...nadaljevanje
GOVOR 2
Misel in čas sta vedno skupaj. Nista dve različni gibanji.
Ali lahko nadaljujemo s tistim, o čemer smo govorili včeraj zvečer? To v resnici ni govor, temveč pogovor med nami, pogovor med dvema prijateljema – prijateljema, ki se dolgo časa poznata, ki ne poskušata drug na drugega narediti vtisa, ali drug drugega o čemerkoli prepričati; sva samo prijatelja. Skupaj lahko igrava golf, se sprehajava, gledava nebo, drevesa, zelene jase in čudovite gore. In pretresava najine intimne probleme – probleme, ki jih nisva zmožna rešiti, zadeve, ki nas begajo, živeč kot živimo v modernem svetu z vsemi njegovimi težavami, hrupom in prostaštvom. Skrbi nas, kaj bodo človeška bitja postala in zakaj so po milijonih letih to, kar so zdaj; nespametna, vraževerna, verujoč v karkoli, lahkoverna in ujeta v organizacije. Tako boste vi in govorec skupaj govorili o stvareh. To pomeni, da vi zgolj ne poslušate govorca, temveč stopite v duh, v raziskovanje. Torej morate, kolikor je le mogoče, trenirati svoje možgane. Ne sprejmite nič, kar on reče.
Bodite skeptični, sprašujte, preiskujte in če želite, bomo šli skupaj na dolgo potovanje, ne samo zunanje, temveč notranje, v celoten duševni svet: svet misli, svet žalosti, svet strahu in muk.
To ni predavanje, da bi se vas informiralo ali poučevalo. Toda skupaj bomo imeli dvogovor, pogovor, ne da bi vztrajali pri svojih posebnih verovanjih ali prepričanjih, izkušnjah ali praznoverjih, temveč da bi se med nadaljevanjem menjali, spreminjali. Torej, ne obstaja vprašanje kakršnegakoli propagiranja, poskušanja prepričati vas v sploh karkoli. Nasprotno, mi moramo dvomiti, spraševati, preiskovati in kot prijatelji poslušati drug drugega.
Poslušanje je umetnost, ki so ga le redki med nami zmožni. Nikoli dejansko ne poslušamo. Beseda ima zvok, in ko ne poslušamo zvoka, jo razlagamo, poskušamo prevesti v naš lastni posebni jezik ali tradicijo. Nikoli ne poslušamo ostro, brez vsakega izkrivljenja. Tako govorec spoštljivo predlaga, da vi tako poslušate in ne razlagate, kaj on reče. Ko pripovedujete vznemirljivo zgodbo majhnemu dečku, vas posluša z izjemno radovednostjo in energijo. Želi vedeti, kaj se bo zgodilo in razburjeno čaka prav do samega konca. Toda mi odrasli ljudje smo izgubili vso to radovednost, energijo za odkrivanje, energijo, ki je potrebna, da bi zelo jasno videli stvari takšne, kot so, brez vsake izkrivljenosti. Nikoli drug drugega ne poslušamo. Nikoli ne poslušate svoje žene, ali ne? Poznate jo preveč dobro, ali ona vas. Ne obstaja občutek globokega spoštovanja, prijateljstva, sloge, ki bi vaju pripravil, da poslušata drug drugega, če hočeta ali ne. Toda, če poslušate tako popolnoma, je prav to dejanje poslušanja velik čudež.
nadaljevanje ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar