Kaj iščemo, nadaljevanje poglavja iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda.

Preden odkrijemo, kaj je končni cilj življenja, kaj vse to pomeni – vojne, sovraštvo med narodi, spori, celotna zmešnjava – moramo začeti s seboj, ali ne? Slišati je zelo preprosto, vendar je izredno težko. Da bi sledili sebi, videli, kako deluje naše mišljenje, moramo biti izredno budni, tako da pridemo takrat, ko začnemo vedno bolj budno spremljati zapletenosti našega lastnega razmišljanja, odzive in čustva, do večjega zavedanja, ne samo sebe, temveč tudi tistega drugega, s katerim smo v odnosu. Poznati sebe, pomeni preučevati se pri delovanju, ki je odnos. Težava je, ker smo tako nestrpni; Želimo napredovati, želimo doseči cilj in tako nimamo ne časa, ne priložnosti za proučevanje, opazovanje. Sicer pa se posvečamo različnim dejavnostim – služenju vsakdanjega kruha, vzgajanju otrok – ali pa si naložimo določene odgovornosti v različnih organizacijah; tako se na različne načine posvečamo, da skoraj nimamo časa za samorefleksijo, za proučevanje, za opazovanje. Torej je odgovornost reakcije resnično odvisna od nas in ne od drugega. Zasledovati po vsem svetu guruje in njihove sisteme, branje najnovejših knjig o tem in onem in tako dalje se mi zdi tako popolnoma prazno, tako popolnoma jalovo; kajti lahko tavate po vsem svetu, toda vrniti se boste morali k sebi. In, ker se nas večina popolnoma nič ne zaveda sebe, je izredno težko začeti videti proces našega razmišljanja, čutenja in delovanja.

Bolj se poznate, večja bo jasnost. Samospoznanje nima konca – ni dovršitve, ne pridete do zaključka. To je brezkončna reka. Ko začnemo to proučevati in se v to vedno bolj poglabljati, najdemo mir. Samo takrat, ko je um tih, skozi samospoznanje in ne skozi vsiljeno samodisciplino, samo takrat, v tej spokojnosti, v tej tišini, lahko nastane resničnost. Samo takrat je lahko blaženost, samo takrat je lahko ustvarjalno delovanje. In zdi se mi, da brez tega razumevanja, brez te izkušnje, zgolj z branjem knjig, s poslušanjem govorov, delanjem reklame, je to tako otročje - zgolj dejavnost brez mnogo pomena. Medtem pa takrat, če razumemo sebe in s tem dosežemo to ustvarjalno srečo, to izkušanje nečesa, kar ni od uma, morda lahko pride do transformacije v naših trenutnih odnosih in tako v svetu, v katerem živimo.