VIII

Svoboda – Upor – Samota – Nedolžnost – Življenje s samimi seboj, takšnimi kot smo

67

K resnici ne vodijo ne agonije potlačitve ne okrutna disciplina prilagajanja vzorcu. Da bi prišel do resnice, mora biti um popolnoma svoboden, brez trohice izkrivljenosti.

Toda najprej se vprašajmo, če si resnično želimo biti svobodni? Ko se pogovarjamo o svobodi, ali govorimo o popolni svobodi, ali pa samo o osvobojenosti od neke neugodnosti ali neprijetne ali neželjene stvari? Radi bi se osvobodili bolečih in grdih spominov in nesrečnih izkušenj, toda ohranili naše prijetne, zadovoljujoče ideologije, obrazce in odnose. Toda ene brez drugih je nemogoče ohraniti, kajti kot smo videli, je užitek neločljiv od bolečine.

Tako se mora vsak od nas sam odločiti, ali želi ali ne želi biti popolnoma svoboden. Če rečemo, da želimo, potem moramo razumeti naravo in zgradbo svobode.

Ali je to svoboda, ko ste nečesa osvobojeni – osvobojeni bolečin, osvobojeni neke vrste zaskrbljenosti? Ali pa je sama svoboda nekaj popolnoma drugega? Recimo, da se lahko osvobodite ljubosumja, toda ali ni ta svoboda zgolj reakcija in zato sploh ni svoboda? Z analiziranjem in s tem, da jo izvržete, se zelo lahko osvobodite dogme, toda motiv za to osvobojenost od dogme ima svojo lastno reakcijo, kajti te dogme se mogoče želimo osvoboditi zato, ker ni več moderna ali ustrezna. Ali na primer: nacionalizma se lahko osvobodite zato, ker verjamete v internacionalizem, ali ker

68

čutite, da oprijemanje te nesmiselne nacionalistične dogme s svojo zastavo in vsem tem nesmislom vred ni več ekonomsko nujno. Tega se lahko z lahkoto znebite. Ali pa se lahko odzovete proti določenemu duhovnemu ali političnemu vodji, ki vam je obljubil svobodo kot rezultat discipline ali upora. Toda, ali ima tak racionalizem, tako logičen zaključek kaj skupnega s svobodo?

Če rečete, da ste nečesa osvobojeni, je to reakcija, ki bo nato postala drugačna reakcija, ki bo povzročila drugačno prilagojenost, drugačno obliko prevladovanja. Na ta način lahko imate verigo reakcij in sprejmete vsako reakcijo kot svobodo. Toda to ni svoboda; je samo nadaljevanje spremenjene preteklosti, ki se je um oklepa.

Mladina se danes, tako kot vsa mladina, upira družbi in to je samo po sebi dobra stvar, toda upor ni svoboda, kajti ko se upirate, je to reakcija in ta reakcija ustvari svoj lastni vzorec in vi se v ta vzorec ujamete. Mislite, da je to nekaj novega. Vendar ni. Je staro v drugačnem kalupu. Vsak politični ali socialni upor se bo neizogibno vrnil nazaj k dobri stari buržuazni mentaliteti.

Svoboda pride samo, kadar vidite in delujete, nikoli skozi upor. To videnje je tako delovanje in takšna akcija, je tako hipna kot takrat, ko vidite nevarnost. Potem tu ni premišljevanja, ne razpravljanja, ne obotavljanja; sama nevarnost izsili dejanje in zatorej je videti delovati in biti svoboden.

Svoboda je stanje uma – ne osvobojenost od nečesa, temveč občutek svobode, svobode dvomiti in se o vsem izpraševati - in zato tako intenziven, aktiven in močan, da odvrže vsako obliko odvisnosti, suženjstva, prilagajanja in sprejemanja. Taka svoboda pomeni biti popolnoma sam. Toda, ali lahko um, ki je bil vzgojen v kulturi, ki je tako odvisna od okolja in njenih lastnih teženj,

69

kdaj najde to svobodo, ki je popolna samotnost, in v kateri ni vodenja, ne tradicije in ne avtoritete?

Ta samota je notranje stanje uma, ki ni odvisen od nobenega dražljaja ali znanja in ni rezultat kakršnekoli izkušnje ali sklepa. Večina nas ni notranje nikoli samih. Obstaja razlika med osamitvijo, izločitvijo sebe in samostjo, samoto. Vsi vemo, kaj je biti izoliran. To je zidanje zidu okrog samega sebe zato, da nikoli ne bi bili ranjeni, da nikoli ne bi bili ranljivi, ali negovanje nenavezanosti, ki je druga oblika agonije, ali življenje v nekem sanjskem ideološkemu slonokoščenem stolpu. Samost je nekaj precej drugačnega.

Nikoli niste sami, ker ste polni vseh spominov, vse pogojenosti, vsega včerajšnjega mrmranja; vaš um ni nikoli prost vseh odpadkov, ki jih je akumuliral. Da boste sami, morate umreti za preteklost. Ko ste sami, popolnoma sami in ne pripadate nobeni družini, nobenemu narodu, nobeni kulturi, nobenemu posebnemu kontinentu, imate občutek, da ste izobčenec. Človek, ki je na ta način popolnoma sam, je nedolžen in to je ta nedolžnost, ki osvobodi um bridkosti.

S seboj prenašamo breme, kar je tisoče ljudi reklo in spomine na vse naše nesreče. Biti sam pomeni vse to popolnoma zapustiti in um, ki je sam, ni samo nedolžen, temveč tudi mlad – ne po času ali starosti, temveč mlad, nedolžen, živ ne glede na starost – in samo tak um lahko vidi to, kar je resnica in to, kar ni merljivo z besedami.

V tej samoti boste začeli razumeti potrebo, da živite s seboj, takšnimi, kot ste, ne kot mislite, da naj bi bili, ali kot ste bili. Poizkusite, ali se lahko opazujete brez kakršnegakoli trepetanja, kakršnekoli lažne skromnosti, strahu, opravičevanja ali obsojanja – samo živite s seboj, takšnimi, kakršni dejansko ste.

70

Samo takrat, ko z nečim intimno živite, začnete to razumeti. Toda v trenutku, ko se temu privadite – navadite na vaš lastni strah ali zavist ali karkoli že je – s tem ne živite več. Če živite ob reki, po nekaj dnevih nič več ne slišite žuborenja vode, ali če imate v sobi sliko, ki jo vsak dan vidite, je po enem tednu ne opazite več. Enako je z gorami, dolinami, drevesi, enako z vašo družino, vašim možem, vašo ženo. Toda živeti z nečim, kot je ljubosumje, zavist ali bojazen, na to se ne smete nikoli navaditi, nikoli sprejeti. Za to morate skrbeti, kot bi skrbeli za sveže posajeno drevo, ga zaščitili pred soncem, pred neurjem. Za to morate skrbeti, ne pa obsojati ali opravičevati. Zaradi tega začnete to ljubiti. Ko za to skrbite, začenjate to ljubiti. Ne gre za to, da ste radi tako kot mnogi ljudje zavistni ali zaskrbljeni, temveč prej, da skrbite za pazljivo opazovanje.

Torej, ali lahko vi – ali lahko vi in jaz – živimo s tem, kar dejansko smo, zavedajoč se, da smo topoumni, zavistni, bojazljivi, da verjamemo, da uživamo izjemno naklonjenost, ko to ni res, da smo hitro užaljeni, občutljivi na laskanje in hitro zdolgočaseni – ali lahko z vsem tem živimo, ne da bi to sprejeli ali zanikali, temveč samo opazovali, ne da bi postali morbidni, depresivni ali vzneseni?

Postavimo si naslednje vprašanje. Ali je ta svoboda, ta samota, to prihajanje v stik s celotno zgradbo tega, kar smo mi v samem sebi – ali je to nekaj, do česar pridemo čez čas? Ali svobodo lahko dosežemo skozi postopni proces? Očitno ne, ker kakor hitro vpeljete čas, sebe bolj in bolj zasužnjite. Svobodni ne morete postati postopoma. To ni stvar časa.

Naslednje vprašanje je, ali se lahko zavedate te svobode? Če rečete: ''Jaz sem svoboden'', potem niste svobodni. To je podobno, kot če človek reče: ''Srečen sem.'' Tisti trenutek, ko reče:

71

''Srečen sem'', živi v spominu na nekaj, kar je minilo. Svoboda se lahko zgodi samo naravno, ne skozi hotenje, želenje, hrepenenje. Prav tako je ne boste našli, če si boste ustvarili predstavo tega, kar mislite, da je. Da do nje pridete, se mora um naučiti gledati življenje, ki je brezkončno gibanje, neodvisno od časa, kajti svoboda leži onstran polja zavesti.

To je poglavje iz knjige Osvoboditev od znanega, ki bo izšla meseca februarja.