Pregled Krishnamurtijevega življenja in dela
Jiddu Krishnamurti se je rodil 11. maja 1895 v majhnem mestu Madanapalle na jugu Indije.
Z bratom ju je v mladosti posvojila dr. Annie Besant, predsednica Teozofskega društva. Dr. Besant in drugi so razglasili, da naj bi bil Krishnamurti svetovni učitelj, čigar prihod so napovedali teozofi. Da bi svet pripravili na ta prihod, so oblikovali organizacijo imenovano Red zvezde na Vzhodu, ki je bila razvejana po vsem svetu, na njenem čelu pa je bil mladi Krishnamurti.
Vendar je vlogo, ki bi jo moral igrati, Krishnamurti leta 1929 odklonil, Red z njegovimi neštetimi privrženci razpustil in vrnil ves denar in imetje, ki so ga podarili za njegovo delo.
Od takrat in skoraj 60 let do svoje smrti, 17. februarja 1986, je potoval po vsem svetu, govoril številnemu občinstvu in posameznikom o potrebi po radikalni spremembi človeštva.
Globalno se smatra, da je Krishnamurti eden največjih mislecev in duhovnih učiteljev vseh časov. Razlagal ni nobene filozofije ali religije, temveč je rajši govoril o stvareh, ki v naših vsakdanjih življenjih zadevajo vse nas, o problemih življenja v moderni družbi z vso njeno nasilnostjo in pokvarjenostjo, o posameznikovem iskanju varnosti in sreče in o potrebi človeštva, da se osvobodi notranjega bremena strahu, jeze, bolečine in bridkosti. Z veliko natančnostjo je razložil delovanje človeškega uma in poudaril potrebo po vnosu globoko meditativne in duhovne kvalitete v naše vsakodnevno življenje.
Krishnamurti ni pripadal nobeni religiozni organizaciji, sekti ali deželi in se ni obvezal nobeni šoli, političnemu ali ideološkemu mišljenju. Nasprotno, vztrajal je, da so to prav tisti dejavniki, ki ločujejo človeška bitja in povzročajo konflikt in vojno.
Vedno znova je opominjal svoje poslušalce, da smo najprej človeška bitja in ne hindujci, muslimani ali kristjani, da smo takšni kot ostalo človeštvo in se ne razlikujemo drug od drugega. Prosil je, da na tej zemlji previdno nastopamo in ne uničujemo drug drugega ali okolje. Svojim poslušalcem je sporočal globok občutek spoštovanja narave. Njegova učenja presegajo verske sisteme, ki jih je ustvaril človek, nacionalistična čustva in sektaštvo. Hkrati dajejo nov pomen in smernice človekovemu iskanju resnice. Poleg tega, da njegovo učenje ustreza modernemu času, je tudi brezčasno in univerzalno.
Krishnamurti ni govoril kot guru, temveč kot prijatelj in njegovi govori in razprave niso temeljili na osnovi tradicionalnega znanja, temveč na njegovih lastnih vpogledih v človeški um in njegovi viziji svetega. Tako vedno sporoča občutek svežine in neposrednosti, čeprav je vsa leta bistvo njegovega sporočila ostalo nespremenjeno. Ko je nagovarjal številno občinstvo, so ljudje čutili, da je nagovoril vsakega od njih osebno, govoril o njegovem ali njenem posebnem problemu. Na svojih zasebnih sestankih je bil sočuten učitelj, ki je pozorno poslušal moškega ali žensko, ki sta v bridkosti prišla k njemu in ju opogumljal, da sta se zdravila s svojim lastnim razumevanjem.
Verski učenjaki so odkrili, da so njegove besede vrgle novo luč na tradicionalne koncepte. Krishnamurti je sprejel izziv modernih znanstvenikov in psihologov ter z njimi korak za korakom razpravljal o njihovih teorijah in jim včasih omogočil, da so opazili omejenosti teh teorij.
Krishnamurti je zapustil veliko literature v obliki javnih govorov, pisanja, razprav z učitelji in študenti, z znanstveniki, verskimi osebnostmi, pogovore s posamezniki, televizijske in radijske intervjuje in pisma. Mnogo tega je izdano v obliki knjig ter avdio- in video kaset.
Več informacij o Krishnamurtijevem življenju lahko najdete v njegovi biografiji, ki jo je napisala Mary Lutyens.
Jedro Krishnamurtijevega učenja
To je leta 1980 na Krishnamurtijevo prošnjo napisala njegova avtobiografinja Mary Lutyens.
Jedro Krishnamurtijevega učenja je vsebovano v izjavi, ki jo je podal leta 1929, ko je rekel: ''Resnica je dežela brez poti.''
Do nje ne moremo priti s pomočjo kakršnekoli organizacije, vere, dogme, duhovnika ali rituala, niti s pomočjo kakšnega filozofskega znanja ali psihološke tehnike. Najti jo moramo skozi ogledalo odnosa, skozi razumevanje vsebine našega lastnega uma, skozi opazovanje in ne z intelektualnimi analizami ali introspektivnim seciranjem.
Kot varnostne ograje smo v sebi zgradili predstave – religiozne, politične, osebne. Te se manifestirajo kot simboli, ideje, verovanja. Breme teh predstav prevladuje nad človekovim razmišljanjem, njegovimi odnosi, njegovim vsakdanjim življenjem. Te predstave so vzroki naših problemov, kajti ločijo človeka od človeka. Človekovo zaznavanje življenja je oblikovano po konceptu, ki je v njegovem umu že uveljavljen. Vsebina njegove zavesti je njegov celoten obstoj. Osebnost je ime, oblika in površna kultura, ki jo je pridobil iz tradicije in okolja. Edinstvenost človeka se ne nahaja v umetnem, temveč v popolni osvoboditvi od vse vsebine njegove zavesti, ki je skupna vsemu človeštvu. Torej on ni posameznik.
Svoboda ni reakcija; svoboda ni izbira. To je človekov izgovor, da je svoboden zato, ker je izbral. Svoboda je čisto opazovanje brez smeri, brez strahu pred kaznijo in povračilom. Svoboda je brez motiva; svoboda ni na koncu človekove evolucije, temveč leži na prvi stopnici njegovega obstoja. Pomanjkanje svobode začnemo odkrivati v opazovanju. Svobodo najdemo - ne da bi izbirali - v zavesti našega dnevnega obstoja in dejavnosti.
Misel je čas. Misel je rojena iz izkušnje in znanja, ki sta neločljivo povezana s časom in preteklostjo. Čas je psihološki sovražnik človeka. Naše delovanje temelji na znanju in zato času, tako je človek vedno suženj preteklosti. Misel je vedno omejena in tako živimo v nenehnem konfliktu in boju. Ne obstaja psihološka evolucija.
Ko se človek zave gibanja svojih lastnih misli, bo videl ločenost med mislecem in mislijo, opazovalcem in opazovanim, med izkuševalcem in izkušnjo. Odkril bo, da je ta ločenost iluzija. Potem obstaja samo čisto opazovanje, kar je vpogled brez vsake sence preteklosti ali časa. Brezčasoven vpogled povzroči v umu globoko, radikalno mutacijo.
Totalna negacija je bistvo resničnega. Samo takrat obstaja ljubezen, ki je sočutje in inteligenca, ko obstaja negacija vseh tistih stvari, ki jih je misel psihološko povzročila.
Iz Krishnamurtijevih del
Ali ljubezen pozna odgovornost in dolžnost in bo uporabljala te besede? Ali je v tem kaj ljubezni, ko nekaj delate iz dolžnosti? V dolžnosti ni ljubezni. Zgradba dolžnosti, v katero je ujeto človeško bitje, ga uničuje. Tako dolgo kot ste nekaj prisiljeni delati, ker je to vaša dolžnost, tega, kar počnete, ne ljubite. Dolžnosti in odgovornosti ni, ko obstaja ljubezen.
Iz knjige O ljubezni.
Šola je mesto, kjer se učimo ne le znanja, ki je potrebno za vsakdanje življenje, temveč tudi umetnosti življenja z vso svojo zapletenostjo in subtilnostjo. Videti je, da smo to pozabili in se popolnoma ujeli v površnost znanja… Nikoli ne upoštevamo, da je življenje celoten proces učenja.
Iz knjige Učenje je celotno gibanje življenja.
Če človeški um ni notranje, psihološko, popolnoma svoboden, ni mogoče videti, kaj je resnično, videti, ali obstaja resničnost, ki je ni izumil strah, ki je ni oblikovala družba ali kultura, v kateri živimo… Da bi odkrili, ali dejansko obstaja takšna svoboda, se moramo zavedati lastnega pogojevanja,… nadvse pa se moramo zavedati strahu. Zavedati se moramo sebe… takšne, kot dejansko smo, in videti, ali je mogoče biti popolnoma osvobojen vseh tistih zadev, ki obremenjujejo um.
Iz knjige Orlov let.
Ali lahko zlomim mehanizem uma, ki ustvarja predstave in se istočasno poglobim v vprašanje, kaj je to, česar se moram zavedati?
Ker je to lahko konec vseh predstav. To da svobodo, in samo takrat, ko obstaja svoboda, obstaja možnost, da imamo resničen odnos, brez konflikta.
Iz knjige Prebujanje inteligence.
KRATKA PREDSTAVITEV KRISHNAMURTIJEVEGA UČENJA
Profesor David Bohm
Nekdanji profesor na Birkbeck kolidžu, Univerza London
S Krishnamurtijevim delom sem se prvič seznanil leta 1959, ko sem bral knjigo Prva in zadnja svoboda. To, kar je še posebno vzbudilo moje zanimanje, je bil njegov globok vpogled v problem opazovalca in opazovanega. To vprašanje je bilo dolgo blizu središča mojega lastnega dela kot teoretičnega fizika, ki se je prvenstveno zanimal za pomen kvantne teorije. V tej teoriji je bilo prvič v razvoju fizike postavljeno stališče, ki je potrebno za razumevanje temeljnih zakonov materije na splošno, da ta dva ne moreta biti ločena. Zaradi tega, kakor tudi zaradi tega, ker je knjiga vsebovala mnogo drugih globokih vpogledov, sem čutil, da je zame nujno, da neposredno in osebno, kakor hitro je mogoče, govorim s Krishnamurtijem. In ko sem ga prvič srečal ob enem njegovih obiskov Londona, sem bil pretresen zaradi velike lahkotnosti, s katero sem se z njim pogovarjal, ki je bila mogoča zaradi intenzivne energije, s katero je poslušal, in zaradi popolne odsotnosti samozaščitne rezerviranosti in ovir, s katero se je odzval na to, kar sem moral reči. Kot človeku, ki dela v znanosti, mi je bila ta vrsta odziva popolnoma domača, kajti to je bila v bistvu ista kvalitete kot tista, ki sem jo ustvaril v stikih z drugimi znanstveniki, s katerimi je obstajalo zelo bližnje srečanje umov. In tukaj mislim posebej na Einsteina, ki je v številnih razpravah, ki sva jih imela, kazal podobno intenzivnost in odsotnost ovir. Po tem sem Krishnamurtija, kadarkoli je obiskal London, redno obiskoval in z njim razpravljal.
Krishnamurtijevo delo je prežeto s tistim, čemur lahko rečemo bistvo znanstvenega pristopa, ko s tem mislimo na njegovo najvišjo in najčistejšo obliko. Tako začne od dejstva, kot je narava našega miselnega procesa. To dejstvo se vpelje s strogo pozornostjo, ki vključuje pozorno poslušanje procesa zavesti in vztrajno opazovanje. V tem se nenehno učimo in iz tega učenja pride vpogled v celotno ali splošno naravo procesa mišljenja. Ta vpogled potem preizkusimo. Prvič pogledamo, ali ta vpogled zdrži v razumnem redu. In nato pogledamo, ali to vodi k redu in koherenci v tem, kar iz njega izhaja v življenju kot celoti.
Krishnamurti nenehno poudarja, da v nobenem smislu ni avtoriteta. Odkril je določene stvari in se preprosto po najboljših močeh trudi, da bi bila ta odkritja dostopna vsem tistim, ki so zmožni poslušati. Njegovo delo ne vsebuje doktrine, niti ne ponuja tehnik ali metod, s katerimi bi dosegli tihi um. Ne namerava ustanoviti kakršnegakoli sistema verskega prepričanja. Vsekakor je od vsakega človeškega bitja odvisno, da vidi, ali lahko samo odkrije to, kar Krishnamurti imenuje pozornost, in od tam nadaljuje s svojimi lastnim odkrivanjem.
To je povzetek iz članka, ki ga je leta 1982 napisal Dr. Bohm.
Avtorske pravice Krishnamurti Foundation of America.
Brockwood Park
V Brockwood parku
Bramdean near Alresford, Hampshire SO240LQ, England
so
KRISHNAMURTI FOUNDATION TRUST
Te fundacije obstajajo zato, da ohranjajo čisto učenje.
Ustanovljena leta 1968 kot izobraževalno dobrodelna organizacija, fundacija skrbi za arhiv Krishnamurtijevih del in za to, da so dostopna v obliki knjig, avdio- in video kaset. Fundacija si ne lasti nobene duhovne avtoritete.
Za več informacij pokličite 44 (0)1962 771525;
Email: info@brockwood.org.uk
BROCKWOOD PARK SCHOOL
Šola je mesto, kjer se uči o celokupnosti življenja.
To je mednarodna ko-edukacijska šola z internatom, ki jo obiskuje cca 65 dijakov iz vsega sveta, starih od 14 do 19 let, ki se pripravljajo za univerzo ali sledijo drugim izobraževalnim interesom.
Razredi so majhni in šola daje občutek velike družine.
Prav tako obstaja dnevna šola za otroke stare od 5 do 11 let.
Za več informacij pokličite 44 (0)1962 771744;
E-mail: admin@brockwood.org.uk
KRISHNAMURTIJEV CENTER
Morda boste lahko naleteli na tisto skrivnost, ki vam je nihče drug ne more razkriti in je nič ne more uničiti.
Ta študijski center za odrasle na podeželju južne Anglije je oaza tišine in miru, kjer ljudje lahko ostanejo nekaj dni, da bi raziskovali Krishnamurtijevo učenje. Zagotovljena je nastanitev in vegetarijanski obroki. Ni vodenja ali poučevanja, tako da vsak svobodno raziskuje ali razpravlja z osebjem ali ostalimi gosti, gre na sprehod in uživa v naravi.
Za več informacij pokličite 44 (0) 1962 771748:
E-mail: info@krishnamurticentre.org.uk
Ni komentarjev:
Objavite komentar