Vpraševanje Krishnamurtija

ALI NE UČITE TO, KAR JE UČIL BUDA?

Walpola Rahula, mednarodna avtoriteta za Budo in avtor prispevka o Budi v sloviti britanski enciklopediji Encyclopaedia Britannica.
David Bohm, član Kraljevega društva in profesor teoretične fizike na kolidžu Birkbeck, University of London.
TK Parchure, Krishnamurtijev zdravnik.
G. Narayan, nekoč direktor Krishnamurtijeve fundacije Indijske šole Rishi Valley.
Irmgaard Schloegel, budistična učenjakinja.

Walpola Rahula: Vaše učenje sledim – če smem tako reči – od svoje mladosti. Z največjim zanimanjem sem prebral večino vaših knjig in tega pogovora z vami sem si že zelo dolgo želel.
Za nekoga, ki dobro pozna Budovo učenje, je vaše učenje zelo podobno, zanj ni nekaj novega. To, kar je Buda učil pred 2500 leti, danes svojstveno, v novem stilu, v novi preobleki učite vi. Ko berem vašo knjigo, pogosto beležim na rob in primerjam vaše besede z Budovimi, včasih celo citiram poglavje in stih ali besedilo – ne samo Budovo izvirno učenje, temveč tudi ideje kasnejših budističnih filozofov – tudi te podate na skoraj enak način. Presenetilo me je, kako dobro in lepo jih izrazite.
Na začetku bi kratko omenil nekaj točk, ki so skupne vašemu in Budovemu učenju. Buda, na primer, ni sprejel ideje stvarnika-Boga, ki vlada temu svetu in za njihova dejanja nagrajuje in kaznuje ljudi. Verjamem, da tudi vi ne. Buda ni sprejel stare vedske, brahmanske ideje o večni, nesmrtni, nespremenljivi duši ali atmanu – Buda je to zanikal. Mislim, da te ideje tudi vi niste sprejeli.
Svoje učenje je Buda začel s predpostavko, da je človeško življenje zadrega, trpljenje, spor, žalost. To vaše knjige vedno poudarjajo. Prav tako je Buda rekel, da je tisto, kar povzroči ta spor in trpljenje, sebičnost, do katere pride zaradi napačne predstave, ki jo imamo o sebi, svoji duši. Mislim, da to pravite tudi vi.
Buda pravi - ko smo osvobojeni želje, navezanosti, sebe, smo osvobojeni trpljenja in apora. Spomnim se, da vi nekje pravite, da svoboda pomeni osvobojenost od vseh navezanosti. To je natančno tisto, kar je učil Buda, od vseh navezanosti – tu ni razlike med navezanostjo, ki je dobra in navezanostjo, ki je slaba – v običajnem praktičnem življenju, seveda, je, toda končno taka delitev ne obstaja.
Potem vidimo resnico, uresničenje resnice, ki je, videti stvari, kot one so; ko to uspemo, vidimo resničnost, vidimo resnico in smo osvobojeni spora. Mislim, da ste to zelo pogosto rekli – na primer v knjigi Resnica in resničnost (Truth and Actuality). V budističnem mišljenju je to poznano kot samvrti-satya in paramartha-satya: samvrti satya je običajna resnica in paramartha-satya je brezpogojna končna resnica. Končne ali brezpogojne resnice ne morete videti, ne da bi videli običajne ali relativne resnice. To je Budovo učenje.
Mislim, da vi učite isto stvar. Na bolj popularnem, vendar zelo pomembnem nivoju, vedno pravite, da ne smemo biti odvisni od avtoritet, od nobenih avtoritet, od nobenega učenja. Sam moraš to spoznati, sam moraš to videti.
To je v budizmu zelo poznano učenje. Buda je rekel, ne sprejmite nekaj, samo zato, ker to trdi vera ali svete knjige ali učitelj ali guru, sprejmite samo, če sami spoznate, da je to dobro, če sami spoznate, da je to slabo ali napačno, potem to zavrnite.
V zelo zanimivem razgovoru, ki ste ga imeli s svamijem Venkatesanando, je ta vprašal o pomembnosti gurujev in vaš odgovor je bil vedno: kaj lahko stori guru? Od vas je odvisno, da to storite, guru vas ne more rešiti. To je popolnoma budistična trditev – da ne smete sprejeti avtoritete. Ko sem v vaši knjigi, Prebujanje inteligence (The Awakening of Intelligence) prebral celotno razpravo, sem napisal, da je te stvari rekel tudi Buda in jih povzel v dveh vrsticah v Dhammapadi: ti se moraš potruditi, učitelji samo učijo. To je v Dhammapadi, ki ste jo prebrali v svoji mladosti.