Ljubezen, spolnost in religiozno življenje

Spraševalec: Zaljubil sem se, vendar vem, da v tem odnosu ni bodočnosti. To je situacija, ki sem jo že nekajkrat izkusil in ne želim se več vplesti v vso to bedo in zmedo. Pa vendar sem brez te osebe obupno nesrečen. Kako naj se rešim iz tega stanja?

KRISHNAMURTI: Osamljenost, potrtost, bednost, ki jo občutite brez te osebe, ki jo ljubite, je obstajala, še preden ste se zaljubili. To, kar vi imenujete ljubezen, je zgolj spodbuda, začasno prekrivanje vaše praznine. Skozi to osebo pobegnete iz te osamljenosti, to osebo uporabite, da jo pokrijete. Vaš problem ni odnos, temveč je to prej problem vaše lastne praznosti. Pobeg je zelo nevaren, ker, kakor kakšna droga, skrije resnični problem. Zato, ker v sebi nimate ljubezni, nenehno iščete ljubezen, da bi vas od zunaj napolnila. To pomanjkanje ljubezni je vaša osamljenost in ko boste videli resnico tega, je ne boste nikoli več poskušali napolniti s stvarmi in ljudmi od zunaj.

Obstaja razlika med razumevanjem popolne jalovosti tega pobega in odločitvijo, da se nič več ne vpletamo v to vrsto odnosa. Odločitev ni dobra, ker ojača stvar proti kateri se odločamo. Celo poimenovanje osamljenosti je dejanje opazovalca, da bi se je rešil. Takšno dejanje ne reši nič, zgolj ojača osamljenost, toda popolna nedejavnost glede te osamljenosti je sprememba. Gre onkraj občutkov in razmišljanja, se jim izmakne. Vse, kar se v vas dogaja, najsi je to jeza, potrtost, ljubosumnost ali katerikoli drugi spor, bo v hipu prenehalo.

Ljubezen, spolnost in religiozno življenje

LJUBEZEN, SPOLNOST IN RELIGIOZNO ŽIVLJENJE

Spraševalec: Pred mnogimi leti, ko sem se prvič začel zanimati za tako imenovano religiozno življenje, sem odločno sklenil, da popolnoma izključim spolno življenje. Sedaj vidim, da je ta vrsta puritanske podrejenosti, v katero sta vključena potlačitev in nasilje, neumna, pa vendar ne želim nazaj k svojemu staremu načinu življenja. Kako naj ravnam glede spolnosti?

KRISHNAMURTI: Kako to, da ne veste, kako ravnati, ko obstaja želja? Povedal vam bom zakaj. Zato, ker ta vaša toga odločitev še vedno deluje. Vse vere nam pravijo, naj zanikamo spolnost, jo potlačimo, ker pravijo, da je to izguba energije in energijo morate imeti, da boste našli Boga. Toda ta vrsta strogosti in krute potlačitve in podrejenosti povzročajo nasilje nad vsemi našimi najfinejšimi instinkti. Ta vrsta strogosti je večja izguba energije kot vdajanje spolnosti.

Zakaj ste naredili iz spolnosti problem? V resnici sploh ni pomembno ali greste s kom v posteljo ali ne. S tem nadaljujte ali pa to opustite, toda iz tega ne delajte problema. Problem nastane, ker se s tem nenehno obremenjujemo. Resnično zanimiva stvar ni to, ali gremo s kom v posteljo ali ne, temveč zakaj imamo v svojih življenjih vso to razdrobljenost. V enem nemirnem kotu imamo spolnost z vso njeno obremenjenostjo; v drugem kotu imamo neko drugo vrsto nemira; v drugem si spet prizadevamo za to in ono in v vsakem kotu je nenehno brbljanje uma. Obstaja tako mnogo načinov na katere se troši energija.

Če je en kot mojega življenja v neredu, potem je v neredu vse moje življenje. Torej naj ne bi vprašali, kako narediti red v enem kotu, temveč zakaj sem življenje razdrobil v tako mnogo drobcev. Vprašali naj bi se, ali bomo vse življenje ostali v neki bedni majhni sobi užitka. Bodite suženj vsakega užitka, vsakega drobca in si recite, moj Bog, odvisen sem, suženj sem vsem tem majhnim kotom – ali je to vse, kar obstaja v mojem življenju? Ostanite s tem, pa boste videli, kaj se bo zgodilo.

Jedro Krishnamurtijevega učenja

Jedro Krishnamurtijevega učenja

Jedro Krishnamurtijevega učenja je vsebovano v trditvi, ki jo je izrekel leta 1929: ''Resnica je dežela brez poti.'' Do nje ne moremo priti skozi nobeno organizacijo, niti skozi vero, skozi dogmo, skozi duhovnika ali obred, skozi nobeno filozofsko znanje ali psihološko tehniko. Najti jo moramo skozi ogledalo odnosa, skozi razumevanje vsebine lastnega uma, skozi opazovanje in ne skozi intelektualne analize ali introspektivno seciranje. Kot varnostne ograje smo v sebi ustvarili predstave – religiozne, politične, osebne. Te se manifestirajo kot simboli, ideje, prepričanja. Breme tega obvladuje človekovo razmišljanje, odnose in vsakdanje življenje. To so vzroki naših problemov, kajti v vsakem odnosu ločujejo človeka od človeka. Človekovo zaznavo življenja oblikujejo koncepti, ki so v njegovem umu že uveljavljeni. Vsebina njegove zavesti je ta zavest. Ta vsebina je skupna vsemu človeštvu. Posameznik je ime, oblika in površinska kultura, ki jo je pridobil iz svojega okolja. Edinstvenost posameznika se ne nahaja v površinskem, temveč v popolni osvobojenosti od vsebine zavesti.

Svoboda ni reakcija; svoboda ni izbira. Človek se spreneveda, da je svoboden zato, ker ima izbiro. Svoboda je čisto opazovanje brez smeri, brez strahu pred kaznijo ali nagrado. Svoboda je brez motiva. Svoboda ni na koncu človekove evolucije, temveč se nahaja na prvi stopnici njegovega obstoja. Z opazovanjem začnemo odkrivati pomanjkanje svobode. Svobodo najdemo v zavedanju brez izbire našega vsakdanjega obstoja.

Mišljenje je čas. Mišljenje je rojeno iz izkušnje, znanja, kar je neločljivo od časa. Čas je človekov psihološki sovražnik. Naše delovanje temelji na znanju in zato času, tako je človek vedno suženj preteklosti.

Ko se človek začne zavedati gibanja njegove lastne zavesti, bo videl ločenost med mislecem in mišljenjem, opazovalcem in opazovanim, izkuševalcem in izkušnjo. Odkril bo, da je ta ločenost iluzija. Potem je samo čisto opazovanje, ki je vpogled brez vsake sence preteklosti. Ta brezčasovni vpogled povzroči globoko radikalno spremembo v umu. Totalna negacija je bistvo pozitivnega. Ko obstaja negacija vseh stvari, ki niso ljubezen – želje, užitek – potem obstaja ljubezen z njenim sočutjem in inteligenco.

Krishnamurti, 21. oktober, 1980

Kaj iščemo, nadaljevanje poglavja iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda.

Preden odkrijemo, kaj je končni cilj življenja, kaj vse to pomeni – vojne, sovraštvo med narodi, spori, celotna zmešnjava – moramo začeti s seboj, ali ne? Slišati je zelo preprosto, vendar je izredno težko. Da bi sledili sebi, videli, kako deluje naše mišljenje, moramo biti izredno budni, tako da pridemo takrat, ko začnemo vedno bolj budno spremljati zapletenosti našega lastnega razmišljanja, odzive in čustva, do večjega zavedanja, ne samo sebe, temveč tudi tistega drugega, s katerim smo v odnosu. Poznati sebe, pomeni preučevati se pri delovanju, ki je odnos. Težava je, ker smo tako nestrpni; Želimo napredovati, želimo doseči cilj in tako nimamo ne časa, ne priložnosti za proučevanje, opazovanje. Sicer pa se posvečamo različnim dejavnostim – služenju vsakdanjega kruha, vzgajanju otrok – ali pa si naložimo določene odgovornosti v različnih organizacijah; tako se na različne načine posvečamo, da skoraj nimamo časa za samorefleksijo, za proučevanje, za opazovanje. Torej je odgovornost reakcije resnično odvisna od nas in ne od drugega. Zasledovati po vsem svetu guruje in njihove sisteme, branje najnovejših knjig o tem in onem in tako dalje se mi zdi tako popolnoma prazno, tako popolnoma jalovo; kajti lahko tavate po vsem svetu, toda vrniti se boste morali k sebi. In, ker se nas večina popolnoma nič ne zaveda sebe, je izredno težko začeti videti proces našega razmišljanja, čutenja in delovanja.

Bolj se poznate, večja bo jasnost. Samospoznanje nima konca – ni dovršitve, ne pridete do zaključka. To je brezkončna reka. Ko začnemo to proučevati in se v to vedno bolj poglabljati, najdemo mir. Samo takrat, ko je um tih, skozi samospoznanje in ne skozi vsiljeno samodisciplino, samo takrat, v tej spokojnosti, v tej tišini, lahko nastane resničnost. Samo takrat je lahko blaženost, samo takrat je lahko ustvarjalno delovanje. In zdi se mi, da brez tega razumevanja, brez te izkušnje, zgolj z branjem knjig, s poslušanjem govorov, delanjem reklame, je to tako otročje - zgolj dejavnost brez mnogo pomena. Medtem pa takrat, če razumemo sebe in s tem dosežemo to ustvarjalno srečo, to izkušanje nečesa, kar ni od uma, morda lahko pride do transformacije v naših trenutnih odnosih in tako v svetu, v katerem živimo.

... nadaljevanje poglavja Kaj iščemo

... nadaljevanje poglavja Kaj iščemo, iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Moje mnenje je, da moramo, preden se podamo na potovanje iskanja resničnosti, iskanja Boga, preden lahko delujemo, preden lahko imamo kakršenkoli odnos z drugim, ki je družba, najprej začeti razumeti sebe. Smatram, da je najresnejša oseba tisti, ki se najprej popolnoma ukvarja s tem, in ne, kako prispeti do določenega cilja, kajti, če vi in jaz ne razumeva sebe, kako lahko pri delovanju v družbi, v odnosih, v vsem, kar počneva, izpeljeva transformacijo?

In to očitno ne pomeni, da je samospoznanje nasprotno ali ločeno od odnosov. In to očitno ne pomeni poudarek na posamezniku, meni, kot nasprotju množice, kot nasprotju drugega.

Kako lahko brez poznavanja sebe, brez poznavanja svojega lastnega načina mišljenja, zakaj razmišljate na določen način, brez poznavanja ozadja vašega pogojevanja in zakaj imate določena prepričanja o umetnosti in veri, o vaši deželi in vaših sosedih, o sebi, resnično premišljujete o čemerkoli? Brez poznavanja vašega ozadja, brez poznavanja vsebine vašega mišljenja in od kod prihaja – je zagotovo vaše iskanje skrajno prazno, vaše delovanje brez pomena, ali ne? Najsi ste Američan ali Hindujec ali kakršnakoli že je vaša vera, je tudi to brez pomena.

... nadaljevanje sledi

... nadaljevanje

... nadaljevanje poglavja Kaj iščemo iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Zato, preden iščemo nekaj stalnega, ali ni očitno potrebno razumeti iskalca? Ali se iskalec razlikuje od stvari, ki jo išče? Ko rečete: ''Iščem srečo'', ali se iskalec razlikuje od objekta njegovega iskanja? Ali se mislec razlikuje od misli? Ali nista skupen pojav in ne ločen proces? Zato je bistveno, ali ne, razumeti iskalca, preden poskusite odkriti, kaj on išče? Tako moramo priti do točke, kjer se resnično resno in globoko vprašamo, ali nam lahko mir, srečo, resničnost, Boga ali kar hočete, da nekdo drug? Ali nam lahko to nenehno iskanje, to hrepenenje da izredni občutek resničnosti, to ustvarjalno bivanje, ki pride, ko se resnično razumemo? Ali samopoznanje pride z iskanjem, s sledenjem nekoga drugega, s pripadanjem kakšni posebni organizaciji, z branjem knjig in tako dalje? Končno je to bistven problem, ali ne, da tako dolgo, dokler sebe ne razumem, nimam osnove za mišljenje in vse moje iskanje bo zaman. Lahko pobegnem v iluzije, lahko se izmuznem prepiru, razdoru, boju; lahko častim drugega; lahko iščem svojo odrešenje skozi nekoga drugega. Toda tako dolgo, dokler sebe ne poznem, tako dolgo, kot se ne zavedam totalnega procesa sebe, nimam osnove za mišljenje, naklonjenost, delovanje.

Toda to je zadnja stvar, ki jo želimo: sebe poznati. Zagotovo je to edini temelj na katerem lahko gradimo. Toda preden lahko gradimo, preden lahko spremenimo, preden lahko obsodimo ali uničimo, moramo poznati to, kar mi smo. Podajanje v iskanje, menjanje učiteljev, gurujev, prakticiranje joge, dihanja, izvajanje ritualov, sledenje mojstrov in vsega ostalega je popolnoma nekoristno, ali ne? Je brez pomena, čeprav prav ljudje, ki jim sledimo lahko rečejo: ''Preučujte se, kajti, kar smo mi, je svet. Če smo mi neznatni, ljubosumni, ničevi, lakomni – je to tisto, kar ustvarimo okrog sebe, je to družba, v kateri živimo.

... nadaljevanje sledi ...

Kaj iščemo?

...nadaljevanje poglavja Kaj iščemo iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Ali ne iščemo skozi vso to zmedo nekaj stalnega, nekaj trajnega, nekaj, čemur pravimo resnično, Bog, resnica, kar želite – ime ni pomembno, beseda zagotovo ni stvar. Torej, ne dovolimo se ujeti v besede. Pustimo to poklicnim lektorjem. V večini nas obstaja iskanje nečesa stalnega, ali ne, nečesa, česar se lahko oprimemo, nečesa, kar nam bo dalo jamstvo, upanje, trajno navdušenje, trajno gotovost, ker smo v sebi tako negotovi. Sebe ne poznamo. Veliko vemo o dejstvih, kaj pravijo knjige; toda mi ne vemo zase, nimamo neposredne izkušnje.

In kaj je tisto, kar imenujemo stalno? Kaj je tisto, kar iščemo, ki bo, ali za kar mi upamo, da nam bo dalo stalnost? Ali ne iščemo trajne sreče, trajne zadovoljitve, trajne gotovosti? Želimo nekaj, kar bo večno vztrajalo, kar nas bo zadovoljevalo. Če s sebe ogolimo vse besede in fraze in to dejansko pogledamo. To je tisto, kar želimo. Želimo stalen užitek, stalno zadovoljitev – ki ji pravimo resnica, Bog, ali kar hočete.

V redu, mi želimo užitek. Morda je to izraženo na zelo krut način, toda to je tisto, kar želimo – znanje, ki nam bo dalo užitek, izkušnjo, ki nam bo dala užitek, zadovoljitev, ki ne bo izginila naslednji dan. In poskušamo z različnimi zadovoljitvami in vse te izginejo; in sedaj upamo, da bomo našli popolno zadovoljitev v resničnosti, v Bogu. Zagotovo je to tisto, kar vsi iščemo, pametni in neumni, teoretik in dejanska oseba, ki se bori za nekaj. In, ali obstaja stalna zadovoljitev? Ali obstaja nekaj, kar je stalno?

Torej, če iščemo stalno zadovoljitev, ki ji rečemo Bog, ali resnica, ali karkoli hočete – ime ni pomembno – zagotovo moramo razumeti, ali ne, stvar, ki jo iščete. Ko rečete, iščem stalno srečo, - Boga, ali resnico ali, kar hočete, ali ni tako, da morate razumeti tudi stvar, ki poizveduje, raziskovalca, iskalca? Ker morda ne obstaja taka stvar, kot je stalna varnost, stalna sreča. Resnica je lahko nekaj popolnoma drugačnega, in mislim, da ona je popolnoma drugačna od tistega, kar vi vidite, kar si predstavljate, kar vi izražate.

... nadaljevanje sledi...