sreda, 05. marec 2008

Pri založbi Didakta bo v kratkem izšla Krishnamurtijeva knjiga Osvoboditev od znanega.


XIII. poglavje iz knjige Osvoboditev od znanega


Kaj je razmišljanje? – Ideje in dejanja – Izziv – Snov – Izvor mišljenja

99

Lotimo se vprašanja, kaj je razmišljanje, pomembnost mišljenja, ki ga moramo z logiko in zdravo pametjo (za naše dnevno delo) skrbno vaditi, in tistega, ki sploh ni pomembno. Če ne poznamo teh dveh zvrsti, ni mogoče, da bi lahko razumeli nečesa mnogo globljega, česar se mišljenje ne more dotakniti. Torej poskusimo razumeti celotno zapleteno zgradbo tega, kaj je razmišljanje, kaj je spomin, od kod izvira mišljenje, kako mišljenje pogojuje vsa naša dejanja; in ob razumevanju vsega tega bomo mogoče srečali nekaj, kar ni mišljenje nikoli odkrilo, kamor nam mišljenje ne more odpreti vrat.

Zakaj je postalo mišljenje v naših življenjih tako važno – mišljenje kot ideje, kot odziv na akumulirane spomine v naših možganskih celicah? Morda si mnogi od vas pred tem sploh niste postavili takega vprašanja - ali, če ste, ste mogoče rekli: ''To ni zelo pomembno – kar je pomembno, so čustva.'' Toda ne razumem, kako lahko to dvoje ločite. Če mišljenje ne daje čustvom kontinuitete, čustva zelo hitro zamrejo. Torej, zakaj je postalo v naših vsakdanjih življenjih, v naših zatiranih, dolgočasnih, prestrašenih življenjih mišljenje tako nenavadno pomembno? Vprašajte se in jaz sprašujem sebe – zakaj smo sužnji mišljenja – prekanjenega, bistrega mišljenja, ki lahko organizira, ki lahko začenja stvari, ki lahko tako mnogo izumi, plodi tako mnogo vojn, ustvari tako mnogo strahu, tako mnogo zaskrbljenosti, ki večno ustvarja

100

predstave in vedno lovi svoj lastni rep – mišljenje, ki uživa zadovoljstvo včerajšnjega dne in temu zadovoljstvu omogoča nadaljevanje v sedanjost in tudi v bodočnost – mišljenje, ki je vedno aktivno, čenčavo, gibljivo, tvorno, ki odvzema, dodaja, predpostavlja?

Ideje so nam postale veliko bolj pomembne kot dejanje – ideje, ki jih intelektualci vseh vrst tako spretno predstavljajo v knjigah. Bolj kot so te ideje prekanjene in subtilne, bolj jih častimo. Prav tako knjige, ki jih vsebujejo. Mi smo te knjige, mi smo te ideje, tako močno smo z njimi pogojeni. Večno razpravljamo o idejah in idealih in dialektično izražamo mnenja. Vsaka religija ima svoje dogme, svojo formulo, svoj lastni oder za dosego bogov, in ko raziskujemo začetek mišljenja, dvomimo o važnosti te celotne zgradbe idej. Ideje smo od dejanja ločili zato, ker so ideje vedno preteklost in dejanje je vedno sedanjost – življenje je vedno sedanjost. Strah nas je življenja in zato je preteklost - kot ideje - za nas postala tako pomembna.

Resnično je nenavadno zanimivo opazovati to operacijo našega lastnega razmišljanja, samo opazovati, kako razmišljamo, od kod ta reakcija, ki jo imenujemo razmišljanje, izvira. Očitno iz spomina. Ali sploh obstaja začetek mišljenja? Če obstaja, ali lahko odkrijemo njegov začetek – začetek spomina, kajti če ne bi imeli spomina, ne bi imeli mišljenja?

Videli smo, kako mišljenje vzdržuje in daje kontinuiteto užitku, ki smo ga imeli včeraj, in kako mišljenje ravno tako vzdržuje nasprotje užitka, ki je strah in bolečina, tako je ta izkuševalec, ki je mislec, tudi užitek in bolečina in prav tako tista entiteta, ki daje užitku in bolečini hrano. Mislec loči

101

užitek od bolečine. Ne vidi, da prav z vsako zahtevo po užitku vabi strah in bolečino. Mišljenje v človeških odnosih vedno zahteva užitek, ki je skrit za različnimi besedami, kot so lojalnost, pomoč, dajanje, podpora, služenje. Sprašujem se, zakaj hočemo služiti? Bencinska črpalka ponuja dobro oskrbo. Kaj pravzaprav pomenijo besede, pomagati, dati, služiti? Zakaj gre? Ali cvetlica polna lepote, svetlobe in ljubkosti reče: ''Jaz dajem, pomagam, služim?'' Ona je! In, ker ne poskuša storiti ničesar, prekriva vso zemljo.

Mišljenje je tako prekanjeno, tako premeteno, da vse izkrivi v svojo lastno korist. V svoji zahtevi po užitku ustvari svojo lastno odvisnost. V vseh naših odnosih mišljenje goji dvojnost; v nas obstaja nasilje, ki nam daje užitek, toda je tudi želja po miru, želja, da bi bili prijazni in blagi. To je tisto, kar se v vseh naših življenjih ves čas dogaja. Mišljenje v nas ne goji le to dvojnost, to protislovje, temveč tudi akumulira neštete spomine, ki jih imamo na užitek in bolečino, in iz teh spominov se na novo rodi. Zaradi tega je, kot sem že rekel, mišljenje preteklost, je vedno staro.

Ker se z vsakim izzivom spoprimemo z orodji preteklosti – izziv je vedno nov – bo naše premagovanje izziva vedno popolnoma neustrezno; od tod protislovje, konflikt in vsa beda in bridkost, ki jo podedujemo. Naši majhni možgani so v konfliktu, pa najsi storijo karkoli.. Da bi se širili, bodisi hrepenijo, posnemajo, se prilagajajo, potiskajo, sublimirajo, jemljejo mamila – karkoli storijo, je to stanje konflikta in bodo ustvarili konflikt.

Tisti, ki veliko premišljujejo, so zelo materialistični, kajti misel je snov. Misel je snov ravno tako, kot so snov tla, zid, telefon. Energija, ki deluje v vzorcu, postane snov. Je energija

102

in je snov. To je vse, kar je življenje. Mogoče mislimo, da misel ni snov, vendar je. Mišljenje kot ideologija je snov. Kjer je energija, ta postane snov. Snov in energija sta medsebojno povezani. Ena brez druge ne moreta obstajati in več kot je med njima harmonije in ravnotežja, bolj aktivne so možganske celice. Ta vzorec užitka, bolečine in strahu je ustvarilo mišljenje in znotraj tega deluje že tisoče let in ne more prekiniti vzorca, ker ga je ustvarilo.

Nove resničnosti ne moremo videti z mišljenjem. Lahko jo kasneje z mišljenjem verbalno razumemo, toda razumevanje nove resničnosti ni realnost za mišljenje. Mišljenje nikoli ne more rešiti nobenega psihološkega problema. Ne glede na to, kako je prekanjeno, kako je izobraženo, ne glede na zgradbo, ki jo je ustvarilo s pomočjo znanosti, s pomočjo računalništva, z nasiljem ali zaradi potrebe, mišljenje ni nikoli novo in zato nikoli ne more odgovoriti na nobeno izredno težko vprašanje. Ti stari možgani ne morejo rešiti ogromnega problema življenja.

Mišljenje je sprijeno, ker lahko izumi karkoli in vidi stvari, ki jih ni. Lahko uprizori najbolj nenavadne trike in zato se nanj ne moremo zanesti. Toda, če razumete celotno zgradbo tega, kako razmišljate, zakaj razmišljate, besede, ki jih uporabljate, kako se obnašate v vsakdanjem življenju, kako govorite z ljudmi, kako ravnate z ljudmi, kako hodite in jeste – če se zavedate vseh teh stvari, vas vaš um ne bo prevaral, potem ni ničesar za prevarati. Potem um ni nekaj, kar zahteva, kar prevlada; postane izredno tih, gibek, občutljiv, osamljen in v tem stanju sploh ni prevare.

Ali ste kdaj opazili, da takrat, ko ste v stanju popolne pozornosti, opazovalec, mislec, središče, ''jaz'' izgine? V tem stanju pozornosti začne mišljenje slabeti.

103

Če želimo stvar zelo jasno videti, mora biti naš um zelo tih, brez vseh predsodkov, čenčanja, dialoga, predstav, podob – da bi gledali, moramo vse to odvreči. Začetek mišljenja lahko opazujete samo v tišini – ne takrat, ko iščete, postavljate vprašanja in pričakujete odgovor. Samo takrat, ko ste popolnoma tihi, skozi in skozi vse vaše bitje, postavite vprašanje: Kaj je začetek mišljenja, da boste iz te tišine pričeli videti, kako se oblikuje mišljenje.

Če se zavedamo, kako se mišljenje začne, ni potrebe po nadzorovanju mišljenja. Skozi vsa naša življenja, ne samo v šoli, porabimo veliko časa in zapravimo veliko energije, ko poskušamo nadzirati naše mišljenje – To je dobra misel, o njej moram veliko premišljevati. To je grda misel, moram jo potlačiti. Med eno in drugo mislijo in med eno in drugo željo ves čas traja bitka, en užitek prevladuje vse druge užitke. Toda če obstaja zavedanje o začetku mišljenja, potem v mišljenju ni protislovja.

Torej ko slišite trditev: ''Mišljenje je vedno staro'' ali ''Čas je bridkost'', mišljenje začne to prevajati in razlagati. Toda ta prevod in razlaga temeljita na včerajšnjem znanju in izkušnji, tako da boste stalno prevajali v skladu z vašo pogojenostjo. Toda če te trditve gledate in jih ne razlagate, temveč jim posvetite svojo popolno pozornost (ne koncentracijo), boste spoznali, da ni ne opazovalca, ne opazovanega, ne misleca ne mišljenja. Ne recite: ''Kaj se je najprej začelo?'' To je domiselno vprašanje, ki nikamor ne vodi. Pri sebi lahko opazite, da dokler ni mišljenja – kar ne pomeni stanje amnezije, praznine – dokler ni iz spomina, izkušnje ali znanja izhajajočega mišljenja, kar je vse

104

preteklost - sploh ni misleca.

To ni filozofska ali mitična zadeva. Ukvarjamo se z resničnimi dejstvi, in če ste prišli na tem potovanju tako daleč, boste videli, da na izziv ne boste odgovorili s starimi možgani, temveč s popolnoma novimi.

Ni komentarjev: