Ljubezen, spolnost in religiozno življenje

Spraševalec: Zaljubil sem se, vendar vem, da v tem odnosu ni bodočnosti. To je situacija, ki sem jo že nekajkrat izkusil in ne želim se več vplesti v vso to bedo in zmedo. Pa vendar sem brez te osebe obupno nesrečen. Kako naj se rešim iz tega stanja?

KRISHNAMURTI: Osamljenost, potrtost, bednost, ki jo občutite brez te osebe, ki jo ljubite, je obstajala, še preden ste se zaljubili. To, kar vi imenujete ljubezen, je zgolj spodbuda, začasno prekrivanje vaše praznine. Skozi to osebo pobegnete iz te osamljenosti, to osebo uporabite, da jo pokrijete. Vaš problem ni odnos, temveč je to prej problem vaše lastne praznosti. Pobeg je zelo nevaren, ker, kakor kakšna droga, skrije resnični problem. Zato, ker v sebi nimate ljubezni, nenehno iščete ljubezen, da bi vas od zunaj napolnila. To pomanjkanje ljubezni je vaša osamljenost in ko boste videli resnico tega, je ne boste nikoli več poskušali napolniti s stvarmi in ljudmi od zunaj.

Obstaja razlika med razumevanjem popolne jalovosti tega pobega in odločitvijo, da se nič več ne vpletamo v to vrsto odnosa. Odločitev ni dobra, ker ojača stvar proti kateri se odločamo. Celo poimenovanje osamljenosti je dejanje opazovalca, da bi se je rešil. Takšno dejanje ne reši nič, zgolj ojača osamljenost, toda popolna nedejavnost glede te osamljenosti je sprememba. Gre onkraj občutkov in razmišljanja, se jim izmakne. Vse, kar se v vas dogaja, najsi je to jeza, potrtost, ljubosumnost ali katerikoli drugi spor, bo v hipu prenehalo.

Ljubezen, spolnost in religiozno življenje

LJUBEZEN, SPOLNOST IN RELIGIOZNO ŽIVLJENJE

Spraševalec: Pred mnogimi leti, ko sem se prvič začel zanimati za tako imenovano religiozno življenje, sem odločno sklenil, da popolnoma izključim spolno življenje. Sedaj vidim, da je ta vrsta puritanske podrejenosti, v katero sta vključena potlačitev in nasilje, neumna, pa vendar ne želim nazaj k svojemu staremu načinu življenja. Kako naj ravnam glede spolnosti?

KRISHNAMURTI: Kako to, da ne veste, kako ravnati, ko obstaja želja? Povedal vam bom zakaj. Zato, ker ta vaša toga odločitev še vedno deluje. Vse vere nam pravijo, naj zanikamo spolnost, jo potlačimo, ker pravijo, da je to izguba energije in energijo morate imeti, da boste našli Boga. Toda ta vrsta strogosti in krute potlačitve in podrejenosti povzročajo nasilje nad vsemi našimi najfinejšimi instinkti. Ta vrsta strogosti je večja izguba energije kot vdajanje spolnosti.

Zakaj ste naredili iz spolnosti problem? V resnici sploh ni pomembno ali greste s kom v posteljo ali ne. S tem nadaljujte ali pa to opustite, toda iz tega ne delajte problema. Problem nastane, ker se s tem nenehno obremenjujemo. Resnično zanimiva stvar ni to, ali gremo s kom v posteljo ali ne, temveč zakaj imamo v svojih življenjih vso to razdrobljenost. V enem nemirnem kotu imamo spolnost z vso njeno obremenjenostjo; v drugem kotu imamo neko drugo vrsto nemira; v drugem si spet prizadevamo za to in ono in v vsakem kotu je nenehno brbljanje uma. Obstaja tako mnogo načinov na katere se troši energija.

Če je en kot mojega življenja v neredu, potem je v neredu vse moje življenje. Torej naj ne bi vprašali, kako narediti red v enem kotu, temveč zakaj sem življenje razdrobil v tako mnogo drobcev. Vprašali naj bi se, ali bomo vse življenje ostali v neki bedni majhni sobi užitka. Bodite suženj vsakega užitka, vsakega drobca in si recite, moj Bog, odvisen sem, suženj sem vsem tem majhnim kotom – ali je to vse, kar obstaja v mojem življenju? Ostanite s tem, pa boste videli, kaj se bo zgodilo.

Jedro Krishnamurtijevega učenja

Jedro Krishnamurtijevega učenja

Jedro Krishnamurtijevega učenja je vsebovano v trditvi, ki jo je izrekel leta 1929: ''Resnica je dežela brez poti.'' Do nje ne moremo priti skozi nobeno organizacijo, niti skozi vero, skozi dogmo, skozi duhovnika ali obred, skozi nobeno filozofsko znanje ali psihološko tehniko. Najti jo moramo skozi ogledalo odnosa, skozi razumevanje vsebine lastnega uma, skozi opazovanje in ne skozi intelektualne analize ali introspektivno seciranje. Kot varnostne ograje smo v sebi ustvarili predstave – religiozne, politične, osebne. Te se manifestirajo kot simboli, ideje, prepričanja. Breme tega obvladuje človekovo razmišljanje, odnose in vsakdanje življenje. To so vzroki naših problemov, kajti v vsakem odnosu ločujejo človeka od človeka. Človekovo zaznavo življenja oblikujejo koncepti, ki so v njegovem umu že uveljavljeni. Vsebina njegove zavesti je ta zavest. Ta vsebina je skupna vsemu človeštvu. Posameznik je ime, oblika in površinska kultura, ki jo je pridobil iz svojega okolja. Edinstvenost posameznika se ne nahaja v površinskem, temveč v popolni osvobojenosti od vsebine zavesti.

Svoboda ni reakcija; svoboda ni izbira. Človek se spreneveda, da je svoboden zato, ker ima izbiro. Svoboda je čisto opazovanje brez smeri, brez strahu pred kaznijo ali nagrado. Svoboda je brez motiva. Svoboda ni na koncu človekove evolucije, temveč se nahaja na prvi stopnici njegovega obstoja. Z opazovanjem začnemo odkrivati pomanjkanje svobode. Svobodo najdemo v zavedanju brez izbire našega vsakdanjega obstoja.

Mišljenje je čas. Mišljenje je rojeno iz izkušnje, znanja, kar je neločljivo od časa. Čas je človekov psihološki sovražnik. Naše delovanje temelji na znanju in zato času, tako je človek vedno suženj preteklosti.

Ko se človek začne zavedati gibanja njegove lastne zavesti, bo videl ločenost med mislecem in mišljenjem, opazovalcem in opazovanim, izkuševalcem in izkušnjo. Odkril bo, da je ta ločenost iluzija. Potem je samo čisto opazovanje, ki je vpogled brez vsake sence preteklosti. Ta brezčasovni vpogled povzroči globoko radikalno spremembo v umu. Totalna negacija je bistvo pozitivnega. Ko obstaja negacija vseh stvari, ki niso ljubezen – želje, užitek – potem obstaja ljubezen z njenim sočutjem in inteligenco.

Krishnamurti, 21. oktober, 1980

Kaj iščemo, nadaljevanje poglavja iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda.

Preden odkrijemo, kaj je končni cilj življenja, kaj vse to pomeni – vojne, sovraštvo med narodi, spori, celotna zmešnjava – moramo začeti s seboj, ali ne? Slišati je zelo preprosto, vendar je izredno težko. Da bi sledili sebi, videli, kako deluje naše mišljenje, moramo biti izredno budni, tako da pridemo takrat, ko začnemo vedno bolj budno spremljati zapletenosti našega lastnega razmišljanja, odzive in čustva, do večjega zavedanja, ne samo sebe, temveč tudi tistega drugega, s katerim smo v odnosu. Poznati sebe, pomeni preučevati se pri delovanju, ki je odnos. Težava je, ker smo tako nestrpni; Želimo napredovati, želimo doseči cilj in tako nimamo ne časa, ne priložnosti za proučevanje, opazovanje. Sicer pa se posvečamo različnim dejavnostim – služenju vsakdanjega kruha, vzgajanju otrok – ali pa si naložimo določene odgovornosti v različnih organizacijah; tako se na različne načine posvečamo, da skoraj nimamo časa za samorefleksijo, za proučevanje, za opazovanje. Torej je odgovornost reakcije resnično odvisna od nas in ne od drugega. Zasledovati po vsem svetu guruje in njihove sisteme, branje najnovejših knjig o tem in onem in tako dalje se mi zdi tako popolnoma prazno, tako popolnoma jalovo; kajti lahko tavate po vsem svetu, toda vrniti se boste morali k sebi. In, ker se nas večina popolnoma nič ne zaveda sebe, je izredno težko začeti videti proces našega razmišljanja, čutenja in delovanja.

Bolj se poznate, večja bo jasnost. Samospoznanje nima konca – ni dovršitve, ne pridete do zaključka. To je brezkončna reka. Ko začnemo to proučevati in se v to vedno bolj poglabljati, najdemo mir. Samo takrat, ko je um tih, skozi samospoznanje in ne skozi vsiljeno samodisciplino, samo takrat, v tej spokojnosti, v tej tišini, lahko nastane resničnost. Samo takrat je lahko blaženost, samo takrat je lahko ustvarjalno delovanje. In zdi se mi, da brez tega razumevanja, brez te izkušnje, zgolj z branjem knjig, s poslušanjem govorov, delanjem reklame, je to tako otročje - zgolj dejavnost brez mnogo pomena. Medtem pa takrat, če razumemo sebe in s tem dosežemo to ustvarjalno srečo, to izkušanje nečesa, kar ni od uma, morda lahko pride do transformacije v naših trenutnih odnosih in tako v svetu, v katerem živimo.

... nadaljevanje poglavja Kaj iščemo

... nadaljevanje poglavja Kaj iščemo, iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Moje mnenje je, da moramo, preden se podamo na potovanje iskanja resničnosti, iskanja Boga, preden lahko delujemo, preden lahko imamo kakršenkoli odnos z drugim, ki je družba, najprej začeti razumeti sebe. Smatram, da je najresnejša oseba tisti, ki se najprej popolnoma ukvarja s tem, in ne, kako prispeti do določenega cilja, kajti, če vi in jaz ne razumeva sebe, kako lahko pri delovanju v družbi, v odnosih, v vsem, kar počneva, izpeljeva transformacijo?

In to očitno ne pomeni, da je samospoznanje nasprotno ali ločeno od odnosov. In to očitno ne pomeni poudarek na posamezniku, meni, kot nasprotju množice, kot nasprotju drugega.

Kako lahko brez poznavanja sebe, brez poznavanja svojega lastnega načina mišljenja, zakaj razmišljate na določen način, brez poznavanja ozadja vašega pogojevanja in zakaj imate določena prepričanja o umetnosti in veri, o vaši deželi in vaših sosedih, o sebi, resnično premišljujete o čemerkoli? Brez poznavanja vašega ozadja, brez poznavanja vsebine vašega mišljenja in od kod prihaja – je zagotovo vaše iskanje skrajno prazno, vaše delovanje brez pomena, ali ne? Najsi ste Američan ali Hindujec ali kakršnakoli že je vaša vera, je tudi to brez pomena.

... nadaljevanje sledi

... nadaljevanje

... nadaljevanje poglavja Kaj iščemo iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Zato, preden iščemo nekaj stalnega, ali ni očitno potrebno razumeti iskalca? Ali se iskalec razlikuje od stvari, ki jo išče? Ko rečete: ''Iščem srečo'', ali se iskalec razlikuje od objekta njegovega iskanja? Ali se mislec razlikuje od misli? Ali nista skupen pojav in ne ločen proces? Zato je bistveno, ali ne, razumeti iskalca, preden poskusite odkriti, kaj on išče? Tako moramo priti do točke, kjer se resnično resno in globoko vprašamo, ali nam lahko mir, srečo, resničnost, Boga ali kar hočete, da nekdo drug? Ali nam lahko to nenehno iskanje, to hrepenenje da izredni občutek resničnosti, to ustvarjalno bivanje, ki pride, ko se resnično razumemo? Ali samopoznanje pride z iskanjem, s sledenjem nekoga drugega, s pripadanjem kakšni posebni organizaciji, z branjem knjig in tako dalje? Končno je to bistven problem, ali ne, da tako dolgo, dokler sebe ne razumem, nimam osnove za mišljenje in vse moje iskanje bo zaman. Lahko pobegnem v iluzije, lahko se izmuznem prepiru, razdoru, boju; lahko častim drugega; lahko iščem svojo odrešenje skozi nekoga drugega. Toda tako dolgo, dokler sebe ne poznem, tako dolgo, kot se ne zavedam totalnega procesa sebe, nimam osnove za mišljenje, naklonjenost, delovanje.

Toda to je zadnja stvar, ki jo želimo: sebe poznati. Zagotovo je to edini temelj na katerem lahko gradimo. Toda preden lahko gradimo, preden lahko spremenimo, preden lahko obsodimo ali uničimo, moramo poznati to, kar mi smo. Podajanje v iskanje, menjanje učiteljev, gurujev, prakticiranje joge, dihanja, izvajanje ritualov, sledenje mojstrov in vsega ostalega je popolnoma nekoristno, ali ne? Je brez pomena, čeprav prav ljudje, ki jim sledimo lahko rečejo: ''Preučujte se, kajti, kar smo mi, je svet. Če smo mi neznatni, ljubosumni, ničevi, lakomni – je to tisto, kar ustvarimo okrog sebe, je to družba, v kateri živimo.

... nadaljevanje sledi ...

Kaj iščemo?

...nadaljevanje poglavja Kaj iščemo iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Ali ne iščemo skozi vso to zmedo nekaj stalnega, nekaj trajnega, nekaj, čemur pravimo resnično, Bog, resnica, kar želite – ime ni pomembno, beseda zagotovo ni stvar. Torej, ne dovolimo se ujeti v besede. Pustimo to poklicnim lektorjem. V večini nas obstaja iskanje nečesa stalnega, ali ne, nečesa, česar se lahko oprimemo, nečesa, kar nam bo dalo jamstvo, upanje, trajno navdušenje, trajno gotovost, ker smo v sebi tako negotovi. Sebe ne poznamo. Veliko vemo o dejstvih, kaj pravijo knjige; toda mi ne vemo zase, nimamo neposredne izkušnje.

In kaj je tisto, kar imenujemo stalno? Kaj je tisto, kar iščemo, ki bo, ali za kar mi upamo, da nam bo dalo stalnost? Ali ne iščemo trajne sreče, trajne zadovoljitve, trajne gotovosti? Želimo nekaj, kar bo večno vztrajalo, kar nas bo zadovoljevalo. Če s sebe ogolimo vse besede in fraze in to dejansko pogledamo. To je tisto, kar želimo. Želimo stalen užitek, stalno zadovoljitev – ki ji pravimo resnica, Bog, ali kar hočete.

V redu, mi želimo užitek. Morda je to izraženo na zelo krut način, toda to je tisto, kar želimo – znanje, ki nam bo dalo užitek, izkušnjo, ki nam bo dala užitek, zadovoljitev, ki ne bo izginila naslednji dan. In poskušamo z različnimi zadovoljitvami in vse te izginejo; in sedaj upamo, da bomo našli popolno zadovoljitev v resničnosti, v Bogu. Zagotovo je to tisto, kar vsi iščemo, pametni in neumni, teoretik in dejanska oseba, ki se bori za nekaj. In, ali obstaja stalna zadovoljitev? Ali obstaja nekaj, kar je stalno?

Torej, če iščemo stalno zadovoljitev, ki ji rečemo Bog, ali resnica, ali karkoli hočete – ime ni pomembno – zagotovo moramo razumeti, ali ne, stvar, ki jo iščete. Ko rečete, iščem stalno srečo, - Boga, ali resnico ali, kar hočete, ali ni tako, da morate razumeti tudi stvar, ki poizveduje, raziskovalca, iskalca? Ker morda ne obstaja taka stvar, kot je stalna varnost, stalna sreča. Resnica je lahko nekaj popolnoma drugačnega, in mislim, da ona je popolnoma drugačna od tistega, kar vi vidite, kar si predstavljate, kar vi izražate.

... nadaljevanje sledi...

Kaj Iščemo

KAJ IŠČEMO?

Poglavje iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Kaj večina od nas išče? Kaj je to, kar vsak od nas želi? Posebno v tem nemirnem svetu, ko vsi poskušamo najti neko vrsto miru, neke vrste srečo, rešitev, je zagotovo pomembno odkriti, ali ne, kaj je tisto, kar poskušamo poiskati, kaj je tisto, kar poskušamo odkriti. Verjetno nas večina išče neke vrste srečo, neko vrsto miru; v svetu, ki ga muči nemir, vojne, prepiri, razprtije, želimo zatočišče, kjer bi lahko bil mir. Mislim, da je to tisto, kar nas večina želi. Tako iščemo, gremo od enega do drugega voditelja, od ene do druge verske organizacije, od enega do drugega učitelja.

Torej, ali iščemo srečo, ali pa iščemo neke vrste zadovoljitev in upamo, da z njo pride sreča? Med zadovoljitvijo in srečo obstaja razlika. Ali srečo lahko iščete? Morda lahko najdete zadovoljstvo, toda zagotovo ne morete najti sreče. Sreča je sekundarna; je stranski produkt nečesa drugega. Torej, preden posvetimo naše ume in srca nečemu, kar zahteva veliko resnosti, pozornosti, razmišljanja, skrbnosti, moramo odkriti, ali ne, kaj je tisto, kar iščemo; ali je to sreča, ali zadovoljitev. Bojim se, da nas večina išče zadovoljitev. Želimo čutiti zadovoljstvo, na koncu naše poti želimo odkriti občutek polnosti.

Končno, če iščemo mir, ga lahko zlahka najdemo. Lahko se slepo posvetimo neki vrsti vzroka, ideji in se tja zatečemo. To zagotovi ne reši problema. Spora ne razreši zgolj osamitev v ograjeni ideji. Torej moramo odkriti, ali ne, kaj je tisto, tako notranje kot zunanje, kar vsak od nas želi. Če si zadevo razjasnimo, nam ni potrebno iti nikamor, k nobenemu učitelju, nobeni cerkvi, nobeni organizaciji. Zato je naša težava v tem, da si moramo razjasniti, kakšni so naši nameni, ali ne? Ali si to lahko razjasnimo? In, ali ta jasnost lahko pride skozi iskanje, skozi poskušanje, da bi odkrili, kaj pravijo drugi, od najvišjega učitelja do najnižjega pridigarja v cerkvi za prvim vogalom. Ali morate zato, da bi odkrili, oditi k nekomu? Pa vendar je to tisto, kar počnemo, ali ne? Preberemo številne knjige, obiščemo mnoga srečanja in diskusije, pridružimo se različnim organizacijam in na ta način poskušamo odkriti zdravilo za spor, za bedo v naših življenjih. Ali, če vse to ne počnemo, mislimo, da smo našli; rečemo, da nas določena organizacija, določen učitelj, določena knjiga zadovolji; v tem smo našli vse, kar želimo; in v tem ostanemo kristalizirani in ograjeni.

nadaljevanje sledi ...

... nadaljevanje Kako živeti v tem svetu

Poglavje Kako živeti v tem svetu iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe

Krishnamurti: Videti je, da je preteklost edini problem, ker je to edina stvar, ki zadržuje naše ume in srca. Edino to je za nas pomembno. Toda, zakaj dajemo temu tak pomen? Zakaj je ta majhen prostor tako vse-pomemben? Če ste v to totalno potopljeni, temu popolnoma predani, potem ne boste nikoli prisluhnili spremembi. Človek, ki ni v celoti predan, je edini zmožen poslušanja, raziskovanja in vpraševanja. Samo takrat bo zmožen videti nepomembnost tega majhnega prostora. Torej, ali ste popolnoma potopljeni, ali pa je vaša glava nad vodo? Če je vaša glava nad vodo, potem lahko vidite, da je ta majhna stvar nebistvena. Takrat imate prostor, da se okrog razgledate. Kako globoko ste potopljeni? Nihče ne more namesto vas na to odgovoriti, razen vas samih. In v samem postavljanju tega vprašanja je že svoboda, zato se ne bojimo. Takrat se vaš vid razširi. Takrat, ko vas ta vzorec preteklosti popolnoma drži za vrat, se vdate, sprejmete, ubogate, sledite, verjamete. Samo takrat, ko se zavedate, da to ni svoboda, pričnete iz tega plezati. Tako ponovno sprašujemo: kaj je sprememba, kaj je revolucija? Sprememba ni gibanje od znanega k znanemu in to so vse politične revolucije. Ta vrsta spremembe ni tisto, o čem mi govorimo. Napredovanje od grešnika do svetnika je napredovanje od ene iluzije k drugi. Tako smo se osvobodili spremembe kot gibanja od tega do onega.

Spraševalec: Ali to resnično razumem? Kaj naj storim z jezo, nasiljem in strahom, ko v meni nastanejo? Ali naj jim pustim, da svobodno vladajo? Kako naj z njimi ravnam? Tu mora biti sprememba, drugače sem tisto, kar sem bil prej.

Krishnamurti: Ali vam je jasno, da teh stvari ne moremo premagati z njihovimi nasprotji? Če je tako, imate samo nasilje, zavist, jezo, pohlep. Občutek nastane kot rezultat izziva in takrat dobi ime. To poimenovanje občutka vzpostavi tega v starem vzorcu. Če ga ne poimenujete, kar pomeni, da se z njim ne poistovetite, potem je občutek sedaj in bo sam od sebe izginil. S poimenovanjem ga okrepimo in mu damo kontinuiteto, ki je celoten proces mišljenja.

Spraševalec: Stisnili ste me v kot, kjer se vidim takšnega, kot dejansko sem, in vidim, kako nepomemben sem. Kaj sledi temu?

Krishnamurti: Vsako gibanje od tega, kar jaz sem, okrepi to, kar sem. Tako sprememba sploh ni gibanje. Sprememba je zanikanje spremembe in sedaj lahko postavim samo to vprašanje: ali sprememba sploh obstaja? To vprašanje lahko postavimo samo takrat, ko se vse gibanje mišljenja konča, kajti zaradi lepote ne-spremembe moramo mišljenje zanikati.

V totalni negaciji vsega gibanja mišljenja stran od tega, kar je, je konec tega, kar je.

...nadaljevanje Kako živeti v tem svetu

..nadaljevanje poglavja Kako živeti v tem svetu iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe

Spraševalec: Da, toda, kaj mislite s spremembo? Kako naj se spremenim, če je vse, kar naredim, gibanje preteklosti. Samo jaz lahko spremenim sebe, nihče drug me ne more spremeniti. In jaz si ne predstavljam, kaj pomeni – spremeniti.

Krishnamurti: Tako se vprašanje, kako naj živim v tem svetu, spremeni v, kako naj se spremenim – zavedajoč se, da kako ne pomeni metode, temveč poizvedovanje, kako razumeti. Kaj je sprememba? Ali je sploh kakšna sprememba? Ali pa lahko vprašate, ali je sploh kakšna sprememba šele potem, ko se je totalna sprememba in revolucija zgodila? Začnimo s tem še enkrat, da odkrijemo, kaj ta beseda pomeni. Sprememba pomeni gibanje od tega, kar je, k nečemu drugačnemu. Je to drugačno samo nasprotje, ali pa pripada povsem drugačnemu redu? Če je zgolj nasprotje, potem sploh ni drugačno, ker so vsa nasprotja vzajemno odvisna, podobno kot vroče in hladno, visoko in nizko. Nasprotje je vsebovano znotraj in določeno s svojim nasprotjem; obstaja le v primerjavi in stvari, ki so primerljive, imajo različna merila enake kakovosti in so si zato podobne. Zato sprememba v nasprotje sploh ni nobena sprememba. Celo, če vam ta hoja proti nečemu, kar je videti različno, daje občutek, da v resnici nekaj počnete, je to iluzija.

Spraševalec: Dovolite mi trenutek, da to vsrkam.

Krishnamurti: Torej, s čim se sedaj ukvarjamo? Ali je mogoče v sebi izpeljati rojstvo popolnoma novega reda, ki ni povezan s preteklostjo? Pri tem raziskovanju je preteklost nepomembna in nebistvena, ker za novi red ni pomembna.

Spraševalec: Kako lahko rečete, da je nebistvena in nepomembna? Ves čas govorimo, da je preteklost problem in sedaj pravite, da je nepomembna.

... nadaljevanje sledi ...

Kako živeti v tem svetu

Poglavje iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe: Kako živeti v tem svetu

Krishnamurti: Katero prevladuje, vaša lastna zaskrbljenost ali dejansko videnje tega, kar je okrog vas? Če prevladuje strah, potem ne morete videti, kaj se okrog vas dejansko dogaja, ker je strah tema in v temi ne morete popolnoma nič videti. Če to spoznate, potem lahko vidite svet takšen, kot dejansko je, potem lahko vidite sebe takšnega, kot dejansko ste. Kajti vi ste svet in svet je vi; to nista dve ločeni entiteti.

Spraševalec: Ali bi, prosim, bolj obširno razložili, kaj mislite s tem svet je jaz in jaz sem svet?

Krishnamurti: Ali to resnično potrebuje razlago? Ali želite, da v podrobnosti opišem, kaj ste vi, in vam dokažem, da je to isto, kar je svet? Ali vas bo ta opis prepričal, da ste vi svet? Ali vas bo logična, dosledna razlaga, ki vam po pokazala vzrok in posledico, prepričala? Če vas prepriča skrben opis, ali vam bo to prineslo razumevanje? Ali boste potem čutili, da ste svet, se počutili za svet odgovornega? Povsem jasno je videti, da so družbo v kateri živimo, uzakonjeno sprejemanje tega, kar mi smo, povzročili naš človeški pohlep, zavist, napadalnost in nasilnost. Mislim, da je to resnično dovolj jasno in nikar ne zapravimo več časa za to zadevo. Vidite, tega ne čutimo, ne ljubimo, zato obstaja ta delitev med mano in svetom.

Spraševalec: Ali se lahko jutri vrnem?

Naslednji dan se je, ves goreč, vrnil in njegove oči, polne vprašanj, so svetlo žarele.

Spraševalec: Želim se, če ste zato, nadalje poglobiti v to vprašanje, kako naj v tem svetu živim. S svojim srcem in umom sedaj res razumem, kot ste razložili včeraj, popolno nepomembnost idealov. S tem sem se precej dolgo bojeval in uvidel, kako trivialni so ideali. Vi pravite, ali ne, da je takrat, ko ni idealov ali pobegov, samo preteklost, tisoče včeraj, ki sestavljajo 'mene'? Torej, s tem ko vprašam: ''Kako naj živim v tem svetu?'', postavim napačno vprašanje, prav tako pa protislovno trditev, kajti svet in 'mene' postavim v vzajemno nasprotje. In to nasprotje je tisto, kar jaz imenujem življenje. Torej, ko postavim vprašanje: ''Kako naj živim v tem svetu?'', v resnici poskušam izboljšati to protislovje, ga opravičiti, prilagoditi, ker je to vse, kar vem. Ne vem ničesar drugega.

Krishnamurti: Vprašanje, ki ga sedaj imamo je potem to: ali mora biti življenje vedno v preteklosti, ali morajo vse aktivnosti izvirati iz preteklosti, so vsi odnosi rezultat preteklosti, ali je življenje zapleten spomin preteklosti? To je vse, kar mi vemo – preteklost oblikuje sedanjost. In bodočnost je rezultat te preteklosti, ki deluje skozi sedanjost. Tako je vse, preteklost, sedanjost in bodočnost, preteklost. In ta preteklost je to, kar imenujemo življenje. Um je preteklost, možgani so preteklost, občutja so preteklost, in delovanje, ki pride iz tega, je pritrjevalno delovanje znanega. Ta celoten proces je vaše življenje in vsi odnosi in dejavnosti, ki jih poznate. Torej, ko vprašate, kako naj živite v tem svetu, sprašujete po menjavi zapora.

Spraševalec: Ne mislim tega. Kar jaz menim je: zelo jasno vidim, da je moj proces razmišljanja in delovanja preteklost, ki deluje skozi sedanjost za bodočnost. To je vse, kar vem in to je dejstvo. In spoznal sem, če se ta zgradba, v katero sem ujet, ne spremeni, sem jaz iz nje. Iz tega neizogibno nastane vprašanje: kako se naj spremenim?

Krishnamurti: Da bi v tem svetu razumno živeli, mora priti do radikalne spremembe uma in srca.

... nadaljevaje sledi ...

... nadaljevanje poglavja Kako živeti v tem svetu

... nadaljevanje poglavja Kako živeti v tem svetu iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe

Spraševalec: Zakaj ne?

Krishnamurti: Kako, pomeni, da vam bo nekdo dal metodo, recept, ki bo, če to vadite, prinesel razumevanje. Ali se razumevanje kdaj zgodi skozi metodo? Razumevanje pomeni ljubezen in zdravo pamet. In ljubezni ne moremo vaditi ali pa se je učiti. Zdrav um se lahko zgodi samo, ko jasno zaznavamo, vidimo stvari takšne, kot so, brez čustev, brez sentimentalnosti. Nihče drugi nas ne more naučiti nobene od teh dveh stvari, niti sistem, ki ga izumite sami ali nekdo drugi.

Spraševalec: Gospod, preveč ste prepričljivi ali pa ste morda preveč logični? Ali poskušate vplivati name, da bi videl stvari tako, kot jih vidite vi?

Krishnamurti: Bog ne daj! Vpliv v katerikoli obliki uničuje ljubezen. Propaganda, da naredimo um zelo občutljiv, buden, ga bo naredila le topega in neobčutljivega. Torej, mi na vas na noben način ne poskušamo vplivati, ali vas prepričati, ali napraviti odvisne. Mi samo opozarjamo, skupaj raziskujemo. In, da lahko skupaj raziskujemo, morate biti osvobojeni obojega, mene in svojih lastnih predsodkov in strahov. Drugače se neprestano vrtite v krogu. Tako se moramo vrniti nazaj k našemu prvotnemu vprašanju: Kako naj živim v tem svetu? Zato, da živimo v tem svetu, moramo svet zanikati. S tem mislimo: zanikati ideal, vojno, razdrobljenost, tekmovalnost, zavist in tako naprej. Mi ne mislimo na zanikanje sveta na način, kot se šolarji upirajo svojim staršem. Mi mislimo, da ga zanikamo, ker ga razumemo. To razumevanje je zanikanje.

Spraševalec: Tega ne razumem.

Krishnamurti: Rekli ste, da ne želite živeti v zmedi, nepoštenosti in grdoti tega sveta. Torej, to zanikajte. Toda iz kakšnega vzroka to zanikate, zakaj to zanikate? Ali to zanikate, ker želite živeti mirno življenje, življenje, ki je popolnoma varno in ograjeno, ali pa to zanikate, ker vidite, kaj to dejansko je?

Spraševalec. Mislim, da to zanikam, ker vidim, kaj se okrog mene dogaja.
Seveda so vpleteni tudi moji predsodki in strah. Tako je to mešanica tega, kar se dejansko dogaja, in moje lastne zaskrbljenosti.

... nadaljevanje sledi ...

... nadaljevanje poglavja Kako živeti v tem svetu

... nadaljevanje poglavja Kako živeti v tem svetu iz Krishnamurtijeve knjige knjige Nujnost
spremembe

Spraševalec: Da, to razdrobljenost zelo jasno vidim in ravno tako začenjam opažati, da je odgovorno človeško bitje.

Krishnamurti: Vi ste človeško bitje!

Spraševalec: Ali lahko potem živim drugače od tega, kar sem sam? Nenadoma spoznavam, da mora priti v meni do novega rojstva, novega uma, novega srca, novih oči, če naj živim na popolnoma drugačen način. Ravno tako sem spoznal, da se to še ni zgodilo. Živim na sebi lasten način in ta način dela življenje takšno, kot je. Toda, kako to zapustiti?

Krishnamurti: Od tu ne greste nikamor! Ni nobenega odhajanja. Odhajanje, ali iskanje ideala, ki mislimo, da je boljši, nam da občutek, da napredujemo, da se gibljemo proti boljšemu svetu. Toda to gibanje sploh ni gibanje, ker iz svoje bede, zmede, pohlepa in zavisti projiciramo konec. Tako je ta konec, ki naj bi bil nasprotje tega, kar je, v resnici enak temu, kar je, in ga povzroča to, kar je. Zato ustvarja spor med tem, kar je, in tem, kar naj bi bilo. Od tu izvirata naša osnovna zmeda in spor. Konec ni tamle, niti na drugi strani zidu; začetek in konec sta tu.

Spraševalec: Gospod, prosim, počakajte trenutek. Tega sploh ne razumem. Ali mi pravite, da je ideal tega, kar naj bi bilo, rezultat nerazumevanja tega, kar je? Ali mi pravite, da je to, kar naj bi

bilo, to, kar je, in to gibanje od tega, kar je, k temu, kar naj bi bilo, v resnici sploh ni gibanje?

Krishnamurti: To je ideja, to je izmišljotina. Če razumete to, kar je, čemu potem potreba po tem, kar naj bi bilo?

Spraševalec: Ali je to tako? Razumem to, kar je. Razumem zverinskost vojne, grozo ubijanja in ker to razumem, imam ta ideal neubijanja. Ideal je rojen iz mojega razumevanja tega, kar je, zato to ni pobeg.

Krishnamurti: Če razumete, da je ubijanje grozno, ali zato, da ne bi bilo ubijanja, morate imeti ideal? Mogoče nam ni jasna beseda razumevanje. Ko rečemo, da nekaj razumemo, iz tega sledi, ali ne, da smo se naučili vsega, kar nam mora to povedati? To smo raziskali in odkrili resnico ali neresnico tega. To tudi pomeni, ali ne, da to razumevanje ni intelektualna zadeva, temveč da to čutimo globoko v našem srcu? Samo takrat, ko sta um in srce v popolni harmoniji, obstaja razumevanje. Potem rečemo: ''To sem razumel in s tem zaključil.'' In to nima več vitalnosti, da bi povzročalo nadaljnji spor. Ali tej besedi razumeti oba dajeva enak pomen?

Spraševalec: Pred tem nisem, toda sedaj vidim, da je to, kar govorite, resnica. Vendar, odkrito, totalnega nereda sveta, ki je, kot ste tako pravilno opozorili, moj lastni nered, ne razumem na ta način. Kako to lahko razumem? Kako naj se popolnoma poučim o neredu, celotnem neredu in zmedi sveta in samega sebe?

Krishnamurti: Prosim, ne uporabljajte besede kako.

... nadaljevanje sledi.

Kako živeti v tem svetu?

Kako živeti v tem svetu?
Poglavje iz Krishnamurtijeve knjige
Nujnost spremembe

Spraševalec: Prosim, gospod, ali bi mi lahko povedali, kako naj živim v tem svetu? Ne želim biti del njega, pa vendar moram v njem živeti, moram imeti hišo in zaslužiti za življenje. In moji sosedje so iz tega sveta; moji otroci se igrajo z njihovimi in tako postanemo del te grde zmešnjave, pa najsi to želimo ali ne. Želim odkriti, kako naj živim v tem svetu, ne da bi iz njega bežal, ne da bi šel v samostan ali z jadrnico okrog sveta. Svoje otroke želim drugače izobraziti, toda najprej bi rad vedel, kako naj živim, obkrožen s tako veliko nasilja, pohlepa, hinavščine, tekmovalnosti in surovosti.

Krishnamurti: Ne delajmo iz tega problema. Ko karkoli postane problem, se ujamemo v njegovo reševanje in potem problem postane kletka, ovira za nadaljnje raziskovanje in razumevanje. Ne skrčimo vsega življenja na ogromen in zapleten problem. Če je vprašanje postavljeno zato, da bi presegli družbo v kateri živimo, ali za to družbo našli zamenjavo, ali iz nje poskusili pobegniti, čeprav v njej živimo, mora to neizogibno voditi v protislovje in hinavsko življenje. To vprašanje ravno tako vsebuje, ali ne, popolno zanikanje ideologije? Če resnično raziskujete, ne morete začeti z zaključkom in vse ideologije so zaključek. Torej moramo začeti z odkrivanjem, kaj vi mislite z življenjem.

Spraševalec: Gospod, prosim, pojdimo korak za korakom.

Krishnamurti: Zelo sem vesel, da se lahko potrpežljivo, z raziskujočim srcem in umom, korak za korakom v to podamo. Torej, kaj mislite z življenjem?

Spraševalec: Tega nisem nikoli poskusil izraziti z besedami. Osupel sem, ne vem kaj storiti, kako živeti. V vse sem nehal verovati – v religije, filozofije in politične utopije. Med posamezniki in med narodi divja vojna. Vse je dovoljeno v tej permisivni družbi – ubijanje, izgredi, cinično zatiranje ene dežele od druge in nihče v zvezi s tem ne naredi ničesar, kajti vmešavanje bi mogoče pomenilo svetovno vojno. Z vsem tem sem soočen in ne vem, kaj storiti; Sploh ne vem, kako naj živim. Ne želim živeti sredi takšne zmede.

Krishnamurti: Kaj je to, kar vi iščete – drugačno življenje, ali novo življenje, ki pride z razumevanjem starega življenja? Če želite živeti drugačno življenje, ne da bi razumeli, kaj povzroča to zmedo, boste vedno v protislovju, v sporu, v zmedi. In to seveda sploh ni novo življenje. Torej, ali iščete novo življenje, ali prikrojeno nadaljevanje starega, ali razumevanje starega?

Spraševalec: Sploh nisem gotov, kaj želim, toda začenjam razumeti, kaj ne želim.

Krishnamurti: Ali to, kar ne želite, temelji na svobodnem razumevanju ali na vašem užitku in bolečini? Ali presojate iz vašega revolta, ali pa vidite vzrok tega konflikta in bede in zato, ker to vidite, to odklanjate?

Spraševalec: Sprašujete me preveč stvari. Vse, kar vem je, da želim živeti drugačno življenje. Ne vem, kaj to pomeni. Ne vem, zakaj to iščem. In kot sem rekel, sem zaradi tega popolnoma ves iz sebe.

Krishnamurti: Vaše temeljno vprašanje je, ali ne, kako naj živite v tem svetu? Preden odkrijete, najprej poglejmo, kaj je ta svet. Svet ni samo vse to, kar nas obkroža, je tudi naš odnos do vseh teh stvari in ljudi, do sebe, do idej. Je naš odnos do lastnine, do ljudi, do konceptov – dejansko naš odnos do toka dogodkov, ki jih imenujemo življenje. To je svet. Vidimo delitev po narodnostih, po religijah, ekonomskih, političnih, družbenih in etničnih skupinah; ves svet je razbit in je na zunaj prav tako razdrobljen, kot so človeška bitja znotraj sebe. Dejansko je ta zunanja razdrobljenost manifestacija notranje razklanosti človeškega bitja.

... se nadaljuje ...

... nadaljevanje ...

Življenje in delo

Otroška leta

Predavanje je bilo v angleščini, ki jo je Krishnamurti zelo slabo poznal. Učitelju se je zdel tako neumen, da ga je redno pošiljal iz razreda ven na verando. Skoraj vsak dan je bil tepen, ker se ni naučil svoje lekcije. Včasih je ostal pozabljen na verandi do konca pouka, dokler ni ponj prišel Nitya in ga, vsega v solzah, za roko odpeljal domov.

Dečka sta prišla v Adyar v strašnem stanju; podhranjena, pogrizena od komarjev in ušiva.

Njuna edina zabava so bili večerni obiski plaže in veslanje z vaškimi dečki.

Manj kot tri tedne potem, ko se je Krishnamurtijeva družina naselila v Adyarju, je tja prišel Charles Leadbeater, jasnovidec in pomemben predavatelj Teozofskega društva.

Dve mladi tajnici sta ga opozorili na Krishnamurtija in Nityo. Odšel je na plažo, kjer ga je osupnila Krishnamurtijeva prelepa avra, v kateri ni bilo niti sledu sebičnosti.

Prosil je njegovega očeta naj ga pripelje v njegove prostore.

To pa je Krishnamurtijev zapis o prvem srečanju z Leadbeaterjem.

''Ko sem prvič stopil v njegovo sobo, sem bil močno prestrašen, saj se je večina indijskih dečkov bala Evropejcev. Ne vem, kaj je ustvarilo tak strah, toda ne glede na razliko v barvi kože, kar je bil eden od vzrokov, je bilo veliko politične agitacije in naša domišljija je bila razburkana od različnih govoric. Ravno tako moram priznati, da so bili Evropejci do Indijcev v glavnem neprijazni in videl sem mnogo krutih dejanj. Za mene je bilo veliko presenečenje, kako drugačen in kako prijazen je ta Anglež.''

... nadaljevanje ...

Življenje in delo

Otroška leta

Krishnamurti je iz šole pogosto prišel brez svinčnika in knjige, saj jih je dal revnejšemu dečku. Zjutraj so pred hišo prišli berači in navada je bila, da so v vsako iztegnjeno roko nasuli nekaj riža. Njegova mati ga je poslala ven, da bi razdelil riž, pa je kmalu prišel po novo zalogo, saj je vse vsul v prvo malho. Zvečer, ko se je oče vrnil iz pisarne in s prijatelji sedel na verandi, so se berači znova vrnili. Kuhar jih je poskušal pregnati, toda Krishnamurti je stekel po hrano in jim jo razdelil. Tudi takrat, ko je mati za otroke spekla posebne slaščice, je vedno vzel le majhen kos svojega dela, ostalo pa je razdelil bratom.

Posebno je bil navezan na brata Nityo, ki je bil tri leta mlajši in v nasprotju s Krishnamurtijem, ki je bil zelo sanjav in neopredeljiv, je bil Nitya zelo ostrega uma. V Kadiriju sta šla Nitya in Krishnamurti vsak večer z materjo v tempelj. Krishnamurti je vedno kazal religiozno žilico. Začuda pa je imel tudi smisel za mehaniko. Nekega dne, ko je oče odšel v službo, je vzel njegovo uro in jo razstavil, in ni hotel v šolo, niti jesti, dokler je ni popolnoma sestavil.

Leta 1903 se je družina ponovno vrnila v Cudappah, kjer je razsajala malarija. Tu sta umrla njegova najstarejši brat in sestra. Krishnamurtijev oče je pripovedoval, kako je mater strla žalost ob smrti njene hčer, ki je bila izjemno poduhovljena.

Po njeni smrti se je pri Krishnamuriju pokazala njegova jasnovidnost. Na posebnem delu vrta, kamor je pogosto hodila njegova umrla sestra, jo je vedno videl.

Leta 1905, ko je bila družina še vedno v Cudappahu, je umrla Krishnamurtijeva mama, kar je bilo za njega in druge otroke strašen udarec. Ker je bil oče zelo zaposlen, so bili otroci prepuščeni sami sebi. Po materini smrti jo je Krishnamurti velikokrat videl.

Po smrti matere je oče vzel nekaj mesečni dopust in se zaradi otrok vrnil v Madanapalle. Krishnamurti in Nitya sta bila oba sprejeta v šolo (1907) in jo obiskovala do januarja 1909.

Kakšni dve milji od njihove hiše je bil samoten hrib s templjem na vrhu, kamor je vsak dan hodil Krishnamurti in vztrajal, da ga je spremljal Nitya. Zelo rad je jemal s seboj na piknik prijatelje. Ker je bil Krishnamurtijev oče sedaj okrožni sodnik, kar je bil pomemben položaj, se je zdelo njegovim bratom pod častjo, da bi sami nosili hrano do mesto za piknik. Krishnamurti, ki ni imel tega občutka samo-pomembnosti, je od služabnika vzel hrano in jo sam nesel.

Leta 1907 se je Krishnamurtijev oče upokojil, njegova pokojnina pa je bila polovico manjša od njegove nekdanje plače. Pisal je Annie Besant, ki je bila sedaj predsednica Teozofskega društva, in ji ponudil svoje usluge, v zameno za nastanitev njega in njegovih sinov na teozofskem posestvu v Adyarju. Annie Besant je to ponudbo zavrnila in šele ob koncu 1908, ko je ena od njenih tajnic rabila pomoč, je sprejela Narianiaha v službo. Ta je prišel s štirimi sinovi. Ker znotraj posestva ni bilo primernega bivališča, so se nastanili v razpadajoči hiši zunaj posestva. Od tu sta Krishnamurti in Nitya vsak dan pešačila tri milje do šole in tri milje nazaj.

nadaljevanje ...

Krishnamurti Jiddu

Življenje in delo

Otroška leta

Viri:

Mary Lutyens: Deček Krishna

Emily Lutyens: Sveče na soncu

Krishnamurti je bil rojen v soboto, 11. maja 1895 v Madanapalle, majhnem mestu na jugu Indije, severozahodno od Madrasa, očetu Narianiahu in materi Sanjeevammi. Rodilo se jima je štirinajst otrok, do leta 1907 jih je preživelo samo pet. Bili so hindujci, ki so govorili telegu jezik in so pripadali najvišji kasti brahmanov. Bili so tudi strogi vegetarijanci. Za priimek Jiddu, ki se ne postavlja vedno pred ime, se je govorilo, da izvira iz vasi od koder je izhajala družina, čeprav o taki vasi ni bilo sledu.

Krishnamurtijev praded po očetovi strani je bil velik sanskrtski učenjak in zelo pobožen mož, ki je imel visok položaj na Sodnem oddelku Vzhodno indijske družbe. Njegov ded, ravno tako učenjak, je bil državni uradnik, medtem ko je bil njegov oče po diplomi na Madraški univerzi uradnik na finančnem oddelku britanske administracije in zaslužil cca 224 rupij na mesec, tako da je družina po indijskih merilih živela kot ptiček na veji.

Družina, ki se je strogo držala hindujskega kastnega sistema, je živela v majhni dvonadstropni stavbi ob odprtem kanalu, kamor se je stekala vsa voda, uporabljena v gospodinjstvu. Svežo vodo za pitje pa so nosili iz bližnjega vodnjaka in jo shranjevali v velikih lončenih vrčih, ki so stali na osrednjem dvorišču, kjer se je sušilo perilo in občasno kuhalo. Kanalizacijo so praznili pometači, t. i. nedotakljivi, ki nosi pripadali nobeni kasti ali pa kristjani, ki so bili enako prezirani. Pometači niso smeli v hišo, razen ko so pobirali odplake. V brahmanski hiši hrano niso smeli pripravljati ljudje, ki niso pripadali tej kasti. Seveda pa ni nič branilo revnemu brahmanu, da je opravljal domača dela za bogatejšega brahmana. Ljudje različnih kast se niso med seboj poročali, kasto pa si lahko zamenjal le v drugi inkarnaciji, ko si si z dobrimi deli zaslužil, da si se pomaknil višje po lestvici. To je bil zakon karme.

Evropejci so bili tretirani enako kot nedotakljivi. Krishnamurtijeva mati je vrgla hrano stran, če je nanjo padla le senca Angleža in ko je ta odšel iz hiše so sobo počistili, otroke pa preoblekli v čista oblačila. Oče ni bil tako natančen, ker se je moral mešati z belci in jih je med zaposlitvijo celo vabil na svojo verando.

Krishnamurtijeva mati je imela močno slutnjo, da bo njen osmi otrok na nek način izjemen. Ob rojstvu otroka je oče pred porodno sobo čakal z uro v roki, da so se odprla vrata in je pomočnica pri porodu oznanila: ''Sirasodayam.'' (Glava se je pokazala). To je sanskrtska beseda, ki so jo vedno uporabljali in je naznačila čas rojstva. Ura je kazala 12.30 (polnoč) sobote, 11. maja 1895, kar je v skladu z hindujsko astrologijo, ki šteje dan od sončnega vzhoda do sončnega vzhoda. Medtem ko bi bil po angleških merilih to 12. maj.

Naslednje jutro so poklicali največjega astrologa tistega okoliša, ki je po različnih ceremonijah in kalkulacijah ugotovil, da bo otrok čudovit in velik mož.

Šesti dan po rojstvu so izvedli ceremonijo imenovanja. Ker je bil osmi otrok deček, je bil v skladu s hindujsko ortodoksno tradicijo imenovan Krishnamurti, kar pomeni ''moč Krishne'', v čast Sri Krishne, ki je bil tudi sam osmi otrok. To je bilo še posebno primerno ime, saj je bila njegova mati častilka tega boga.

Krishnamurtijev oče Narianiah je bil že preko petnajst let član Teozofskega društva, čigar mednarodni glavni stan je bil v Adyarju. Tudi Krishnamurtijeva mati se je zanimala za teozofijo, še posebej je spoštovala Annie Besant, ki je bila od 1907 leta dolgoletna predsednica tega društva in je veliko storila za boljšo izobrazbo Indijcev.

Ker je bil njegov oče leta 1896 službeno premeščen v večje mesto Cudappah, kjer je kosila malarija, je leto kasneje za to boleznijo hudo zbolel tudi Krishnamurti. Še leta kasneje je občasno trpel za hudimi napadi mrzlice in krvavenja iz nosu.

Leta 1900 so se preselili v Kadiri, ki je bil veliko bolj zdravo mesto, kjer je Krishnamurti pri šestih letih, kot vsi brahmanski dečki, začel z izobraževanjem in šel skozi sveto ceremonijo imenovano upanayana. Ta ceremonija je zaznamovala njihov vstop v brahmacharyo, kar je pomenilo, da oni prevzamejo odgovornost za brahmansko bratstvo.

nadaljevanje sledi ...

... nadaljevanje poglavja Zavedanje

Zavedanje

Poglavje iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe

Spraševalec: Ali bi bilo v nekih okoliščinah mogoče kakšno delovanje brez opazovalca – kakšno vprašanje ali kakšno delovanje?

Krishnamurti: Ponovno, ali postavljate to vprašanje s te strani reke ali z drugega brega? Če ste na drugem bregu, ne boste postavili tega vprašanja; če ste na onem bregu, bo vaše delovanje z onega brega. Potemtakem obstaja zavedanje tega brega, z vso njegovo zgradbo, njegovo naravo in z vsemi njegovimi pastmi in poskus pobega iz pasti je padec v drugo past. In kakšna mrtvaška monotonost je v vsem tem! Zavedanje nam kaže naravo pasti in zato je zanikanje vseh pasti: tako je um sedaj prazen. Je prazen ''mene'' in pasti. Ta um ima drugačno kvaliteto, drugačno razsežnost zavedanja. To zavedanje se ne zaveda, da se zaveda.

Spraševalec: Moj bog, to je pretežko. Pravite stvari, ki se zdijo resnične, ki zvenijo resnične, toda jaz še ne razumem. Ali lahko to poveste na drug način? Ali me lahko porinete ven iz moje pasti?

Krishnamurti: Nihče vas ne more poriniti ven iz vaše pasti – ne guru, ne mamilo, ne mantra, nihče, vključno z menoj – nihče, še posebej jaz sam. Vse, kar morete narediti je, da se od začetka do konca zavedate, ne da bi na sredi tega postali nepozorni. Ta nova kvaliteta zavedanja je pozornost in v tej pozornosti ni meja, ki jih je naredil 'jaz'. Ta pozornost je najvišja oblika kreposti, zato je to ljubezen. To je najvišja inteligenca in pozornosti ne more biti, če ne občutite zgradbo in naravo teh pasti, ki jih je naredil človek.

Predstavitev knjige

Predstavitev Krishnamurtijeve knjige Osvoboditev od znanega bo v upravni zgradbi (stara zgradba) Slovenskega etnografskega muzeja, Metelkova 2, v predavalnici v drugem nadstropju. Natančna navodila, kje to je, bodo na obvestilu ob vhodu v zgradbo. Datum in ura sta nespremenjena.

Predstavitev knjige

V četrtek, 19. 6. 2008 ob 18. uri, bo založba Didakta na vrtu kavarne SEM, Metelkova 2, pripravila predstavitev Krishnamurtijeve knjige Osvoboditev od znanega.
V primeru dežja bo predstavitev v kavarni.

... nadaljevanje poglavja Zavedanje

Zavedanje

Poglavje iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe.

Spraševalec: Ali je lahko um osvobojen preteklosti?

Krishnamurti: Kdo postavlja to vprašanje? Je to entiteta, ki je rezultat mnogih velikih sporov, spominov in izkušenj – je to ona, ki sprašuje – ali to vprašanje nastane samo po sebi, iz zaznave dejstva? Če to vprašanje postavlja opazovalec, potem poskuša pobegniti od dejstva sebe, ker reče, tako dolgo sem živel v bolečini, težavah, v žalosti, rad bi šel onstran tega nenehnega boja. Če postavi vprašanje iz tega motiva, bo njegov odgovor zatekanje v nekakšen pobeg. Od dejstva se lahko odvrnemo, ali pa se z njim soočimo. In beseda in simbol sta odvračanje od tega. V resnici je že samo postavljanje tega vprašanja dejanje pobega, ali ne? Moramo se zavedati, ali to vprašanje je ali ni dejanje pobega? Če je, je to hrup. Če ni opazovalca, potem obstaja tišina, ki je popolna negacija celotne preteklosti.

Spraševalec: Tukaj sem zgubljen. Kako lahko v nekaj sekundah pometem s preteklostjo?

Krishnamurti: Spomnimo se, da razpravljamo o zavedanju. Skupaj pretresamo to vprašanje zavedanja.

Obstaja drevo in pogojeni odziv na drevo, ki je v odnosu ''jaz'', ''jaz'', ki je samo središče konflikta. Torej, ali je to tisti 'jaz', ki postavlja vprašanje? Tisti 'jaz', ki je, kot smo rekli, sama zgradba preteklosti? Če vprašanja ne postavlja zgradba preteklosti, če vprašanja ne postavlja ''jaz'', potem ni zgradbe preteklosti. Ko postavlja vprašanje zgradba, deluje v odnosu do dejstva sebe, se sebe ustraši in hoče od sebe pobegniti. Ko ta zgradba ne postavi tega vprašanja, ne deluje v odnosu do sebe. Na kratko ponovimo: obstaja drevo, obstaja beseda, odziv na drevo, ki je kritik ali ''jaz'', ki prihaja iz preteklosti; in potem obstaja vprašanje: ali lahko pobegnem iz tega nemira in agonije? Če to vprašanje postavlja ''jaz'', je to nenehno ohranjanje sebe.

Torej, če se tega zaveda, ne postavlja tega vprašanja! Če se zaveda in vidi vso zapletenost tega, vprašanja ne more postaviti. Ker vidi past, sploh ne postavi vprašanja. Torej, ali vidite, da je vse to zavedanje površinsko? Enako je kot zavedanje, ki vidi drevo.

Spraševalec: Ali obstaja še kakšna druga vrsta zavedanja? Obstaja v zavedanju še kakšna druga razsežnost?

Krishnamurti: Zopet bodimo previdni in si razjasnimo, da ne postavljamo tega vprašanja iz kakršnegakoli motiva. Če obstaja motiv, smo nazaj v pasti pogojenega odziva. Ko je opazovalec povsem tiho, ne utišan, ali je porajajoča se kvaliteta zavedanja zagotovo drugačna?

... nadaljevanje sledi.

Predstavitev knjige

V četrtek, 19. 6. 2008 ob 18. uri bo založba Didakta na vrtu Društva slovenskih pisateljev pripravila predstavitev Krishnamurtijeve knjige Osvoboditev od znanega. V primeru dežja bo predstavitev v kavarni SEM, Metelkova 2.

... nadaljevanje poglavja Zavedanje

Aprila je pri založbi Didakta izšla Krishnamurtijeva knjiga Osvoboditev od znanega, kjer nam avtor na preprost in edinstven način razlaga naš miselno čustveni svet in nas s tem hkrati od njega osvobaja.

...nadaljevanje poglavja Zavedanje

Spraševalec: Poskušam vam slediti. Poglejmo, če sem prav razumel. Obstaja zavedanje drevesa, kar razumem. Obstaja psihološki odziv na drevo, kar ravno tako razumem. Psihološki odziv
je ustvarjen iz preteklih spominov in preteklih izkušenj, to je ugajanje in ne-ugajanje, je delitev na drevo in na ''mene''. Da, mislim, da vse to razumem.

Krishnamurti: Je to tako jasno, kot drevo samo, ali pa je to preprosto jasnost opisa? Zapomnite si, kot smo že rekli, da opisano ni opis. Kaj imate vi, stvar ali njen opis?

Spraševalec: Mislim, da stvar.

Krishnamurti: Zatorej ni ''jaza'', ki je pri videnju tega dejstva opis. Pri videnju kateregakoli dejstva ''jaza'' ni. Bodisi je ''jaz'' ali videnje; ne moreta biti oba. ''Jaz'' je ne-videnje. ''Jaz'' ne more videti, se ne more zavedati.

Spraševalec: Ali smem tukaj nehati? Mislim, da sem dobil občutek za kaj gre, toda pustiti moram, da se to usede. Ali lahko jutri ponovno pridem?

Spraševalec: Mislim, da sem resnično razumel, ne-besedno, to, kar ste povedali včeraj. Obstaja zavedanje drevesa, obstaja pogojeni odziv na drevo in ta pogojeni odziv je konflikt, to je delovanje spomina in preteklih izkušenj, to je ugajanje in ne-ugajanje, to je predsodek. Ravno tako razumem, da je ta odziv predsodka rojstvo tega, čemur pravimo 'jaz' ali kritik. Jasno vidim, da v vseh odnosih obstaja ta 'jaz'. Torej, ali zunaj odnosov obstaja 'jaz'?

Krishnamurti: Videli smo, kako močno so pogojeni naši odzivi. Ko vprašate, če 'jaz' obstaja zunaj odnosa, to postane teoretično vprašanje, dokler se ne osvobodimo teh pogojenih odzivov. Ali to vidite? Tako naše prvo vprašanje ni, če zunaj pogojenih odzivov 'jaz' obstaja ali ne, temveč rajši, ali je lahko um, v katerega so vključena vsa naša čustva, osvobojen tega pogojevanja, ki je preteklost? 'Jaz' je preteklost. 'Jaz' ne obstaja v sedanjosti. 'Jaz' obstaja, dokler um deluje v preteklosti. In um je ta preteklost, um je ta 'jaz'.

Ne morete reči, obstaja um in obstaja preteklost, pa najsi je to preteklost iz pred nekaj dni, ali iz pred tisočih let. Tako sprašujemo: ali se lahko um osvobodi včerajšnjega? Torej, vpletenih je več stvari, ali ne? Predvsem, obstaja površinsko zavedanje. Potem obstaja zavedanje pogojenega odziva. Potem obstaja spoznanje, da je um preteklost, um je ta pogojeni odziv. Potem obstaja vprašanje, ali se um lahko osvobodi preteklosti. In vse to je eno poenoteno delovanje zavedanja, ker v tem ni zaključkov. Ko rečemo, da je um preteklost, to spoznanje ni verbalni zaključek, temveč dejanska zaznava dejstva. Francozi imajo besedo za takšno zaznavo dejstva, temu pravijo 'constatation' (ugotovitev op. prev.). Ko vprašamo, ali je lahko um osvobojen preteklosti, ali to vprašanje postavi kritik, 'jaz', ki je preteklost sama?

... nadaljevanje sledi.

... nadaljevanje poglavja: Zavedanje

Pri založbi Didakta je aprila izšla Krishnamurtijeva knjiga Osvoboditev od znanega, kjer avtor na preprost in edinstven način razlaga naš čustveno miselni svet in nas s tem hkrati od njega osvobaja.


... nadaljevanje poglavja ZAVEDANJE iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe.

Spraševalec: Mislim, da to razumem.

Krishnamurti: Torej vidite da so vrtnica in vse vesolje in ljudje v njem, vaša lastna žena, če jo imate, zvezde, morja, gore, mikrobi, atomi, nevtroni, ta soba, vrata v resnici tu. Sedaj naslednji korak; kar o teh stvareh mislite, ali kaj ob njih čutite je vaš psihološki odziv nanje. In temu pravimo misel ali čustvo. Torej je površinsko zavedanje zelo preprosta zadeva: vrata so tu. Toda opis vrat niso vrata, in ko postanete pri opisovanju čustveno vpleteni, vrat ne vidite. Ta opis je lahko beseda ali znanstvena razprava ali močan čustveni odziv; nič od tega niso sama vrata. Zelo važno je, da to že od začetka pravilno razumemo. Če tega ne razumemo, bomo postali vedno bolj zmedeni. Opis ni nikoli opisano. Čeprav nekaj prav zdaj opisujemo in moramo, ni stvar, ki jo opisujemo, naš opis te stvari. Prosim, mislite na to med našim pogovorom. Nikoli ne mešajte besede s stvarjo, ki jo ta opisuje. Beseda ni nikoli dejanska in nas zlahka zapelje, ko pridemo do naslednje stopnje zavedanja, kjer to postane osebno in zaradi besede postanemo čustveni.
Obstaja torej površinsko zavedanje drevesa, ptice, vrat in obstaja odziv na to, ki je misel, občutek, čustvo.
Ko se tega odziva zavemo, lahko to imenujemo druga globina zavedanja. Obstaja zavedanje vrtnice in zavedanje odziva na vrtnico. Pogosto se tega odziva na vrtnico ne zavedamo. Dejansko je zavedanje, ki vidi rožo, in ki vidi odziv, isto. To je eno gibanje in je napačno govoriti o zunanjem in notranjem zavedanju. Ko se drevesa brez kakršnegakoli psihološkega zapletanja vizualno zavedamo, v odnosu ni delitve. Toda, ko se na drevo psihološko odzovemo, je ta odziv pogojen, je odziv preteklega spomina, preteklih izkušenj in v odnosu je ta odziv delitev. Ta odziv je rojstvo tega, kar bomo imenovali ''jaz'' v odnosu in ''ne-jaz''. To je, kako se vi postavite v odnosu do sveta. To je, kako vi ustvarite posameznika in skupnost. Sveta ne vidimo takšnega kot je, temveč v njegovih različnih odnosih do ''jaza'' spomina. Ta delitev je življenje in krepitev vsega, kar imenujemo naše psihološko bitje in od tod izhaja vse protislovje in delitev.
Ali ste popolnoma prepričani, da to dojemate? Ko se drevesa zavedamo, ni vrednotenja. Toda, ko se na drevo odzovemo, ko drevo ocenjujemo z ugaja ali ne ugaja, potem v temu zavedanju kot ''jaz'' in ''ne-jaz'' nastane delitev, ''jaz'', ki se od opazovane stvari razlikuje. V odnosu je ta ''jaz'' odziv preteklega spomina, preteklih izkušenj. Torej, ali se lahko zavedamo, opazujemo drevo brez vsake sodbe, in ali lahko opazujemo odziv, reakcije brez vsake sodbe? Na ta način lahko izkoreninimo princip delitve, princip ''jaza'' in ''ne-jaza'' tako, da gledamo oba, drevo in gledamo sebe.

nadaljevanje sledi ...

ZAVEDANJE

Pri založbi Didakta je meseca aprila izšla Krishnamurtijeva knjiga Osvoboditev od znanega, kjer avtor na kar se da preprost in edinstven način razlaga naš čustveno miselni svet in nas s tem hkrati od njega osvobaja.

ZAVEDANJE

Poglavje iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe.

Spraševalec: Rad bi vedel, kaj z zavedanjem mislite, ker ste velikokrat rekli, da je v resnici zavedanje tisto, o čemer učite. S poslušanjem vaših govorov in z branjem vaših knjig sem poskusil to razumeti, toda zdi se, da nisem prišel prav daleč. Vem, da to ni vadba in razumem, zakaj tako poudarjeno zavračate vse vrste vadbe, urjenja, sistemov, discipline ali rutine. Vidim važnost tega, kajti sicer to postane mehanično in na koncu tega postane um top in neumen. Če smem, bi rad z vami prav do konca raziskal to vprašanje, kaj zavedati se pomeni. Videti je, da dajete tej besedi nek poseben, globlji pomen in vendar se mi zdi, da se mi ves čas zavedamo tega, kar se dogaja. Vem, ko sem jezen, vem, ko sem žalosten in vem, ko sem srečen.

KRISHNAMURTI: Sprašujem se ali se res zavedamo jeze, žalosti, sreče? Ali pa se teh stvari zavedamo, ko so povsod? Pričnimo, kakor da o tem ne vemo popolnoma ničesar in začnimo z ničle. Ne postavljajmo nobenih trditev, dogmatičnih ali subtilnih, temveč raziščimo to vprašanje, ki bo odkrilo, če se vanj resnično poglobimo, izredno stanje, ki se ga um verjetno ni nikoli dotaknil, dimenzijo, ki ni dosegljiva površinskemu zavedanju. Začnimo s površinskim in to predelajmo.

Z našimi očmi gledamo, z našimi čuti zaznavamo stvari okrog nas – barvo cvetlice, kolibrija nad cvetlico, svetlobo tega kalifornijskega sonca, tisoče zvokov različnih kvalitet in subtilnosti, globino in višino, senco drevesa in drevo samo. Na enak način občutimo tudi svoja telesa, ki so instrumenti teh različnih vrst površinskih čutnih zaznav.

Če bi ta zaznava ostala na površinskem nivoju, sploh ne bi bilo nobene zmede. Ta cvetlica, ta mačeha, ta vrtnica so tu in to je vse, kar je na tem. Ni prednosti, ni primerjave, ni ugajanja in neugajanja, samo stvar pred nami, brez vsakega psihološkega zapletanja. Ali je vsa ta površinska čutilna zaznava ali zavedanje dokaj jasno? Z uporabo vseh naprav moderne tehnologije se lahko razširi do zvezd, v globine morij in do končnih meja znanstvenega opazovanja.

Nadaljevanje sledi ...

Osvoboditev od znanega

Pri založbi Didakta je izšla Krishnamurtijeva knjiga Osvoboditev od znanega.

VSEBINA

I. Človekovo iskanje - Trpeči um - Tradicionalni pristop - Past spoštljivosti - Človeško bitje in posameznik - Eksistenčni boj - Temeljna narava človeka - Odgovornost - Resnica - Samopreobrazba - Zapravljanje energije - Osvoboditev od avtoritete

II. Spoznavanje sebe - Preprostost in skromnost - Pogojenost

III. Zavest - Totalnost življenja - Zavedanje

IV. Zasledovanje užitka - Želja - Miselna sprevrženost - Spomin - Radost

V. Skrb zase - Hrepenenje po položaju - Strahovi in totalni strah - Razdrobitev mišljenja - Konec strahu

VI. Nasilje - Jeza - Opravičevanje in obsojanje - Idealno in dejansko

VII. Odnos - Spor - Družba - Revščina - Mamila - Odvisnost - Primerjava - Želja - Ideali - Hinavščina

VIII. Svoboda - upor - Samota - Nedolžnost - Življenje s samimi seboj, takšnimi kot smo

IX. Čas - Žalost - Smrt

X. Ljubezen

XI. Gledati in poslušati - Umetnost - Lepota - Resnost - Predstave - Problemi - Prostor

XII. Opazovalec in opazovano

XIII. Kaj je razmišljanje? - Ideje in dejanje - Izziv - Snov - Izvor mišljenja

XIV. Bremena preteklosti - Tihi um - Komunikacija - Dosežek - Disciplina -Tišina - Resnica in stvarnost

XV. Izkušnja - Zadovoljstvo - Dvojnost - Meditacija

XVI. Totalna revolucija - Religiozni um - Energija - Strast

Pri založbi Didakta bo v kratkem izšla Krishnamurtijeva knjiga Osvoboditev od znanega.

XIII. poglavje iz knjige Osvoboditev od znanega

Kaj je razmišljanje? – Ideje in dejanja – Izziv – Snov – Izvor mišljenja

99

Lotimo se vprašanja, kaj je razmišljanje, pomembnost mišljenja, ki ga moramo z logiko in zdravo pametjo (za naše dnevno delo) skrbno vaditi, in tistega, ki sploh ni pomembno. Če ne poznamo teh dveh zvrsti, ni mogoče, da bi lahko razumeli nečesa mnogo globljega, česar se mišljenje ne more dotakniti. Torej poskusimo razumeti celotno zapleteno zgradbo tega, kaj je razmišljanje, kaj je spomin, od kod izvira mišljenje, kako mišljenje pogojuje vsa naša dejanja; in ob razumevanju vsega tega bomo mogoče srečali nekaj, kar ni mišljenje nikoli odkrilo, kamor nam mišljenje ne more odpreti vrat.

Zakaj je postalo mišljenje v naših življenjih tako važno – mišljenje kot ideje, kot odziv na akumulirane spomine v naših možganskih celicah? Morda si mnogi od vas pred tem sploh niste postavili takega vprašanja - ali, če ste, ste mogoče rekli: ''To ni zelo pomembno – kar je pomembno, so čustva.'' Toda ne razumem, kako lahko to dvoje ločite. Če mišljenje ne daje čustvom kontinuitete, čustva zelo hitro zamrejo. Torej, zakaj je postalo v naših vsakdanjih življenjih, v naših zatiranih, dolgočasnih, prestrašenih življenjih mišljenje tako nenavadno pomembno? Vprašajte se in jaz sprašujem sebe – zakaj smo sužnji mišljenja – prekanjenega, bistrega mišljenja, ki lahko organizira, ki lahko začenja stvari, ki lahko tako mnogo izumi, plodi tako mnogo vojn, ustvari tako mnogo strahu, tako mnogo zaskrbljenosti, ki večno ustvarja

100

predstave in vedno lovi svoj lastni rep – mišljenje, ki uživa zadovoljstvo včerajšnjega dne in temu zadovoljstvu omogoča nadaljevanje v sedanjost in tudi v bodočnost – mišljenje, ki je vedno aktivno, čenčavo, gibljivo, tvorno, ki odvzema, dodaja, predpostavlja?

Ideje so nam postale veliko bolj pomembne kot dejanje – ideje, ki jih intelektualci vseh vrst tako spretno predstavljajo v knjigah. Bolj kot so te ideje prekanjene in subtilne, bolj jih častimo. Prav tako knjige, ki jih vsebujejo. Mi smo te knjige, mi smo te ideje, tako močno smo z njimi pogojeni. Večno razpravljamo o idejah in idealih in dialektično izražamo mnenja. Vsaka religija ima svoje dogme, svojo formulo, svoj lastni oder za dosego bogov, in ko raziskujemo začetek mišljenja, dvomimo o važnosti te celotne zgradbe idej. Ideje smo od dejanja ločili zato, ker so ideje vedno preteklost in dejanje je vedno sedanjost – življenje je vedno sedanjost. Strah nas je življenja in zato je preteklost - kot ideje - za nas postala tako pomembna.

Resnično je nenavadno zanimivo opazovati to operacijo našega lastnega razmišljanja, samo opazovati, kako razmišljamo, od kod ta reakcija, ki jo imenujemo razmišljanje, izvira. Očitno iz spomina. Ali sploh obstaja začetek mišljenja? Če obstaja, ali lahko odkrijemo njegov začetek – začetek spomina, kajti če ne bi imeli spomina, ne bi imeli mišljenja?

Videli smo, kako mišljenje vzdržuje in daje kontinuiteto užitku, ki smo ga imeli včeraj, in kako mišljenje ravno tako vzdržuje nasprotje užitka, ki je strah in bolečina, tako je ta izkuševalec, ki je mislec, tudi užitek in bolečina in prav tako tista entiteta, ki daje užitku in bolečini hrano. Mislec loči

101

užitek od bolečine. Ne vidi, da prav z vsako zahtevo po užitku vabi strah in bolečino. Mišljenje v človeških odnosih vedno zahteva užitek, ki je skrit za različnimi besedami, kot so lojalnost, pomoč, dajanje, podpora, služenje. Sprašujem se, zakaj hočemo služiti? Bencinska črpalka ponuja dobro oskrbo. Kaj pravzaprav pomenijo besede, pomagati, dati, služiti? Zakaj gre? Ali cvetlica polna lepote, svetlobe in ljubkosti reče: ''Jaz dajem, pomagam, služim?'' Ona je! In, ker ne poskuša storiti ničesar, prekriva vso zemljo.

Mišljenje je tako prekanjeno, tako premeteno, da vse izkrivi v svojo lastno korist. V svoji zahtevi po užitku ustvari svojo lastno odvisnost. V vseh naših odnosih mišljenje goji dvojnost; v nas obstaja nasilje, ki nam daje užitek, toda je tudi želja po miru, želja, da bi bili prijazni in blagi. To je tisto, kar se v vseh naših življenjih ves čas dogaja. Mišljenje v nas ne goji le to dvojnost, to protislovje, temveč tudi akumulira neštete spomine, ki jih imamo na užitek in bolečino, in iz teh spominov se na novo rodi. Zaradi tega je, kot sem že rekel, mišljenje preteklost, je vedno staro.

Ker se z vsakim izzivom spoprimemo z orodji preteklosti – izziv je vedno nov – bo naše premagovanje izziva vedno popolnoma neustrezno; od tod protislovje, konflikt in vsa beda in bridkost, ki jo podedujemo. Naši majhni možgani so v konfliktu, pa najsi storijo karkoli.. Da bi se širili, bodisi hrepenijo, posnemajo, se prilagajajo, potiskajo, sublimirajo, jemljejo mamila – karkoli storijo, je to stanje konflikta in bodo ustvarili konflikt.

Tisti, ki veliko premišljujejo, so zelo materialistični, kajti misel je snov. Misel je snov ravno tako, kot so snov tla, zid, telefon. Energija, ki deluje v vzorcu, postane snov. Je energija

102

in je snov. To je vse, kar je življenje. Mogoče mislimo, da misel ni snov, vendar je. Mišljenje kot ideologija je snov. Kjer je energija, ta postane snov. Snov in energija sta medsebojno povezani. Ena brez druge ne moreta obstajati in več kot je med njima harmonije in ravnotežja, bolj aktivne so možganske celice. Ta vzorec užitka, bolečine in strahu je ustvarilo mišljenje in znotraj tega deluje že tisoče let in ne more prekiniti vzorca, ker ga je ustvarilo.

Nove resničnosti ne moremo videti z mišljenjem. Lahko jo kasneje z mišljenjem verbalno razumemo, toda razumevanje nove resničnosti ni realnost za mišljenje. Mišljenje nikoli ne more rešiti nobenega psihološkega problema. Ne glede na to, kako je prekanjeno, kako je izobraženo, ne glede na zgradbo, ki jo je ustvarilo s pomočjo znanosti, s pomočjo računalništva, z nasiljem ali zaradi potrebe, mišljenje ni nikoli novo in zato nikoli ne more odgovoriti na nobeno izredno težko vprašanje. Ti stari možgani ne morejo rešiti ogromnega problema življenja.

Mišljenje je sprijeno, ker lahko izumi karkoli in vidi stvari, ki jih ni. Lahko uprizori najbolj nenavadne trike in zato se nanj ne moremo zanesti. Toda, če razumete celotno zgradbo tega, kako razmišljate, zakaj razmišljate, besede, ki jih uporabljate, kako se obnašate v vsakdanjem življenju, kako govorite z ljudmi, kako ravnate z ljudmi, kako hodite in jeste – če se zavedate vseh teh stvari, vas vaš um ne bo prevaral, potem ni ničesar za prevarati. Potem um ni nekaj, kar zahteva, kar prevlada; postane izredno tih, gibek, občutljiv, osamljen in v tem stanju sploh ni prevare.

Ali ste kdaj opazili, da takrat, ko ste v stanju popolne pozornosti, opazovalec, mislec, središče, ''jaz'' izgine? V tem stanju pozornosti začne mišljenje slabeti.

103

Če želimo stvar zelo jasno videti, mora biti naš um zelo tih, brez vseh predsodkov, čenčanja, dialoga, predstav, podob – da bi gledali, moramo vse to odvreči. Začetek mišljenja lahko opazujete samo v tišini – ne takrat, ko iščete, postavljate vprašanja in pričakujete odgovor. Samo takrat, ko ste popolnoma tihi, skozi in skozi vse vaše bitje, postavite vprašanje: Kaj je začetek mišljenja, da boste iz te tišine pričeli videti, kako se oblikuje mišljenje.

Če se zavedamo, kako se mišljenje začne, ni potrebe po nadzorovanju mišljenja. Skozi vsa naša življenja, ne samo v šoli, porabimo veliko časa in zapravimo veliko energije, ko poskušamo nadzirati naše mišljenje – To je dobra misel, o njej moram veliko premišljevati. To je grda misel, moram jo potlačiti. Med eno in drugo mislijo in med eno in drugo željo ves čas traja bitka, en užitek prevladuje vse druge užitke. Toda če obstaja zavedanje o začetku mišljenja, potem v mišljenju ni protislovja.

Torej ko slišite trditev: ''Mišljenje je vedno staro'' ali ''Čas je bridkost'', mišljenje začne to prevajati in razlagati. Toda ta prevod in razlaga temeljita na včerajšnjem znanju in izkušnji, tako da boste stalno prevajali v skladu z vašo pogojenostjo. Toda če te trditve gledate in jih ne razlagate, temveč jim posvetite svojo popolno pozornost (ne koncentracijo), boste spoznali, da ni ne opazovalca, ne opazovanega, ne misleca ne mišljenja. Ne recite: ''Kaj se je najprej začelo?'' To je domiselno vprašanje, ki nikamor ne vodi. Pri sebi lahko opazite, da dokler ni mišljenja – kar ne pomeni stanje amnezije, praznine – dokler ni iz spomina, izkušnje ali znanja izhajajočega mišljenja, kar je vse

104

preteklost - sploh ni misleca.

To ni filozofska ali mitična zadeva. Ukvarjamo se z resničnimi dejstvi, in če ste prišli na tem potovanju tako daleč, boste videli, da na izziv ne boste odgovorili s starimi možgani, temveč s popolnoma novimi.