Žalost je del vaše sebičnosti, del vašega samoljubne, egocentrične dejavnosti.
Zadnji teden smo govorili o celostnem življenju – načinu življenja, ki ni razdrobljen, razpršen kot so vaša življenja. V vprašanje smo se precej poglobili. Videli smo, kakšni so vzroki te razdrobljenosti, različne dejavnike v našem družbenem, moralnem in verskem življenju, ki so nas razdelili na hindujce, muslimane, kristjane, budiste in tako naprej. Vere so za to katastrofo zelo odgovorne. Prav tako smo govorili o času; času, kot preteklosti – vsi spomini, nakopičene izkušnje in tako naprej – prikrojenem s sedanjostjo in nadaljujoč se v bodočnost. To je naše življenje. Po mnenju biologov in arheologov na tej zemlji bivamo več kot tri in pol milijone let. Med to dolgo, tako imenovano evolucijo smo nakopičili velikanski spomin. Prav tako smo govorili o omejenosti spomina in misli in o tem, kako je ta omejenost razbila svet zemljepisno, narodno in versko.
Kot smo ondan dejali, to ni predavanje, da bi vas informirali ali poučevali. Če smem spoštljivo opozoriti, vi ne poslušate niz idej ali zaključkov. Temveč greste vi in govorec na potovanje skupaj, kot dva prijatelja, ki razpravljata tako o družinskih težavah, kot tudi o svetovnih. Torej to je toliko vaša odgovornost, da pazljivo poslušate, kot govorčeva, da pove stvari jasno, tako da vsi razumejo, o čem teče beseda. Skupaj bomo govorili o redu in neredu, užitku, ljubezni, žalosti in smrti. Ti vsi so precej zapleteni problemi, s katerimi se moramo v svojem vsakdanu vsi soočiti, pa najsi smo revni ali bogati. S tem problemom obstoja se moramo soočiti.
Naša življenja, naša vsakdanja življenja, so v neredu. Kar pomeni nasprotje – rečemo eno stvar, storimo drugo, v nekaj verjamemo, toda dejansko se premikamo v smeri, ki je popolnoma različna od tistega, v kar verjamemo. To nasprotje ustvari nered. Sprašujem se, ali se tega problema sploh zavedamo. Očitno bo v svetu zaradi slabih vlad, ekonomskih in socialnih pogojev, vedno več nereda. Vedno obstaja grožnja vojne, ki postaja bolj in bolj neizbežna, vedno bolj preteča, in vlade povsod po svetu, celo najmanjši narodi kupujejo vojaško opremo. Torej je povsod po svetu velik nered. In naša vsakdanja življenja so prav tako v neredu, čeprav si vedno prizadevamo za red. Želimo red, ker se bodo brez reda človeška bitja neizogibno uničila.
Upam, da si s skupnim razmišljanjem, skupnim opazovanjem, skupnim poslušanjem, s pogovorom, v katerem sodelujete, delimo to vprašanje. Tukaj ne gre za zbiranja nekaj idej in zaključkov, temveč moramo skupaj odkriti, zakaj živimo v neredu in ali je lahko v naših življenjih in zato v družbi totalni red.
Družbo ustvarjamo mi. Zgradili smo jo mi, s svojim pohlepom, svojimi ambicijami, svojo zavistjo in zamislijo posameznikove svobode. Ta občutek individualnosti je povzročil veliko nereda. Prosim, mi ničesar ne napadamo; zgolj opazujemo, kaj se v svetu dogaja. V naših življenjih, kot jih živimo sedaj po vseh teh milijonih let, je še vedno nered. In vedno smo iskali red, kajti brez reda ne moremo delovati svobodno, celokupno. Tako moramo odkriti, kaj je red – ne načrt, ne nekaj iz česar sestavimo ogrodje in temu sledimo. Red je nekaj delujočega, živega; ne podreja se vzorcu, pa najsi je vzorec idealističen, zgodovinski ali dialektični sklepi ali verske odobritve. Povsod po svetu je vera uveljavila določene zakone, določene odredbe in zapovedi, toda ljudje jim sploh ne sledijo. Torej lahko odrinemo vstran vse te ideološke zaključke in verska verovanja, ki nimajo nič opraviti z našim vsakdanjim bivanjem. Lahko se podrejamo in sledimo določene zakone, ki so jih postavile religije, toda to ustvari le pobožnjaštvo in tako dalje.
... nadaljevaje sledi ...
