... nadaljevanje

... nadaljevanje poglavja Kaj iščemo iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Zato, preden iščemo nekaj stalnega, ali ni očitno potrebno razumeti iskalca? Ali se iskalec razlikuje od stvari, ki jo išče? Ko rečete: ''Iščem srečo'', ali se iskalec razlikuje od objekta njegovega iskanja? Ali se mislec razlikuje od misli? Ali nista skupen pojav in ne ločen proces? Zato je bistveno, ali ne, razumeti iskalca, preden poskusite odkriti, kaj on išče? Tako moramo priti do točke, kjer se resnično resno in globoko vprašamo, ali nam lahko mir, srečo, resničnost, Boga ali kar hočete, da nekdo drug? Ali nam lahko to nenehno iskanje, to hrepenenje da izredni občutek resničnosti, to ustvarjalno bivanje, ki pride, ko se resnično razumemo? Ali samopoznanje pride z iskanjem, s sledenjem nekoga drugega, s pripadanjem kakšni posebni organizaciji, z branjem knjig in tako dalje? Končno je to bistven problem, ali ne, da tako dolgo, dokler sebe ne razumem, nimam osnove za mišljenje in vse moje iskanje bo zaman. Lahko pobegnem v iluzije, lahko se izmuznem prepiru, razdoru, boju; lahko častim drugega; lahko iščem svojo odrešenje skozi nekoga drugega. Toda tako dolgo, dokler sebe ne poznem, tako dolgo, kot se ne zavedam totalnega procesa sebe, nimam osnove za mišljenje, naklonjenost, delovanje.

Toda to je zadnja stvar, ki jo želimo: sebe poznati. Zagotovo je to edini temelj na katerem lahko gradimo. Toda preden lahko gradimo, preden lahko spremenimo, preden lahko obsodimo ali uničimo, moramo poznati to, kar mi smo. Podajanje v iskanje, menjanje učiteljev, gurujev, prakticiranje joge, dihanja, izvajanje ritualov, sledenje mojstrov in vsega ostalega je popolnoma nekoristno, ali ne? Je brez pomena, čeprav prav ljudje, ki jim sledimo lahko rečejo: ''Preučujte se, kajti, kar smo mi, je svet. Če smo mi neznatni, ljubosumni, ničevi, lakomni – je to tisto, kar ustvarimo okrog sebe, je to družba, v kateri živimo.

... nadaljevanje sledi ...