Pregled Krishnamurtijevega življenja in dela

Jiddu Krishnamurti se je rodil 11. maja 1895 v majhnem mestu Madanapalle na jugu Indije.

Z bratom ju je v mladosti posvojila dr. Annie Besant, predsednica Teozofskega društva. Dr. Besant in drugi so razglasili, da naj bi bil Krishnamurti svetovni učitelj, čigar prihod so napovedali teozofi. Da bi svet pripravili na ta prihod, so oblikovali organizacijo imenovano Red zvezde na Vzhodu, ki je bila razvejana po vsem svetu, na njenem čelu pa je bil mladi Krishnamurti.

Vendar je vlogo, ki bi jo moral igrati, Krishnamurti leta 1929 odklonil, Red z njegovimi neštetimi privrženci razpustil in vrnil ves denar in imetje, ki so ga podarili za njegovo delo.

Od takrat in skoraj 60 let do svoje smrti, 17. februarja 1986, je potoval po vsem svetu, govoril številnemu občinstvu in posameznikom o potrebi po radikalni spremembi človeštva.

Globalno se smatra, da je Krishnamurti eden največjih mislecev in duhovnih učiteljev vseh časov. Razlagal ni nobene filozofije ali religije, temveč je rajši govoril o stvareh, ki v naših vsakdanjih življenjih zadevajo vse nas, o problemih življenja v moderni družbi z vso njeno nasilnostjo in pokvarjenostjo, o posameznikovem iskanju varnosti in sreče in o potrebi človeštva, da se osvobodi notranjega bremena strahu, jeze, bolečine in bridkosti. Z veliko natančnostjo je razložil delovanje človeškega uma in poudaril potrebo po vnosu globoko meditativne in duhovne kvalitete v naše vsakodnevno življenje.

Krishnamurti ni pripadal nobeni religiozni organizaciji, sekti ali deželi in se ni obvezal nobeni šoli, političnemu ali ideološkemu mišljenju. Nasprotno, vztrajal je, da so to prav tisti dejavniki, ki ločujejo človeška bitja in povzročajo konflikt in vojno.

Vedno znova je opominjal svoje poslušalce, da smo najprej človeška bitja in ne hindujci, muslimani ali kristjani, da smo takšni kot ostalo človeštvo in se ne razlikujemo drug od drugega. Prosil je, da na tej zemlji previdno nastopamo in ne uničujemo drug drugega ali okolje. Svojim poslušalcem je sporočal globok občutek spoštovanja narave. Njegova učenja presegajo verske sisteme, ki jih je ustvaril človek, nacionalistična čustva in sektaštvo. Hkrati dajejo nov pomen in smernice človekovemu iskanju resnice. Poleg tega, da njegovo učenje ustreza modernemu času, je tudi brezčasno in univerzalno.

Krishnamurti ni govoril kot guru, temveč kot prijatelj in njegovi govori in razprave niso temeljili na osnovi tradicionalnega znanja, temveč na njegovih lastnih vpogledih v človeški um in njegovi viziji svetega. Tako vedno sporoča občutek svežine in neposrednosti, čeprav je vsa leta bistvo njegovega sporočila ostalo nespremenjeno. Ko je nagovarjal številno občinstvo, so ljudje čutili, da je nagovoril vsakega od njih osebno, govoril o njegovem ali njenem posebnem problemu. Na svojih zasebnih sestankih je bil sočuten učitelj, ki je pozorno poslušal moškega ali žensko, ki sta v bridkosti prišla k njemu in ju opogumljal, da sta se zdravila s svojim lastnim razumevanjem.

Verski učenjaki so odkrili, da so njegove besede vrgle novo luč na tradicionalne koncepte. Krishnamurti je sprejel izziv modernih znanstvenikov in psihologov ter z njimi korak za korakom razpravljal o njihovih teorijah in jim včasih omogočil, da so opazili omejenosti teh teorij.

Krishnamurti je zapustil veliko literature v obliki javnih govorov, pisanja, razprav z učitelji in študenti, z znanstveniki, verskimi osebnostmi, pogovore s posamezniki, televizijske in radijske intervjuje in pisma. Mnogo tega je izdano v obliki knjig ter avdio- in video kaset.

Več informacij o Krishnamurtijevem življenju lahko najdete v njegovi biografiji, ki jo je napisala Mary Lutyens.

Jedro Krishnamurtijevega učenja

To je leta 1980 na Krishnamurtijevo prošnjo napisala njegova avtobiografinja Mary Lutyens.

Jedro Krishnamurtijevega učenja je vsebovano v izjavi, ki jo je podal leta 1929, ko je rekel: ''Resnica je dežela brez poti.''

Do nje ne moremo priti s pomočjo kakršnekoli organizacije, vere, dogme, duhovnika ali rituala, niti s pomočjo kakšnega filozofskega znanja ali psihološke tehnike. Najti jo moramo skozi ogledalo odnosa, skozi razumevanje vsebine našega lastnega uma, skozi opazovanje in ne z intelektualnimi analizami ali introspektivnim seciranjem.

Kot varnostne ograje smo v sebi zgradili predstave – religiozne, politične, osebne. Te se manifestirajo kot simboli, ideje, verovanja. Breme teh predstav prevladuje nad človekovim razmišljanjem, njegovimi odnosi, njegovim vsakdanjim življenjem. Te predstave so vzroki naših problemov, kajti ločijo človeka od človeka. Človekovo zaznavanje življenja je oblikovano po konceptu, ki je v njegovem umu že uveljavljen. Vsebina njegove zavesti je njegov celoten obstoj. Osebnost je ime, oblika in površna kultura, ki jo je pridobil iz tradicije in okolja. Edinstvenost človeka se ne nahaja v umetnem, temveč v popolni osvoboditvi od vse vsebine njegove zavesti, ki je skupna vsemu človeštvu. Torej on ni posameznik.

Svoboda ni reakcija; svoboda ni izbira. To je človekov izgovor, da je svoboden zato, ker je izbral. Svoboda je čisto opazovanje brez smeri, brez strahu pred kaznijo in povračilom. Svoboda je brez motiva; svoboda ni na koncu človekove evolucije, temveč leži na prvi stopnici njegovega obstoja. Pomanjkanje svobode začnemo odkrivati v opazovanju. Svobodo najdemo - ne da bi izbirali - v zavesti našega dnevnega obstoja in dejavnosti.

Misel je čas. Misel je rojena iz izkušnje in znanja, ki sta neločljivo povezana s časom in preteklostjo. Čas je psihološki sovražnik človeka. Naše delovanje temelji na znanju in zato času, tako je človek vedno suženj preteklosti. Misel je vedno omejena in tako živimo v nenehnem konfliktu in boju. Ne obstaja psihološka evolucija.

Ko se človek zave gibanja svojih lastnih misli, bo videl ločenost med mislecem in mislijo, opazovalcem in opazovanim, med izkuševalcem in izkušnjo. Odkril bo, da je ta ločenost iluzija. Potem obstaja samo čisto opazovanje, kar je vpogled brez vsake sence preteklosti ali časa. Brezčasoven vpogled povzroči v umu globoko, radikalno mutacijo.

Totalna negacija je bistvo resničnega. Samo takrat obstaja ljubezen, ki je sočutje in inteligenca, ko obstaja negacija vseh tistih stvari, ki jih je misel psihološko povzročila.

Iz Krishnamurtijevih del

Ali ljubezen pozna odgovornost in dolžnost in bo uporabljala te besede? Ali je v tem kaj ljubezni, ko nekaj delate iz dolžnosti? V dolžnosti ni ljubezni. Zgradba dolžnosti, v katero je ujeto človeško bitje, ga uničuje. Tako dolgo kot ste nekaj prisiljeni delati, ker je to vaša dolžnost, tega, kar počnete, ne ljubite. Dolžnosti in odgovornosti ni, ko obstaja ljubezen.

Iz knjige O ljubezni.

Šola je mesto, kjer se učimo ne le znanja, ki je potrebno za vsakdanje življenje, temveč tudi umetnosti življenja z vso svojo zapletenostjo in subtilnostjo. Videti je, da smo to pozabili in se popolnoma ujeli v površnost znanja… Nikoli ne upoštevamo, da je življenje celoten proces učenja.

Iz knjige Učenje je celotno gibanje življenja.

Če človeški um ni notranje, psihološko, popolnoma svoboden, ni mogoče videti, kaj je resnično, videti, ali obstaja resničnost, ki je ni izumil strah, ki je ni oblikovala družba ali kultura, v kateri živimo… Da bi odkrili, ali dejansko obstaja takšna svoboda, se moramo zavedati lastnega pogojevanja,… nadvse pa se moramo zavedati strahu. Zavedati se moramo sebe… takšne, kot dejansko smo, in videti, ali je mogoče biti popolnoma osvobojen vseh tistih zadev, ki obremenjujejo um.

Iz knjige Orlov let.

Ali lahko zlomim mehanizem uma, ki ustvarja predstave in se istočasno poglobim v vprašanje, kaj je to, česar se moram zavedati?

Ker je to lahko konec vseh predstav. To da svobodo, in samo takrat, ko obstaja svoboda, obstaja možnost, da imamo resničen odnos, brez konflikta.

Iz knjige Prebujanje inteligence.

KRATKA PREDSTAVITEV KRISHNAMURTIJEVEGA UČENJA

Profesor David Bohm

Nekdanji profesor na Birkbeck kolidžu, Univerza London

S Krishnamurtijevim delom sem se prvič seznanil leta 1959, ko sem bral knjigo Prva in zadnja svoboda. To, kar je še posebno vzbudilo moje zanimanje, je bil njegov globok vpogled v problem opazovalca in opazovanega. To vprašanje je bilo dolgo blizu središča mojega lastnega dela kot teoretičnega fizika, ki se je prvenstveno zanimal za pomen kvantne teorije. V tej teoriji je bilo prvič v razvoju fizike postavljeno stališče, ki je potrebno za razumevanje temeljnih zakonov materije na splošno, da ta dva ne moreta biti ločena. Zaradi tega, kakor tudi zaradi tega, ker je knjiga vsebovala mnogo drugih globokih vpogledov, sem čutil, da je zame nujno, da neposredno in osebno, kakor hitro je mogoče, govorim s Krishnamurtijem. In ko sem ga prvič srečal ob enem njegovih obiskov Londona, sem bil pretresen zaradi velike lahkotnosti, s katero sem se z njim pogovarjal, ki je bila mogoča zaradi intenzivne energije, s katero je poslušal, in zaradi popolne odsotnosti samozaščitne rezerviranosti in ovir, s katero se je odzval na to, kar sem moral reči. Kot človeku, ki dela v znanosti, mi je bila ta vrsta odziva popolnoma domača, kajti to je bila v bistvu ista kvalitete kot tista, ki sem jo ustvaril v stikih z drugimi znanstveniki, s katerimi je obstajalo zelo bližnje srečanje umov. In tukaj mislim posebej na Einsteina, ki je v številnih razpravah, ki sva jih imela, kazal podobno intenzivnost in odsotnost ovir. Po tem sem Krishnamurtija, kadarkoli je obiskal London, redno obiskoval in z njim razpravljal.

Krishnamurtijevo delo je prežeto s tistim, čemur lahko rečemo bistvo znanstvenega pristopa, ko s tem mislimo na njegovo najvišjo in najčistejšo obliko. Tako začne od dejstva, kot je narava našega miselnega procesa. To dejstvo se vpelje s strogo pozornostjo, ki vključuje pozorno poslušanje procesa zavesti in vztrajno opazovanje. V tem se nenehno učimo in iz tega učenja pride vpogled v celotno ali splošno naravo procesa mišljenja. Ta vpogled potem preizkusimo. Prvič pogledamo, ali ta vpogled zdrži v razumnem redu. In nato pogledamo, ali to vodi k redu in koherenci v tem, kar iz njega izhaja v življenju kot celoti.

Krishnamurti nenehno poudarja, da v nobenem smislu ni avtoriteta. Odkril je določene stvari in se preprosto po najboljših močeh trudi, da bi bila ta odkritja dostopna vsem tistim, ki so zmožni poslušati. Njegovo delo ne vsebuje doktrine, niti ne ponuja tehnik ali metod, s katerimi bi dosegli tihi um. Ne namerava ustanoviti kakršnegakoli sistema verskega prepričanja. Vsekakor je od vsakega človeškega bitja odvisno, da vidi, ali lahko samo odkrije to, kar Krishnamurti imenuje pozornost, in od tam nadaljuje s svojimi lastnim odkrivanjem.

To je povzetek iz članka, ki ga je leta 1982 napisal Dr. Bohm.

Avtorske pravice Krishnamurti Foundation of America.

Brockwood Park

V Brockwood parku

Bramdean near Alresford, Hampshire SO240LQ, England

so

KRISHNAMURTI FOUNDATION TRUST

Te fundacije obstajajo zato, da ohranjajo čisto učenje.

Ustanovljena leta 1968 kot izobraževalno dobrodelna organizacija, fundacija skrbi za arhiv Krishnamurtijevih del in za to, da so dostopna v obliki knjig, avdio- in video kaset. Fundacija si ne lasti nobene duhovne avtoritete.

Za več informacij pokličite 44 (0)1962 771525;

Email: info@brockwood.org.uk

BROCKWOOD PARK SCHOOL

Šola je mesto, kjer se uči o celokupnosti življenja.

To je mednarodna ko-edukacijska šola z internatom, ki jo obiskuje cca 65 dijakov iz vsega sveta, starih od 14 do 19 let, ki se pripravljajo za univerzo ali sledijo drugim izobraževalnim interesom.

Razredi so majhni in šola daje občutek velike družine.

Prav tako obstaja dnevna šola za otroke stare od 5 do 11 let.

Za več informacij pokličite 44 (0)1962 771744;

E-mail: admin@brockwood.org.uk

KRISHNAMURTIJEV CENTER

Morda boste lahko naleteli na tisto skrivnost, ki vam je nihče drug ne more razkriti in je nič ne more uničiti.

Ta študijski center za odrasle na podeželju južne Anglije je oaza tišine in miru, kjer ljudje lahko ostanejo nekaj dni, da bi raziskovali Krishnamurtijevo učenje. Zagotovljena je nastanitev in vegetarijanski obroki. Ni vodenja ali poučevanja, tako da vsak svobodno raziskuje ali razpravlja z osebjem ali ostalimi gosti, gre na sprehod in uživa v naravi.

Za več informacij pokličite 44 (0) 1962 771748:

E-mail: info@krishnamurticentre.org.uk

VIII

Svoboda – Upor – Samota – Nedolžnost – Življenje s samimi seboj, takšnimi kot smo

67

K resnici ne vodijo ne agonije potlačitve ne okrutna disciplina prilagajanja vzorcu. Da bi prišel do resnice, mora biti um popolnoma svoboden, brez trohice izkrivljenosti.

Toda najprej se vprašajmo, če si resnično želimo biti svobodni? Ko se pogovarjamo o svobodi, ali govorimo o popolni svobodi, ali pa samo o osvobojenosti od neke neugodnosti ali neprijetne ali neželjene stvari? Radi bi se osvobodili bolečih in grdih spominov in nesrečnih izkušenj, toda ohranili naše prijetne, zadovoljujoče ideologije, obrazce in odnose. Toda ene brez drugih je nemogoče ohraniti, kajti kot smo videli, je užitek neločljiv od bolečine.

Tako se mora vsak od nas sam odločiti, ali želi ali ne želi biti popolnoma svoboden. Če rečemo, da želimo, potem moramo razumeti naravo in zgradbo svobode.

Ali je to svoboda, ko ste nečesa osvobojeni – osvobojeni bolečin, osvobojeni neke vrste zaskrbljenosti? Ali pa je sama svoboda nekaj popolnoma drugega? Recimo, da se lahko osvobodite ljubosumja, toda ali ni ta svoboda zgolj reakcija in zato sploh ni svoboda? Z analiziranjem in s tem, da jo izvržete, se zelo lahko osvobodite dogme, toda motiv za to osvobojenost od dogme ima svojo lastno reakcijo, kajti te dogme se mogoče želimo osvoboditi zato, ker ni več moderna ali ustrezna. Ali na primer: nacionalizma se lahko osvobodite zato, ker verjamete v internacionalizem, ali ker

68

čutite, da oprijemanje te nesmiselne nacionalistične dogme s svojo zastavo in vsem tem nesmislom vred ni več ekonomsko nujno. Tega se lahko z lahkoto znebite. Ali pa se lahko odzovete proti določenemu duhovnemu ali političnemu vodji, ki vam je obljubil svobodo kot rezultat discipline ali upora. Toda, ali ima tak racionalizem, tako logičen zaključek kaj skupnega s svobodo?

Če rečete, da ste nečesa osvobojeni, je to reakcija, ki bo nato postala drugačna reakcija, ki bo povzročila drugačno prilagojenost, drugačno obliko prevladovanja. Na ta način lahko imate verigo reakcij in sprejmete vsako reakcijo kot svobodo. Toda to ni svoboda; je samo nadaljevanje spremenjene preteklosti, ki se je um oklepa.

Mladina se danes, tako kot vsa mladina, upira družbi in to je samo po sebi dobra stvar, toda upor ni svoboda, kajti ko se upirate, je to reakcija in ta reakcija ustvari svoj lastni vzorec in vi se v ta vzorec ujamete. Mislite, da je to nekaj novega. Vendar ni. Je staro v drugačnem kalupu. Vsak politični ali socialni upor se bo neizogibno vrnil nazaj k dobri stari buržuazni mentaliteti.

Svoboda pride samo, kadar vidite in delujete, nikoli skozi upor. To videnje je tako delovanje in takšna akcija, je tako hipna kot takrat, ko vidite nevarnost. Potem tu ni premišljevanja, ne razpravljanja, ne obotavljanja; sama nevarnost izsili dejanje in zatorej je videti delovati in biti svoboden.

Svoboda je stanje uma – ne osvobojenost od nečesa, temveč občutek svobode, svobode dvomiti in se o vsem izpraševati - in zato tako intenziven, aktiven in močan, da odvrže vsako obliko odvisnosti, suženjstva, prilagajanja in sprejemanja. Taka svoboda pomeni biti popolnoma sam. Toda, ali lahko um, ki je bil vzgojen v kulturi, ki je tako odvisna od okolja in njenih lastnih teženj,

69

kdaj najde to svobodo, ki je popolna samotnost, in v kateri ni vodenja, ne tradicije in ne avtoritete?

Ta samota je notranje stanje uma, ki ni odvisen od nobenega dražljaja ali znanja in ni rezultat kakršnekoli izkušnje ali sklepa. Večina nas ni notranje nikoli samih. Obstaja razlika med osamitvijo, izločitvijo sebe in samostjo, samoto. Vsi vemo, kaj je biti izoliran. To je zidanje zidu okrog samega sebe zato, da nikoli ne bi bili ranjeni, da nikoli ne bi bili ranljivi, ali negovanje nenavezanosti, ki je druga oblika agonije, ali življenje v nekem sanjskem ideološkemu slonokoščenem stolpu. Samost je nekaj precej drugačnega.

Nikoli niste sami, ker ste polni vseh spominov, vse pogojenosti, vsega včerajšnjega mrmranja; vaš um ni nikoli prost vseh odpadkov, ki jih je akumuliral. Da boste sami, morate umreti za preteklost. Ko ste sami, popolnoma sami in ne pripadate nobeni družini, nobenemu narodu, nobeni kulturi, nobenemu posebnemu kontinentu, imate občutek, da ste izobčenec. Človek, ki je na ta način popolnoma sam, je nedolžen in to je ta nedolžnost, ki osvobodi um bridkosti.

S seboj prenašamo breme, kar je tisoče ljudi reklo in spomine na vse naše nesreče. Biti sam pomeni vse to popolnoma zapustiti in um, ki je sam, ni samo nedolžen, temveč tudi mlad – ne po času ali starosti, temveč mlad, nedolžen, živ ne glede na starost – in samo tak um lahko vidi to, kar je resnica in to, kar ni merljivo z besedami.

V tej samoti boste začeli razumeti potrebo, da živite s seboj, takšnimi, kot ste, ne kot mislite, da naj bi bili, ali kot ste bili. Poizkusite, ali se lahko opazujete brez kakršnegakoli trepetanja, kakršnekoli lažne skromnosti, strahu, opravičevanja ali obsojanja – samo živite s seboj, takšnimi, kakršni dejansko ste.

70

Samo takrat, ko z nečim intimno živite, začnete to razumeti. Toda v trenutku, ko se temu privadite – navadite na vaš lastni strah ali zavist ali karkoli že je – s tem ne živite več. Če živite ob reki, po nekaj dnevih nič več ne slišite žuborenja vode, ali če imate v sobi sliko, ki jo vsak dan vidite, je po enem tednu ne opazite več. Enako je z gorami, dolinami, drevesi, enako z vašo družino, vašim možem, vašo ženo. Toda živeti z nečim, kot je ljubosumje, zavist ali bojazen, na to se ne smete nikoli navaditi, nikoli sprejeti. Za to morate skrbeti, kot bi skrbeli za sveže posajeno drevo, ga zaščitili pred soncem, pred neurjem. Za to morate skrbeti, ne pa obsojati ali opravičevati. Zaradi tega začnete to ljubiti. Ko za to skrbite, začenjate to ljubiti. Ne gre za to, da ste radi tako kot mnogi ljudje zavistni ali zaskrbljeni, temveč prej, da skrbite za pazljivo opazovanje.

Torej, ali lahko vi – ali lahko vi in jaz – živimo s tem, kar dejansko smo, zavedajoč se, da smo topoumni, zavistni, bojazljivi, da verjamemo, da uživamo izjemno naklonjenost, ko to ni res, da smo hitro užaljeni, občutljivi na laskanje in hitro zdolgočaseni – ali lahko z vsem tem živimo, ne da bi to sprejeli ali zanikali, temveč samo opazovali, ne da bi postali morbidni, depresivni ali vzneseni?

Postavimo si naslednje vprašanje. Ali je ta svoboda, ta samota, to prihajanje v stik s celotno zgradbo tega, kar smo mi v samem sebi – ali je to nekaj, do česar pridemo čez čas? Ali svobodo lahko dosežemo skozi postopni proces? Očitno ne, ker kakor hitro vpeljete čas, sebe bolj in bolj zasužnjite. Svobodni ne morete postati postopoma. To ni stvar časa.

Naslednje vprašanje je, ali se lahko zavedate te svobode? Če rečete: ''Jaz sem svoboden'', potem niste svobodni. To je podobno, kot če človek reče: ''Srečen sem.'' Tisti trenutek, ko reče:

71

''Srečen sem'', živi v spominu na nekaj, kar je minilo. Svoboda se lahko zgodi samo naravno, ne skozi hotenje, želenje, hrepenenje. Prav tako je ne boste našli, če si boste ustvarili predstavo tega, kar mislite, da je. Da do nje pridete, se mora um naučiti gledati življenje, ki je brezkončno gibanje, neodvisno od časa, kajti svoboda leži onstran polja zavesti.

To je poglavje iz knjige Osvoboditev od znanega, ki bo izšla meseca februarja.

Ujetost v 'matrico'

Globoko resnico je težko pravilno opisati z besedo. Vsem se kdaj zgodi, redkeje ali pa bolj pogosto, da doživimo nek notranji uvid, se srečamo z Ljubeznijo, z Jasnostjo, s Tišino. Ker so taki uvidi izjemno dragoceni, jih želimo deliti z drugimi, jim razložiti čudovitost, ki se nam je zgodila. Ko poskušamo uvid z besedami prenesti drugim, nekako izgubi pravi lesk. Vse je slišati tako vsakdanje, običajno. To je izključno naše doživetje. Četudi to poskušamo storiti in to nekdo posluša ali bere, to ostane na njegovi intelektualni ravni in se ga globoko ne dotakne, ne povzroči resničnega notranjega premika.
Vsi smo bolj ali manj vpeti v tako imenovano čustveno-miselno 'matrico'. Da bi doživeli ali uvideli globoko resnico, se moramo nekako iz nje prebiti, dvigniti nad 'matrico', ki je strahotno omejujoča stvar.
Obstaja več načinov, kako se 'matrice' rešiti. Najboljši, po mojem mnenju, je način J. Krishnamurtija. Na izjemno preprost in jasen način, čeprav je to pri tako zapleteni stvari zelo težko, nam v svojih delih osvetljuje naš čustveno-miselni svet in nas potiska v širše zavedanje. Ker je 'matrica' spletena tako zelo gosto, stvari, ki so v njo vpete, težko jasno vidimo. Z njo se velikokrat popolnoma poistovetimo in jo zaradi tega sploh nismo zmožni videti. Zato je njegovo učenje skrajno dragoceno. Z natančnostjo kirurškega noža njegova beseda z nas lušči predsodke, sprejeta prepričanja in razgalja našo pogojenost. Vsem, ki še niste našli svoje poti do Resnice ali mogoče tavate med različnimi potmi, priporočam učenje J. Krishnamurtija, ki se zelo razlikuje od drugih.
Za tiste, ki tega ne veste, naj povem, da je bil Krishnamurti rojen v Indiji. Pri štirinajstih letih so ga kot velik duhovni potencial odkrili teozofi, ki so poslej skrbeli za njegovo izobrazbo.
Tako je ta, v Indiji rojen in na zahodu izobražen filozof, neverjetno blizu zahodnemu človeku. Nekaj njegovih del je že prevedenih v naš jezik, knjiga z naslovom Osvoboditev od znanega bo izšla februarja, nekaj krajših sestavkov pa boste našli tudi v Teozofskih novicah. Čeprav
smo rekli, da se globokih resnic ne da na druge prenašati z besedo, Krishnamurtiju to uspeva na zelo nenavaden način. Ko nam opisuje in osvetljuje znano, nas tega osvobaja, in se nam tako pomaga dotakniti neznanega, Končnega.

Ali je um lahko osvobojen verovanj?

Ali je um lahko osvobojen verovanj?

Iz knjige Prva in zadnja svoboda

J. Krishnamurti

Verovanje in znanje sta močno povezana z željo. Če lahko razumemo ti dve stvari, morda lahko vidimo, kako deluje želja in razumemo njeno kompleksnost.

Zdi se mi, da je vprašanje verovanj ena od stvari, ki jo večina vneto sprejme in ima za samo po sebi umevno. Jaz verovanj ne napadam. To, kar poskušamo storiti, je odkriti, zakaj verovanja sprejmemo. Če lahko razumemo motive, vzrok sprejemanja, potem bomo morda lahko razumeli ne samo, zakaj to počnemo, temveč se jih tudi osvobodili. Lahko vidimo, kar je očitno dejstvo, kako politična in verska prepričanja, narodna in različni drugi tipi prepričanj ločijo ljudi, ustvarjajo konflikt, zmedo in nasprotovanje. In vendar jih nismo pripravljeni opustiti. Obstaja hindujsko verovanje, krščansko verovanje, budistično – številna sektaška in nacionalna prepričanja, različne politične ideologije, ki se borijo druga z drugo in poskušajo druga drugo spreobrniti. Jasno lahko vidimo, da prepričanje z ustvarjanjem nestrpnosti ločuje ljudi. Ali brez prepričanja lahko živimo? To lahko odkrijemo le, če lahko svoj odnos do prepričanja natančno proučimo. Ali je brez prepričanja v svetu mogoče živeti – ne da jih spremenimo, ali eno prepričanje zamenjamo z drugim, temveč da smo popolnoma osvobojeni vseh prepričanj, tako da lahko vsako minuto nanovo doživimo življenje? Končno je to resnica: imeti sposobnost doživljati vse nanovo, od trenutka do trenutka, brez pogojevalne reakcije preteklosti, tako da ne obstaja kumulativni efekt, ki deluje kot ovira med nami in tem, kar je.

Če pretehtate, boste videli, da je strah eden od razlogov za željo po sprejemanju prepričanja. Kaj bi se nam zgodilo, če ne bi imeli prepričanja? Ali ne bi bili zaradi tega, kaj se nam utegne zgoditi, zelo prestrašeni? Počutili bi se popolnoma izgubljene, če ne bi imeli vzorca delovanja, temelječega na verovanju ali v Boga, ali v komunizem, ali v socializem, ali v kapitalizem, ali v neko vrsto verske formule, neko dogmo v kateri smo pogojeni, ali ne? In, ali ni to sprejemanje prepričanja prekrivanje tega strahu – strahu, da bi bili resnično nič, resnično prazni?

Končno je čaša koristna samo, ko je prazna. In um, ki je napolnjen s prepričanji, dogmami, trditvami, navedki je resnično neustvarjalen um. To je zgolj ponavljajoč um. Da bi ušli temu strahu, strahu pred praznino, strahu pred samoto, strahu pred zastojem, strahu da ne bi prispeli, da ne bi uspeli, da ne bi dosegli, da ne bi nekaj postali – je zagotovo eden od razlogov, ali ne, zakaj tako vneto in pohlepno sprejmemo prepričanja. Ali s sprejemanjem prepričanja sebe razumemo? Nasprotno. Za razumevanje sebe je prepričanje, bodisi religiozno ali politično, očitno ovira. Deluje kot zaslon skozi katerega se gledamo. Ali se brez prepričanj lahko gledamo? Ali ostane kaj za gledati, če ta mnoga prepričanja, ki jih imamo, odstranimo? Če nimamo prepričanj s katerimi se um poistoveti, potem se je um brez poistovetenja zmožen gledati takšnega kot je – in potem zagotovo obstaja začetek razumevanja sebe.

To vprašanje prepričanja in znanja je resnično zelo zanimiv problem. Kako izredno vlogo igrata v našem življenju! Kako mnogo prepričanj imamo! Bolj kot je oseba intelektualna, omikana, duhovna, če lahko uporabim to besedo, manjša je njena zmožnost razumevanja. Celo v modernem svetu imajo divjaki številna praznoverja. Tisti manj verujoči so morda bolj pozorni, bolj budni, bolj čuječi. To je zato, ker prepričanje omeji, prepričanje osami. Vidimo, da je tako vsepovsod po svetu, ekonomskem in političnem svetu in enako v tako imenovanem duhovnem svetu. Vi verjamete, da je Bog in jaz ne verjamem v Boga. Ali pa vi verjamete v popolni nadzor države nad vsem in vsakim posameznikom in jaz verjamem v zasebno podjetništvo in vse ostalo v zvezi s tem. Vi verjamete, da je samo en Rešenik in da lahko skozi njega dosežete svoj cilj in jaz to ne verjamem. Tako se uveljavljava vi s svojim prepričanjem in jaz z mojim. Vendar oba govoriva o ljubezni, miru, enotnosti človeštva, enega življenja – kar popolnoma nič ne pomeni. Ker je dejansko prav prepričanje proces izolacije. Vi ste brahman, jaz nisem brahman, vi ste Kristjan, jaz sem Musliman in tako naprej. Vi govorite o bratstvu in tudi jaz govorim o istem bratstvu, ljubezni in miru, toda v resničnosti sva ločena, se deliva. Človek, ki želi mir in ki želi ustvariti novi svet, srečni svet, se ne sme osamiti z nobeno obliko prepričanja. Ali je to jasno? To je mogoče verbalno, toda če vidite pomembnost in vrednost in resnico tega, bo to začelo delovati.

Vidimo, da tam, kjer deluje proces želje, zaradi prepričanja mora obstajati proces osamitve, ker verjamete očitno zato, da bi bili ekonomsko, duhovno in tudi notranje varni. Ne govorim o tistih ljudeh, ki verjamejo iz ekonomskih razlogov, ker so vzgojeni tako, da so odvisni od svojih služb in bodo zato Katoličani, Hindujci – ni važno kaj – tako dolgo kot bo za njih služba. Ravno tako ne razpravljamo o tistih ljudeh, ki se zavoljo prikladnosti držijo prepričanja. Morda je enako z večino.

V določene stvari verjamemo zaradi prikladnosti. Če ignoriramo ekonomske razloge, se moramo v to bolj poglobiti. Vzemimo ljudi, ki v karkoli ekonomskega, družbenega ali duhovnega močno verjamejo. Proces, ki je za tem, je psihološka želja po varnosti, ali ne? In potem obstaja ta želja po ohranjanju. Tu ne razpravljamo ali ohranjanje je ali ni. Razpravljamo samo o nuji, nenehnem impulzu po verovanju. Človek miru, človek, ki bi resnično razumel celoten proces človeške eksistence, ne more biti omejen s prepričanjem, ali ne? On vidi, da njegova želja deluje kot sredstvo za zagotavljanje varnosti. Ne skočite v drug tabor in ne recite, da pridigam ne-religijo. To sploh ni moj namen. Moja poanta je, da kakor dolgo mi ne razumemo procesa želje v obliki prepričanja, mora obstajati prepir, mora obstajati konflikt, mora obstajati žalost, in človek bo zoper sočloveka - kar vsak dan vidimo. Torej, če jaz zaznam, če se jaz zavedam, da ta proces prevzame obliko prepričanja, ki je izraz hrepenenja po notranji varnosti, potem moj problem ni v tem, da naj bi verjel v to ali ono, temveč v tem, da naj bi se osvobodil želje po varnosti. Ali je um lahko osvobojen želje po varnosti? To je problem in ne, kaj verjeti in kako močno verjeti. Te so zgolj izrazi notranjega hrepenenja, da bi bili psihološko varni, da bi bili v nekaj gotovi, ko je vse v tem svetu tako negotovo.

Ali je lahko um, ali je lahko zavesten um, ali je lahko osebnost osvobojena te želje po varnosti? Želimo biti varni in zato potrebujemo podporo naše posesti, našega imetja in naše družine. S postavljanjem zidov prepričanja, ki so kazalec tega hrepenenja po gotovosti, želimo biti notranje in tudi duhovno varni. Ali ste lahko kot posameznik osvobojeni te nuje, tega hrepenenja po varnosti, ki se izraža v želji, da v nekaj verujemo? Če se vsega tega ne osvobodimo, smo vir prepira, ne prinašamo miru, v naših srcih ni ljubezni. Prepričanje uničuje in to vidimo v našem vsakdanjem življenju. Ali se lahko vidim, ko sem ujet v ta proces želje, ki se izraža v oprijemanju prepričanja? Ali se lahko um osvobodi prepričanja – ne da najde za to nadomestek, temveč da se tega popolnoma osvobodi? Na to ne morete verbalno odgovoriti z ''da'' ali ''ne'', toda če je vaš namen osvoboditi se prepričanja, lahko jasno odgovorite. Potem neizogibno pridete do točke, kjer iščete sredstva, da bi se osvobodili nuje po varnosti. Očitno ni notranje varnosti, kot vi želite verjeti, ki se bo nadaljevala.

Želite verjeti, da obstaja Bog, ki skrbno pazi na vaše nepomembne majhne stvari, zapovedujoč vam, koga naj bi videli, kaj naj bi storili in kako naj bi to počeli. Tako razmišljanje je otročje in nezrelo. Mislite, da vsakega od nas pazi Veliki Oče. To je zgolj projekcija vašega lastnega osebnega nagnjenja. To očitno ni res. Resnica mora biti nekaj popolnoma drugačnega.

Naš naslednji problem je povezan z znanjem. Ali je za razumevanje resnice nujno znanje? Ko rečem ''vem'', je samoumevno, da obstaja znanje. Ali je lahko takšen um zmožen preiskovanja in preučevanja, kaj je resničnost? In poleg tega, kaj je to, kar vemo in smo na to tako ponosni? Kaj je dejansko to, kar mi vemo? Poznamo informacijo, polni smo informacij in izkušenj, ki temeljijo na našemu pogojevanju, našemu spominu in naših zmožnostih. Kaj mislite, ko rečete ''jaz vem''? Da veste, je bodisi potrditev prepoznanja dejstva, določene informacije, ali pa je izkušnja, ki ste jo imeli. Trditev ''jaz vem'' utemeljuje nenehno kopičenje informacij, pridobivanje različnih oblik znanja . In, kar ste prebrali, začnete v skladu z vašim družbenim okoljem, z vašo željo, z vašo izkušnjo, prevajati. Vaše znanje je zadeva v kateri deluje proces podoben procesu želje. Namesto prepričanja nadomestimo znanje. ''Jaz vem, imam izkušnjo, ki je ni moč ovreči, to je moja izkušnja, na to se popolnoma zanesem'', to so pokazatelji tega znanja. Toda, ko greste zadaj za to, to analizirate, gledate bolj inteligentno in skrbno, boste odkrili, da je sama trditev ''jaz vem'' drugi zid, ki mene in vas ločuje. Iskaje tolažbo in varnost se zatečete za ta zid. Zatorej je um, ki je bolj obremenjen z znanjem, manj zmožen razumevanja.

Ne vem, če ste kdaj premišljali o tem problemu pridobivanja znanja – ali nam znanje končno pomaga ljubiti, se osvoboditi tistih lastnosti, ki v nas in z našimi sosedi ustvarjajo konflikt. Ali znanje kdaj um osvobodi ambicije? Kajti ambicija je končno ena od lastnosti, ki uničijo odnos, ki postavijo moža zoper moža. Če bi drug z drugim živeli v miru, bi se ambicioznost zagotovo morala popolnoma končati – ne samo politična, ekonomska, socialna, temveč tudi bolj subtilna in pogubna ambicija, duhovna ambicija – biti nekaj. Ali je sploh kdaj mogoče, da bi bil um osvobojen tega procesa kopičenja znanja, te želje po znanju?

Zelo zanimivo je opazovati, kako izredno veliko vlogo v našem življenju igrata znanje in verovanje. Le poglejmo kako častimo tiste, ki posedujejo ogromno znanje in izobrazbo! Ali lahko razumete pomen tega? Če bi našli nekaj novega, izkusili nekaj, kar ni projekcija vaše domišljije, bi moral biti vaš um svoboden, ali ne? Mora biti zmožen videti nekaj novega. Na nesrečo vsakokrat, ko vidite nekaj novega, navajate vse informacije, ki so vam že poznane, vse vaše znanje, vse vaše pretekle spomine in očitno postanete nezmožni gledanja, nezmožni sprejemanja česarkoli novega, kar ni od starega. Prosim, nikar to takoj ne prevedite v podrobnost. Če ne vem, kako naj se vrnem v svojo hišo, bom izgubljen, če ne vem, kako deluje stroj, bom le malo koristen. To je precej drugačna stvar. O tem tukaj ne razpravljamo. Tukaj razpravljamo o znanju, ki ga uporabljamo kot sredstvo za varnost, za psihološko in notranjo željo, da bi nekaj bili. Kaj z znanjem dobite? Avtoriteto znanja, težo znanja, občutek pomembnosti, dostojanstva, občutek vitalnosti in vse mogoče stvari? Človek, ki reče, ''jaz vem'', ''obstaja'', ali ''ne obstaja'' je zagotovo nehal misliti, nehal zasledovati ta celotni proces želje.

Naš problem je, torej, kot to vidim jaz, da smo zaradi prepričanj in znanja omejeni in potlačeni. Ali je mogoče, da bi bil um osvobojen včerajšnjega in prepričanj, ki smo jih skozi proces včerajšnjega pridobili? Ali razumete vprašanje? Ali je mogoče, da jaz kot posameznik in vi kot posameznik živiva v tej družbi pa sva navzlic temu osvobojena prepričanj v katerih sva bila vzgojena? Ali je mogoče, da bi bil um osvobojen vsega tega znanja, vse te avtoritete? Beremo različne biblije in religiozne knjige. Tam je zelo skrbno opisano kaj storiti, kaj ne storiti, kako doseči cilj, kaj je cilj in kaj je Bog. Vi vsi to veste na pamet in temu sledite. To je vaše znanje, to je tisto, kar ste pridobili, to je tisto, kar ste se naučili. Tej poti sledite. Očitno boste našli tisto, kar zasledujete in iščete. Toda ali je to resničnost? Ali ni to projekcija vašega lastnega znanja? To ni resničnost. Ali je mogoče to spoznati sedaj – ne jutri, temveč sedaj – in reči: ''Vidim resnico tega'', in to pustiti oditi, da ta proces predstav in projekcije ne pohablja vaš um?

Ali se je um zmožen osvoboditi verovanj? Tega se lahko osvobodite le, ko razumete notranjo naravo vzrokov, ki vas silijo, da se jih držite, ne samo zavestne motive, temveč tudi nezavedne, ki vas pripravijo do tega, da verjamete. Končno nismo zgolj površna entiteta, ki deluje na zavestnem nivoju. Če damo nezavednemu umu možnost, ker se odziva veliko hitreje kot pa zavestni um, odkrijemo lahko globlje zavestne in nezavedne aktivnosti. Medtem ko vaš zavestni um mirno premišlja, posluša in opazuje, je nezavedni um veliko bolj aktiven, veliko bolj buden in veliko bolj dovzeten, zato lahko odgovori. Ali lahko um, ki je podjarmljen, prestrašen, izsiljen, prisiljen verovati ali je lahko takšen um svoboden, da misli? Ali lahko gleda nanovo in med vami in drugim odstrani proces izolacije? Prosim, nikar ne recite, da verovanje združuje ljudi. Tega ne dela. To je očitno. Nobena organizirana religija ni tega nikoli storila. Poglejte sebe in vašo lastno deželo. Vsi ste verniki, toda ali ste skupaj? Ali ste združeni? Sami veste, da niste. Ločeni ste v tako mnogo nepomembnih strank, razredov. Poznate neštete delitve. Povsod po svetu je ta proces enak – tako na vzhodu kot na zahodu - Kristjani uničujejo Kristjane, zaradi nepomembnih majhnih stvari ubijajo drug drugega, ženejo ljudi v taborišča in tako naprej, celotna groza vojne. Potemtakem verovanje ne združuje ljudi. To je tako jasno. Če je to jasno in resnično, in če to vidite, potem bi temu morali slediti. Toda težava je, ker nas večina tega ne vidi, ker se ne moremo soočiti z notranjo negotovostjo, s tem notranjim občutkom samote. Želimo nekaj na kar se lahko naslonimo, bodisi da je to država, razred, nacionalizem ali Učitelj ali Odrešenik ali kaj drugega. Ko vidimo neresnico vsega tega, je um zmožen, lahko le za trenutek, videti resnico tega; četudi gre nazaj, če je to zanj preveč. Toda dovolj je videti le za trenutek; če to vidite le za bežno sekundo, je to dovolj, ker boste potem videli, kako se bo dogajalo nekaj izrednega. Na delu je podzavest, čeprav lahko zavest zavrne. To ni progresivna sekunda, toda ta sekunda je edina stvar in bo dala svoje lastne rezultate, celo kljub temu, da se bo proti temu boril zavestni um.

Naše vprašanje je: ''Ali je mogoče, da bi bil um osvobojen znanja in verovanja?'' Ali ni um sestavljen iz znanja in verovanja? Ali nista verovanje in znanje zgradba uma? Verovanje in znanje sta procesa prepoznavanja, središče uma. Proces je ograjevanje, proces je tako zavesten kot podzavesten. Ali je lahko um osvobojen svoje lastne zgradbe? Ali lahko um neha obstajati? To je problem. Za umom, kot ga mi poznamo, stojijo verovanje, želja, potreba po varnosti, znanje, in kopičenje moči. Če z vso njegovo močjo in superiornostjo ne moremo misliti zase, potem v svetu ne more biti miru. O miru lahko govorite, lahko organizirate politične stranke, lahko kričite z vrha hiše, toda ne morete imeti miru, kajti v umu je sam temelj, ki ustvarja nasprotje, ki osami in loči. Človek miru, resen človek, se ne sme osamiti, pa vendar govoriti o bratstvu in miru. To je samo politična ali religiozna igra, občutek dosežka in ambicije. Človek, ki to resnično resno jemlje, ki želi odkriti, se mora soočiti s problemom znanja in verovanja. Da bi odkril celoten proces delovanja želje, želje po varnosti, želje po gotovosti, mora pogledati kaj je za tem.

Da bi bil um v stanju v katerem se lahko zgodi novo – bodisi da je to resnica, bodisi Bog ali kar želite – mora zagotovo prenehati s pridobivanjem, zbiranjem. Na stran mora odriniti vse znanje. Um, ki je obremenjen z znanjem, zagotovo nikakor ne more razumeti tega, kar je resnično, kar ni merljivo.

Kliknite tukaj za nakup knjige.