SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA

Kaj je za vas najbolj pomembno?

Jonas Salk, zdravnik, razvijalec cepiva proti poliomelitisu in direktor Salkovega inštituta za biološke študije v San Diegu, Kalifornija.

Krishnamurti: O čem bova govorila?

Jonas Salk: Rad bi, da mi poveste, kaj vas najbolj zanima, kaj je za vas najbolj pomembno?
K: Precej težko je to ubesediti, ali ne, toda, ko vidimo, kaj postaja svet, mislim, da mora vsakega resnega človeka skrbeti za bodočnost, za to, kaj se bo človeštvu zgodilo. Še posebej, če imamo otroke, kakšna bo njihova prihodnost. Ali bodo ponovili iste stari vzorec, ki ga človeška bitja, več ali manj, sledijo že milijone let? Ali pa se bo v njihovi duši, v njihovi celotni zavesti zgodila temeljna sprememba? To je resnično vprašanje – ne atomska vojna, ne običajna vojna – temveč, ali mora biti človek proti človeku.
JS: Seveda, prepričan sem, da imate o tem svoje mnenje.
K: Ne vem, če imam mnenje. Veliko sem opazoval, govoril z zelo veliko ljudmi, ki sem jih srečal v svojem življenju in zelo malo jih je, ki so resnično zaskrbljeni, predani odkrivanju, ali obstaja drugačen način življenja, globalna zveza, globalna medsebojna komunikacija, ne zgolj jezikovno spotikanje, ne religiozna in politična delitev in ves ta nesmisel, temveč resnično odkrivanje, če lahko živimo na tej zemlji miroljubno, ne da bi brez konca in kraja drug drugega ubijali. Mislim, da je to resničen problem s katerim se sedaj soočamo. In mislimo, da je kriza zunaj nas, toda je v nas, v naši zavesti.
JS: Torej pravite, da se sedaj soočamo s soočenjem s samimi seboj.
K: Da, s samimi seboj in našim odnosom do sveta, tako notranje kot zunanje.
JS: Torej je temeljni problem s katerim se soočamo odnos: odnos do nas samih, odnos do drugega, in morda bom šel celo tako daleč in rekel, do sveta in vesolja. V resnici smo soočeni z večnim vprašanjem smisla naših življenj.
K: Drži. Bodisi damo našemu življenju smisel intelektualno, določimo cilj in se ga trudimo doseči, kar postane tako umetno, tako nenaravno ali pa razumemo našo celotno zgradbo. Sedaj smo tako izredno tehnološko napredovali, fantastično je, kaj vse počnejo, kot veste – toda na drugem, psihološkem polju, smo se komaj premaknili. Smo, kar smo bili zadnjih ne vem koliko let.
JS: Celo do točke, da smo razvili umetno inteligenco, ne da bi spoznali, da se moramo naučiti, kako uporabiti našo lastno naravno inteligenco.
K: Gospod, ali imamo naravno inteligenco, ali smo jo uničili?
JS: Ta je prirojena in mi smo jo uničili v vsakem posamezniku, ko je prišel. Mislim, da smo rojeni z naravno inteligenco.
K: Resnično bi rad vprašal, ali smo rojeni z naravno inteligenco?
JS: Rojeni smo z zmožnostjo, s potencialom za njo, na enak način smo rojeni z zmožnostjo za jezik. Toda to moramo v teku življenjskih izkušenj vaditi, aktivirati. In zato resnično moramo razumeti, o čemur rad mislim kot, o pogojih in okoliščinah za priklic te zmožnosti.
K: Dokler smo pogojeni …
JS: Vedno smo pogojevalni, to je naša narava.
K: Toda, ali je mogoče, da končamo s pogojenostjo, ali pa se mora nadaljevati?

... NADALJEVANJE ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Kaj je potem meditacija? Ta je del tako imenovane religije. Kaj je meditacija? Je to pobeg od hrupnega sveta? Imeti molčeč um, miren um, tih um? Da bi se bolj zavedali, da bi imeli vaše misli pod nazorom, vadite sisteme, metode. Sedite s prekrižanimi nogami in ponavljate neko mantro. Povedali so mi, da je etimološki pomen te besede 'mantra' 'razmišljanje o ne-postajanju'. To je eden od pomenov. In ravno tako pomeni 'odvezati se, potisniti stran vse egocentrično delovanje'. To je resnični, izvorni pomen mantre. Toda mi ponavljamo, ponavljamo, ponavljamo in nadaljujemo z ukvarjanjem s samimi seboj, z našimi samoljubnimi načini in tako je mantra izgubila svoj pomen. Torej, kaj je meditacija? Je meditacija zavesten napor? Zavestno meditiramo, vadimo zato, da bi nekaj dosegli, dosegli tih um, občutek tišine v možganih. Kakšna je razlika med meditantom in človekom, ki pravi: Želim denar, torej bom za njega delal?
Kakšna je razlika med tema dvema? Oba si prizadevata nekaj doseči, ali ne? Eno imenujemo duhovni dosežek, drugemu pravimo posvetni dosežek. Toda oba sta iz niza dosežkov. Tako to, po mnenju govorca, sploh ni meditacija. Vsaka zavestna, premišljena, aktivna želja, z njeno voljo, ni meditacija.
Vprašati moramo: Ali obstaja meditacija, ki je ne izpeljemo z mišljenjem? Ali obstaja meditacija, ki se je ne zavedate? Vsak proces meditacije, ki je premišljen, ni meditacija; to je tako očitno. Ves preostanek življenja lahko presedite s prekrižanimi nogami, meditirate, dihate in počnete vse te stvari, vendar ne boste prišli nič bližje drugi stvari. Ker je vse to premišljeno delovanje, da bi dosegli rezultat – vzrok in posledica. Temveč vzrok postane posledica. To je torej krog v katerega se ujamete. Ali torej obstaja meditacija, ki je ni zgradila želja, volja, napor? Govorec pravi, da obstaja. Ni vam potrebno to verjeti. Nasprotno, v to morate dvomiti, se spraševati, tako kot se je o tem spraševal govorec, v to dvomil, to raztrgal. Ali obstaja meditacija, ki ni načrtovana, organizirana? Da bi se v to poglobili, moramo razumeti možgane, ki so pogojeni, omejeni. In ti možgani poskušajo doumeti brezmejno, neizmerljivo, brezčasno – če obstaja taka stvar, kot je brezčasno.
In zaradi tega je pomembno razumeti zvok. Zvok in tišina gresta skupaj. Ne razumete zvoka, globine zvoka, toda ločili ste zvok od tišine. Zvok je beseda, zvok je bitje vašega srca. Vesolje – vesolje v smislu celotne zemlje, vseh nebes, milijonov zvezd, celotnega neba – je napolnjeno z zvokom. Očitno. Ni potrebno, da o tem poslušate znanstvenike. In ta zvok ste predelali v nekaj neznosnega. Torej želimo imeti možgane, ki so tihi, mirni. Toda, ko poslušate zvok, je samo poslušanje tišina. Tišina in zvok nista ločena.
Torej je meditacija nekaj, kar ni načrtovano, organizirano. Meditacija se začne pri prvem koraku, ki je osvobojenost od vseh vaših psiholoških ran, osvobojenost od vseh vaših nakopičenih strahov, zaskrbljenosti, osamljenosti, obupa in žalosti. To je osnova. To je prvi korak in prvi korak je zadnji korak. Če naredite prvi korak, je to konec. Toda nismo voljni narediti prvi korak, ker ne želimo biti svobodni. Želimo biti odvisni od – moči, drugih ljudi, okolice, od naših izkušenj in znanja. Vedno ste odvisni, in nikoli osvobojeni vseh odvisnosti in vseh strahov. Zato je konec vseh strahov ljubezen. Kjer je ljubezen, tam je sočutje. In to sočutje ima svojo celostno inteligenco. In ko deluje ta inteligenca, je njeno delovanje vedno pravilno. Kjer obstaja ta inteligenca, tam ni spora.
Slišali ste vse to. Slišali ste o koncu strahu, o koncu žalosti, in o lepoti in ljubezni. Toda slišati je ena stvar, delovati pa je druga. Slišali ste vse te stvari, ki so resnične, logične, pametne, razumne, toda ne boste ravnali v skladu z njimi. Šli boste domov in ponovno začeli – z vašimi skrbmi, vašimi spori, vašimi bedami. Torej vprašamo: ''Kaj je smisel vsega tega?'' Kakšen je smisel v tem, da poslušamo govorca in tega ne živimo? Poslušati in ne delovati je zapravljanje vašega življenja. Če poslušate nekaj, kar je resnica in ne delujete, je zapravljanje vašega življenja. In življenje je mnogo predragoceno. Je edina stvar, ki jo imamo. Ravno tako smo izgubili stik z naravo, kar pomeni, da smo izgubili stik s samimi seboj, kar je del narave. Ne ljubite dreves, ptic, voda, gora. Zemljo uničujemo. In uničujemo drug drugega. Vse to je takšno zapravljanje življenja. Ko vse to spoznamo, ne zgolj intelektualno ali verbalno, potem živimo religiozno življenje. Odevanje ledvenega ogrinjala ali beračenje naokrog, ali vstop v samostan – to ni religiozno življenje. Religiozno življenje se začne, ko ne obstaja spor, ko obstaja ta občutek ljubezni. Potem lahko ljubite drugega, vašo ženo ali vašega moža, toda to ljubezen si delijo vsa človeška bitja. Ne poklonimo je samo eni osebi in zato ni omejena.

Torej, ko daste vaše srce, um in možgane, obstaja nekaj, kar je onkraj vsega časa. In obstaja blagoslov tega. Ne v templjih, cerkvah, niti v mošejah. Ta blagoslov je tam, kjer ste.

Konec