Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

... nadaljevanje …
Živimo po odnosih. Lahko živite v Himalaji, ali v samostanu, ali sami v majhni koči ali palači, toda ne morete živeti brez odnosa. Odnos pomeni 'biti v zvezi', 'biti v stiku', ne samo telesno ali spolno, temveč biti popolnoma v stiku z drugim. Celo v najbolj intimnem odnosu – moški in ženska – vsak išče njegovo ali njeno posebno ambicijo, posebno izpolnitev in svoj lastni način življenja kot nasprotje drugemu, kot dve vzporedni črti, ki se nikoli ne srečata. V tem odnosu je vedno spor. Soočite se z dejstvom.
In kaj med dvema človeškima bitjema ustvarja spor? V vašem odnosu z vašo ženo, z vašim možem, z vašimi otroci – kar je najbolj intimen odnos – kaj je to, kar ustvarja spor? Vprašajte se, gospodje. Ali ne drži, da imate o svoji ženi predstavo in ona ima predstavo o vas? Ta predstava je bila v kratkem času ali v zelo dolgem obdobju zelo zelo pazljivo zgrajena. To nenehno snemanje možganov v odnosu z drugim je podoba, ki ste jo ustvarili o svoji ženi ali o svojem možu. In ta podoba deli. In posebno, ko živite v isti hiši z vsem tem hrupom, od tega pobegnete tako, da postanete menih ali karkoli drugega. Toda tudi tam imate svoje lastne probleme, svoje lastne želje, svoja lastna iskanja, ki ponovno postanejo spor.
Torej, ali lahko živite brez ene same predstave o drugem? Nimate sploh nobene predstave. Ste to kdaj poskusili? Poglejte logiko tega, zdravo pamet tega, da kakor dolgo se nadaljuje mašinerija ustvarjanja podob, snemanje žalitve ali laskanja, to o drugem ustvarja predstavo in ta predstava je dejavnik delitve. Torej, ali je mogoče živeti brez ene same predstave? Potem boste odkrili, kaj je resničen odnos, ker potem v odnosu spor sploh ne bo ostajal. In to je nujno potrebno, če naj razumemo omejitve mišljenja in preiskujemo celosten način življenja, ki je popolnoma ne-razdrobljen.
Drugi dejavnik v naših življenjih je, da smo od otroštva vzgajani, da imamo probleme. Ko nas pošljejo v šolo, se moramo naučiti kako pisati, kako brati in še vsega ostalega. Kako pisati, postane otroku problem. Prosim, sledite temu pazljivo. Matematika postane problem, zgodovina postane problem, kakor tudi kemija. Tako je otrok od otroštva izšolan živeti s problemi, s problemom Boga, s problemom ducata stvari. Tako so naši možgani pogojeni, vzgajani, izšolani živeti s problemi. To delamo od otroštva. Kaj se zgodi, ko so možgani izšolani v problemih? Nikoli ne morejo rešiti problemov; lahko samo ustvarijo več problemov. Ko so možgani vzgajani imeti probleme, živeti s problemi, rešijo en problem in v sami rešitvi tega problema ustvarijo več problemov. Od otroštva smo vzgajani, izšolani živeti s problemi in zato, ker smo osredotočeni na probleme, nikoli ne moremo popolnoma rešiti kakšnega problema. Samo svobodni možgani, ki niso pogojeni s problemi, lahko rešijo probleme. Imeti ves čas probleme je eno od naših nenehnih bremen. Zato niso naši možgani nikoli tihi, svobodni za opazovanje, za gledanje.
Tako sprašujemo: Ali je mogoče ne imeti nobenega problema, temveč se soočiti s problemi? Toda za razumevanje teh problemov in njihovo popolnoma razrešitev morajo biti možgani svobodni. Poglejte logiko tega, kajti logika je nujna, razumnost je nujna in samo takrat gremo lahko onkraj razumnosti, onkraj logike. Toda, če niste logični, korak za korakom, potem se lahko ves čas varate in končate v neki vrsti iluzije. Torej, da bi odkrili način življenja v katerem bi se lahko soočili s problemi, jih razrešili, in se v njih ne ujeli, zahteva veliko opazovanja, pozornosti in zavedanja videti, da se niti za sekundo ne varate.
Prvič, obstajati mora red. In red se začne samo, ko ni problemov, ko obstaja svoboda – ne svoboda, da počnete, kar hočete; to sploh ni svoboda. Izbrati med enim in drugim gurujem, ali med eno in drugo knjigo – to je zgolj druga oblika zmede. Ko obstaja izbira, ne obstaja svoboda. In izbira obstaja samo takrat, ko so možgani zmedeni. Ko so možgani jasni, potem izbira ne obstaja, temveč samo neposredna zaznava in pravo delovanje.
… nadaljevanje ..

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Torej moramo preiskovati, kaj je razmišljanje in zakaj je razmišljanje postalo tako izjemno pomembno. Razmišljanje ne more obstajati brez spomina. Če ne bi bilo spomina, ne bi bilo mišljenja. Naši možgani - ki so eno z vsem ostalim človeštvom in ne ločeni mali možgani – so pogojeni z znanjem, s spominom. In znanje, spomin temelji na izkušnji, tako v znanstvenem svetu kot v subjektivnem svetu. Naše izkušnje, ne glede na to, kako subtilne, kako duhovne in kako osebne so, so vedno omejene. Tako je naše znanje, ki je rezultat izkušnje, tudi omejeno. In mi vedno bolj dodajamo; in kjer je dodajanje, je tisto, kar je bilo dodano, omejeno. Torej, pravimo, da je zato, ker je izkušnja omejena, znanje vedno omejeno, tako v sedanjosti kot v preteklosti ali v prihodnosti.
In znanje pomeni spomin – spomin imamo tako v računalniku kot v možganih. Torej so možgani spomin. In ta spomin usmerja misel. To je dejstvo. Tako je misel vedno omejena. Drži? Tu je logično, razumsko, ne nekaj izmišljenega; to je tako. Izkušnja je omejena. Zato je omejeno znanje.
Potem vprašamo: Ali obstaja kakšna druga dejavnost, ki ne deli, ki ne drobi, ki ne razpade?
Ali obstaja celovita dejavnost, ki nikoli ne loči – kot mene in tebe? Delitev je tista, ki ustvarja spor. Torej, kako boste to sami odkrili, videli, da je misel delilna, da misel ustvarja spor, da je misel ustvarila družbo in vas potem ločila od družbe, ki ste jo ustvarili? Misel je edino orodje, ki smo ga do sedaj imeli. Lahko rečete, da obstaja drugo orodje, ki je institucija. Toda to je lahko nerazumno; lahko iznajdete karkoli in živite v iluziji.
Tako zelo resno sprašujemo, ali razumemo naravo misli in ali obstaja kako drugačno delovanje ali način življenja, ki ni nikoli razdrobljen, nikoli ločen na svet in mene in mene in svet. Ali obstaja takšno stanje možganov ali stanje ne-možganov, ki je popolnoma celovito, celostno?
Če ste resni, če ste svobodni, boste odkrili. Odvreči morate vse, kar ste nakopičili, ne fizično – prosim, ne zavrzite vašega bančnega računa – temveč psihološko dajte na stran vse, kar ste zbrali. To bo zelo težko. To pomeni, da mora biti svoboda. Veste, da beseda svoboda etimološko pomeni tudi ljubezen. Kjer obstaja svoboda, brezmejna in tako nezaslišano globoka, obstaja tudi ljubezen. In da bi to odkrili ali na to naleteli s celostnim načinom življenja, v katerem ni sebičnosti, mora obstajati osvobojenost od prepirov, od sporov v odnosih.
... nadaljevanje sledi ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Torej, da bi se soočili z nasiljem, mu morate posvetiti pozornost in ne od njega bežati. Morate videti, kaj to je, videti nasilje med moškim in žensko, spolno in drugačno. Ali ni nasilje, ko poskušate čim več doseči, ko 'postajate' več in več. Nasilje videti in od njega ne bežati, ali ga poskušati potlačiti ali ga transcendentirati – vse to pomeni nasilje.
Živeti z njim, ga gledati, v resnici ga čuvati, in ga ne, v skladu s svojim hotenjem, ugajanji in neugajanji, prevajati. Samo gledati in opazovati z veliko pozornostjo. Ko nečemu popolnoma posvetite pozornost, je to podobno prižiganju močne luči in potem vidite vse kvalitete, subtilnosti, zapletenosti – celoten svet nasilja. Ko nekaj zelo jasno vidite, to mine. Toda vi odklanjate, da bi stvari jasno videli.
Tako sprašujemo: Kdo je ustvaril ta spor med človeškimi bitji, med človeškimi bitji in okoljem, bogovi in vsem drugim? Ali ste kdaj preučili, zakaj o sebi razmišljate kot o posamezniku? Vaša zavest je podobna zavesti vsakega drugega človeškega bitja. Vi trpite, ste osamljeni, se bojite in iščete užitek in se izogibate bolečini. Enako je z vsakim človeškim bitjem na tej zemlji. To je dejstvo, psihološko dejstvo. Lahko ste visoki, lahko ste temni, lahko ste svetli, toda vse to je zunanje šopirjenje podnebja, hrane, in tako dalje. Tudi kultura je zunanja. Toda psihološko, subjektivno je naša zavest skupna, eno z vsemi drugimi človeškimi bitji. To vam morda ni všeč, toda to je dejstvo. Torej psihološko niste ločeni od ostalega človeštva. Vi ste človeštvo. Ne recite: 'Da.' Zgolj sprejemanje tega kot ideje je brez pomena. To je strahovito dejstvo, da ste vi ostalo človeštvo in ne nekdo ločen. Lahko imate boljše možgane, ste bolj premožni, bolj zviti, lepšega videza. Toda dajmo to na stran, ker so vse te stvari površinske, so šopirjenje.
Znotraj je vsako človeško bitje eno z vami in žalostjo. Ali razumete, kaj to pomeni? To pomeni, da imate takrat, ko rečete, da ste preostalo človeštvo, velikansko odgovornost. To pomeni, da posedujete veliko naklonjenosti, ljubezni, sočutja in ne neko neumno idejo, da 'smo vsi eno'.
... nadaljevanje sledi ...