SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA

… nadaljevanje …
K: Ponovno bi rad poudaril, da obstajajo izjeme, toda ogromna večina, ki na ta način ne gleda na stvar, izbira vlade, predsednike, ministrske predsednike ali totalitariste, ki vse zatirajo. Torej, ko večina te izvoli, ali si pridobi moč manjšina in narekuje drugim, smo prepuščeni njihovi milosti, smo v njihovih rokah, celo najbolj izjemni ljudje. Do sedaj tega niso storili, toda lahko rečejo: ''Tu ne morete več govoriti, ali pisati, ali priti sem.'' Istočasno obstaja potreba, da bi našli varnost, da bi nekje našli neko vrsto miru.
JS: Ali hočete reči, da tisti, ki sedaj vladajo, vodijo, niso dovolj modri?
K:Oh, očitno, gospod.
JS: Ali bi rekli, da obstajajo nekateri, ki imajo modrost, ki je potrebna za vodenje in upravljanje?
K: Ne, ko množica ljudi želi, da jo vodi nekdo, ki ga izvolijo ali pa tirani, ki jih ne izvolijo. Kar v resnici sprašujem je: kako je človek, človeško bitje, ki ni več ''posameznik'' – za mene individualnost ne obstoja, mi smo človeška bitja, smo človeštvo …
JS: Prav, smo člani vrste, smo celice človeškega rodu.
K: Mi smo človeštvo, naša zavest ni moja, to je človeški um, človeško srce, človeška ljubezen. Vse to je človeško. In s poudarjanjem, kot to počnejo sedaj, se izpolnjuje posameznik, počne, vse, kar si želi početi, poznate vso stvar, ki uničuje človeški odnos.
JS: Da, to je temeljno.
K: Ljubezen ne obstaja, v vsem tem ni sočutja. Le ogromna množica, ki se premika v brezupno smer in voli te izredne ljudi, da bi jo vodili. In oni jo vodijo v uničenje. Moje stališče je, da se to dogaja ponovno stoletje za stoletjem. In razen če ste resni, se vdate, temu obrnete hrbet. Poznam nekaj ljudi, ki so mi rekli: ''Bodite no pametni, človeka ne morete spremeniti, odidite, odnehajte. Pojdite v Himalajo in prosjačite in živite in umrite.'' Jaz ne čutim tako.
JS: Tudi jaz ne.
K: Seveda ne. Vse to se jim zdi brezupno. Kar se mene tiče, mislim, da to ni brezupno niti polno upanja. Pravim, da je to stanje stvari, da se morajo spremeniti.
JS: To je resničnost.
K: In spremeniti takoj.
JS: Točno. Prav, s tem se strinjam in kam gremo od tu?
K: Ne morem iti zelo daleč, če ne začnem zelo blizu? ''Zelo blizu'' je to.
JS: Prav, začnimo prav tu, prav tu. Kaj bomo storili?
K: Če ne začnem prav tu, temveč začnem tamle, ne morem storiti nič. Tako začenjam tu. Sedaj sprašujem: ''Kdo je ta ''jaz'', ki se za vse to bori? Kdo je ''jaz'', kdo je sebstvo? Kaj me sili, da se na ta način vedem, zakaj tako reagiram. Mi sledite, gospod?
JS: Da, razumem.
K: Tako začenjam sebe videti, ne teoretično, temveč v ogledalu odnosa z mojo ženo, z mojimi prijatelji, kako se vedem, kako razmišljam, in v tem odnosu začenjam videti, kaj sem.
JS: Da, sebe lahko vidite le skozi odsev v drugem.
K: Skozi odnos. V njem je lahko naklonjenost, lahko je jeza, lahko je ljubosumje. V vsem tem odkrivam pošastno bitje, ki se v meni skriva, vključno s predstavo, da je v meni nekaj duhovnega, vse to začenjam odkrivati. Slepila in laži, v katerih živi človek. In v tem odnosu vidim, da če želim spremeniti, razbijem ogledalo. Kar pomeni, da razbijem vsebino moje celotne zavesti. In morda iz tega razbijanja vsebine pride ljubezen, sočutje, inteligenca. Ne obstaja druga inteligenca kot inteligenca sočutja.
… nadaljevanje ….