… nadaljevanje …
JS: Morate znati ločiti med tem, kar snemate in tistim, kar ne snemate.
K: Spomin je selektiven.
JS: Da, in zato sem za izražanje tega uporabil ta šaljiv način: vi izberete tako, da spravite nekatere stvari v spomin in nekatere v ''pozabljenje''. Odbiramo to, kar izberemo.
K: Jaz moram snemati, kako vozim avto, kako govorim jezik. Če se moram naučit neke spretnosti, to moram snemati. V fizičnem svetu moram snemati, kako grem od tu do moje hiše ali v Pariz, moram storiti različne stvari in vse to moram snemati. Toda sprašujem, zakaj bi morali snemati katerikoli psihološki dogodek celo, ko ta poudari jaz, ''mene'', egocentrično dejavnost in vse ostalo?
JS: Torej, ukvarjajmo se za trenutek s tem, saj se zdi, da je to zelo pomembno za tisto, o čemer govorite in za to, na kar sem prej mislil, ko sem uporabil besedo ''samoobvladovanje''. Mislim, da govoriva o isti vrsti pojava, morda potrebi, da se osvobodimo tistih življenjskih izkušenj, ki nas delajo maščevalne, ki nam otežujejo, da bi se pridružili in povezali s tistimi, ki so nas morda v preteklosti prizadeli. In to sedaj vidimo med narodi, religioznimi skupinami in drugimi, ki so nezmožni oprostiti sedanji generaciji, ki nima nič skupnega z dogodki, ki so se zgodili enkrat v preteklosti.
K. Da, gospod.
JS: Sedaj se začenjamo približevati vprašanju, ki sem ga prej postavil: kaj je to, kar moramo storiti, kar naj bi sedaj storili, da bi opravili z vzrokom posledic, ki se jim želimo izogniti? To ste identificirali kot psihološko, ker je znotraj človeškega uma.
K: Prva stvar, ki bi jo povedal je, nikar se z ničemer ne istovetite – s skupino, z deželo, z Bogom, z ideologijami. Ne se istovetiti. Kajti tisto, s čimer se istovetite, mora biti zavarovano – vaša dežela, vaš Bog, vaši sklepi, vaše izkušnje, vaša nagnjenja. To poistovetenje je oblika egocentrične dejavnosti.
JS: Zaradi argumenta domnevajmo, da obstaja potreba za našo povezanost s stvarmi ali drugega z drugim. To je osnova za religijo – pomen besede ''religio'' je skupaj povezati – in obstaja potreba, ki jo imajo človeška bitja po odnosu. Pa vendar lahko z lahkoto vstopimo v odnose, ki so škodljivi, ki so v resnici samouničevalni. Torej, ali je mogoče sebe usmeriti k tisti vrsti odnosa, ki, če je razvit, nam dovoli, da opustimo tiste, ki so škodljivi? Na primer najbolj temeljni odnos je do samega sebe, ne v egoističnem smislu, temveč do samega sebe kot pripadnika človeške vrste in do drug drugega.
K: To je, moj odnos kot človeškega bitja z ostalim človeštvom. Torej, samo trenutek. Odnos pomeni dva: moj odnos z vami, z drugim. Toda jaz sem človeštvo, nisem ločen od mojega brata onstran oceana.
JS: Niste.
K: Jaz sem človeštvo. Zato, če posedujem to kvaliteto ljubezni, sem vzpostavil odnos, to je odnos.
JS: Mislim, da obstaja. Mislim, da ga imate in vaši bratje onkraj oceana ga imajo, ta obstaja v vseh deželah sveta, toda prav tako smo naučeni, da sovražimo. Naučeni smo, da drug drugega sovražimo. Naučeni smo, da se ločimo od drugih.
K: Gospod, ne samo naučeni, temveč ali ne obstaja ta občutek posesivnosti, v katerem sta varnost in zadovoljstvo? Posedujem svojo lastnino, posedujem svojo ženo, posedujem svoje otroke, posedujem svojega Boga. Poskušam reči, da je ta občutek procesa osamitve v nas tako močan, da se ne moremo izuriti, da bi se ga rešili. Pravim, spoznajte dejstvo, da ste preostanek človeštva, za božjo voljo, spoznajte!
JS: Torej, kar vi pravite je, da sva oba posameznika in prav tako povezana s preostalim človeštvom.
K: Ne, pravim, da nisva posameznika. Vaše razmišljanje ni vaše. Vaša zavest ni vaša, kajti vsako človeško bitje trpi, vsako človeško bitje gre skozi pekel, nemir, zaskrbljenost, agonijo, vsako človeško bitje, najsi iz zahoda ali vzhoda, severa, juga, gre skozi to. Torej, mi smo človeška bitja, ne, jaz sem ločeno človeško bitje, povezano z drugimi človeškimi bitji. Sem preostanek človeštva. In če spoznam to dejstvo, drugega ne bom ubil.
…nadaljevanje …
