Življenje in delo
Otroška leta
Viri:
Mary Lutyens: Deček Krishna
Krishnamurtijev praded po očetovi strani je bil velik sanskrtski učenjak in zelo pobožen mož, ki je imel visok položaj na Sodnem oddelku Vzhodno indijske družbe. Njegov ded, ravno tako učenjak, je bil državni uradnik, medtem ko je bil njegov oče po diplomi na Madraški univerzi uradnik na finančnem oddelku britanske administracije in zaslužil cca 224 rupij na mesec, tako da je družina po indijskih merilih živela kot ptiček na veji.
Družina, ki se je strogo držala hindujskega kastnega sistema, je živela v majhni dvonadstropni stavbi ob odprtem kanalu, kamor se je stekala vsa voda, uporabljena v gospodinjstvu. Svežo vodo za pitje pa so nosili iz bližnjega vodnjaka in jo shranjevali v velikih lončenih vrčih, ki so stali na osrednjem dvorišču, kjer se je sušilo perilo in občasno kuhalo. Kanalizacijo so praznili pometači, t. i. nedotakljivi, ki nosi pripadali nobeni kasti ali pa kristjani, ki so bili enako prezirani. Pometači niso smeli v hišo, razen ko so pobirali odplake. V brahmanski hiši hrano niso smeli pripravljati ljudje, ki niso pripadali tej kasti. Seveda pa ni nič branilo revnemu brahmanu, da je opravljal domača dela za bogatejšega brahmana. Ljudje različnih kast se niso med seboj poročali, kasto pa si lahko zamenjal le v drugi inkarnaciji, ko si si z dobrimi deli zaslužil, da si se pomaknil višje po lestvici. To je bil zakon karme.
Evropejci so bili tretirani enako kot nedotakljivi. Krishnamurtijeva mati je vrgla hrano stran, če je nanjo padla le senca Angleža in ko je ta odšel iz hiše so sobo počistili, otroke pa preoblekli v čista oblačila. Oče ni bil tako natančen, ker se je moral mešati z belci in jih je med zaposlitvijo celo vabil na svojo verando.
Krishnamurtijeva mati je imela močno slutnjo, da bo njen osmi otrok na nek način izjemen. Ob rojstvu otroka je oče pred porodno sobo čakal z uro v roki, da so se odprla vrata in je pomočnica pri porodu oznanila: ''Sirasodayam.'' (Glava se je pokazala). To je sanskrtska beseda, ki so jo vedno uporabljali in je naznačila čas rojstva. Ura je kazala 12.30 (polnoč) sobote, 11. maja 1895, kar je v skladu z hindujsko astrologijo, ki šteje dan od sončnega vzhoda do sončnega vzhoda. Medtem ko bi bil po angleških merilih to 12. maj.
Naslednje jutro so poklicali največjega astrologa tistega okoliša, ki je po različnih ceremonijah in kalkulacijah ugotovil, da bo otrok čudovit in velik mož.
Šesti dan po rojstvu so izvedli ceremonijo imenovanja. Ker je bil osmi otrok deček, je bil v skladu s hindujsko ortodoksno tradicijo imenovan Krishnamurti, kar pomeni ''moč Krishne'', v čast Sri Krishne, ki je bil tudi sam osmi otrok. To je bilo še posebno primerno ime, saj je bila njegova mati častilka tega boga.
Krishnamurtijev oče Narianiah je bil že preko petnajst let član Teozofskega društva, čigar mednarodni glavni stan je bil v Adyarju. Tudi Krishnamurtijeva mati se je zanimala za teozofijo, še posebej je spoštovala Annie Besant, ki je bila od 1907 leta dolgoletna predsednica tega društva in je veliko storila za boljšo izobrazbo Indijcev.
Ker je bil njegov oče leta 1896 službeno premeščen v večje mesto Cudappah, kjer je kosila malarija, je leto kasneje za to boleznijo hudo zbolel tudi Krishnamurti. Še leta kasneje je občasno trpel za hudimi napadi mrzlice in krvavenja iz nosu.
Leta 1900 so se preselili v Kadiri, ki je bil veliko bolj zdravo mesto, kjer je Krishnamurti pri šestih letih, kot vsi brahmanski dečki, začel z izobraževanjem in šel skozi sveto ceremonijo imenovano upanayana. Ta ceremonija je zaznamovala njihov vstop v brahmacharyo, kar je pomenilo, da oni prevzamejo odgovornost za brahmansko bratstvo.
nadaljevanje sledi ...
11 komentarjev:
Ej, the best blog.
Sem nov v teh vodah. Trenutno prebiram Eckharta Tolle-a. Naslednji je pa zagotovo Krishnamurti.
Katero knjigo mi priporočaš za začetek? Kako se pa tebi dopade Tolle?
Lp
Zdravo Lee,
me veseli, da ti je všeč moj blog oz. Krishnamurti. Ne morem pokomentirati Echarta Tollea, ker ga nisem brala.
Za branje bi ti priporočila pravkar izdano knjigo Osvoboditev od znanega, ki je Krishnamurtijevo najbolj znano in brano delo.
Krishnamurti tudi v svojih drugih knjigah govori o istih ali podobnih temah, vendar vedno iz rahlo drugačnega zornega kota.
Z branjem njegovih knjig si tako ustvariš celovit pogled na našo ujetost v naš miselno čustveni svet, vidiš pa tudi pot, kako se iz te ujetosti rešiti.
Hvaležna ti bi bila, če mi napišeš kaj o Eckartu Tolleu.
Moje mnenje je, da so vse te duhovne knjige čudovite, od nas pa je odvisno, katera se nas bolj ali manj dotakne.
Lepo pozdravljen.
Oj,
Avtorjev duhovnih knjig je res precej. Pred dnevi sem »odkril« Adyashanti-ja, duhovnega učitelja iz San Francisca. Na Youtubu in njegovi osebni strani je precej njegovih predavanj, ki se me izredno dotaknejo. Močno priporočam.
Kakor sem ugotovil, vsi duhovni učitelji prinašajo isto sporočilo, ki se ga obenem lahko interpretira na najrazličnejše načine in opisuje s tisočerimi besedami obenem pa ga z besedami sploh ni mogoče opisati niti ga na intelektualni ravni ni moč dojeti. Kot si napisala, point vsega je v rešitvi iz ujetništva v miselno čustveni svet v katerega smo zapleteni kot pajek, ki se je po nerodnosti zapletel v lastno mrežo in se iz nje skuša rešiti z nenehnim predenjem nove (prispodoba je iz knjige Evalda Flisarja Čarovnikov vajenec, ki je btw fenomenalna).
Tolle je svojo »rešitev iz mreže« doživel v trenutku, pred tem pa »ni imel pojma« o duhovnosti in je šele dosti kasneje ugotovil kakšno je ozadje njegovega konstantnega stanja sreče in miru. Duhovni učitelj je tako postal skoraj po sili razmer saj so ga čedalje bolj oblegali ljudje, ki so občutili nekaj posebnega v pogovorih z njim in v njem samem. Tolle pravi, da njegove knjige nimajo takšne informativne oz. sporočilne vrednosti kot meditativno vrednost (menim, da je to pri vseh tovrstnih avtorjih). To naj bi pomenilo, da ob branju njegove knjige začutimo prisotnost višje sile oziroma, kot to poimenuje Tolle, občutimo svoje notranje telo (the inner body). Tako, kot praviš, od nas je odvisno katera izmed teh čudovitih knjig se nas bo dotaknila bolj in katera manj. Tako je tudi z avtorji, nekateri so nam bliže kot drugi. Meni je on izredno blizu. Že ob prvem branju njegove knjige in poslušanju audio-booka The Power of Now sem občutil takšen notranji mir, da ga ne morem opisati. V bistvu so me prav ti občutki »vrgli« v duhovne vode, saj sem knjigo začel brati iz drugačnih razlogov. Moram reči, da se mi je življenje in dojemanje vsega od takrat izredno spremenilo.
Ana, hvala za odgovor in priporočeno branje.
Lep pozdrav
Pozdravljen,
hvala za lep odgovor. Čeprav si rekel, da si nov v teh vodah (verjetno misliš duhovnost),ti je, po tvojem pisanju sodeč, veliko stvari že jasnih. Očitno poseduješ dovolj veliko senzibilnost, da lahko ujameš tudi tisto nebesedno, ki je skrito za besedami, saj je tisto, kar je onkraj naših misli in čustev, težko opisljivo. Krishnamurti pravi, da ne moreš novega opisovati s starimi besedami, kajti to potem postane staro.Torej, če bereš zgolj besede, ostaneš v svetu misli.
Vsekakor pisanje Krishnamurtija spada, kot si ti omenil, med meditativno. Prijateljica, ki ga trenutno bere, mi je rekla, da ni med branjem v stanju meditacije. S tem je mislila, da ne gre onkraj miselnega sveta za dalj časa. Sama doživljam ob branju njegovih knjig nekakšne 'fleše', trenutne vpoglede.
Razumem te, ko si napisal, da si začutil ob branju Tollea velik notranji mir.
Pri Krishnamurtiju sama čutim mir in jasnost. Posledica tega je res povečana pozornost v vsakdanjem življenju, pozornost, ki me na nek neznan način drži v trenutku,in ni ne prej in ne potem.
Je pa res, da ob branju različnih knjig doživljaš različna stanja.
Branje Avtobiografije jogija je prav ekstatično.
Želim ti obilo lepega branja in oglasi se še. Si prav zanimiv.
Hello, Lee,
malo sem premislila in se odločila, da ti napišem, zakaj se toliko ukvarjam s Krishnamurtijem.
Večina duhovnih knjig, pa jih ni bilo malo, me je na nek način trgala stran od stvarnega sveta. Služile so mi kot pobeg iz realnosti, ki ni bila vedno rožnata. Tu sem našla začasno zatočišče pred raznimi problemi. Vendar sem precej hitro odkrila past, v katero sem padla. Pa tudi pri drugih ljudeh sem opazila, kako jih njihovo ukvarjanje z duhovnostjo pelje v čudne odtujene vode, velikokrat v duhovni snobizem . Vse to me je privedlo do taoističnih praks, ki so izjemno prizemljene. Ukvarjanje z eno od teh močnih praks (sama jo imenjujem 'igra z ognjem'), me je pripeljalo do izjemnih notranjih uvidov. Med njimi je bil tudi natančen uvid v naš mišljenjsko-čustveni svet. Ta uvid me je navdal z globoko žalostjo, saj se mi je zdelo, da se iz tega ne bomo nikoli rešili. Predstvavljaj si gosto pleteno mrežo, ki je okrog nas ovita in je ta ovoj debel dober meter. In ta ovoj je naš jaz, s katerim se tako istovetimo, da ga večji del sploh ne moremo videti. Ko je žalost ob tem spoznanju nekoliko zbledela, sem naletela na Krishnamurtija, ki v svojih delih secira ta ovoj in nam ga pomaga strgati. Z uvidi je tako, da počasi malce zbledijo. Branje Krishnamurtijevih knjig me vedno znova pripelje v stik s tem uvidom, mi ga osveži in mi ga na ta način pomaga čedalje bolj ozavestiti, kar je bistvo vsega.
Vrednost Krishnamurtijevega pisanja je v tem, da nas prizemljuje, nam ne dovoli pobegov v neko 'duhovnost', ki je ločena od življenja. Duhovnost ni v templjih, v cerkvah, v knjigah, ampak mora biti v vsakem trenutku našega življenja, v našem vsakdanu.
Toplo ti priporočam branje njegovih knjig, ki nam pomagajo živeti tukaj in zdaj.
Lepo pozdravljen.
Zdravo Ana
Hvala za oba odgovora.
Napisala si, da tvoja realnost ni bila vedno rožnata. Torej si se podala v duhovnost, ker si iskala »pravo realnost«. Menim, da je pri večini nas tako. Jaz vem, da najbrž ne bi nikdar naletel na Tollea, Adyashantija, tvoj blog…, če bi bil zadovoljen s svojim lajfom. Veseli me, da si se ti »našla«, čeprav so ti bile nastavljene pasti. Se zelo strinjam, da duhovnost, ki vodi v pobeg od realnosti ali nek snobizem, ne služi ničemur. Duhovni snobizem, se mi zdi, je sploh en velik problem. Zelo jasno mi je kako je to. Človek, odvisnež od mišljenja, v obupu išče rešitev v duhovnosti kjer se mu kmalu začne odstirati popolnoma nov svet. Namesto, da bi se mu prepustil, ga odstopi svojemu egu, ki se polasti tega novega sveta in vseh zaslug za spremembe. Ubogi iskalec je v trenutku nepozornosti padel v hudo past iz katere se marsikdo nikdar več ne izkoplje. Ravno ta past je vzrok za vse medverske konflikte in nestrpnosti. Res, nekaj najhujšega kar se lahko zgodi.
Kako pa zgleda »igra z ognjem«? Daj opiši. Je nevarna? :)
Mene pa je uvid o naši ujetosti v miselno-čustveni svet kar razveselil. Vesel sem bil ugotovitve, da vsa negativnost in zlo, ki prežemata nas svet, nista naš pravi jaz. Tako, da obstaja še upanje za vse nas. Upanje, ki je, kot pravi Krishnamurti, v seciranju miselno-čustvenega ovoja, ki nas obdaja. Tudi Adyashanti in Tolle pravita nekaj podobnega. Oba pravita, da je bistvo našega prebujanja v razmotavanju našega ega ali »false mind-made self-a« oz. napačnega jaza. Pri tem je prisoten paradoks, saj je stanje budnosti možno takoj zdaj in zanj v teoriji ne potrebujemo časa. Vseeno pa se to pri večini nas dogaja počasi. Sam sem izredno vesel fascinantnih trenutkov popolnega miru, ki se pojavljajo v meni. Prav tako mi vsa nova spoznanja ne služijo za pobeg od realnosti, ampak ravno nasprotno. Odnosi s sodelavci, familijo, prijatelji… so danes veliko boljši kot še pred enim mesecem.
Ti praviš tem obdobjem »budnosti« uvidi, ne? Napisala si, da uvidi bledijo. Jaz sem bil nek dan kar nekaj časa v takšnem izrednem stanju in sem potem še dva tedna sanjaril o tem dnevu in si želel priklicati tiste občutke nazaj in v to vlagal napor in še in še… A nisem dosegel nič. Ravno nasprotno, čutil sem občutek razočaranja in obupa. Ampak to je bil popolnoma zgrešen pristop. Potrebno se je bilo le prepustiti trenutku. Brez napora, brez cilja, brez kančka misli na tiste lepe občutke. Cilj vključuje prihodnost, lepi občutki so stvar preteklosti in to sta področji v domeni našega ega. Zato mislim, da ni res, da občutek zbledi. On je vseskozi prisoten. Le prepustiti se mu je treba.
Si opazila kako močno se povečuje število ljudi, ki se ukvarjajo z duhovnostjo? Si že kje prebrala, da je človeštvo v obdobju, ko naj bi prišlo do nekakšnega duhovnega preskoka oz. kolektivnega dviga človekove zavesti? Ali se ukvarjaš z meditacijo oz. kakšno mnenje imaš o tem? Joga?
Uživaj
Lp
Pozdravljen,spet,
vidim, da te zanima 'igra z ognjem'. O njej ti ne morem več napisati, kot da gre za skrivno taoistično prakso, ki jo uči taoistični mojster Mantak Chia. Skrivna pomeni le to, da o njej ne boš našel nobenih zapisov in da boš moral poiskati učitelja, če se je boš hotel naučiti. Sicer pa gre za pretvorbo spolne energije in nekih drugih energij v tako zvano življenjsko energijo, ali či po kitajsko, ki po japonsko, prana po indijsko ali orgon po Rudolfu Steinerju. Ta se nato pretvarja v duhovno energijo ali po kitajsko šen. Ta praksa ni nevarna,sploh če jo delaš preudarno, delaš jo sam. Sama to kličem 'igra z ognjem', ker je vpletena spolna energija, sicer pa na Kitajskem spono energijo označujejo kot vodo. Kan in Li pomeni vodo in ogenj, se pravi spolno energojo in energijo srca, ali sočutje. Seveda pa obstajajo prakse, ki so nevarnejše, če se z njimi pretirava.
Strijam se s teboj, da se je potrebno uvidu prepustiti, seveda. Vprašanje je le, kako? Tudi sam si napisal, kako si si želel ponoviti neko izredno stanje, pa ni šlo. Do njega ne moreš, ko si zaželiš, Pride samo od sebe ali pa ne pride.
Krasno je, ko praviš, da je tvoje duhovno izkustvo pozitivno vplivalo na tvoje odnose. To je vsekakor odlično. Ne smeš pustiti, da te kam preveč zanese, poskusi ostati vedno čim bolj na tleh. Kitajci pravijo, da je človek v najboljšem stanju, da pri njem takrat vse dobro funkcionira, ko so noge čvrsto na tleh in glava na nebu. Prevedeno, vsaka božanska misel naj se uresniči v njegovem življenju.
Oprosti, nočem biti pridigarska, pišem ti iz lastnih izkušenj in iz lastnih napak, ki sem jih naredila. Kot sem že omenila, duhovnost je strašanski magnet, kar je res. Napakam se lahko izogneš zgolj tako, da si z obema nogama čvrsto na tleh. Nikar se ne ukvarjaj preveč s tem, kar pišejo o neznanskih skupinskih skokih zavesti. O tem govorijo že vrsto let, na zemlji pa še vedno vladata strašanski kaos in nered.
Sama se ukvarjam predvsem sama s seboj, poskušam biti čimbolj pozorna na to, kaj počnem in kako to počnem, ker se absolutno strinjam s Krishnamurtijem, da je edina prava sprememba, sprememba v nas samih in da bomo lahko svet trajno spremenili le na ta način in nič drugače. Vse ostalo je,žal, zgolj kozmetika in gašenje nenehnih požarov.
Nikoli se nisem ukvarjala z jogo, čeprav mislim, da je v redu. Sem se pa z meditacijo, z različnim zdravljenjem, na začetku me je zelo pritegnil svet energij.
Želim ti prav lep dan.
P. S. Pri nas lahko dobiš kar nekaj knjig mojstra Chie.
Oj, Ana
Dolgo nisem odpisal. Kako si?
Zanimiva ta »igra z ognjem«. Mogoče se jo lotim čez čas.Trenutno berem kar nekaj knjig naenkrat in imam že tako občutek, da sem odprl preveč front naenkrat. So pa vse povezane z duhovnostjo. Res je kot magnet, a mislim, da se imam pod kontrolo. Veliko bolj pod kontrolo, kot še pred par meseci, ko nisem vedel ne kdo sem, ne kaj želim v lajfu, odnosi s frendi, sodelavci, familijo in v semi drugimi pa so bili v k..rcu. Mislim, da sem si v tem času razjasnil veliko življenskih vprašanj, ki so me mučila zadnjih 10+ let.
Tolle pravi, da ima naše življenje »inner and outer purpose«. Zunanji namen so pač načrti in cilji, ki smo si jih zadali v lajfu. Vsako potovanje ima pač nek cilj in prav je tako. Je pa pomembno, da se ne identificiramo in ne obremenjujemo ter ne posvečamo svoje pozornosti želenim rezultatom našega delovanja (prihodnost) namesto temu trenutku (sedanjost), ker tako popolnoma zgrešimo notranji namen našega lajfa. Notranji namen je popolnoma neodvisen od tega kam gremo in kaj počnemo. Pomembno je le KAKO to počnemo.
Dober quote iz njegove knjige: »Your outer journey may contain a million steps; your inner journey only has one: the step you're taking right now. As you become more deeply aware of this one step, you realize that it already contains within itself all the other steps as well as the destination.«
Ko spoznamo notranji (pravi) smisel življenja, nam zunanji smisel postane le igra. Igra, ki jo igramo, ker v njej uživamo in smo popolnoma neobremenjeni z rezultati, kot je neobremenjen otrok, ki se igra v peskovniku.
Tudi meni lajf vse bolj postaja igra. Postal sem popolnoma neobremenjen s stvarmi, ki so še pred kratkim zapolnjevale večino mojih čustveno-miselnih kapacitet. Denar, izobrazba, služba, družbeni status, nenehno načrtovanje prihodnosti,.., nezadovoljstva, pričakovanja, cilji povezani z vsem naštetim…. Vse to je pri meni izgubilo staro veljavo in se mi kaže v popolnoma drugačni luči. Najbolj fino se mi zdi, da vem, da to niso spet neke moje trenutne kaprice in nisem zgolj na razumski ravni prepričal samega sebe, da je življenje lahko drugačno, kot sem ga živel do sedaj. Ne, vsa ta prepričanja, občutki, uvidi izhajajo iz srca in so večni. Veliko bolj večni kot čustveno-miselni splet v katerega sem bil ujet dolga leta.
Ja, še glede »kolektivnih skokov zavesti«. Adyashanti in Tolle pravita, da živimo v času, ko se je človeštvo znašlo na razpotju. (Zadnja Tolle-ova knjiga ima celo naslov A New Earth.) Na eni strani vladata, kot praviš, strašanski kaos in nered, ki sta vse hujša. Politično (tretja svetovna vojna že teče in bo vse hujša, piše Boštjan Videmšek v današnjem Delu), ekonomsko (verjetno neizbežni skorajšnji zlom ameriškega gospodarstva bo imel hude posledice za ves svet) , socialno, ekološko in še kako stojimo na robu prepada. Na drugi strani pa imamo vse večjo množico ljudi, ki se duhovno prebuja in ugotavlja, da je situacija popolnoma nesmiselna in potrebna čimprejšnje celovite prenove.
Tule je en fajn video od Adyashantija kjer na hitro opiše kje stojimo: http://www.youtube.com/watch?v=FxWZc1cRLnA
Imaš pa zelo prav, ko praviš naj se ne ukvarjam preveč z razmišljanjem o teh stvareh. Zdaj se res že nekaj časa ne več. Edino pravo je ukvarjanje s samim seboj oz. pometanje pred svojim pragom. Če želimo kot družba narediti korak naprej, moramo najprej spremeniti sebe in s pozitivnim, čistim, srčnim delovanjem vplivati na druge. Družbeno-politično angažiranje in revolucionarno spreminjanje sveta je passé. Naslednja revolucija bo duhovna ali pa nas ne bo več.
Glede uvidov me zanima, če tudi ti pri meditiranju ali kako drugače doživljaš trenutke (sekunde, minute ...) v katerih zaslutiš oz. začutiš "budnost"? Tisto kar je besedami tako težko opisati.
Res so blaženi občutki (moja izkušnja) ko čutiš lepoto vsega kar nas obdaja in čutiš, da je vse v bistvu minljivo v svoji trenutni obliki, a obenem neminljivo in eno. In ko pogledaš svoje telo in ga sploh ne dojemaš kot samega sebe ampak le kot neskončno izpopolnjenega biomehničnega robota, ki si ga dobil(a) v upravljanje in začutiš čisto veselje in hvaležnost zaradi tega obenem pa začutiš kako nesmiselni smo ljudje, ko vse bolj častimo te robote, jih popravljamo, se sekiramo zaradi njihovega izgleda...
Pred kratkim sem zapadel v takšno stanje med vožnjo (kot sopotnik) in je prišlo do neke malenkostno nevarne situacije in se je iz ozadja takoj oglasil moj ego in pomislil na najhujše. Ampak v tistem stanju se mi je ta misel zdela neskončno smešna. Zdelo se mi je popolnoma vseeno do česa bi lahko prišlo. Če bi mi npr.odtrgalo nogo - in kaj potem. Moj robot bi bil pač malce nepopoln, a to z mano nima nobene veze. In to ni bilo prepričevanje samega sebe. Bil je uvid, vpogled, percepcija absolutne resnice.
A takšne so bile moje misli takrat. Danes pa se že malce bojim, da se mi to brezskrbno pisanje ne bo še maščevalo.:) Korak za korakom do spoznanja, da so bili vsi koraki nepotrebni....
Rad bi o teh občutkih debatiral s prijatelji, znanci, familijo.., a vem, da takšne stvari naletijo na nejevero in posmeh, po drugi strani pa tudi vem, da ta je to predvem želja mojega ega.
Lepo se imej!
Pozdravljen spet,
res se nisi dalj časa oglasil, si se pa sedaj bolj razpisal. Hvala na vprašanju, sem kar v redu.
Normalno je, da ima človek včasih odprtih več front, čeprav pravijo, da vodo prej najdeš, če vrtaš na enem mestu. Res pa je tudi, da moraš to mesto najprej najti.
Ko berem Tollejeve besede imam občutek, če se lahko malce pošalim, da je zagotovo bral Krishnamurtija.
Res naj bi živeli v tem hipu, trenutku, so pa stvari, ki jih je potrebno načrtovati npr. šola, delo, stanovanje. Čeprav se s tem ne smemo preveč obremenjevati, jih ne smemo zanemarjati, tudi zaradi takšnih stvari ne, kot je duhovnost. Upam, da to pravilno razumeš.
Kar se tiče uvidov pri meditacijah je z menoj sedaj tako, da nič več zavestno ne meditiram.
So pa bili časi, ko sem se ukvarjala zgolj z meditacijo in drugimi stvarmi, ki naj bi mi pomagale pri duhovni preobrazbi. Kot sem že omenila, je to name zelo močno delovalo: moja zavest se je odtegnila zunanjemu svetu in se obrnila navznoter. Začelo se je neverjetno notranje učenje, ki ga je spremljalo, včasih, prav hudo trpljenje mojega mentalnega, čustvenega, etrskega in fizičnega telesa. Še sedaj ne vem, kaj je bilo tisto, kar je sprožilo ta proces. Čeprav sem si zelo želela duhovnega napredka, mi je bilo med tem procesom, ki je trajal več let, prav žal, (zaradi hudih bolečin) da sem se tega sploh lotila. Bila sem na meji smrti, pa čeprav so moji vitalni organi v redu delovali. Sedaj, ko so se stvari bolj umirile, lahko le rečem, da se nikoli ne bi želela vrniti na prejšnjo stopnjo zavesti. Prišla sem do nekega pozitivnega stanja duha, ki bi ga lahko opisala kot nenehno strast (ne spolno) ali notranji ogenj, ki nenehno gori. Tudi, če me zunanje okoliščine prizadenejo, si hitro opomorem, se veliko lažje distanciram od težav kot včasih in hitro vzpostavim notranje ravnotežje.
Naj te to, kar sem napisala, ne prestraši. Sama ne poznam nobenega človeka, ki bi doživljal podobno stvar, ki bi trajala tako dolgo in s tako intenzivnostjo, čeprav zagotovo obstajajo. Lahko rečem le, da je bila to korenita sprememba, kar pa ne pomeni, da pri meni teče vse kot po maslu. Le moj odnos do stvari se je popolnoma obrnil na glavo in ni več beganja, ni več iskanja. Lahko rečem, da je kvantiteto zamenjala kvaliteta. Tisti, KAKO, ki ga ti omenjaš, je postal zelo pomemben.
To ti opisujem zgolj zato, da boš vedel, kaj vse se človeku lahko zgodi in da boš videl, da so stvari, ki se dogajajo tebi, del duhovnega napredka. In to, da se tega zavedaš, da se s tem zavestno ukvarjaš, ne pomeni, da si čuden, ali da je s teboj kaj narobe, temveč ravno obratno, da si senzibilna oseba, ki se zaveda da nas naš običajni način življenja pelje le v gotovo pogubo in da je treba nekaj spremeniti najprej v nas samih.
Rada bi te opozorila, da boš moral svoj odnos do telesa spremeniti. Naše telo nikakor ni robot. Je medij, skozi katerega se v snovnem svetu izraža naša duša, je del nas. Zato moramo biti do svojega telesa ljubeči, z njim lepo ravnati in ga po najboljših močeh negovati. (S tem ne mislim ravno lepotnih operacij, ampak pravilno prehrano in pravilno gibanje, snažnost, itd.)
Če se ti zdi, da ti lahko s svojimi izkušnjami, ali z znanjem, kakorkoli pomagam, mi le piši. Z veseljem ti bom odgovorila. Tudi sama sem med svojo preobrazbo z veseljem prebirala o izkušnjah drugih, zgolj zato, da sem videla, da sem še vedno normalna, da se mi ni zmešalo, ker sem opažala stvari, ki se jih drugi niso zavedali. Na žalost ni veliko ljudi s katerimi bi se o teh stvareh lahko neobremenjeno pogovarjal in pri katerih te ni strah, da bodo mislili, da si napol zmešan.
Želim ti, da te ta strast za raziskovanje ne bi nikoli minila.
Ana
Pozdravljena Ana
Ej, super je tale tvoj zadnji odgovor. Imam kar slabo vest, ker se tako dolgo spravljam k odgovoru. Malo je krivo tudi to, da zadnje čase precej manj prižigam računalnik. Svoje čase sem bil pravi internetni odvisnik in šele v zadnjem času sem se tega dobro zavedel. Zdi se mi, da me kar vleče vanj in brezplodne ure minevajo kot bi mignil.
Zares zanimiva (trnova) pot je za tabo. Kar neverjetno se sliši, da te lahko pot duhovne rasti pripelje do takšnih stanj, kot si jih ti doživljala. Več let?!
Ko opisuješ to trpljenje se mi zdi podobno tistemu, ki ga Flisar opisuje v svojem Čarovnikovem vajencu. Pri njem gre za posledico meditacije, a učinek je pravo nasprotje meditativnega stanja. Zavest se tako močno koncentrira sama nase, da postane sama sebi objekt. Z razliko, seveda, da je bilo to pri njem zelo kratkotrajno.
Glavno, da si zdaj strast in ogenj! Ali si danes popolnoma zadovoljna s tem kar si ali si želiš, da bi bilo kaj drugače? Zakaj si se pa sploh podala na to pot?
Že parkrat si napisala, da sem senzibilna oseba, ker dojemam svet drugače kot večina. Mislim, da je res, da sem precej občutljiv. Tolleja sem začel brati ravno zaradi tega, ker sem imel čedalje večje probleme v interakciji z okoljem, ki me obdaja. Čeprav sem pred tem že dostikrat bral o duhovni preobrazbi, samouresničenju…, pa tega nisem znal dojeti tako kot danes. Doživljal sem tudi nekakšna krajša obdobja popolnega miru, ko so vse težave kar naenkrat izginile, a si jih nisem znal pravilno razlagati in sem iskal rešitve za moje probleme na napačnih koncih. Toliko časa, da sem bil primoran v spremembe. Ko danes gledam v preteklost, se mi zdi, da je vse moralo biti tako kot je bilo. Najbrž sem potreboval čas, da nekatere stvari dozorijo v meni, preden grem dalje. Nekoliko mi je le žal »izgubljenih« let, tega ne morem zanikati čeprav bi rad.
Razumem kaj si želela izraziti s tem , ko si napisala, da zaradi duhovnosti ne smemo zanemarjati stvari kot so šola, delo ipd. Zagotovo moramo imeti življenske cilje in delati na tem, da jih uresničimo. Glavno je vedeti, da je najbolj pomembno KAKO jih opravljamo in ne KAJ so naši cilji. Priznam, da jaz kaj dosti ciljev trenutno nimam. Še pred kratkim jih je bilo polno, zdaj pa ne več. Sem se večini odrekel, ker so bili vezani na stvari, ki se mi zdaj ne zdijo več pomembne ali pa sploh niso bili res moji pač pa bolj cilji okolja, družbe... Zdaj predvsem spoznavam samega sebe in svet okoli mene – čimbolj brez čustveno-miselnega filtra. Ni lahko, a ravno v tem je čar :)
Prav imaš kar praviš za telo. Tudi sam sem v tem času , ki je minil od mojega zadnjega posta, spoznal, da ni ravno tako, kot se mi je zdelo. Res ni le robot, ki ga upravljamo.
Zanima me še ogromno stvari s področja duhovnosti, pa zdaj kar ne najdem vprašanj. Si jih bom moral kar zapisovati, ko mi bodo prišla na misel.
Ej, blog je pa še vedno the best. Z veseljem prebiram tvoje prispevke, tudi po večkrat, želim si le, da bi bili daljši in pogostejši :) Pa da ne bi to slučajno vzela kot kritiko ali izraz nezadovoljstva ;)
Krishnamurti je super in definitivno je prvi kandidat za moj naslednji knjižni nakup.
Čisto btw, ali si ti mogoče prevajalka njegovih knjig? Sprašujem, ker vidim, da znaš z besedami , pa še nekje sem zasledil, da njegova dela prevaja Ana.
Imaš kaj proti, če si piševa na mail? Meni se zdi bolj udobno.
Hvala za ponujeno pomoč in želje!
Uživaj!
Hello Lee,
rada bi ti rekla samo, da sem prevajalka. Ne bom javno objavila svoj email, lahko ga sam uganeš.
ana.priimekafnaguest.arnes.si Oglasi se po mailu, pa ti bom po mailu odgovorila.
Želim ti lep vikend.
P.S. Razmišljam, da bi se predstavila v profilu. Po drugi strani pa ne gre zame, v blogu ne govorim o sebi, kot si sam opazil, gre za krajše prevode Krishnamurtija in ne zdi se mi , da je v tem kontekstu pomembno, kdo sem ali pa nisem jaz.
Objavite komentar