mehaničnega.
… nadaljevanje …