sreda, 16. februar 2011

SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA


… nadaljevanje …
K: Toda vse religije, vse svete knjige, bodisi muslimanske ali katerekoli druge, trdijo, da moraš iti skozi določene sisteme.
WR: Toda budizem ne.
K: Trenutek, prosim. Budizma sploh ne bi omenil, ne vem. O njem sem bral, ko sem bil otrok, toda ušlo mi je iz spomina. Ko rečete, najprej se moraš disciplinirati in potem sčasoma to disciplino opustiti ..
WR: Ne, tega ne pravim. Tega tako ne dojemam in tudi ne Buda.
K: Potem se morda motim.
WR: Vprašanje, ki vam ga želim postaviti je: kako resnico spoznamo?
K: To je popolnoma druga zadeva.
WR: Kar pravim je, da smo pogojeni. Nihče nam tega ne more povedati, ne glede na to, kako močno se trudi. Revolucija je, da vidiš, da si pogojen. Trenutek, ko to vidiš, je zunaj časa, to je popolna revolucija in to je resnica.
K: Domnevajmo, da smo pogojeni z vzorcem evolucije – sem bil, sem, bom. To je evolucija. Ali ne?
WR: Da.
K: Včeraj sem ostudno ravnal, toda danes to slabo dejanje spoznavam in se osvobajam in jutri tega ne bom več storil in bom od njega osvobojen. To je naše celotno vedenje, psihološki ustroj našega bitja. To je vsakdanje dejstvo.
WR: Ali to vidimo? Razumevanje je lahko razumsko, zgolj besedno.
K: Ne govorim niti razumsko niti besedno, menim, da je ustroj dejstvo. Poskusil bom biti dober.
WR: Ne gre za vprašanje poskušanja, kako biti dober.
K: Ne, niti po Budi, niti po svetih knjigah, toda v vsakdanjem življenju povprečno človeško bitje pravi: ''Nisem tako dober, kot bi lahko bil, toda – dajte mi nekaj tednov ali let – in sčasoma bom strašansko dober.''
WR: Zagotovo se tako vedemo skoraj vsi.
K: Skoraj vsi. No, samo še trenutek. To je naše pogojevanje – kristjan, budist, ves svet je pogojen s to predstavo, ki morda izvira iz biološkega razvoja, vendar se je premaknila na psihološko področje.
WR: Da, to ste dobro povedali.
K: Torej, kako lahko moški ali ženska, človeško bitje, uniči ta vzorec, ne da bi v to vneslo čas? Razumete moje vprašanje?
WR: Da. Samo z videnjem.
K: Ne, ne morem videti, če sem ujet v ta prekleti, ostudni napredek. Vi pravite, samo z videnjem, in jaz pravim, da ne morem videti.
WR: Potem ne morete.
K: Ne, toda to želim raziskati. Se pravi, zakaj psihološko dajemo ''napredku'' tako velik pomen?
IS: Nisem učenjakinja, temveč praktik. Osebno, kot zahodnjakinja, kot nekdanja znanstvenica, sem našla v budističnem učenju najbolj zadovoljiv odgovor: da se slepim, da sem sama sebi ovira. Dokler sem tu s svojim svežnjem pogojevanja, ne morem videti in delovati.
K. To mi ne pomaga. Pravite, da ste se to naučili.
IS: To sem se naučila, toda to sem storila na način, ki ga uporabimo pri učenju igranja na klavir in ne na način proučevanja predmeta.
K: Ponovno. Igranje klavirja pomeni vajo. Torej, o čem govorimo ob koncu tega?
G Narayan: Zdi se, da imamo tu težavo. Znanje poseduje določeno privlačnost, določeno moč, znanje kopičimo, najsi je budistično ali znanstveno, saj ti daje svojski občutek svobode – čeprav to ni svoboda – na področju običajne resničnosti. In po letih proučevanja odkrijemo, da proučevanje zelo težko opustimo, kajti do te točke prispemo po približno dvajsetih letih in ko jo ocenjujemo opazimo, da nima lastnosti tega, čemur bi vi morda rekli resnica. Zdi se, da je težava pri vseh praksah, da takrat ko vadiš, nekaj dosežeš; in dosežek je iz vrste običajne resničnosti, ki ima določeno moč, določeno privlačnost, določeno zmožnost, morda določeno jasnost.
WR: Zaradi tega postanete na njega navezani.
GN: Da, in zbežati od njega je veliko težje kot začetniku; začetnik, ki teh stvari ni pridobil, morda nekaj vidi bolj neposredno, kot vidi človek, ki je pridobil veliko modrosti.
WR: To je odvisno od posameznika, ne morete posploševati.
K: Če lahko opozorim, lahko posplošujemo kot načelo. Toda pojdimo nazaj, kjer smo bili. Drži, da smo vsi ujeti v predstavo o napredku?
WR: Pravkar smo se strinjali, da človeštvo sprejema dejstvo, da je napredek postopna evolucija. Kot ste rekli, to biološko sprejema kot resnico in jo tam lahko dokaže, in tako to isto teorijo uporablja na psihološkem področju. Strinjali smo se, da je to človeško stanje.
K: Je to stanje resnica? Strinjam se, da v smislu biološke evolucije obstaja napredek in sem to postopno prenesel na psihološki obstoj? Ali je to resnica?
WR: Sedaj razumem, kaj sprašujete. Ne verjamem, da je to resnica.
K: Zato bom opustil celotno zamisel o disciplini.
...nadaljevanje sledi...

sobota, 20. november 2010

sobota, 13. november 2010

Vpraševanje Krishnamurtija


… nadaljevanje …
WR: Rekel bi, da je na določenem nivoju potrebna, toda če je nikoli ne moreš opustiti … govorim iz budističnega stališča. Z ozirom na pot, v budizmu obstajata dve stopnji: za ljudi, ki so že na poti, pa še niso prispeli, obstaja disciplina, navodila in vse tiste stvari, ki so dobre in slabe, pravilne in napačne. Toda arhat, ki je resnico spoznal, je brez discipline, saj je onkraj nje.
K: Da, to razumem.
WR: Toda to je življenjsko dejstvo.
K: O tem se vprašujem, gospod.
WR: V mojem umu glede tega dvom ne obstaja.
K: Potem sva z najino raziskavo nehala.
WR: Ne, ni tako.
K: Mislim, da govoriva o znanju: o znanju, ki je koristno ali potrebno, kot čoln za prečkanje reke. To dejstvo ali prispodobo želim raziskati, da bi videl, ali je to resnica – ali ima to lastnost resnice – za trenutek to izrazimo tako.
WR: Mislite na prispodobo ali učenje?
K: Vse skupaj. Kar pomeni, gospod …kar pomeni sprejemanje evolucije
WR: Da, sprejemanje.
K: Evolucija, tako postopno, korak za korakom napredovati in končno dospeti. Najprej se spravim v red, se nadziram, se trudim in ko sem bolj zmožen, imam več energije, več moči, vse to pustim in grem naprej.
WR: Tak načrt ne obstaja, načrta ni.
K: Ne pravim, da načrt obstaja. Vprašujem ali raziskujem, ali takšno gibanje, takšen napredek sploh obstaja.
WR: Kaj mislite?
K: Kaj mislim? Ne.
Irmgaard Schloegel: Popolnoma se z vami strinjam. Ne verjamem, da obstaja.
WR: Da, drži. Takšnega napredka ni.
K: V to se moramo zelo skrbno poglobiti, kajti celotna religiozna tradicija, budistična, hinduistična in krščanska, vse religiozno in nereligiozno obnašanje so ujeti v času, v evoluciji – boljši bom, dober bom, končno se bo moja dobrota razcvetela. Drži? Pravim, da je v tem izvor laži. Se oproščam, da to izražam na ta način.
IS: Iz razloga, da kolikor vemo, odkar obstajajo človeška bitja, smo vedno vedeli, da moramo biti dobri, se s tem popolnoma strinjam. Če bi bilo mogoče napredovati z nečim takšnim, ne bi bili takšna človeška bitja, kot smo danes. Vsi bi dovolj napredovali.
K: Smo sploh napredovali?
IS: V resnici nismo napredovali – zelo malo, če sploh smo.
K: Morda smo napredovali tehnološko, znanstveno, higienično in ostalo, toda psihološko, notranje nismo – smo, kar smo bili pred deset tisoč leti in več.
IS: Torej dejstvo, da vemo, da moramo delati dobro in smo o tem, kako to doseči, razvili tako mnogo sistemov, nam ni uspelo pomagati, da postanemo dobri. Kot to vidim jaz, v vseh nas obstaja posebna ovira in to deluje skozi to oviro – kajti večina nas želi biti dobrih, toda večini to ne uspe – to se mi zdi tvegano.
K: Sprejeli smo evolucijo. Obstaja biološka evolucija. To biološko dejstvo smo prenesli v psihološko.
WR: Ne, ne mislim, da gre za to.
K: Toda, ko ste rekli ''postopno'', to pomeni to.
WR: Nisem rekel ''postopno''. Ne pravim tega. Spoznanje resnice, doseganje resnice ali videnje resnice je brez načrta, brez sistema.
K: Je zunaj časa.
WR: Točno, zunaj časa.
K: Kar se močno razlikuje od tega, da rečemo, da bo moj um, ki se je skozi stoletja, skozi tisočletja razvil, ki je pogojen s časom, kar je evolucija, ki je pridobivanje vedno več znanja, odkril izjemno resnico.
WR: To znanje ne bo razkrilo resnice.
K: Zakaj naj bi, torej, kopičil znanje?
WR: Kako se lahko temu izognemo?
K: Izogniti se psihološko, ne tehnološko.
WR: Celo psihološko, kako lahko to storite?
K: Ah, to je drugačna zadeva.
WR: Kako to lahko storite? Ker ste pogojeni.
K: Trenutek, gospod. Še bolj se v to poglobimo; od otroštva do določenih let adolescence, zrelosti in tako dalje se biološko, fizično razvijamo. To je dejstvo. Majhen hrast zraste v ogromno drevo, to je dejstvo. Torej, ali je dejstvo ali pa preprosto domnevamo da je, da moramo psihološko rasti? Kar psihološko pomeni, da bom končno dosegel resnico, ali pa se bo resnica zgodila, če bom pripravil teren.
WR: To je napačen zaključek, to je napačno stališče, spoznanje resnice je revolucija in ne evolucija.
K: Torej, ali je um lahko psihološko osvobojen predstave napredka?
WR: Lahko je.
K: Ne, 'lahko je', mora biti.
WR: To sem rekel jaz – revolucija ni evolucija, postopni proces.
K: Torej, ali lahko obstaja psihološka revolucija?
WR: Da, zagotovo.
K: Kar pomeni kaj? Ni časa.
WT: V njej ne obstaja čas.
... nadaljevanje ...

ponedeljek, 01. november 2010

Vpraševanje Krishnamurtija


… nadaljevanje …
WR: Ni dvoma, da svete knjige in naše znanje človeka pogojujejo. Toda moram reči, da znanje ni popolnoma nepotrebno. Buda je zelo jasno pokazal, da če želite prečkati reko in tam ni mostu, zgradite čoln in jo z njegovo pomočjo prečkajte. Toda, če na drugi strani obale mislite, oh, ta čoln je bil zelo koristen, zelo mi je pomagal, tu ga ne morem pustiti, nosil ga bom na svojih ramenih, je to napačno dejanje. Kar bi morali reči je: seveda mi je čoln zelo koristil, toda reko sem prečkal, ne potrebujem ga več, tu ga bom pustil za nekoga drugega. To je odnos do znanja in učenja. Buda pravi, da so tudi celo učenja, ne samo ona, celo vrline, tako imenovane moralne vrline kot čoln in imajo relativno in pogojeno vrednost.
K: Rad bi to raziskal. V to, kar pravite, gospod, ne dvomim. Toda rad bi raziskal, ali lahko znanje osvobodi um.
WR: Ne verjamem, da znanje lahko osvobodi.
K: Znanje ne, toda lastnost, moč, občutek zmožnosti, občutek vrednosti, ki jih z znanjem pridobiš, občutek da veš, teža znanja – ali vas – osebnost - to ne okrepi?
WR: Zagotovo.
K: Ali znanje dejansko pogoji človeka? Naj to povem drugače. Besedo znanje zagotovo vsi razumemo kot kopičenje informacij, kopičenje izkušenj, kopičenje različnih dejstev, teorij in načel, preteklih in sedanjih, ves ta klobčič kličemo znanje. Ali potem preteklost pomaga? Kajti znanje je preteklost.
WR: V trenutku, ko vidiš resnico, izgine vsa preteklost, vse znanje.
K: Toda, ali lahko um, ki je obremenjen z znanjem, vidi resnico?
WR: Seveda, če je um obremenjen, natlačen in poln znanja …
K: Običajno je tako. Večina umov je napolnjenih, ohromljenih z znanjem. Besedo 'ohromljen' uporabljam v smislu potlačen. Ali takšen um lahko zazna, kaj je resnica? Ali pa mora biti osvobojen znanja?
WR: Da bi um videl resnico, mora biti osvobojen vsega znanja.
K: Da. Torej, zakaj znanje kopičiti in ga potem opustiti in takrat iskati resnico? Razumete, kaj pravim?
WR: Mislim, da je to naše običajno življenje, večina stvari, ki se zgodijo na začetku, je koristnih. Na primer: šolarji ne morejo pisati, če zvezek nima črt, toda danes lahko pišem brez njih.
K: Trenutek, gospod, s tem se strinjam. Ko smo šolarji ali študentje, za pisanje potrebujemo črte in vse ostalo, toda ali ni ta začetek, ki lahko pogoji našo prihodnost, ko odraščamo, izjemno pomemben? Razumete, kaj pravim? Ne vem, če sem se dovolj jasno izrazil? Ali je svoboda na začetku ali na koncu?
WR: Svoboda nima začetka in ne konca.
K: Bi rekli, da znanje omejuje svobodo?
WR: Znanje ne omejuje svobode, morda jo lahko ovira znanje, ki je pridobljeno in ni pravilno uporabljeno.
K: Pravilno ali napačno kopičenje znanja ne obstaja. Morda storim določene grde stvari in mi je žal, ali pa z njimi nadaljujem, kar je spet del mojega znanja. Toda vprašujem, če znanje vodi v svobodo? Kot pravite, je na začetku potrebna disciplina. In ko postajate starejši, modrejši, bolj sposobni in tako dalje, ali disciplina ne pogoji uma, tako da discipline v običajnem smislu besede nikoli ne opusti?
WR: Da, razumem. Strinjate se, da je disciplina na začetku, na določenem nivoju potrebna.
K: Jaz to vprašujem, gospod. Ko pravim, da vprašujem, ne pomeni, da dvomim, ali da pravim, da ni potrebna, temveč vprašujem zato, da bi raziskal.
... nadaljevanje ...

nedelja, 24. oktober 2010

Vpraševanje Krishnamurtija


… nadaljevanje …
Druga zelo pomembna stvar je poudarjanje zavedanja ali pozornosti. Biti pozoren, to je v Budovem učenju izredno pomembno. Bil sem zelo presenečen, ko sem v Mahaparinibbanasutri bral razgovor o zadnjem mesecu njegovega življenja, da je vedno, kjerkoli se je ustavil in govoril svojim učencem, rekel: zavedajte se, negujte zavedanje, pozornost. Temu se reče prisotnost pozornosti. Tudi v vašem učenju, ki ga zelo cenim in sledim, je to prav tako močno poudarjeno.
Druga zanimiva stvar je vaše nenehno poudarjanje začasnosti. To je ena od temeljnih stvari v Budovem učenju, vse je začasno, nič ni stalno. V knjigi Osvoboditev od znanega (Freedom from the known) pravite, da je spoznanje, da ni nič stalnega, izjemno pomembno – kajti samo potem je um svoboden. To je v popolnem skladu s Štirimi plemenitimi resnicami Bude.
Obstaja še ena točka, ki kaže, kako se vaše in Budovo učenje ujemata. Mislim, da v knjigi Osvoboditev od znanega pravite, da nadzor in zunanja disciplina nista prava pot in tudi nedisciplinirano življenje nima nobene vrednosti. Ko sem to bral, sem na rob zapisal: brahman je vprašal Budo, kako ste pridobili te duhovne višine, s kakšnimi smernicami, kakšno disciplino, s kakšnim znanjem? Buda je odgovoril: ne z znanjem, ne z disciplino, ne z navodili, in tudi brez njih ne. To je zelo pomembno – ne s temi stvarmi, pa tudi brez njih ne. Natanko to pravite vi: obsojate odvisnost od discipline, toda brez discipline je življenje brez vrednosti. Enako je v zen budizmu – zen budizem ne obstaja. Zen je budizem. V zenu gledajo na odvisnost od discipline kot na navezanost in to se zelo obsoja, toda v svetu ne obstaja sekta budizma, kjer bi tako zelo poudarjali disciplino.
Obstaja še veliko drugih stvari, o katerih lahko govoriva, toda na začetku bi rekel, da v teh stvareh obstaja temeljna skladnost in med vami in Budo ni spora. Seveda pa vi, kot pravite, niste budist.
K: Ne, gospod.
WR: In ne vem, kaj sem jaz, to ni pomembno. Toda med vašim učenjem in učenjem Bude je le malo razlike, samo da vi pravite iste stvari na način, ki je današnjemu in jutrišnjemu človeku privlačen. In zdaj bi rad vedel, kaj o vseh teh stvareh mislite vi.
K: Ali lahko, z vsem dolžnim spoštovanjem, gospod, vprašam, zakaj primerjate?
WR: To je zato, ko sem, kot budistični učenjak, kot nekdo, ki je študiral budistična besedila, bral vaše knjige, sem vedno videl, da je to ista stvar.
K: Da, gospod, toda če lahko vprašam, kaj je potreba primerjanja?
WR: Potreba ne obstaja.
K: Če ne bi bili poznavalec budizma in vseh Budovih suter in govorov, če se ne bi tako poglobili v budizem, kako bi na vas, brez tega ozadja, branje teh knjig vplivalo?
WR: Tega vam ne morem povedati, ker nisem bil nikoli brez tega ozadja. Smo pogojeni, to je pogojevanje. Vsi smo pogojeni. Na to vprašanje ne morem odgovoriti, ker ne vem, kakšno bi bilo stanje.
K: Če lahko opozorim, upam, da nimate nič proti …
WR: Sploh ne.
K: …ali znanje človeška bitja pogojuje – poznavanje svetih knjig, znanje, kaj so rekli sveti možje in tako dalje, vsa lestvica tako imenovanih svetih knjig, ali to človeštvu sploh kaj pomaga?
... nadaljevanje ...

ponedeljek, 18. oktober 2010

Vpraševanje Krishnamurtija


ALI NE UČITE TO, KAR JE UČIL BUDA?

Walpola Rahula, mednarodna avtoriteta za Budo in avtor prispevka o Budi v sloviti britanski enciklopediji Encyclopaedia Britannica.
David Bohm, član Kraljevega društva in profesor teoretične fizike na kolidžu Birkbeck, University of London.
TK Parchure, Krishnamurtijev zdravnik.
G. Narayan, nekoč direktor Krishnamurtijeve fundacije Indijske šole Rishi Valley.
Irmgaard Schloegel, budistična učenjakinja.

Walpola Rahula: Vaše učenje sledim – če smem tako reči – od svoje mladosti. Z največjim zanimanjem sem prebral večino vaših knjig in tega pogovora z vami sem si že zelo dolgo želel.
Za nekoga, ki dobro pozna Budovo učenje, je vaše učenje zelo podobno, zanj ni nekaj novega. To, kar je Buda učil pred 2500 leti, danes svojstveno, v novem stilu, v novi preobleki učite vi. Ko berem vašo knjigo, pogosto beležim na rob in primerjam vaše besede z Budovimi, včasih celo citiram poglavje in stih ali besedilo – ne samo Budovo izvirno učenje, temveč tudi ideje kasnejših budističnih filozofov – tudi te podate na skoraj enak način. Presenetilo me je, kako dobro in lepo jih izrazite.
Na začetku bi kratko omenil nekaj točk, ki so skupne vašemu in Budovemu učenju. Buda, na primer, ni sprejel ideje stvarnika-Boga, ki vlada temu svetu in za njihova dejanja nagrajuje in kaznuje ljudi. Verjamem, da tudi vi ne. Buda ni sprejel stare vedske, brahmanske ideje o večni, nesmrtni, nespremenljivi duši ali atmanu – Buda je to zanikal. Mislim, da te ideje tudi vi niste sprejeli.
Svoje učenje je Buda začel s predpostavko, da je človeško življenje zadrega, trpljenje, spor, žalost. To vaše knjige vedno poudarjajo. Prav tako je Buda rekel, da je tisto, kar povzroči ta spor in trpljenje, sebičnost, do katere pride zaradi napačne predstave, ki jo imamo o sebi, svoji duši. Mislim, da to pravite tudi vi.
Buda pravi - ko smo osvobojeni želje, navezanosti, sebe, smo osvobojeni trpljenja in apora. Spomnim se, da vi nekje pravite, da svoboda pomeni osvobojenost od vseh navezanosti. To je natančno tisto, kar je učil Buda, od vseh navezanosti – tu ni razlike med navezanostjo, ki je dobra in navezanostjo, ki je slaba – v običajnem praktičnem življenju, seveda, je, toda končno taka delitev ne obstaja.
Potem vidimo resnico, uresničenje resnice, ki je, videti stvari, kot one so; ko to uspemo, vidimo resničnost, vidimo resnico in smo osvobojeni spora. Mislim, da ste to zelo pogosto rekli – na primer v knjigi Resnica in resničnost (Truth and Actuality). V budističnem mišljenju je to poznano kot samvrti-satya in paramartha-satya: samvrti satya je običajna resnica in paramartha-satya je brezpogojna končna resnica. Končne ali brezpogojne resnice ne morete videti, ne da bi videli običajne ali relativne resnice. To je Budovo učenje.
Mislim, da vi učite isto stvar. Na bolj popularnem, vendar zelo pomembnem nivoju, vedno pravite, da ne smemo biti odvisni od avtoritet, od nobenih avtoritet, od nobenega učenja. Sam moraš to spoznati, sam moraš to videti.
To je v budizmu zelo poznano učenje. Buda je rekel, ne sprejmite nekaj, samo zato, ker to trdi vera ali svete knjige ali učitelj ali guru, sprejmite samo, če sami spoznate, da je to dobro, če sami spoznate, da je to slabo ali napačno, potem to zavrnite.
V zelo zanimivem razgovoru, ki ste ga imeli s svamijem Venkatesanando, je ta vprašal o pomembnosti gurujev in vaš odgovor je bil vedno: kaj lahko stori guru? Od vas je odvisno, da to storite, guru vas ne more rešiti. To je popolnoma budistična trditev – da ne smete sprejeti avtoritete. Ko sem v vaši knjigi, Prebujanje inteligence (The Awakening of Intelligence) prebral celotno razpravo, sem napisal, da je te stvari rekel tudi Buda in jih povzel v dveh vrsticah v Dhammapadi: ti se moraš potruditi, učitelji samo učijo. To je v Dhammapadi, ki ste jo prebrali v svoji mladosti.

četrtek, 09. september 2010

SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA



…nadaljevanje …
JS: Sedaj to primerjajte s tem, kar danes obstaja.
K: Kaj danes obstaja? Sem posameznik, izpolniti moram svoje lastne želje, svoje lastne impulze, svoje lastne instinkte, svoje lastne karkoli že in to ustvarja pustošenje.
JS: Torej želimo preoblikovati eno stanje v drugega.
K: Ne morete preoblikovati:
JS: V redu, kaj lahko storite?
K. Spremenite, mutirate. Ne morete spremeniti ene oblike v drugo. Spoznajte resnico, da ste dejansko tudi preostanek človeštva. Gospod, ko boste to spoznali, ko boste to čutili v – če smem uporabiti besedo – v svojem črevesju, svoji krvi, potem se bo spremenila vaša celotna dejavnost, vaš drža, vaš način življenja. Potem boste imeli odnos, ki ne bo dve, prepirajoči se, predstavi. Odnos, ki je življenje, živo, polno nečesa, lepote. Toda zopet smo nazaj pri izjemi.
JS: One obstajajo. Osredotočimo se na to.
K: Domnevajmo, gospod, da ste vi ena od izjem – samo domnevajmo. Kakšen je vaš odnos do mene, ki sem zgolj preprosta oseba? Ali imate z mano kakšen odnos?
JS: Sva ista vrsta.
K: Da, toda iz tega morate stopiti, vi ste izjema. O tem govoriva. Vi ste izjema in jaz nisem, drži? Kakšen je vaš odnos z mano? Ali ga imate? Ali pa ste zunaj in mi poskušate pomagati?
JS: Ne, z vami imam odnos in odgovornost, kajti vaše blagostanje bo vplivalo na moje blagostanje. Najino blagostanje je eno in isto.
K: Toda vi ste izjema, vi ne kopičite psiholoških stvari. Ste zunaj kategorije, jaz pa ves čas, saj veste, vse zbiram. Obstaja velika razlika med svobodo in človekom v zaporu. Sem v zaporu, ki ga sam ustvarjam, ki ga ustvarjajo politiki, knjige in vse ostalo. Sem v zaporu in vi niste, ste svobodni. In rad bi bil biti takšen, kot ste vi.
JS: Rad bi vam pomagal, da se osvobodite.
K: Zatorej, kakšen je vaš odnos? Pomočnik? Ali pa imate resnično sočutje, ne zame, temveč njegov žar, dišavo, globino, lepoto, vitalnost in inteligenco sočutja, ljubezni. To je vse. To bo veliko bolj koristilo, kot pa vaša odločitev, da mi pomagate.
JS: Tu se popolnoma strinjava. Tako tudi sam vidim izjemo. Vidim izjemne posameznike, ki posedujejo lastnost sočutja.
K: In misel ne more ustvariti sočutja.
JS: Ono obstaja.
K: Kako lahko obstaja, ko imam v svojem srcu sovraštvo, ko želim nekoga ubiti, ko se sam sebi smilim? Preden se pojavi sočutje, se moramo vsega tega osvoboditi.
JS: Sedaj se osredotočam na izjeme. In ali imajo izjeme v svojih srcih sovraštvo?
K: Gospod, to je tako kot sonce; sončna svetloba ni moja ali vaša. Deliva si jo. Toda v trenutku, ko je to moja svetloba, to postane otročje. Torej, vse, kar lahko ste, je, da ste kakor sonce, in mi dajete sočutje, ljubezen, inteligenco in nič več – nikar ne recite, stori to, ne stori ono – ker potem padem v zanko, ki so jo ustvarile cerkve in religije. Svoboda pomeni, gospod, da si zunaj zapora – zapora, ki ga je zase ustvaril človek. In vi, ki ste svobodni, bodite zunaj. To je vse. Nič več ne morete storiti.
JS: Rekli ste nekaj zelo pozitivnega, zelo pomembnega, zelo pomenljivega. Slišal sem, da ste rekli, da obstajajo ljudje, skupina posameznikov, ki posedujejo te lastnosti izžarevanja nečesa, kar lahko pomaga preostanku človeštva.
K: Vendar, vidite, da obstaja celoten koncept – ne bom se v njega poglabljal, je preveč nepomemben – da obstajajo ljudje, ki pomagajo, ne vodijo, ki ti rečejo, kaj naj storiš, in potem vse to postane tako neumno. To naj bo preprosto, kot je sonce, sonce, ki daje luč. Če se želiš usesti na sonce, se usedeš, če se ne želiš, ostaneš v senci.
JS: Torej je to ta vrsta razsvetljenja.
K: To je razsvetljenje.