Vpraševanje Krishnamurtija

… nadaljevanje ….
JS: Dobro, ker se strinjam, kaj je lahko končen namen in ker se strinjam, da moramo začeti tu in sedaj …
K: Da, gospod. Spremeniti sedaj in ne čakati, da vas bo evolucijo zadušila.
JS: Evolucija se lahko začne sedaj.
K: Če želite to tako izraziti. Evolucija v smislu premikanja od tega, zrušitev tega v nekaj, česar misel ne more načrtovati.
JS: Ko uporabim frazo ''evolucija se lahko začne sedaj'', govorim o mutaciji.
K: Mutaciji. Se strinjam. Mutacija ni evolucija.
JS: Toda dodal bom še en dejavnik, ki se mi zdi pomemben. Verjamem, da nekateri posamezniki vidijo svet, kot ga vidiva midva, poleg naju so še drugi, ki vidijo težave in rešitev, o kateri vi govorite. Omenimo take posameznike kot izjemne, izredne. Morda o njih celo mislimo kot o nenavadnih, mutantih, če želite.
K: Biološki spački. (smeh)
JS: Če želite. Na nek način radovedni, različni od ostalih. Ali bi jih lahko skupaj zbrali; ali bi jih lahko izbrali? Bodo izbrali drug drugega in se zbrali?
K: Da. Prišli bodo skupaj, ne bodo izbrali drug drugega.
JS: Besedo uporabljam v smislu priti skupaj, ker obstaja nek občutek prepoznanja, nekaj, kar jih vleče skupaj. Neki mehanizem samo-izbora. Torej, ali si lahko predstavljate, da je to nekaj drugega?
K: Morda malo.
JS: Ali si lahko predstavljate, da je lahko še kaj drugega?
K: Ne predstavljam. Ali to lahko izrazimo na ta način? Smrt je eden od najbolj izrednih dejavnikov v življenju. Izogibamo se pogledu nanjo, ker se bojim tega, kar ona je. Oprijemamo se stvari, ki jih poznamo in jih ne želimo spustiti, ko umiramo. Ne moremo jih vzeti s seboj, toda in tako naprej in tako naprej. Torej, umreti vsem stvaren, na katere sem navezan. Umreti, ne reči: ''Kaj se bo zgodilo, ko umrem? Ali je tam kakšna nagrada?'' Kajti, če smrt in življenje ne gresta skupaj …
JS: Da. Smrt je del življenja.
K: Smrt je del življenja, toda samo nekaj se jih premika v to smer.
JS: Se strinjam. Sedaj govoriva o nekaj izrednih posameznikih.
K: In ti izredni posamezniki – jaz nisem pesimist ali optimist – samo gledam dejstva – ali so vplivali na človeštvo?
JS: Ne dovolj. Ne še. Moje mnenje je, da če nekaj v zvezi s tem storimo zavestno in preudarno, lahko s tem to pospešimo.
K. Toda zavestno in preudarno je lahko drugačno nadaljevanje samo-osredotočanja.
JS: Ta del pogojevanja ne smemo vključiti. To mora biti izključeno. To mora biti osredotočenost na vrsto, če želite, na človeštvo. To ne more biti ista samo-osredotočenost, na katero ste vi do sedaj opozarjali. To bo mutacijski dogodek.
K: Da, gospod. Konec samo-osredotočenosti. Vi veste, da v Indiji menihi in nune in sanjasiji to poskušajo storiti z meditacijo, s pridruževanjem drugim, z odpovedovanjem svetu. Ko sem bil enkrat v Kašmirju, sem hodil za skupino menihov, bilo jih je okrog ducata. Bila je čudovita dežela, z reko na eni strani, rožami, pticami in izredno modrim nebom. Vse se je resnično smejalo, Zemlja se je smehljala. In ti menihi niso nikoli ničesar pogledali. Njihove glave so bile sklonjene, ponavljali so neke besede v sanskrtu – nisem mogel razbrati, katere so bile – in to je bilo vse. Nadeli so si plašnice in rekli: ''Tam je varnost.'' To je tisto, kar počnemo religiozno, politično. Sebe lahko gromozansko zavajamo. Zmota je eden od naših dejavnikov.
JS: Zmota in zanikanje, tajitev.
… nadaljevanje …

SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA

… nadaljevanje …
K: Ponovno bi rad poudaril, da obstajajo izjeme, toda ogromna večina, ki na ta način ne gleda na stvar, izbira vlade, predsednike, ministrske predsednike ali totalitariste, ki vse zatirajo. Torej, ko večina te izvoli, ali si pridobi moč manjšina in narekuje drugim, smo prepuščeni njihovi milosti, smo v njihovih rokah, celo najbolj izjemni ljudje. Do sedaj tega niso storili, toda lahko rečejo: ''Tu ne morete več govoriti, ali pisati, ali priti sem.'' Istočasno obstaja potreba, da bi našli varnost, da bi nekje našli neko vrsto miru.
JS: Ali hočete reči, da tisti, ki sedaj vladajo, vodijo, niso dovolj modri?
K:Oh, očitno, gospod.
JS: Ali bi rekli, da obstajajo nekateri, ki imajo modrost, ki je potrebna za vodenje in upravljanje?
K: Ne, ko množica ljudi želi, da jo vodi nekdo, ki ga izvolijo ali pa tirani, ki jih ne izvolijo. Kar v resnici sprašujem je: kako je človek, človeško bitje, ki ni več ''posameznik'' – za mene individualnost ne obstoja, mi smo človeška bitja, smo človeštvo …
JS: Prav, smo člani vrste, smo celice človeškega rodu.
K: Mi smo človeštvo, naša zavest ni moja, to je človeški um, človeško srce, človeška ljubezen. Vse to je človeško. In s poudarjanjem, kot to počnejo sedaj, se izpolnjuje posameznik, počne, vse, kar si želi početi, poznate vso stvar, ki uničuje človeški odnos.
JS: Da, to je temeljno.
K: Ljubezen ne obstaja, v vsem tem ni sočutja. Le ogromna množica, ki se premika v brezupno smer in voli te izredne ljudi, da bi jo vodili. In oni jo vodijo v uničenje. Moje stališče je, da se to dogaja ponovno stoletje za stoletjem. In razen če ste resni, se vdate, temu obrnete hrbet. Poznam nekaj ljudi, ki so mi rekli: ''Bodite no pametni, človeka ne morete spremeniti, odidite, odnehajte. Pojdite v Himalajo in prosjačite in živite in umrite.'' Jaz ne čutim tako.
JS: Tudi jaz ne.
K: Seveda ne. Vse to se jim zdi brezupno. Kar se mene tiče, mislim, da to ni brezupno niti polno upanja. Pravim, da je to stanje stvari, da se morajo spremeniti.
JS: To je resničnost.
K: In spremeniti takoj.
JS: Točno. Prav, s tem se strinjam in kam gremo od tu?
K: Ne morem iti zelo daleč, če ne začnem zelo blizu? ''Zelo blizu'' je to.
JS: Prav, začnimo prav tu, prav tu. Kaj bomo storili?
K: Če ne začnem prav tu, temveč začnem tamle, ne morem storiti nič. Tako začenjam tu. Sedaj sprašujem: ''Kdo je ta ''jaz'', ki se za vse to bori? Kdo je ''jaz'', kdo je sebstvo? Kaj me sili, da se na ta način vedem, zakaj tako reagiram. Mi sledite, gospod?
JS: Da, razumem.
K: Tako začenjam sebe videti, ne teoretično, temveč v ogledalu odnosa z mojo ženo, z mojimi prijatelji, kako se vedem, kako razmišljam, in v tem odnosu začenjam videti, kaj sem.
JS: Da, sebe lahko vidite le skozi odsev v drugem.
K: Skozi odnos. V njem je lahko naklonjenost, lahko je jeza, lahko je ljubosumje. V vsem tem odkrivam pošastno bitje, ki se v meni skriva, vključno s predstavo, da je v meni nekaj duhovnega, vse to začenjam odkrivati. Slepila in laži, v katerih živi človek. In v tem odnosu vidim, da če želim spremeniti, razbijem ogledalo. Kar pomeni, da razbijem vsebino moje celotne zavesti. In morda iz tega razbijanja vsebine pride ljubezen, sočutje, inteligenca. Ne obstaja druga inteligenca kot inteligenca sočutja.
… nadaljevanje ….