You are the world

Vpraševanje Krishnamurtija

… nadaljevanje …
WR: Rekel bi, da je na določenem nivoju potrebna, toda če je nikoli ne moreš opustiti … govorim iz budističnega stališča. Z ozirom na pot, v budizmu obstajata dve stopnji: za ljudi, ki so že na poti, pa še niso prispeli, obstaja disciplina, navodila in vse tiste stvari, ki so dobre in slabe, pravilne in napačne. Toda arhat, ki je resnico spoznal, je brez discipline, saj je onkraj nje.
K: Da, to razumem.
WR: Toda to je življenjsko dejstvo.
K: O tem se vprašujem, gospod.
WR: V mojem umu glede tega dvom ne obstaja.
K: Potem sva z najino raziskavo nehala.
WR: Ne, ni tako.
K: Mislim, da govoriva o znanju: o znanju, ki je koristno ali potrebno, kot čoln za prečkanje reke. To dejstvo ali prispodobo želim raziskati, da bi videl, ali je to resnica – ali ima to lastnost resnice – za trenutek to izrazimo tako.
WR: Mislite na prispodobo ali učenje?
K: Vse skupaj. Kar pomeni, gospod …kar pomeni sprejemanje evolucije
WR: Da, sprejemanje.
K: Evolucija, tako postopno, korak za korakom napredovati in končno dospeti. Najprej se spravim v red, se nadziram, se trudim in ko sem bolj zmožen, imam več energije, več moči, vse to pustim in grem naprej.
WR: Tak načrt ne obstaja, načrta ni.
K: Ne pravim, da načrt obstaja. Vprašujem ali raziskujem, ali takšno gibanje, takšen napredek sploh obstaja.
WR: Kaj mislite?
K: Kaj mislim? Ne.
Irmgaard Schloegel: Popolnoma se z vami strinjam. Ne verjamem, da obstaja.
WR: Da, drži. Takšnega napredka ni.
K: V to se moramo zelo skrbno poglobiti, kajti celotna religiozna tradicija, budistična, hinduistična in krščanska, vse religiozno in nereligiozno obnašanje so ujeti v času, v evoluciji – boljši bom, dober bom, končno se bo moja dobrota razcvetela. Drži? Pravim, da je v tem izvor laži. Se oproščam, da to izražam na ta način.
IS: Iz razloga, da kolikor vemo, odkar obstajajo človeška bitja, smo vedno vedeli, da moramo biti dobri, se s tem popolnoma strinjam. Če bi bilo mogoče napredovati z nečim takšnim, ne bi bili takšna človeška bitja, kot smo danes. Vsi bi dovolj napredovali.
K: Smo sploh napredovali?
IS: V resnici nismo napredovali – zelo malo, če sploh smo.
K: Morda smo napredovali tehnološko, znanstveno, higienično in ostalo, toda psihološko, notranje nismo – smo, kar smo bili pred deset tisoč leti in več.
IS: Torej dejstvo, da vemo, da moramo delati dobro in smo o tem, kako to doseči, razvili tako mnogo sistemov, nam ni uspelo pomagati, da postanemo dobri. Kot to vidim jaz, v vseh nas obstaja posebna ovira in to deluje skozi to oviro – kajti večina nas želi biti dobrih, toda večini to ne uspe – to se mi zdi tvegano.
K: Sprejeli smo evolucijo. Obstaja biološka evolucija. To biološko dejstvo smo prenesli v psihološko.
WR: Ne, ne mislim, da gre za to.
K: Toda, ko ste rekli ''postopno'', to pomeni to.
WR: Nisem rekel ''postopno''. Ne pravim tega. Spoznanje resnice, doseganje resnice ali videnje resnice je brez načrta, brez sistema.
K: Je zunaj časa.
WR: Točno, zunaj časa.
K: Kar se močno razlikuje od tega, da rečemo, da bo moj um, ki se je skozi stoletja, skozi tisočletja razvil, ki je pogojen s časom, kar je evolucija, ki je pridobivanje vedno več znanja, odkril izjemno resnico.
WR: To znanje ne bo razkrilo resnice.
K: Zakaj naj bi, torej, kopičil znanje?
WR: Kako se lahko temu izognemo?
K: Izogniti se psihološko, ne tehnološko.
WR: Celo psihološko, kako lahko to storite?
K: Ah, to je drugačna zadeva.
WR: Kako to lahko storite? Ker ste pogojeni.
K: Trenutek, gospod. Še bolj se v to poglobimo; od otroštva do določenih let adolescence, zrelosti in tako dalje se biološko, fizično razvijamo. To je dejstvo. Majhen hrast zraste v ogromno drevo, to je dejstvo. Torej, ali je dejstvo ali pa preprosto domnevamo da je, da moramo psihološko rasti? Kar psihološko pomeni, da bom končno dosegel resnico, ali pa se bo resnica zgodila, če bom pripravil teren.
WR: To je napačen zaključek, to je napačno stališče, spoznanje resnice je revolucija in ne evolucija.
K: Torej, ali je um lahko psihološko osvobojen predstave napredka?
WR: Lahko je.
K: Ne, 'lahko je', mora biti.
WR: To sem rekel jaz – revolucija ni evolucija, postopni proces.
K: Torej, ali lahko obstaja psihološka revolucija?
WR: Da, zagotovo.
K: Kar pomeni kaj? Ni časa.
WT: V njej ne obstaja čas.
... nadaljevanje ...

Vpraševanje Krishnamurtija

… nadaljevanje …
WR: Ni dvoma, da svete knjige in naše znanje človeka pogojujejo. Toda moram reči, da znanje ni popolnoma nepotrebno. Buda je zelo jasno pokazal, da če želite prečkati reko in tam ni mostu, zgradite čoln in jo z njegovo pomočjo prečkajte. Toda, če na drugi strani obale mislite, oh, ta čoln je bil zelo koristen, zelo mi je pomagal, tu ga ne morem pustiti, nosil ga bom na svojih ramenih, je to napačno dejanje. Kar bi morali reči je: seveda mi je čoln zelo koristil, toda reko sem prečkal, ne potrebujem ga več, tu ga bom pustil za nekoga drugega. To je odnos do znanja in učenja. Buda pravi, da so tudi celo učenja, ne samo ona, celo vrline, tako imenovane moralne vrline kot čoln in imajo relativno in pogojeno vrednost.
K: Rad bi to raziskal. V to, kar pravite, gospod, ne dvomim. Toda rad bi raziskal, ali lahko znanje osvobodi um.
WR: Ne verjamem, da znanje lahko osvobodi.
K: Znanje ne, toda lastnost, moč, občutek zmožnosti, občutek vrednosti, ki jih z znanjem pridobiš, občutek da veš, teža znanja – ali vas – osebnost - to ne okrepi?
WR: Zagotovo.
K: Ali znanje dejansko pogoji človeka? Naj to povem drugače. Besedo znanje zagotovo vsi razumemo kot kopičenje informacij, kopičenje izkušenj, kopičenje različnih dejstev, teorij in načel, preteklih in sedanjih, ves ta klobčič kličemo znanje. Ali potem preteklost pomaga? Kajti znanje je preteklost.
WR: V trenutku, ko vidiš resnico, izgine vsa preteklost, vse znanje.
K: Toda, ali lahko um, ki je obremenjen z znanjem, vidi resnico?
WR: Seveda, če je um obremenjen, natlačen in poln znanja …
K: Običajno je tako. Večina umov je napolnjenih, ohromljenih z znanjem. Besedo 'ohromljen' uporabljam v smislu potlačen. Ali takšen um lahko zazna, kaj je resnica? Ali pa mora biti osvobojen znanja?
WR: Da bi um videl resnico, mora biti osvobojen vsega znanja.
K: Da. Torej, zakaj znanje kopičiti in ga potem opustiti in takrat iskati resnico? Razumete, kaj pravim?
WR: Mislim, da je to naše običajno življenje, večina stvari, ki se zgodijo na začetku, je koristnih. Na primer: šolarji ne morejo pisati, če zvezek nima črt, toda danes lahko pišem brez njih.
K: Trenutek, gospod, s tem se strinjam. Ko smo šolarji ali študentje, za pisanje potrebujemo črte in vse ostalo, toda ali ni ta začetek, ki lahko pogoji našo prihodnost, ko odraščamo, izjemno pomemben? Razumete, kaj pravim? Ne vem, če sem se dovolj jasno izrazil? Ali je svoboda na začetku ali na koncu?
WR: Svoboda nima začetka in ne konca.
K: Bi rekli, da znanje omejuje svobodo?
WR: Znanje ne omejuje svobode, morda jo lahko ovira znanje, ki je pridobljeno in ni pravilno uporabljeno.
K: Pravilno ali napačno kopičenje znanja ne obstaja. Morda storim določene grde stvari in mi je žal, ali pa z njimi nadaljujem, kar je spet del mojega znanja. Toda vprašujem, če znanje vodi v svobodo? Kot pravite, je na začetku potrebna disciplina. In ko postajate starejši, modrejši, bolj sposobni in tako dalje, ali disciplina ne pogoji uma, tako da discipline v običajnem smislu besede nikoli ne opusti?
WR: Da, razumem. Strinjate se, da je disciplina na začetku, na določenem nivoju potrebna.
K: Jaz to vprašujem, gospod. Ko pravim, da vprašujem, ne pomeni, da dvomim, ali da pravim, da ni potrebna, temveč vprašujem zato, da bi raziskal.
... nadaljevanje ...