Ali je um lahko osvobojen verovanj?

Ali je um lahko osvobojen verovanj?

Iz knjige Prva in zadnja svoboda

J. Krishnamurti

Verovanje in znanje sta močno povezana z željo. Če lahko razumemo ti dve stvari, morda lahko vidimo, kako deluje želja in razumemo njeno kompleksnost.

Zdi se mi, da je vprašanje verovanj ena od stvari, ki jo večina vneto sprejme in ima za samo po sebi umevno. Jaz verovanj ne napadam. To, kar poskušamo storiti, je odkriti, zakaj verovanja sprejmemo. Če lahko razumemo motive, vzrok sprejemanja, potem bomo morda lahko razumeli ne samo, zakaj to počnemo, temveč se jih tudi osvobodili. Lahko vidimo, kar je očitno dejstvo, kako politična in verska prepričanja, narodna in različni drugi tipi prepričanj ločijo ljudi, ustvarjajo konflikt, zmedo in nasprotovanje. In vendar jih nismo pripravljeni opustiti. Obstaja hindujsko verovanje, krščansko verovanje, budistično – številna sektaška in nacionalna prepričanja, različne politične ideologije, ki se borijo druga z drugo in poskušajo druga drugo spreobrniti. Jasno lahko vidimo, da prepričanje z ustvarjanjem nestrpnosti ločuje ljudi. Ali brez prepričanja lahko živimo? To lahko odkrijemo le, če lahko svoj odnos do prepričanja natančno proučimo. Ali je brez prepričanja v svetu mogoče živeti – ne da jih spremenimo, ali eno prepričanje zamenjamo z drugim, temveč da smo popolnoma osvobojeni vseh prepričanj, tako da lahko vsako minuto nanovo doživimo življenje? Končno je to resnica: imeti sposobnost doživljati vse nanovo, od trenutka do trenutka, brez pogojevalne reakcije preteklosti, tako da ne obstaja kumulativni efekt, ki deluje kot ovira med nami in tem, kar je.

Če pretehtate, boste videli, da je strah eden od razlogov za željo po sprejemanju prepričanja. Kaj bi se nam zgodilo, če ne bi imeli prepričanja? Ali ne bi bili zaradi tega, kaj se nam utegne zgoditi, zelo prestrašeni? Počutili bi se popolnoma izgubljene, če ne bi imeli vzorca delovanja, temelječega na verovanju ali v Boga, ali v komunizem, ali v socializem, ali v kapitalizem, ali v neko vrsto verske formule, neko dogmo v kateri smo pogojeni, ali ne? In, ali ni to sprejemanje prepričanja prekrivanje tega strahu – strahu, da bi bili resnično nič, resnično prazni?

Končno je čaša koristna samo, ko je prazna. In um, ki je napolnjen s prepričanji, dogmami, trditvami, navedki je resnično neustvarjalen um. To je zgolj ponavljajoč um. Da bi ušli temu strahu, strahu pred praznino, strahu pred samoto, strahu pred zastojem, strahu da ne bi prispeli, da ne bi uspeli, da ne bi dosegli, da ne bi nekaj postali – je zagotovo eden od razlogov, ali ne, zakaj tako vneto in pohlepno sprejmemo prepričanja. Ali s sprejemanjem prepričanja sebe razumemo? Nasprotno. Za razumevanje sebe je prepričanje, bodisi religiozno ali politično, očitno ovira. Deluje kot zaslon skozi katerega se gledamo. Ali se brez prepričanj lahko gledamo? Ali ostane kaj za gledati, če ta mnoga prepričanja, ki jih imamo, odstranimo? Če nimamo prepričanj s katerimi se um poistoveti, potem se je um brez poistovetenja zmožen gledati takšnega kot je – in potem zagotovo obstaja začetek razumevanja sebe.

To vprašanje prepričanja in znanja je resnično zelo zanimiv problem. Kako izredno vlogo igrata v našem življenju! Kako mnogo prepričanj imamo! Bolj kot je oseba intelektualna, omikana, duhovna, če lahko uporabim to besedo, manjša je njena zmožnost razumevanja. Celo v modernem svetu imajo divjaki številna praznoverja. Tisti manj verujoči so morda bolj pozorni, bolj budni, bolj čuječi. To je zato, ker prepričanje omeji, prepričanje osami. Vidimo, da je tako vsepovsod po svetu, ekonomskem in političnem svetu in enako v tako imenovanem duhovnem svetu. Vi verjamete, da je Bog in jaz ne verjamem v Boga. Ali pa vi verjamete v popolni nadzor države nad vsem in vsakim posameznikom in jaz verjamem v zasebno podjetništvo in vse ostalo v zvezi s tem. Vi verjamete, da je samo en Rešenik in da lahko skozi njega dosežete svoj cilj in jaz to ne verjamem. Tako se uveljavljava vi s svojim prepričanjem in jaz z mojim. Vendar oba govoriva o ljubezni, miru, enotnosti človeštva, enega življenja – kar popolnoma nič ne pomeni. Ker je dejansko prav prepričanje proces izolacije. Vi ste brahman, jaz nisem brahman, vi ste Kristjan, jaz sem Musliman in tako naprej. Vi govorite o bratstvu in tudi jaz govorim o istem bratstvu, ljubezni in miru, toda v resničnosti sva ločena, se deliva. Človek, ki želi mir in ki želi ustvariti novi svet, srečni svet, se ne sme osamiti z nobeno obliko prepričanja. Ali je to jasno? To je mogoče verbalno, toda če vidite pomembnost in vrednost in resnico tega, bo to začelo delovati.

Vidimo, da tam, kjer deluje proces želje, zaradi prepričanja mora obstajati proces osamitve, ker verjamete očitno zato, da bi bili ekonomsko, duhovno in tudi notranje varni. Ne govorim o tistih ljudeh, ki verjamejo iz ekonomskih razlogov, ker so vzgojeni tako, da so odvisni od svojih služb in bodo zato Katoličani, Hindujci – ni važno kaj – tako dolgo kot bo za njih služba. Ravno tako ne razpravljamo o tistih ljudeh, ki se zavoljo prikladnosti držijo prepričanja. Morda je enako z večino.

V določene stvari verjamemo zaradi prikladnosti. Če ignoriramo ekonomske razloge, se moramo v to bolj poglobiti. Vzemimo ljudi, ki v karkoli ekonomskega, družbenega ali duhovnega močno verjamejo. Proces, ki je za tem, je psihološka želja po varnosti, ali ne? In potem obstaja ta želja po ohranjanju. Tu ne razpravljamo ali ohranjanje je ali ni. Razpravljamo samo o nuji, nenehnem impulzu po verovanju. Človek miru, človek, ki bi resnično razumel celoten proces človeške eksistence, ne more biti omejen s prepričanjem, ali ne? On vidi, da njegova želja deluje kot sredstvo za zagotavljanje varnosti. Ne skočite v drug tabor in ne recite, da pridigam ne-religijo. To sploh ni moj namen. Moja poanta je, da kakor dolgo mi ne razumemo procesa želje v obliki prepričanja, mora obstajati prepir, mora obstajati konflikt, mora obstajati žalost, in človek bo zoper sočloveka - kar vsak dan vidimo. Torej, če jaz zaznam, če se jaz zavedam, da ta proces prevzame obliko prepričanja, ki je izraz hrepenenja po notranji varnosti, potem moj problem ni v tem, da naj bi verjel v to ali ono, temveč v tem, da naj bi se osvobodil želje po varnosti. Ali je um lahko osvobojen želje po varnosti? To je problem in ne, kaj verjeti in kako močno verjeti. Te so zgolj izrazi notranjega hrepenenja, da bi bili psihološko varni, da bi bili v nekaj gotovi, ko je vse v tem svetu tako negotovo.

Ali je lahko um, ali je lahko zavesten um, ali je lahko osebnost osvobojena te želje po varnosti? Želimo biti varni in zato potrebujemo podporo naše posesti, našega imetja in naše družine. S postavljanjem zidov prepričanja, ki so kazalec tega hrepenenja po gotovosti, želimo biti notranje in tudi duhovno varni. Ali ste lahko kot posameznik osvobojeni te nuje, tega hrepenenja po varnosti, ki se izraža v želji, da v nekaj verujemo? Če se vsega tega ne osvobodimo, smo vir prepira, ne prinašamo miru, v naših srcih ni ljubezni. Prepričanje uničuje in to vidimo v našem vsakdanjem življenju. Ali se lahko vidim, ko sem ujet v ta proces želje, ki se izraža v oprijemanju prepričanja? Ali se lahko um osvobodi prepričanja – ne da najde za to nadomestek, temveč da se tega popolnoma osvobodi? Na to ne morete verbalno odgovoriti z ''da'' ali ''ne'', toda če je vaš namen osvoboditi se prepričanja, lahko jasno odgovorite. Potem neizogibno pridete do točke, kjer iščete sredstva, da bi se osvobodili nuje po varnosti. Očitno ni notranje varnosti, kot vi želite verjeti, ki se bo nadaljevala.

Želite verjeti, da obstaja Bog, ki skrbno pazi na vaše nepomembne majhne stvari, zapovedujoč vam, koga naj bi videli, kaj naj bi storili in kako naj bi to počeli. Tako razmišljanje je otročje in nezrelo. Mislite, da vsakega od nas pazi Veliki Oče. To je zgolj projekcija vašega lastnega osebnega nagnjenja. To očitno ni res. Resnica mora biti nekaj popolnoma drugačnega.

Naš naslednji problem je povezan z znanjem. Ali je za razumevanje resnice nujno znanje? Ko rečem ''vem'', je samoumevno, da obstaja znanje. Ali je lahko takšen um zmožen preiskovanja in preučevanja, kaj je resničnost? In poleg tega, kaj je to, kar vemo in smo na to tako ponosni? Kaj je dejansko to, kar mi vemo? Poznamo informacijo, polni smo informacij in izkušenj, ki temeljijo na našemu pogojevanju, našemu spominu in naših zmožnostih. Kaj mislite, ko rečete ''jaz vem''? Da veste, je bodisi potrditev prepoznanja dejstva, določene informacije, ali pa je izkušnja, ki ste jo imeli. Trditev ''jaz vem'' utemeljuje nenehno kopičenje informacij, pridobivanje različnih oblik znanja . In, kar ste prebrali, začnete v skladu z vašim družbenim okoljem, z vašo željo, z vašo izkušnjo, prevajati. Vaše znanje je zadeva v kateri deluje proces podoben procesu želje. Namesto prepričanja nadomestimo znanje. ''Jaz vem, imam izkušnjo, ki je ni moč ovreči, to je moja izkušnja, na to se popolnoma zanesem'', to so pokazatelji tega znanja. Toda, ko greste zadaj za to, to analizirate, gledate bolj inteligentno in skrbno, boste odkrili, da je sama trditev ''jaz vem'' drugi zid, ki mene in vas ločuje. Iskaje tolažbo in varnost se zatečete za ta zid. Zatorej je um, ki je bolj obremenjen z znanjem, manj zmožen razumevanja.

Ne vem, če ste kdaj premišljali o tem problemu pridobivanja znanja – ali nam znanje končno pomaga ljubiti, se osvoboditi tistih lastnosti, ki v nas in z našimi sosedi ustvarjajo konflikt. Ali znanje kdaj um osvobodi ambicije? Kajti ambicija je končno ena od lastnosti, ki uničijo odnos, ki postavijo moža zoper moža. Če bi drug z drugim živeli v miru, bi se ambicioznost zagotovo morala popolnoma končati – ne samo politična, ekonomska, socialna, temveč tudi bolj subtilna in pogubna ambicija, duhovna ambicija – biti nekaj. Ali je sploh kdaj mogoče, da bi bil um osvobojen tega procesa kopičenja znanja, te želje po znanju?

Zelo zanimivo je opazovati, kako izredno veliko vlogo v našem življenju igrata znanje in verovanje. Le poglejmo kako častimo tiste, ki posedujejo ogromno znanje in izobrazbo! Ali lahko razumete pomen tega? Če bi našli nekaj novega, izkusili nekaj, kar ni projekcija vaše domišljije, bi moral biti vaš um svoboden, ali ne? Mora biti zmožen videti nekaj novega. Na nesrečo vsakokrat, ko vidite nekaj novega, navajate vse informacije, ki so vam že poznane, vse vaše znanje, vse vaše pretekle spomine in očitno postanete nezmožni gledanja, nezmožni sprejemanja česarkoli novega, kar ni od starega. Prosim, nikar to takoj ne prevedite v podrobnost. Če ne vem, kako naj se vrnem v svojo hišo, bom izgubljen, če ne vem, kako deluje stroj, bom le malo koristen. To je precej drugačna stvar. O tem tukaj ne razpravljamo. Tukaj razpravljamo o znanju, ki ga uporabljamo kot sredstvo za varnost, za psihološko in notranjo željo, da bi nekaj bili. Kaj z znanjem dobite? Avtoriteto znanja, težo znanja, občutek pomembnosti, dostojanstva, občutek vitalnosti in vse mogoče stvari? Človek, ki reče, ''jaz vem'', ''obstaja'', ali ''ne obstaja'' je zagotovo nehal misliti, nehal zasledovati ta celotni proces želje.

Naš problem je, torej, kot to vidim jaz, da smo zaradi prepričanj in znanja omejeni in potlačeni. Ali je mogoče, da bi bil um osvobojen včerajšnjega in prepričanj, ki smo jih skozi proces včerajšnjega pridobili? Ali razumete vprašanje? Ali je mogoče, da jaz kot posameznik in vi kot posameznik živiva v tej družbi pa sva navzlic temu osvobojena prepričanj v katerih sva bila vzgojena? Ali je mogoče, da bi bil um osvobojen vsega tega znanja, vse te avtoritete? Beremo različne biblije in religiozne knjige. Tam je zelo skrbno opisano kaj storiti, kaj ne storiti, kako doseči cilj, kaj je cilj in kaj je Bog. Vi vsi to veste na pamet in temu sledite. To je vaše znanje, to je tisto, kar ste pridobili, to je tisto, kar ste se naučili. Tej poti sledite. Očitno boste našli tisto, kar zasledujete in iščete. Toda ali je to resničnost? Ali ni to projekcija vašega lastnega znanja? To ni resničnost. Ali je mogoče to spoznati sedaj – ne jutri, temveč sedaj – in reči: ''Vidim resnico tega'', in to pustiti oditi, da ta proces predstav in projekcije ne pohablja vaš um?

Ali se je um zmožen osvoboditi verovanj? Tega se lahko osvobodite le, ko razumete notranjo naravo vzrokov, ki vas silijo, da se jih držite, ne samo zavestne motive, temveč tudi nezavedne, ki vas pripravijo do tega, da verjamete. Končno nismo zgolj površna entiteta, ki deluje na zavestnem nivoju. Če damo nezavednemu umu možnost, ker se odziva veliko hitreje kot pa zavestni um, odkrijemo lahko globlje zavestne in nezavedne aktivnosti. Medtem ko vaš zavestni um mirno premišlja, posluša in opazuje, je nezavedni um veliko bolj aktiven, veliko bolj buden in veliko bolj dovzeten, zato lahko odgovori. Ali lahko um, ki je podjarmljen, prestrašen, izsiljen, prisiljen verovati ali je lahko takšen um svoboden, da misli? Ali lahko gleda nanovo in med vami in drugim odstrani proces izolacije? Prosim, nikar ne recite, da verovanje združuje ljudi. Tega ne dela. To je očitno. Nobena organizirana religija ni tega nikoli storila. Poglejte sebe in vašo lastno deželo. Vsi ste verniki, toda ali ste skupaj? Ali ste združeni? Sami veste, da niste. Ločeni ste v tako mnogo nepomembnih strank, razredov. Poznate neštete delitve. Povsod po svetu je ta proces enak – tako na vzhodu kot na zahodu - Kristjani uničujejo Kristjane, zaradi nepomembnih majhnih stvari ubijajo drug drugega, ženejo ljudi v taborišča in tako naprej, celotna groza vojne. Potemtakem verovanje ne združuje ljudi. To je tako jasno. Če je to jasno in resnično, in če to vidite, potem bi temu morali slediti. Toda težava je, ker nas večina tega ne vidi, ker se ne moremo soočiti z notranjo negotovostjo, s tem notranjim občutkom samote. Želimo nekaj na kar se lahko naslonimo, bodisi da je to država, razred, nacionalizem ali Učitelj ali Odrešenik ali kaj drugega. Ko vidimo neresnico vsega tega, je um zmožen, lahko le za trenutek, videti resnico tega; četudi gre nazaj, če je to zanj preveč. Toda dovolj je videti le za trenutek; če to vidite le za bežno sekundo, je to dovolj, ker boste potem videli, kako se bo dogajalo nekaj izrednega. Na delu je podzavest, čeprav lahko zavest zavrne. To ni progresivna sekunda, toda ta sekunda je edina stvar in bo dala svoje lastne rezultate, celo kljub temu, da se bo proti temu boril zavestni um.

Naše vprašanje je: ''Ali je mogoče, da bi bil um osvobojen znanja in verovanja?'' Ali ni um sestavljen iz znanja in verovanja? Ali nista verovanje in znanje zgradba uma? Verovanje in znanje sta procesa prepoznavanja, središče uma. Proces je ograjevanje, proces je tako zavesten kot podzavesten. Ali je lahko um osvobojen svoje lastne zgradbe? Ali lahko um neha obstajati? To je problem. Za umom, kot ga mi poznamo, stojijo verovanje, želja, potreba po varnosti, znanje, in kopičenje moči. Če z vso njegovo močjo in superiornostjo ne moremo misliti zase, potem v svetu ne more biti miru. O miru lahko govorite, lahko organizirate politične stranke, lahko kričite z vrha hiše, toda ne morete imeti miru, kajti v umu je sam temelj, ki ustvarja nasprotje, ki osami in loči. Človek miru, resen človek, se ne sme osamiti, pa vendar govoriti o bratstvu in miru. To je samo politična ali religiozna igra, občutek dosežka in ambicije. Človek, ki to resnično resno jemlje, ki želi odkriti, se mora soočiti s problemom znanja in verovanja. Da bi odkril celoten proces delovanja želje, želje po varnosti, želje po gotovosti, mora pogledati kaj je za tem.

Da bi bil um v stanju v katerem se lahko zgodi novo – bodisi da je to resnica, bodisi Bog ali kar želite – mora zagotovo prenehati s pridobivanjem, zbiranjem. Na stran mora odriniti vse znanje. Um, ki je obremenjen z znanjem, zagotovo nikakor ne more razumeti tega, kar je resnično, kar ni merljivo.

Kliknite tukaj za nakup knjige.