nedelja, 21. marec 2010

SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA


… nadaljevanje …

Vojna? In kako jaz, če sem starš, kako vse to gledam? Kako se prebuditi, kako se zavedati vsega tega, kar se dogaja in odnosa naših otrok do tega, kar se dogaja. In če oni ne spremenijo, se bo ta stvar nadaljevala v neskončnost.
JS: Zato je sprememba nujna. Kako jo izpeljati?
K: To jaz sprašujem. Sprememba je nujna. Toda, če je sprememba odvisna od evolucije, kar pomeni čas in vse ostalo, bomo sebe uničili.
JS: Mislim, da moramo preudarno in zavestno pospešiti evolucijski proces. Do sedaj smo se ravijali nezavedno, kar je vodilo do pogojev, ki ste jih ravnokar opisali. Zgoditi se mora nova, drugačna vrsta spremembe, sprememba v naši zavesti, v kateri uporabljamo našo inteligenco.
K: Se strinjam, gospod. Torej sprašujem, kaj so vzroki tega? Če lahko najdem vzrok, vsak vzrok ima konec. Če lahko odkrijem vzrok ali več vzrokov, ki so pripeljali človeška bitja v sedanje stanje, potem se lahko z njimi spopadem.
JS: Dovolite mi, da predlagam drugačen način gledanja na to. Domnevajmo, zavoljo argumenta, da bodo vzroki, ki so vodili do tega, vztrajali, razen, če ne bo neko zunanje posredovanje uveljavilo spremembo smeri. Dovolite mi, da predlagam možnost gledanja na pozitivne elemente v človeškem bitju, možnost krepitve le teh.
K: To pomeni čas.
JS: Vse v človeški domeni se dogaja v času. Predlagam, da pospešimo ali skrajšamo čas, da to ne prepuščamo zgolj času in naključju, da začnemo posredovati pri naši lastni evoluciji do te mere in postanimo soustvarjalci naše evolucije.
K: Razumem. Sedaj postavljam vprašanje, ki morda nima odgovora – sam mislim, da ga ima – ki je, ali se lahko čas konča? Ta način mišljenja, ki pomeni, daj mi še nekaj dni preden me zakolješ. V teh nekaj dneh se moram spremeniti.
JS: Mislim, da se čas konča v sledečem smislu: preteklost se konča in začne se prihodnost.
K: Kar pomeni kaj? Da se preteklost konča, kar je ena najbolj zapletenih stvari, spomin, znanje, želje, upanje, vse to se mora končati.
JS: Naj dam primer prenehanja nečesa in začenjanja nečesa novega. Ko smo opazili, da je zemlja okrogla in ne ravna, je bila sprememba v zaznavi. Ista stvar se je zgodila, ko je postalo očitno, da je zemlja tista, ki se vrti okrog sonca.
K: Gospod, moje vprašanje je: ali je čas sovražnik ali pomoč? Človeški možgani imajo tehnološko neskončno zmožnost, toda ni videti, da uporabljamo to izredno zmožnost znotraj.
JS: Osredotočimo se na to. To je osrednja težava. Se strinjam.
K: Da, to je tisto, kar sam pravim. Če bi osredotočili to ogromno energijo na to, bi se takoj spremenili.
JS: Takoj, točno
K: Torej, kaj bo prisililo človeka, da osredotoči to zmožnost, to energijo, to gonilo na to eno točko, vsebino njegove zavesti? Žalost mu ni pomagala, boljša komunikacija mu ni pomagala, dejstvo je, da mu ni nič pomagalo – Bog, cerkev, vere, boljši državnik, zadnji guru, nič od tega.
JS: Drži.
K: Torej, ali lahko odrinemo vse to na stran in nismo odvisni od nikogar, znanstvenikov, doktorjev, psihologov, nikogar?
JS: Kar pravite je, da sredstva za dosego tega, kar imate v mislih, še nismo iznašli.
K: Ne mislim, da je to vprašanje sredstev, sredstva so konec.
JS: To sprejemam.
K: Zato ne iščite sredstev. Spoznajte, da vam ti ljudje niti malo niso pomagali; nasprotno, vodili so vas po napačni poti. Torej jih zapustite.
JS: Oni niso sredstva. Kajti ne služijo koncem, o katerih govorimo.
K: Zunanje avtoritete niso sredstva, torej poglejmo znotraj. Gospod, to zahteva izjemen – nerad uporabljam to besedo – ''pogum'', toda ta pomeni stati sam, biti neodvisen ali nenavezan na karkoli. In kdo bo to storil? Samo eden ali dva?

... nadaljevanje ...

sobota, 27. februar 2010

SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA


….nadaljevanje ….

JS: Rad bi dal nasvet, način, kako gledati na to vprašanje. Na njega bi rad gledal iz evolucijskega stališča in domneval, da se razvijamo skozi časovno razdobje, v katerem bo lahko izjema, o kateri ste prej govorili, nekega dne postala pravilo. Torej, kako naj bi se to zgodilo? To se mora zgoditi, ali pa po posledicah ne bo več o čem govoriti.
K: Seveda.
JS: Sedaj se soočamo s krizo. Ta kriza je neizbežna. Prihaja vedno bližje.
K: Da, gospod, to je tisto, kar smo rekli.
JS: Torej, naj bi mi resno, na zavestni način, morali sami vstopiti na prizorišče. Ker smo popolnoma zavestni, in se zavedamo tveganja in nevarnosti, moramo napeti vse moči, moramo iznajti nek način, da se dvigne zavest sveta kot celote, ne glede nato, kako težko je to morda.
K: Razumem vse to, gospod. Govoril sem s številnimi politiki in njihov argument je, da morate vi in ljudje kot vi, stopiti na prizorišče. Torej, samo trenutek. Vedno se ukvarjamo s krizo, ne s tistim, kar je krizo povzročilo. Ko kriza nastane, je naš odziv: ukvarjanje s krizo, ne mučenje s preteklostjo, ne mučenje s čimer koli še, samo ukvarjanje s krizo.
JS: To je napačno.
K: To je tisto, kar vsi počnejo.
JS: Razumem. In zato potrebujejo modrost takšnih, kot ste vi, ki vidijo prihodnost, ki lahko vidijo znamenje nesreče, in bodo delovali, preden se bo vse začelo rušiti.
K: To, kar pravim je: ali naj ne bi raziskali vzrok vsega tega? Ne zgolj rekli, torej, kriza je tu, ukvarjajmo se z njo.
JS: Da, strinjam se z vami.
K: To pravijo politiki. Mislim, da je očitni vzrok vsega tega želja po varnem življenju, zaščitenosti, notranji gotovosti. Sebe ločim kot družino, potem kot malo skupino ljudi in tako dalje in tako dalje.
JS: Odkrili bomo, da smo vsi ena družina.
K: Ah!
JS: In naša največja varnost bo prišla, če bomo skrbeli za druge v naši družini. Če bodo drugi trpeli in bodo grožnja za nas in za sebe, kakršno je stanje zadev sedaj, nam to ne bo prav veliko koristilo.
K: Toda jaz poudarjam, da se nismo nič naučili skozi trpljenje, da se nismo nič naučili skozi agonije vojn. Torej, kaj nas bo naučilo, spremenilo? Kaj so dejavniki in njihova globina? Zakaj človeška bitja, ki živijo na njej in to tako dolgo, uničujejo ubogo, nesrečno zemljo in uničujejo drug drugega? Kaj je vzrok vsega tega? Ne ugibanja o vzroku, temveč dejanski, globoki človeški vzrok? Če tega ne bomo odkrili, bomo s tem nadaljevali preostanek naših dni.
JS: Popolnoma drži. Torej sprašujete po vzroku.
K: Ali kavzalnosti, ki je pripeljala človeštvo v to sedanjo krizo.
JS: Kot to vidim jaz, je vojna nekaj, ki ljudi zaposli z zadovoljevanjem potrebe po preživetju v nevarnih okoliščinah, ko obstaja nekaj, kar se z vojno pridobi. Torej, ko pride čas, da se z vojno ne bo nič pridobilo in vse izgubilo, morda o tem ponovno premislimo.
K: Toda zgubili smo gospod. Ali razumete? Vsaka vojna je zgubljena vojna. Zakaj se tega ne naučimo? Zgodovinarji, vsi veliki učenjaki so o tem pisali in človek je ostal plemenski, nepomemben, egocentričen. Torej, kaj bo tisto, kar ga bo spremenilo? Nemudoma spremenilo, ne postopoma v prihodnosti, ker je čas lahko človekov sovražnik. Evolucija je lahko sovražnik.
JS: Sovražnik? Evolucija je morda edina rešitev.
K: Če se ni človek vsem tem trpljenju nič naučil po in preprosto ohranja to stvar …
JS: Se še ni dovolj razvil. Okoliščine doslej niso bile ugodne za reševanje težav, ki izzovejo vojno.

K: Gospod, če imamo otroke, kakšna je njihova prihodnost?

... nadaljevanje ...

ponedeljek, 8. februar 2010

SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA


…NADALJEVANJE …

JS: Ali sprašujete, ali je mogoče končati pogojenost pri posamezniku, ki je postal pogojen?
K: Ali lahko posameznik, pogojen z družbo, podnebjem, literaturo, časopisi, z vsem, kar ga je oblikovalo, nanj naredilo vtis, na njega vplivalo, sploh kdaj izstopi iz tega pogojevanja?
JS: Z veliko težavo, kajti to ima tendenco, da postane fiksno in zaradi tega moramo posvetiti našo pozornost mladim, vsaki novi generaciji, ki se rodi in jo oblikuje družbeni kontekst, oblikujejo tiste okoliščine. Imamo priložnost z novimi in doslej neoblikovanimi, nerazvitimi umi, da nanje na bolj zdrav način vplivamo.
K: Pridemo v stik, če lahko o tem govorim, z veliko mladimi ljudmi, tisoči njih. Od pet do dvanajst let so videti inteligentni, radovedni, budni, polni energije, vitalnosti in lepote. Po teh letih so starši, družba, časopisi, njihovi lastni prijatelji, družina odgovorni za celotno stvar, ki jih dozdevno preplavila in jih naredila tako grde, zlobne. Veste, da je postala vsa človeška rasa takšna. Torej, ali jih je mogoče drugače izobraziti?
JS: Mislim, da. V nečem, kar sem pred nedavnim napisal, sem rekel, da smo potrebni izobrazbe, ki bi nas napravila imune. Analogija, ki jo uporabljam je, biti imun na bolezni, ki pohabljajo. V tem primeru mislim na pohabljanje uma, ne zgolj na pohabljanje telesa.
K: Se lahko v to malo poglobimo? Kaj je tisto, kar temeljno, ne površinsko, pohabi um? Temeljno, če smem vprašati, ali je to znanje?
JS: Napačno znanje.
K: Besedo ''znanje'' uporabljam, najsi gre za napačno ali pravilno, v smislu psihološkega znanja. Ločeno od akademskega znanja, znanstvenega znanja, računalniške tehnologije, in tako dalje, ločeno od vsega tega, ali je človeku znanje notranje pomagalo?
JS: Ali se to nanaša na vrsto znanja, ki prihaja iz izkušenj?
K: Da, takšno znanje je navsezadnje zbiranje izkušenj.
JS: Vidim dve vrsti znanja: vidim organizirano jedro znanja, ki pride, recimo, skozi znanost; in vidim vrsto znanja, ki pride skozi človeško izkušnjo.
K: Človeška izkušnja – vzemimo samo človeško izkušnjo. Imamo vojne, ki se vrstijo že več kot deset tisoč let, ali nekaj takega. In v starih časih ste ubijali s puščico ali gorjačo, dva ali tri ali največ sto ljudi. Sedaj pobijate milijon ljudi.
JS: Veliko bolj učinkovito.
K: Da, ste v zraku in ne veste, koga ubijate. Lahko bi bila vaša lastna družina, vaši lastni prijatelji. Torej, ali je izkušnja tisočih let vojskovanja človeka naučila naj ne ubija?
JS: Dobro, nekaj me je naučila. V tem ne vidim nobenega smisla in obstaja čedalje večje število ljudi, ki se čedalje bolj zavedajo absurdnosti te vrste obnašanja.
K: Po deset tisoč letih! Saj mi sledite?
JS: Razumem vas.
K: Moramo se vprašati, ali sploh obstaja kakšno učenje ali zgolj slepo tavanje? Po deset tisoč letih, ali nekaj takega, se človeška bitja niso naučila zelo preproste stvari:ne ubij nekoga, kajti za božjo voljo, ubijaš sebe, ubijaš svojo prihodnost. In tega se še niso naučila.
JS: Nekaj se nas je to naučilo, toda ne vsi.
K: Seveda so izjeme. Pustimo izjeme, te bodo na srečo vedno obstajale.
JS: Na srečo je to zelo pomembna stvar.
K: Toda večina, ki glasuje za vojno, za predsednike, za ministrske predsednike, in še vse ostalo, se ni naučila nič, uničili bodo človeštvo.
JS: Popolno uničenje se še ni zgodilo. Seveda imate prav, toda mi se moramo začeti zavedati te nove nevarnosti in nekaj znotraj nas mora sedaj vstati.
K: Gospod, v to bi se rad poglobil, saj sprašujem, ali je izkušnja kaj naučila človeka, razen hujše surovosti, večje sebičnosti, večjega egoizma, večjega ukvarjanja s samim sabo in majhno skupino, njegovo malo družino ali čimerkoli že. Plemenska zavest, ki je postala čaščena kot narodna zavest nas uničuje. Torej, če deset tisoč let, več ali manj, ni naučilo človeka, da preneha z ubijanjem, je nekaj narobe.
... nadaljevanje ...

četrtek, 21. januar 2010

SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA



Kaj je za vas najbolj pomembno?

Jonas Salk, zdravnik, razvijalec cepiva proti poliomelitisu in direktor Salkovega inštituta za biološke študije v San Diegu, Kalifornija.

Krishnamurti: O čem bova govorila?

Jonas Salk: Rad bi, da mi poveste, kaj vas najbolj zanima, kaj je za vas najbolj pomembno?
K: Precej težko je to ubesediti, ali ne, toda, ko vidimo, kaj postaja svet, mislim, da mora vsakega resnega človeka skrbeti za bodočnost, za to, kaj se bo človeštvu zgodilo. Še posebej, če imamo otroke, kakšna bo njihova prihodnost. Ali bodo ponovili iste stari vzorec, ki ga človeška bitja, več ali manj, sledijo že milijone let? Ali pa se bo v njihovi duši, v njihovi celotni zavesti zgodila temeljna sprememba? To je resnično vprašanje – ne atomska vojna, ne običajna vojna – temveč, ali mora biti človek proti človeku.
JS: Seveda, prepričan sem, da imate o tem svoje mnenje.
K: Ne vem, če imam mnenje. Veliko sem opazoval, govoril z zelo veliko ljudmi, ki sem jih srečal v svojem življenju in zelo malo jih je, ki so resnično zaskrbljeni, predani odkrivanju, ali obstaja drugačen način življenja, globalna zveza, globalna medsebojna komunikacija, ne zgolj jezikovno spotikanje, ne religiozna in politična delitev in ves ta nesmisel, temveč resnično odkrivanje, če lahko živimo na tej zemlji miroljubno, ne da bi brez konca in kraja drug drugega ubijali. Mislim, da je to resničen problem s katerim se sedaj soočamo. In mislimo, da je kriza zunaj nas, toda je v nas, v naši zavesti.
JS: Torej pravite, da se sedaj soočamo s soočenjem s samimi seboj.
K: Da, s samimi seboj in našim odnosom do sveta, tako notranje kot zunanje.
JS: Torej je temeljni problem s katerim se soočamo odnos: odnos do nas samih, odnos do drugega, in morda bom šel celo tako daleč in rekel, do sveta in vesolja. V resnici smo soočeni z večnim vprašanjem smisla naših življenj.
K: Drži. Bodisi damo našemu življenju smisel intelektualno, določimo cilj in se ga trudimo doseči, kar postane tako umetno, tako nenaravno ali pa razumemo našo celotno zgradbo. Sedaj smo tako izredno tehnološko napredovali, fantastično je, kaj vse počnejo, kot veste – toda na drugem, psihološkem polju, smo se komaj premaknili. Smo, kar smo bili zadnjih ne vem koliko let.
JS: Celo do točke, da smo razvili umetno inteligenco, ne da bi spoznali, da se moramo naučiti, kako uporabiti našo lastno naravno inteligenco.
K: Gospod, ali imamo naravno inteligenco, ali smo jo uničili?
JS: Ta je prirojena in mi smo jo uničili v vsakem posamezniku, ko je prišel. Mislim, da smo rojeni z naravno inteligenco.
K: Resnično bi rad vprašal, ali smo rojeni z naravno inteligenco?
JS: Rojeni smo z zmožnostjo, s potencialom za njo, na enak način smo rojeni z zmožnostjo za jezik. Toda to moramo v teku življenjskih izkušenj vaditi, aktivirati. In zato resnično moramo razumeti, o čemur rad mislim kot, o pogojih in okoliščinah za priklic te zmožnosti.
K: Dokler smo pogojeni …
JS: Vedno smo pogojevalni, to je naša narava.
K: Toda, ali je mogoče, da končamo s pogojenostjo, ali pa se mora nadaljevati?

... NADALJEVANJE ...

torek, 5. januar 2010

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi


… nadaljevanje …
Kaj je potem meditacija? Ta je del tako imenovane religije. Kaj je meditacija? Je to pobeg od hrupnega sveta? Imeti molčeč um, miren um, tih um? Da bi se bolj zavedali, da bi imeli vaše misli pod nazorom, vadite sisteme, metode. Sedite s prekrižanimi nogami in ponavljate neko mantro. Povedali so mi, da je etimološki pomen te besede 'mantra' 'razmišljanje o ne-postajanju'. To je eden od pomenov. In ravno tako pomeni 'odvezati se, potisniti stran vse egocentrično delovanje'. To je resnični, izvorni pomen mantre. Toda mi ponavljamo, ponavljamo, ponavljamo in nadaljujemo z ukvarjanjem s samimi seboj, z našimi samoljubnimi načini in tako je mantra izgubila svoj pomen. Torej, kaj je meditacija? Je meditacija zavesten napor? Zavestno meditiramo, vadimo zato, da bi nekaj dosegli, dosegli tih um, občutek tišine v možganih. Kakšna je razlika med meditantom in človekom, ki pravi: Želim denar, torej bom za njega delal?
Kakšna je razlika med tema dvema? Oba si prizadevata nekaj doseči, ali ne? Eno imenujemo duhovni dosežek, drugemu pravimo posvetni dosežek. Toda oba sta iz niza dosežkov. Tako to, po mnenju govorca, sploh ni meditacija. Vsaka zavestna, premišljena, aktivna želja, z njeno voljo, ni meditacija.
Vprašati moramo: Ali obstaja meditacija, ki je ne izpeljemo z mišljenjem? Ali obstaja meditacija, ki se je ne zavedate? Vsak proces meditacije, ki je premišljen, ni meditacija; to je tako očitno. Ves preostanek življenja lahko presedite s prekrižanimi nogami, meditirate, dihate in počnete vse te stvari, vendar ne boste prišli nič bližje drugi stvari. Ker je vse to premišljeno delovanje, da bi dosegli rezultat – vzrok in posledica. Temveč vzrok postane posledica. To je torej krog v katerega se ujamete. Ali torej obstaja meditacija, ki je ni zgradila želja, volja, napor? Govorec pravi, da obstaja. Ni vam potrebno to verjeti. Nasprotno, v to morate dvomiti, se spraševati, tako kot se je o tem spraševal govorec, v to dvomil, to raztrgal. Ali obstaja meditacija, ki ni načrtovana, organizirana? Da bi se v to poglobili, moramo razumeti možgane, ki so pogojeni, omejeni. In ti možgani poskušajo doumeti brezmejno, neizmerljivo, brezčasno – če obstaja taka stvar, kot je brezčasno.
In zaradi tega je pomembno razumeti zvok. Zvok in tišina gresta skupaj. Ne razumete zvoka, globine zvoka, toda ločili ste zvok od tišine. Zvok je beseda, zvok je bitje vašega srca. Vesolje – vesolje v smislu celotne zemlje, vseh nebes, milijonov zvezd, celotnega neba – je napolnjeno z zvokom. Očitno. Ni potrebno, da o tem poslušate znanstvenike. In ta zvok ste predelali v nekaj neznosnega. Torej želimo imeti možgane, ki so tihi, mirni. Toda, ko poslušate zvok, je samo poslušanje tišina. Tišina in zvok nista ločena.
Torej je meditacija nekaj, kar ni načrtovano, organizirano. Meditacija se začne pri prvem koraku, ki je osvobojenost od vseh vaših psiholoških ran, osvobojenost od vseh vaših nakopičenih strahov, zaskrbljenosti, osamljenosti, obupa in žalosti. To je osnova. To je prvi korak in prvi korak je zadnji korak. Če naredite prvi korak, je to konec. Toda nismo voljni narediti prvi korak, ker ne želimo biti svobodni. Želimo biti odvisni od – moči, drugih ljudi, okolice, od naših izkušenj in znanja. Vedno ste odvisni, in nikoli osvobojeni vseh odvisnosti in vseh strahov. Zato je konec vseh strahov ljubezen. Kjer je ljubezen, tam je sočutje. In to sočutje ima svojo celostno inteligenco. In ko deluje ta inteligenca, je njeno delovanje vedno pravilno. Kjer obstaja ta inteligenca, tam ni spora.
Slišali ste vse to. Slišali ste o koncu strahu, o koncu žalosti, in o lepoti in ljubezni. Toda slišati je ena stvar, delovati pa je druga. Slišali ste vse te stvari, ki so resnične, logične, pametne, razumne, toda ne boste ravnali v skladu z njimi. Šli boste domov in ponovno začeli – z vašimi skrbmi, vašimi spori, vašimi bedami. Torej vprašamo: ''Kaj je smisel vsega tega?'' Kakšen je smisel v tem, da poslušamo govorca in tega ne živimo? Poslušati in ne delovati je zapravljanje vašega življenja. Če poslušate nekaj, kar je resnica in ne delujete, je zapravljanje vašega življenja. In življenje je mnogo predragoceno. Je edina stvar, ki jo imamo. Ravno tako smo izgubili stik z naravo, kar pomeni, da smo izgubili stik s samimi seboj, kar je del narave. Ne ljubite dreves, ptic, voda, gora. Zemljo uničujemo. In uničujemo drug drugega. Vse to je takšno zapravljanje življenja. Ko vse to spoznamo, ne zgolj intelektualno ali verbalno, potem živimo religiozno življenje. Odevanje ledvenega ogrinjala ali beračenje naokrog, ali vstop v samostan – to ni religiozno življenje. Religiozno življenje se začne, ko ne obstaja spor, ko obstaja ta občutek ljubezni. Potem lahko ljubite drugega, vašo ženo ali vašega moža, toda to ljubezen si delijo vsa človeška bitja. Ne poklonimo je samo eni osebi in zato ni omejena.

Torej, ko daste vaše srce, um in možgane, obstaja nekaj, kar je onkraj vsega časa. In obstaja blagoslov tega. Ne v templjih, cerkvah, niti v mošejah. Ta blagoslov je tam, kjer ste.

Konec

petek, 25. december 2009

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi


… nadaljevanje …
Torej bomo raziskovali, trenirali naše možgane, našo razumnost in našo logiko, da bi odkrili, kaj je religija, kaj je religiozno življenje. Ali je v sodobnem svetu religiozno življenje mogoče? Kar ne pomeni, da postanemo menih ali se pridružimo neki organizirani skupini menihov. Samo takrat, ko razumemo kaj religije dejansko so in vse to odrinemo vstran, in ne pripadamo nobeni organizirani religiji, nobenemu guruju in nimamo nobene psihološke ali tako imenovane duhovne avtoritete, bomo zmožni sami odkriti, kaj je dejansko, resnično religiozno življenje. Ne obstaja nobena duhovna avtoriteta. To je eden od zločinov, ki smo ga zakrivili – iznašli smo posrednika med nami in resnico.
Torej boste začeli raziskovati, kaj je religija in v samem procesu tega raziskovanja živite religiozno življenje, ne na njegovem koncu. V samem procesu gledanja, opazovanja, razpravljanja, dvomov, spraševanja, ne da bi imeli prepričanje ali vero, že živite religiozno življenje. To bomo storili sedaj.
Ko gre za religiozne zadeve, se zdi, da smo zgubili vso razumnost, vso logiko in zdravo pamet. Biti moramo logični, razumni; moramo dvomiti, spraševati. Vse stvari, ki jih je zgradil človek – bogove, odrešitelje, guruje in njihovo avtoriteto – vse to ni religija. Gre zgolj za prevzem avtoritete od manjšine. Ali pa jim avtoriteto daste vi. Ali ste kdaj opazili, da se takrat, ko obstaja socialni ali politični nered, vedno pojavi diktator, vladar? Nedavno smo imeli takšne primere – Musolinija in Hitlerja, tega norega človeka. Ko obstaja politični, religiozni nered ali v našem življenju, ustvarimo avtoriteto. Vi ste odgovorni za avtoriteto. In obstajajo ljudje, ki so preveč pripravljeni sprejeti avtoriteto.
Torej bomo skupaj pogledali kaj je religija. Ko obstaja strah, človek neizogibno išče nekaj, kar ga bo varovalo, zaščitilo, kar mu bo dajalo občutek gotovosti, popolne varnosti, ker je do konca prestrašen. Zaradi tega strahu smo iznašli bogove, zaradi tega strahu smo iznašli vse obrede, ves ta cirkus, ki se dogaja v imenu religije. Vse templje v tej deželi, vse cerkve in mošeje je zgradilo mišljenje. Lahko pravite da obstaja neposredno razodetje, toda nikoli se o njem ne sprašujete, nikoli ne dvomite o tem razodetju; sprejeli ste ga. In če uporabimo logiko in razum vidimo, da vse praznoverje, ki smo ga nakopičili, ni religija. Očitno. Ali lahko vse to odrinete, da bi odkrili, kaj je narava religije, uma, ki poseduje kvaliteto religioznega življenja?
Ali lahko mi, kot človeška bitja, ki so prestrašena, ne iznajdemo, ne ustvarimo iluzije, temveč se s strahom soočimo? Strah lahko popolnoma izgine, ko ga zadržite, z njim ostanete, od njega ne pobegnete, ko mu posvetite popolno pozornost. To je tako, kot bi na strah vrgli luč, močno, sijočo luč. Potem ta strah popolnoma izgine. In ko ni strahu, ni boga, ni obredov; vse to postane nepotrebno, neumno. Vse to je nereligiozno. Stvari, ki jih je iznašlo mišljenje, so nereligiozne, kajti mišljenje je materialistični proces, ki temelji na izkušnjah, znanju in spominu. In mišljenje je iznašlo celotno brbljanje, celotno zgradbo organiziranih religij, ki je brez vsakega pomena. Ali lahko to prostovoljno odrinete stran, ne da bi na koncu tega iskali nagrado? Boste to storili? Ko to storite, začnite spraševati: Kaj je to religija in ali kaj obstaja onkraj časa in mišljenja?
To vprašanje lahko postavite, toda če mišljenje iznajde nekaj onkraj, je to še vedno materialen proces. Rekli smo, da je mišljenje materialen proces, ker ga vzdržujejo, hranijo možganske celice. Govorec ni znanstvenik, toda to lahko opazite pri sebi, opazujete dejavnost vaših možganov, ki je dejavnost mišljenja. Torej, če lahko to z lahkoto odrinete vstran, brez upiranja, potem neizogibno vprašate: Ali je kaj onkraj vsega časa in prostora? Ali obstaja kaj, kar ni pred tem videl noben človek? Ali obstaja kaj brezmejno svetega? Ali obstaja kaj, česar se možgani niso nikoli dotaknili? To boste odkrili, če boste naredili prvi korak – kar je zbrisati ves ta nesmisel, ki mu pravimo religija, tako da uporabljamo svoje možgane, svojo logiko, svoj dvom, svoje spraševanje.
... nadaljevanje ...

nedelja, 6. december 2009


… nadaljevanje …
Ondan smo govorili z računalniškim strokovnjakom. Računalnik lahko programiramo in ta shrani ta spomin. Prav tako lahko ta spomin spravi na papir ali disketo in se ohrani praznega, da ga lahko reprogramiramo ali mu damo nadaljnja navodila. Ali lahko podobno možgani uporabijo znanje, ko je potrebno, vendar so, ko je potrebno, osvobojeni vsega znanja? To je, naši možgani ves čas snemajo. Vi snemate, kar je bilo sedaj rečeno in ta posnetek postane spomin. Ta spomin, to snemanje, je na določenih področjih nujno. To področje je fizično delovanje. Torej, ali so lahko možgani svobodni, tako da lahko popolno delujejo v drugačni razsežnosti? To je, vsak dan, ko greste v posteljo, izbrišejo vse, kar ste zbrali, umrejo ob koncu dneva.
Slišite te vrste trditev – to je, življenje je umiranje; to sploh nista dve ločeni stvari. To trditev slišite, ne zgolj z vašimi ušesi, temveč, če pozorno poslušate, prav tako slišite resnico tega, dejanskost tega in za trenutek vidite jasnost tega. Kasneje, zdrsnete nazaj – ste navezani, ostalo poznate. Ali je mogoče, da vsak od vas na koncu dneva umre vsemu, kar ni nujno – vsi boleči spomini, vsa prepričanja, vaša verovanja, vaše zaskrbljenosti, vaša žalost? Vsak dan to končajte in potem boste videli, da ves čas živite s smrtjo – smrtjo, ki je konec.
Prav tako se bi morali poglobiti v vprašanje konca. Nikoli nič ne popolnoma ne končamo. Končamo tisto v čimer je neki dobiček, če je neka nagrada. Ali lahko nekaj prostovoljno končamo, brez domneve da v bodočnosti obstaja nekaj boljšega? In da je mogoče v sodobnem svetu živeti na ta način. To je celosten način življenja v katerem ves čas potekata življenje in umiranje.
Prav tako bi morali skupaj pretresti kaj je ljubezen. Je ljubezen občutek? Je ljubezen poželenje? Je ljubezen užitek? Ali je ljubezen zgradilo mišljenje? Ali ljubite svojo ženo ali svojega moža ali svoje otroke – ljubite? Je ljubezen ljubosumje? Ne recite 'ne', ker ste ljubosumni. Je ljubezen strah, zaskrbljenost, bolečina in podobno? Torej, kaj je ljubezen? Lahko ste zelo bogati, lahko posedujete moč, položaj, lahko ste pomembni, ves ta hierarhičen pogled na življenje, toda brez ljubezni, brez te kakovosti, te dišave, tega plamena, ste zgolj prazna lupina. Če bi ljubili svoje otroke, ali bi bile vojne? Če bi ljubili svoje otroke, ali bi jim dopustili, da se pohabijo v vojnah, ubijejo drugega, drugega ranijo? Ali ljubezen obstaja, ko obstaja častihlepnost? Prosim, z vsem tem se morate soočiti. Vendar se ne, ker ste ujeti v rutino, v ponavljanje vznemirjenja, kot je spolnost in tako naprej. Ljubezen nima popolnoma nič opraviti z užitkom, z vznemirjenjem. Ljubezni ni zgradilo mišljenje. Zatorej je ni znotraj zgradbe možganov; je nekaj popolnoma zunaj možganov. Medtem ko so možgani s samo njihovo naravo in zgradbo orodje občutka, živčnih odzivov in tako dalje, ljubezen ne more obstajati, kjer je zgolj občutek. Spomin ni ljubezen.
Prav tako bi morali skupaj pretresti kaj je to religiozno življenje in kaj je religija, čeprav je to zelo zapleteno vprašanje. Človek je vedno iskal, raziskoval, hrepenel po nečem onkraj telesnega, onkraj vsakdanjega obstoja bolečine, žalosti in užitka. Vedno je iskal nekaj onkraj – najprej v oblakih, v nevihtah kot božji glas. Potem je častil drevesa in kamne. Preprosti ljudje to še vedno počnejo; v vaseh daleč od teh umazanih, zverinskih mest še vedno častijo kamne, drevesa in majhne podobe. Človek želi odkriti ali obstaja kaj svetega. In pride duhovnik in reče: 'Pokazal vam bom, oznanil vam bom – prav tako kot to počnejo guruji. In obstajajo obredi zahodnih duhovnikov, njihovo ponavljanje in čaščenje njihove posebne podobe. In tudi vi imate svoje lastne podobe. Ali pa morda ne verjamete v nič od tega; morda rečete: 'Sem ateist, ne verjamem v boga, sem človekoljub.' Vendar je človek vedno želel odkriti nekaj, kar je morda onkraj časa, onkraj vsega mišljenja.
… nadaljevanje …