... nadaljevanje Kako živeti v tem svetu

Poglavje Kako živeti v tem svetu iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe

Krishnamurti: Videti je, da je preteklost edini problem, ker je to edina stvar, ki zadržuje naše ume in srca. Edino to je za nas pomembno. Toda, zakaj dajemo temu tak pomen? Zakaj je ta majhen prostor tako vse-pomemben? Če ste v to totalno potopljeni, temu popolnoma predani, potem ne boste nikoli prisluhnili spremembi. Človek, ki ni v celoti predan, je edini zmožen poslušanja, raziskovanja in vpraševanja. Samo takrat bo zmožen videti nepomembnost tega majhnega prostora. Torej, ali ste popolnoma potopljeni, ali pa je vaša glava nad vodo? Če je vaša glava nad vodo, potem lahko vidite, da je ta majhna stvar nebistvena. Takrat imate prostor, da se okrog razgledate. Kako globoko ste potopljeni? Nihče ne more namesto vas na to odgovoriti, razen vas samih. In v samem postavljanju tega vprašanja je že svoboda, zato se ne bojimo. Takrat se vaš vid razširi. Takrat, ko vas ta vzorec preteklosti popolnoma drži za vrat, se vdate, sprejmete, ubogate, sledite, verjamete. Samo takrat, ko se zavedate, da to ni svoboda, pričnete iz tega plezati. Tako ponovno sprašujemo: kaj je sprememba, kaj je revolucija? Sprememba ni gibanje od znanega k znanemu in to so vse politične revolucije. Ta vrsta spremembe ni tisto, o čem mi govorimo. Napredovanje od grešnika do svetnika je napredovanje od ene iluzije k drugi. Tako smo se osvobodili spremembe kot gibanja od tega do onega.

Spraševalec: Ali to resnično razumem? Kaj naj storim z jezo, nasiljem in strahom, ko v meni nastanejo? Ali naj jim pustim, da svobodno vladajo? Kako naj z njimi ravnam? Tu mora biti sprememba, drugače sem tisto, kar sem bil prej.

Krishnamurti: Ali vam je jasno, da teh stvari ne moremo premagati z njihovimi nasprotji? Če je tako, imate samo nasilje, zavist, jezo, pohlep. Občutek nastane kot rezultat izziva in takrat dobi ime. To poimenovanje občutka vzpostavi tega v starem vzorcu. Če ga ne poimenujete, kar pomeni, da se z njim ne poistovetite, potem je občutek sedaj in bo sam od sebe izginil. S poimenovanjem ga okrepimo in mu damo kontinuiteto, ki je celoten proces mišljenja.

Spraševalec: Stisnili ste me v kot, kjer se vidim takšnega, kot dejansko sem, in vidim, kako nepomemben sem. Kaj sledi temu?

Krishnamurti: Vsako gibanje od tega, kar jaz sem, okrepi to, kar sem. Tako sprememba sploh ni gibanje. Sprememba je zanikanje spremembe in sedaj lahko postavim samo to vprašanje: ali sprememba sploh obstaja? To vprašanje lahko postavimo samo takrat, ko se vse gibanje mišljenja konča, kajti zaradi lepote ne-spremembe moramo mišljenje zanikati.

V totalni negaciji vsega gibanja mišljenja stran od tega, kar je, je konec tega, kar je.