Vpraševanje Krishnamurtija

… nadaljevanje …
WR: Ni dvoma, da svete knjige in naše znanje človeka pogojujejo. Toda moram reči, da znanje ni popolnoma nepotrebno. Buda je zelo jasno pokazal, da če želite prečkati reko in tam ni mostu, zgradite čoln in jo z njegovo pomočjo prečkajte. Toda, če na drugi strani obale mislite, oh, ta čoln je bil zelo koristen, zelo mi je pomagal, tu ga ne morem pustiti, nosil ga bom na svojih ramenih, je to napačno dejanje. Kar bi morali reči je: seveda mi je čoln zelo koristil, toda reko sem prečkal, ne potrebujem ga več, tu ga bom pustil za nekoga drugega. To je odnos do znanja in učenja. Buda pravi, da so tudi celo učenja, ne samo ona, celo vrline, tako imenovane moralne vrline kot čoln in imajo relativno in pogojeno vrednost.
K: Rad bi to raziskal. V to, kar pravite, gospod, ne dvomim. Toda rad bi raziskal, ali lahko znanje osvobodi um.
WR: Ne verjamem, da znanje lahko osvobodi.
K: Znanje ne, toda lastnost, moč, občutek zmožnosti, občutek vrednosti, ki jih z znanjem pridobiš, občutek da veš, teža znanja – ali vas – osebnost - to ne okrepi?
WR: Zagotovo.
K: Ali znanje dejansko pogoji človeka? Naj to povem drugače. Besedo znanje zagotovo vsi razumemo kot kopičenje informacij, kopičenje izkušenj, kopičenje različnih dejstev, teorij in načel, preteklih in sedanjih, ves ta klobčič kličemo znanje. Ali potem preteklost pomaga? Kajti znanje je preteklost.
WR: V trenutku, ko vidiš resnico, izgine vsa preteklost, vse znanje.
K: Toda, ali lahko um, ki je obremenjen z znanjem, vidi resnico?
WR: Seveda, če je um obremenjen, natlačen in poln znanja …
K: Običajno je tako. Večina umov je napolnjenih, ohromljenih z znanjem. Besedo 'ohromljen' uporabljam v smislu potlačen. Ali takšen um lahko zazna, kaj je resnica? Ali pa mora biti osvobojen znanja?
WR: Da bi um videl resnico, mora biti osvobojen vsega znanja.
K: Da. Torej, zakaj znanje kopičiti in ga potem opustiti in takrat iskati resnico? Razumete, kaj pravim?
WR: Mislim, da je to naše običajno življenje, večina stvari, ki se zgodijo na začetku, je koristnih. Na primer: šolarji ne morejo pisati, če zvezek nima črt, toda danes lahko pišem brez njih.
K: Trenutek, gospod, s tem se strinjam. Ko smo šolarji ali študentje, za pisanje potrebujemo črte in vse ostalo, toda ali ni ta začetek, ki lahko pogoji našo prihodnost, ko odraščamo, izjemno pomemben? Razumete, kaj pravim? Ne vem, če sem se dovolj jasno izrazil? Ali je svoboda na začetku ali na koncu?
WR: Svoboda nima začetka in ne konca.
K: Bi rekli, da znanje omejuje svobodo?
WR: Znanje ne omejuje svobode, morda jo lahko ovira znanje, ki je pridobljeno in ni pravilno uporabljeno.
K: Pravilno ali napačno kopičenje znanja ne obstaja. Morda storim določene grde stvari in mi je žal, ali pa z njimi nadaljujem, kar je spet del mojega znanja. Toda vprašujem, če znanje vodi v svobodo? Kot pravite, je na začetku potrebna disciplina. In ko postajate starejši, modrejši, bolj sposobni in tako dalje, ali disciplina ne pogoji uma, tako da discipline v običajnem smislu besede nikoli ne opusti?
WR: Da, razumem. Strinjate se, da je disciplina na začetku, na določenem nivoju potrebna.
K: Jaz to vprašujem, gospod. Ko pravim, da vprašujem, ne pomeni, da dvomim, ali da pravim, da ni potrebna, temveč vprašujem zato, da bi raziskal.
... nadaljevanje ...