Vpraševanje Krishnamurtija

…nadaljevanje …
JS: Sedaj to primerjajte s tem, kar obstaja danes.
K: Kaj danes obstaja? Sem posameznik, izpolniti moram svoje lastne želje, svoje lastne impulze, svoje lastne instinkte, svoje lastne karkoli že in to ustvarja pustošenje.
JS: Torej želimo preoblikovati eno stanje v drugega.
K: Ne morete preoblikovati:
JS: V redu, kaj lahko storite?
K. Spremeniti, mutirati. Ne morete spremeniti ene oblike v drugo. Spoznajte resnico, da ste dejansko tudi preostanek človeštva. Gospod, ko boste to videli, ko boste to čutili v – če smem uporabiti besedo – v svojem črevesju, svoji krvi, potem se bo spremenila vaša celotna dejavnost, vaš drža, vaš način življenja. Potem boste imeli odnos, ki ne bosta dve, prepirajoči se, predstavi. Odnos, ki je življenje, živo, polno nečesa, lepote. Toda zopet smo nazaj pri izjemi.
JS: One obstajajo. Osredotočimo se na to.
K: Domnevajmo, gospod, da ste vi ena od izjem – samo domnevajmo. Kakšen je vaš odnos do mene, ki sem zgolj preprosta oseba? Ali imate z mano kakšen odnos?
JS: Sva ista vrsta.
K: Da, toda stopiti morate iz tega, vi ste izjema. O tem govoriva. Vi ste izjema in jaz nisem, drži? Kakšen je vaš odnos z mano? Ali ga imate? Ali pa ste zunaj in mi poskušate pomagati?
JS: Ne, z vami imam odnos in odgovornost, kajti vaše blagostanje bo vplivalo na moje blagostanje. Najino blagostanje je eno in isto.
K: Toda vi ste izjema, vi ne kopičite psihološke stvari. Ste zunaj kategorije, jaz pa ves čas, saj veste, vse zbiram. Obstaja velika razlika med svobodo in človekom v zaporu. Sem v zaporu, ki ga sam ustvarjam, ki ga ustvarjajo politiki, knjige in vse ostalo. Sem v zaporu in vi niste, ste svobodni. In rad bi bil biti takšen kot ste vi.
JS: Rad bi vam pomagal, da se osvobodite.
K: Zatorej, kakšen je najin odnos? Pomočnik? Ali pa imate resnično sočutje, ne zame, temveč njegov žar, dišavo, globino, lepoto, vitalnost in inteligenco sočutja, ljubezni. To je vse. To bo veliko bolj pomagalo, kot pa vaša odločitev, da mi pomagate.
JS: Tu se popolnoma strinjava. Tako tudi sam vidim izjemo. Vidim izjemne posameznike, ki posedujejo lastnost sočutja.
K: In misel ne more ustvariti sočutja.
JS: Ono obstaja.
K: Kako lahko obstaja, ko imam v svojem srcu sovraštvo, ko želim nekoga ubiti, ko se sam sebi smilim? Preden se pojavi sočutje, moramo biti osvobojeni vsega tega.
JS: Sedaj se osredotočam na izjeme. In ali imajo izjeme v svojih srcih sovraštvo?
K: Gospod, to je tako kot sonce, sončna svetloba ni moja ali vaša. Deliva si jo. Toda v trenutku, ko je to moja svetloba, to postane otročje. Torej, vse, kar lahko storite je, da ste kakor sonce, in mi dajete sočutje, ljubezen, inteligenco in nič več – nikar ne recite, stori to, ne stori ono – ker potem padem v zanko, ki so jo ustvarile cerkve in religije. Svoboda pomeni, gospod, da si zunaj zapora – zapora, ki ga je zase ustvaril človek. In vi, ki ste svobodni, bodite zunaj. To je vse. Nič več ne morete storiti.
JS: Rekli ste nekaj zelo pozitivnega, zelo pomembnega, zelo pomenljivega. Slišal sem, da ste rekli, da obstajajo ljudje, skupina posameznikov, ki posedujejo te lastnosti izžarevanja nečesa, kar lahko pomaga preostanku človeštva.
K: Vendar, vidite, da obstaja celoten koncept – ne bom se v njega poglabljal, je preveč nepomemben – da obstajajo ljudje, ki pomagajo, ne vodijo, ki ti rečejo, kaj naj storiš, in potem vse to postane tako neumno. To naj bo preprosto kot je sonce, sonce, ki daje luč. Če se želiš usesti na sonce, se usedeš, če se ne želiš, ostaneš v senci.
JS: Torej je to ta vrsta razsvetljenja.
K: To je razsvetljenje.

Vpraševanje Krishnamurtija

… nadaljevanje …
JS: Morate znati ločiti med tem, kar snemate in tistim, kar ne snemate.
K: Spomin je selektiven.
JS: Da, in zato sem za izražanje tega uporabil ta šaljiv način: vi izberete tako, da spravite nekatere stvari v spomin in nekatere v ''pozabljenje''. Odbiramo to, kar izberemo.
K: Jaz moram snemati, kako vozim avto, kako govorim jezik. Če se moram naučit neke spretnosti, to moram snemati. V fizičnem svetu moram snemati, kako grem od tu do moje hiše ali v Pariz, moram storiti različne stvari in vse to moram snemati. Toda sprašujem, zakaj bi morali snemati katerikoli psihološki dogodek celo, ko ta poudari jaz, ''mene'', egocentrično dejavnost in vse ostalo?
JS: Torej, ukvarjajmo se za trenutek s tem, saj se zdi, da je to zelo pomembno za tisto, o čemer govorite in za to, na kar sem prej mislil, ko sem uporabil besedo ''samoobvladovanje''. Mislim, da govoriva o isti vrsti pojava, morda potrebi, da se osvobodimo tistih življenjskih izkušenj, ki nas delajo maščevalne, ki nam otežujejo, da bi se pridružili in povezali s tistimi, ki so nas morda v preteklosti prizadeli. In to sedaj vidimo med narodi, religioznimi skupinami in drugimi, ki so nezmožni oprostiti sedanji generaciji, ki nima nič skupnega z dogodki, ki so se zgodili enkrat v preteklosti.
K. Da, gospod.
JS: Sedaj se začenjamo približevati vprašanju, ki sem ga prej postavil: kaj je to, kar moramo storiti, kar naj bi sedaj storili, da bi opravili z vzrokom posledic, ki se jim želimo izogniti? To ste identificirali kot psihološko, ker je znotraj človeškega uma.
K: Prva stvar, ki bi jo povedal je, nikar se z ničemer ne istovetite – s skupino, z deželo, z Bogom, z ideologijami. Ne se istovetiti. Kajti tisto, s čimer se istovetite, mora biti zavarovano – vaša dežela, vaš Bog, vaši sklepi, vaše izkušnje, vaša nagnjenja. To poistovetenje je oblika egocentrične dejavnosti.
JS: Zaradi argumenta domnevajmo, da obstaja potreba za našo povezanost s stvarmi ali drugega z drugim. To je osnova za religijo – pomen besede ''religio'' je skupaj povezati – in obstaja potreba, ki jo imajo človeška bitja po odnosu. Pa vendar lahko z lahkoto vstopimo v odnose, ki so škodljivi, ki so v resnici samouničevalni. Torej, ali je mogoče sebe usmeriti k tisti vrsti odnosa, ki, če je razvit, nam dovoli, da opustimo tiste, ki so škodljivi? Na primer najbolj temeljni odnos je do samega sebe, ne v egoističnem smislu, temveč do samega sebe kot pripadnika človeške vrste in do drug drugega.
K: To je, moj odnos kot človeškega bitja z ostalim človeštvom. Torej, samo trenutek. Odnos pomeni dva: moj odnos z vami, z drugim. Toda jaz sem človeštvo, nisem ločen od mojega brata onstran oceana.
JS: Niste.
K: Jaz sem človeštvo. Zato, če posedujem to kvaliteto ljubezni, sem vzpostavil odnos, to je odnos.
JS: Mislim, da obstaja. Mislim, da ga imate in vaši bratje onkraj oceana ga imajo, ta obstaja v vseh deželah sveta, toda prav tako smo naučeni, da sovražimo. Naučeni smo, da drug drugega sovražimo. Naučeni smo, da se ločimo od drugih.
K: Gospod, ne samo naučeni, temveč ali ne obstaja ta občutek posesivnosti, v katerem sta varnost in zadovoljstvo? Posedujem svojo lastnino, posedujem svojo ženo, posedujem svoje otroke, posedujem svojega Boga. Poskušam reči, da je ta občutek procesa osamitve v nas tako močan, da se ne moremo izuriti, da bi se ga rešili. Pravim, spoznajte dejstvo, da ste preostanek človeštva, za božjo voljo, spoznajte!
JS: Torej, kar vi pravite je, da sva oba posameznika in prav tako povezana s preostalim človeštvom.
K: Ne, pravim, da nisva posameznika. Vaše razmišljanje ni vaše. Vaša zavest ni vaša, kajti vsako človeško bitje trpi, vsako človeško bitje gre skozi pekel, nemir, zaskrbljenost, agonijo, vsako človeško bitje, najsi iz zahoda ali vzhoda, severa, juga, gre skozi to. Torej, mi smo človeška bitja, ne, jaz sem ločeno človeško bitje, povezano z drugimi človeškimi bitji. Sem preostanek človeštva. In če spoznam to dejstvo, drugega ne bom ubil.
…nadaljevanje …

Vpraševanje Krishnamurtija

... nadaljevanje …
K: Gospod, nikoli ne začnemo, kot v budizmu in hinduizmu, z dvomom. Dvom je izreden dejavnik. Toda mi ga ne uporabljamo, ne dvomimo v to, kar se okrog nas dogaja.
JS: To je zelo nezdravo. Zdrav dvom je potreben. Prej moramo dvomiti kot sprejeti odgovore, ki so nam bili dani.
K: Skepticizem, seveda. Torej nobeden drug se ne more odzvati na moje probleme. Sam jih moram razrešiti. Torej, ne ustvarjajte problemov. Ne bom začel s tem. Um, ki je izurjen, da rešuje probleme, vedno najde probleme. Toda če um ni izurjen in izobražen za reševanje problemov, je problemov osvobojen. Lahko se z njimi sooči, toda v bistvu je svoboden.
JS: Obstajajo možgani, če želite, nekateri umi, ki ustvarjajo probleme in nekateri, ki jih rešujejo. To, kar sedaj sprašujete, je; ali lahko rešimo odločilni problem, s katerim se soočamo, ki je: ''Ali se lahko nadaljujemo kot vrsta?'' Ali pa se bomo u ničili?
K: Da, zato sem prej navedel smrt, umreti stvarem, ki sem jih psihološko zbral.
JS: Sprejeti moramo smrt tistih stvari iz preteklosti, ki nimajo več nobene vrednosti in dovoliti rojstvo tistih novih stvari, ki so nujne za novo prihodnost. Popolnoma se strinjam, da se mora preteklost končati. Vojna se mora končati.
K: Možgani seveda morajo beležiti, toda možgani nenehno beležijo. To je snemanje in potem vrtijo posnetek.
JS: To je nenehno snemanje in prepoznavanje. To je prepoznavanje. Je ponovno preiskovanje tistega, kar že poznajo. Sedaj moramo na tem mestu pravočasno prepoznati, kaj se je zgodilo v preteklosti in se zavedati, da mora obstajati novi način.
K: Kar pomeni, ne snemajte. Zakaj bi snemali? Jezik in tako dalje, to izpustimo, toda zakaj bi snemal karkoli psihološkega? Domnevno ste me prizadeli. Rekli ste mi nekaj grobih stvari, zakaj naj bi to snemal?
JS: Jaz bi pregnal to v to, čemur pravim ''pozabljenje''.
K: Ne, zakaj bi to snemal? Ali pa mi nekdo laska, zakaj bi to snemal?Kako dolgočasno se je odzivati po enakem starem vzorcu!
JS: To se samo snema, toda to moramo pregnati.
K: Ne, glejte gospod, ali je mogoče, da sploh ne bi snemali. Mislim psihološko, ne na snemanje vožnje z avtomobilom ali tega ali onega, temveč da psihološko ne bi nič snemali.
JS: Ali lahko to storite.
K: Seveda.
… nadaljevanje …

Vpraševanje Krishnamurtija

… nadaljevanje ….
JS: Dobro, ker se strinjam, kaj je lahko končen namen in ker se strinjam, da moramo začeti tu in sedaj …
K: Da, gospod. Spremeniti sedaj in ne čakati, da vas bo evolucijo zadušila.
JS: Evolucija se lahko začne sedaj.
K: Če želite to tako izraziti. Evolucija v smislu premikanja od tega, zrušitev tega v nekaj, česar misel ne more načrtovati.
JS: Ko uporabim frazo ''evolucija se lahko začne sedaj'', govorim o mutaciji.
K: Mutaciji. Se strinjam. Mutacija ni evolucija.
JS: Toda dodal bom še en dejavnik, ki se mi zdi pomemben. Verjamem, da nekateri posamezniki vidijo svet, kot ga vidiva midva, poleg naju so še drugi, ki vidijo težave in rešitev, o kateri vi govorite. Omenimo take posameznike kot izjemne, izredne. Morda o njih celo mislimo kot o nenavadnih, mutantih, če želite.
K: Biološki spački. (smeh)
JS: Če želite. Na nek način radovedni, različni od ostalih. Ali bi jih lahko skupaj zbrali; ali bi jih lahko izbrali? Bodo izbrali drug drugega in se zbrali?
K: Da. Prišli bodo skupaj, ne bodo izbrali drug drugega.
JS: Besedo uporabljam v smislu priti skupaj, ker obstaja nek občutek prepoznanja, nekaj, kar jih vleče skupaj. Neki mehanizem samo-izbora. Torej, ali si lahko predstavljate, da je to nekaj drugega?
K: Morda malo.
JS: Ali si lahko predstavljate, da je lahko še kaj drugega?
K: Ne predstavljam. Ali to lahko izrazimo na ta način? Smrt je eden od najbolj izrednih dejavnikov v življenju. Izogibamo se pogledu nanjo, ker se bojim tega, kar ona je. Oprijemamo se stvari, ki jih poznamo in jih ne želimo spustiti, ko umiramo. Ne moremo jih vzeti s seboj, toda in tako naprej in tako naprej. Torej, umreti vsem stvaren, na katere sem navezan. Umreti, ne reči: ''Kaj se bo zgodilo, ko umrem? Ali je tam kakšna nagrada?'' Kajti, če smrt in življenje ne gresta skupaj …
JS: Da. Smrt je del življenja.
K: Smrt je del življenja, toda samo nekaj se jih premika v to smer.
JS: Se strinjam. Sedaj govoriva o nekaj izrednih posameznikih.
K: In ti izredni posamezniki – jaz nisem pesimist ali optimist – samo gledam dejstva – ali so vplivali na človeštvo?
JS: Ne dovolj. Ne še. Moje mnenje je, da če nekaj v zvezi s tem storimo zavestno in preudarno, lahko s tem to pospešimo.
K. Toda zavestno in preudarno je lahko drugačno nadaljevanje samo-osredotočanja.
JS: Ta del pogojevanja ne smemo vključiti. To mora biti izključeno. To mora biti osredotočenost na vrsto, če želite, na človeštvo. To ne more biti ista samo-osredotočenost, na katero ste vi do sedaj opozarjali. To bo mutacijski dogodek.
K: Da, gospod. Konec samo-osredotočenosti. Vi veste, da v Indiji menihi in nune in sanjasiji to poskušajo storiti z meditacijo, s pridruževanjem drugim, z odpovedovanjem svetu. Ko sem bil enkrat v Kašmirju, sem hodil za skupino menihov, bilo jih je okrog ducata. Bila je čudovita dežela, z reko na eni strani, rožami, pticami in izredno modrim nebom. Vse se je resnično smejalo, Zemlja se je smehljala. In ti menihi niso nikoli ničesar pogledali. Njihove glave so bile sklonjene, ponavljali so neke besede v sanskrtu – nisem mogel razbrati, katere so bile – in to je bilo vse. Nadeli so si plašnice in rekli: ''Tam je varnost.'' To je tisto, kar počnemo religiozno, politično. Sebe lahko gromozansko zavajamo. Zmota je eden od naših dejavnikov.
JS: Zmota in zanikanje, tajitev.
… nadaljevanje …

SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA

… nadaljevanje …
K: Ponovno bi rad poudaril, da obstajajo izjeme, toda ogromna večina, ki na ta način ne gleda na stvar, izbira vlade, predsednike, ministrske predsednike ali totalitariste, ki vse zatirajo. Torej, ko večina te izvoli, ali si pridobi moč manjšina in narekuje drugim, smo prepuščeni njihovi milosti, smo v njihovih rokah, celo najbolj izjemni ljudje. Do sedaj tega niso storili, toda lahko rečejo: ''Tu ne morete več govoriti, ali pisati, ali priti sem.'' Istočasno obstaja potreba, da bi našli varnost, da bi nekje našli neko vrsto miru.
JS: Ali hočete reči, da tisti, ki sedaj vladajo, vodijo, niso dovolj modri?
K:Oh, očitno, gospod.
JS: Ali bi rekli, da obstajajo nekateri, ki imajo modrost, ki je potrebna za vodenje in upravljanje?
K: Ne, ko množica ljudi želi, da jo vodi nekdo, ki ga izvolijo ali pa tirani, ki jih ne izvolijo. Kar v resnici sprašujem je: kako je človek, človeško bitje, ki ni več ''posameznik'' – za mene individualnost ne obstoja, mi smo človeška bitja, smo človeštvo …
JS: Prav, smo člani vrste, smo celice človeškega rodu.
K: Mi smo človeštvo, naša zavest ni moja, to je človeški um, človeško srce, človeška ljubezen. Vse to je človeško. In s poudarjanjem, kot to počnejo sedaj, se izpolnjuje posameznik, počne, vse, kar si želi početi, poznate vso stvar, ki uničuje človeški odnos.
JS: Da, to je temeljno.
K: Ljubezen ne obstaja, v vsem tem ni sočutja. Le ogromna množica, ki se premika v brezupno smer in voli te izredne ljudi, da bi jo vodili. In oni jo vodijo v uničenje. Moje stališče je, da se to dogaja ponovno stoletje za stoletjem. In razen če ste resni, se vdate, temu obrnete hrbet. Poznam nekaj ljudi, ki so mi rekli: ''Bodite no pametni, človeka ne morete spremeniti, odidite, odnehajte. Pojdite v Himalajo in prosjačite in živite in umrite.'' Jaz ne čutim tako.
JS: Tudi jaz ne.
K: Seveda ne. Vse to se jim zdi brezupno. Kar se mene tiče, mislim, da to ni brezupno niti polno upanja. Pravim, da je to stanje stvari, da se morajo spremeniti.
JS: To je resničnost.
K: In spremeniti takoj.
JS: Točno. Prav, s tem se strinjam in kam gremo od tu?
K: Ne morem iti zelo daleč, če ne začnem zelo blizu? ''Zelo blizu'' je to.
JS: Prav, začnimo prav tu, prav tu. Kaj bomo storili?
K: Če ne začnem prav tu, temveč začnem tamle, ne morem storiti nič. Tako začenjam tu. Sedaj sprašujem: ''Kdo je ta ''jaz'', ki se za vse to bori? Kdo je ''jaz'', kdo je sebstvo? Kaj me sili, da se na ta način vedem, zakaj tako reagiram. Mi sledite, gospod?
JS: Da, razumem.
K: Tako začenjam sebe videti, ne teoretično, temveč v ogledalu odnosa z mojo ženo, z mojimi prijatelji, kako se vedem, kako razmišljam, in v tem odnosu začenjam videti, kaj sem.
JS: Da, sebe lahko vidite le skozi odsev v drugem.
K: Skozi odnos. V njem je lahko naklonjenost, lahko je jeza, lahko je ljubosumje. V vsem tem odkrivam pošastno bitje, ki se v meni skriva, vključno s predstavo, da je v meni nekaj duhovnega, vse to začenjam odkrivati. Slepila in laži, v katerih živi človek. In v tem odnosu vidim, da če želim spremeniti, razbijem ogledalo. Kar pomeni, da razbijem vsebino moje celotne zavesti. In morda iz tega razbijanja vsebine pride ljubezen, sočutje, inteligenca. Ne obstaja druga inteligenca kot inteligenca sočutja.
… nadaljevanje ….

SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA

… nadaljevanje …
JS: To je izziv.
K: Torej pravim, za božjo voljo, zbudimo se k temu, ne k sredstvom, ne h koncu.
JS: Z vami delim to stališče glede tega, kje leži rešitev in da je to morda najtežja stvar, s katero se soočajo človeška bitja. Zato je to ostalo za konec. Storili smo vse lahke stvari, kot je upravljanje z umetno inteligenco, toda ne da bi razvili našo lastno. To je razumljivo, ker smo v nekem pogledu tako vzrok kot posledica.
K: Vzrok postane posledica in posledica postane vzrok in tako dalje, ostajamo v tej verigi.
JS: Da, torej, odkar smo na točki, na kateri lahko človeški rod izumre, se mi zdi, da je edina iznajdba, če lahko uporabim to besedo, ki jo čakamo, najti sredstva za urjenje obvladovanja samega sebe pri vseh dejavnikih in pogojih in okoliščinah, ki povzročajo vojno.
K: Sprašujem se, to je morda nepomembno, toda vi veste, da je svet nagnjen k užitku. To vidite v Ameriki bolj kot kjerkoli drugje.. velikansko gonjo za užitkom, za športom, se ves čas zabavati. Učenci tukaj v šoli se želijo zabavati, ne učiti. Greste na Vzhod in tam se želijo učiti.
JS: To je lahko tudi zabavno.
K: Da, seveda. Človeka žene, da bi našel in nadaljeval z zabavo. Očitno je to zgodovinski proces: užitek najsi bo v cerkvi, maši, vsem cirkusu, ki se dogaja v imenu vere, ali na nogometnem polju, vse to obstaja od starega veka. Zabava s specialisti je morda ena od naših težav, saj poznate ta celotni svet zabavnikov. Vsaka revija je oblika zabave, z nekaj dobrimi članki tu in tam. Torej človekovo gonilo ni zgolj pobeg pred strahom, temveč gonja za užitkom. Spadata skupaj, kot dve strani istega kovanca. Toda mi pozabljamo drugo stran, strah, in zasledujemo užitek. To je morda eden od razlogov zakaj prihaja kriza.
JS: To ne bo prvič, da bo vrsta izumrla. Mislim, da moramo vprašati, ali obstajajo neke kulture ali družbe, ki bodo imele več možnosti nadaljevanja kot druge, in ki imajo značilnosti in lastnosti, potrebne za premagovanje težav in šibkosti, na katere ste opozorili. Zdi se mi, da napovedujete čas velikih težav in velike nevarnosti. In poudarjate razlike, ki obstajajo med ljudmi in kulturami in posamezniki in nekateri od njih so morda izjemni, ki bodo preživeli in vztrajali po holokavstu. .
K: To pomeni, da bosta eden ali dva, ali pol ducata ljudi preživelo vso to zmešnjavo. Ne, s tem se ne morem strinjati.
JS: Tega ne priporočam. Preprosto slikam predstavo, število, kvaliteto in kvantiteto tega, tako, da bi ljudi ozavestil glede njihove odgovornosti, kar se tiče te prihodnosti.
K: Gospod, odgovorni niste le za svojo majhno družino, temveč ste kot človeško bitje odgovorni za preostalo človeštvo.
JS: Mislim, da sem vam pokazal naslov govora, ki sem ga imel v Indiji, ki je bil ''Ali smo dobri predniki?'' Kot predniki smo odgovorni za prihodnost. Popolnoma se strinjam z vašim pogledom. In prej, ko se tega zavemo in se začnemo zavestno usmerjati k temu kot neposredni grožnji, tem boljše.
… nadaljevanje …

SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA

… nadaljevanje …

Vojna? In kako jaz, če sem starš, kako vse to gledam? Kako se prebuditi, kako se zavedati vsega tega, kar se dogaja in odnosa naših otrok do tega, kar se dogaja. In če oni ne spremenijo, se bo ta stvar nadaljevala v neskončnost.
JS: Zato je sprememba nujna. Kako jo izpeljati?
K: To jaz sprašujem. Sprememba je nujna. Toda, če je sprememba odvisna od evolucije, kar pomeni čas in vse ostalo, bomo sebe uničili.
JS: Mislim, da moramo preudarno in zavestno pospešiti evolucijski proces. Do sedaj smo se ravijali nezavedno, kar je vodilo do pogojev, ki ste jih ravnokar opisali. Zgoditi se mora nova, drugačna vrsta spremembe, sprememba v naši zavesti, v kateri uporabljamo našo inteligenco.
K: Se strinjam, gospod. Torej sprašujem, kaj so vzroki tega? Če lahko najdem vzrok, vsak vzrok ima konec. Če lahko odkrijem vzrok ali več vzrokov, ki so pripeljali človeška bitja v sedanje stanje, potem se lahko z njimi spopadem.
JS: Dovolite mi, da predlagam drugačen način gledanja na to. Domnevajmo, zavoljo argumenta, da bodo vzroki, ki so vodili do tega, vztrajali, razen, če ne bo neko zunanje posredovanje uveljavilo spremembo smeri. Dovolite mi, da predlagam možnost gledanja na pozitivne elemente v človeškem bitju, možnost krepitve le teh.
K: To pomeni čas.
JS: Vse v človeški domeni se dogaja v času. Predlagam, da pospešimo ali skrajšamo čas, da to ne prepuščamo zgolj času in naključju, da začnemo posredovati pri naši lastni evoluciji do te mere in postanimo soustvarjalci naše evolucije.
K: Razumem. Sedaj postavljam vprašanje, ki morda nima odgovora – sam mislim, da ga ima – ki je, ali se lahko čas konča? Ta način mišljenja, ki pomeni, daj mi še nekaj dni preden me zakolješ. V teh nekaj dneh se moram spremeniti.
JS: Mislim, da se čas konča v sledečem smislu: preteklost se konča in začne se prihodnost.
K: Kar pomeni kaj? Da se preteklost konča, kar je ena najbolj zapletenih stvari, spomin, znanje, želje, upanje, vse to se mora končati.
JS: Naj dam primer prenehanja nečesa in začenjanja nečesa novega. Ko smo opazili, da je zemlja okrogla in ne ravna, je bila sprememba v zaznavi. Ista stvar se je zgodila, ko je postalo očitno, da je zemlja tista, ki se vrti okrog sonca.
K: Gospod, moje vprašanje je: ali je čas sovražnik ali pomoč? Človeški možgani imajo tehnološko neskončno zmožnost, toda ni videti, da uporabljamo to izredno zmožnost znotraj.
JS: Osredotočimo se na to. To je osrednja težava. Se strinjam.
K: Da, to je tisto, kar sam pravim. Če bi osredotočili to ogromno energijo na to, bi se takoj spremenili.
JS: Takoj, točno
K: Torej, kaj bo prisililo človeka, da osredotoči to zmožnost, to energijo, to gonilo na to eno točko, vsebino njegove zavesti? Žalost mu ni pomagala, boljša komunikacija mu ni pomagala, dejstvo je, da mu ni nič pomagalo – Bog, cerkev, vere, boljši državnik, zadnji guru, nič od tega.
JS: Drži.
K: Torej, ali lahko odrinemo vse to na stran in nismo odvisni od nikogar, znanstvenikov, doktorjev, psihologov, nikogar?
JS: Kar pravite je, da sredstva za dosego tega, kar imate v mislih, še nismo iznašli.
K: Ne mislim, da je to vprašanje sredstev, sredstva so konec.
JS: To sprejemam.
K: Zato ne iščite sredstev. Spoznajte, da vam ti ljudje niti malo niso pomagali; nasprotno, vodili so vas po napačni poti. Torej jih zapustite.
JS: Oni niso sredstva. Kajti ne služijo koncem, o katerih govorimo.
K: Zunanje avtoritete niso sredstva, torej poglejmo znotraj. Gospod, to zahteva izjemen – nerad uporabljam to besedo – ''pogum'', toda ta pomeni stati sam, biti neodvisen ali nenavezan na karkoli. In kdo bo to storil? Samo eden ali dva?

... nadaljevanje ...