... nadaljevanje ...

Življenje in delo

Otroška leta

Krishnamurti je iz šole pogosto prišel brez svinčnika in knjige, saj jih je dal revnejšemu dečku. Zjutraj so pred hišo prišli berači in navada je bila, da so v vsako iztegnjeno roko nasuli nekaj riža. Njegova mati ga je poslala ven, da bi razdelil riž, pa je kmalu prišel po novo zalogo, saj je vse vsul v prvo malho. Zvečer, ko se je oče vrnil iz pisarne in s prijatelji sedel na verandi, so se berači znova vrnili. Kuhar jih je poskušal pregnati, toda Krishnamurti je stekel po hrano in jim jo razdelil. Tudi takrat, ko je mati za otroke spekla posebne slaščice, je vedno vzel le majhen kos svojega dela, ostalo pa je razdelil bratom.

Posebno je bil navezan na brata Nityo, ki je bil tri leta mlajši in v nasprotju s Krishnamurtijem, ki je bil zelo sanjav in neopredeljiv, je bil Nitya zelo ostrega uma. V Kadiriju sta šla Nitya in Krishnamurti vsak večer z materjo v tempelj. Krishnamurti je vedno kazal religiozno žilico. Začuda pa je imel tudi smisel za mehaniko. Nekega dne, ko je oče odšel v službo, je vzel njegovo uro in jo razstavil, in ni hotel v šolo, niti jesti, dokler je ni popolnoma sestavil.

Leta 1903 se je družina ponovno vrnila v Cudappah, kjer je razsajala malarija. Tu sta umrla njegova najstarejši brat in sestra. Krishnamurtijev oče je pripovedoval, kako je mater strla žalost ob smrti njene hčer, ki je bila izjemno poduhovljena.

Po njeni smrti se je pri Krishnamuriju pokazala njegova jasnovidnost. Na posebnem delu vrta, kamor je pogosto hodila njegova umrla sestra, jo je vedno videl.

Leta 1905, ko je bila družina še vedno v Cudappahu, je umrla Krishnamurtijeva mama, kar je bilo za njega in druge otroke strašen udarec. Ker je bil oče zelo zaposlen, so bili otroci prepuščeni sami sebi. Po materini smrti jo je Krishnamurti velikokrat videl.

Po smrti matere je oče vzel nekaj mesečni dopust in se zaradi otrok vrnil v Madanapalle. Krishnamurti in Nitya sta bila oba sprejeta v šolo (1907) in jo obiskovala do januarja 1909.

Kakšni dve milji od njihove hiše je bil samoten hrib s templjem na vrhu, kamor je vsak dan hodil Krishnamurti in vztrajal, da ga je spremljal Nitya. Zelo rad je jemal s seboj na piknik prijatelje. Ker je bil Krishnamurtijev oče sedaj okrožni sodnik, kar je bil pomemben položaj, se je zdelo njegovim bratom pod častjo, da bi sami nosili hrano do mesto za piknik. Krishnamurti, ki ni imel tega občutka samo-pomembnosti, je od služabnika vzel hrano in jo sam nesel.

Leta 1907 se je Krishnamurtijev oče upokojil, njegova pokojnina pa je bila polovico manjša od njegove nekdanje plače. Pisal je Annie Besant, ki je bila sedaj predsednica Teozofskega društva, in ji ponudil svoje usluge, v zameno za nastanitev njega in njegovih sinov na teozofskem posestvu v Adyarju. Annie Besant je to ponudbo zavrnila in šele ob koncu 1908, ko je ena od njenih tajnic rabila pomoč, je sprejela Narianiaha v službo. Ta je prišel s štirimi sinovi. Ker znotraj posestva ni bilo primernega bivališča, so se nastanili v razpadajoči hiši zunaj posestva. Od tu sta Krishnamurti in Nitya vsak dan pešačila tri milje do šole in tri milje nazaj.

nadaljevanje ...