... nadaljevanje ...

Življenje in delo

Otroška leta

Krishnamurti je iz šole pogosto prišel brez svinčnika in knjige, saj jih je dal revnejšemu dečku. Zjutraj so pred hišo prišli berači in navada je bila, da so v vsako iztegnjeno roko nasuli nekaj riža. Njegova mati ga je poslala ven, da bi razdelil riž, pa je kmalu prišel po novo zalogo, saj je vse vsul v prvo malho. Zvečer, ko se je oče vrnil iz pisarne in s prijatelji sedel na verandi, so se berači znova vrnili. Kuhar jih je poskušal pregnati, toda Krishnamurti je stekel po hrano in jim jo razdelil. Tudi takrat, ko je mati za otroke spekla posebne slaščice, je vedno vzel le majhen kos svojega dela, ostalo pa je razdelil bratom.

Posebno je bil navezan na brata Nityo, ki je bil tri leta mlajši in v nasprotju s Krishnamurtijem, ki je bil zelo sanjav in neopredeljiv, je bil Nitya zelo ostrega uma. V Kadiriju sta šla Nitya in Krishnamurti vsak večer z materjo v tempelj. Krishnamurti je vedno kazal religiozno žilico. Začuda pa je imel tudi smisel za mehaniko. Nekega dne, ko je oče odšel v službo, je vzel njegovo uro in jo razstavil, in ni hotel v šolo, niti jesti, dokler je ni popolnoma sestavil.

Leta 1903 se je družina ponovno vrnila v Cudappah, kjer je razsajala malarija. Tu sta umrla njegova najstarejši brat in sestra. Krishnamurtijev oče je pripovedoval, kako je mater strla žalost ob smrti njene hčer, ki je bila izjemno poduhovljena.

Po njeni smrti se je pri Krishnamuriju pokazala njegova jasnovidnost. Na posebnem delu vrta, kamor je pogosto hodila njegova umrla sestra, jo je vedno videl.

Leta 1905, ko je bila družina še vedno v Cudappahu, je umrla Krishnamurtijeva mama, kar je bilo za njega in druge otroke strašen udarec. Ker je bil oče zelo zaposlen, so bili otroci prepuščeni sami sebi. Po materini smrti jo je Krishnamurti velikokrat videl.

Po smrti matere je oče vzel nekaj mesečni dopust in se zaradi otrok vrnil v Madanapalle. Krishnamurti in Nitya sta bila oba sprejeta v šolo (1907) in jo obiskovala do januarja 1909.

Kakšni dve milji od njihove hiše je bil samoten hrib s templjem na vrhu, kamor je vsak dan hodil Krishnamurti in vztrajal, da ga je spremljal Nitya. Zelo rad je jemal s seboj na piknik prijatelje. Ker je bil Krishnamurtijev oče sedaj okrožni sodnik, kar je bil pomemben položaj, se je zdelo njegovim bratom pod častjo, da bi sami nosili hrano do mesto za piknik. Krishnamurti, ki ni imel tega občutka samo-pomembnosti, je od služabnika vzel hrano in jo sam nesel.

Leta 1907 se je Krishnamurtijev oče upokojil, njegova pokojnina pa je bila polovico manjša od njegove nekdanje plače. Pisal je Annie Besant, ki je bila sedaj predsednica Teozofskega društva, in ji ponudil svoje usluge, v zameno za nastanitev njega in njegovih sinov na teozofskem posestvu v Adyarju. Annie Besant je to ponudbo zavrnila in šele ob koncu 1908, ko je ena od njenih tajnic rabila pomoč, je sprejela Narianiaha v službo. Ta je prišel s štirimi sinovi. Ker znotraj posestva ni bilo primernega bivališča, so se nastanili v razpadajoči hiši zunaj posestva. Od tu sta Krishnamurti in Nitya vsak dan pešačila tri milje do šole in tri milje nazaj.

nadaljevanje ...

Krishnamurti Jiddu

Življenje in delo

Otroška leta

Viri:

Mary Lutyens: Deček Krishna

Emily Lutyens: Sveče na soncu

Krishnamurti je bil rojen v soboto, 11. maja 1895 v Madanapalle, majhnem mestu na jugu Indije, severozahodno od Madrasa, očetu Narianiahu in materi Sanjeevammi. Rodilo se jima je štirinajst otrok, do leta 1907 jih je preživelo samo pet. Bili so hindujci, ki so govorili telegu jezik in so pripadali najvišji kasti brahmanov. Bili so tudi strogi vegetarijanci. Za priimek Jiddu, ki se ne postavlja vedno pred ime, se je govorilo, da izvira iz vasi od koder je izhajala družina, čeprav o taki vasi ni bilo sledu.

Krishnamurtijev praded po očetovi strani je bil velik sanskrtski učenjak in zelo pobožen mož, ki je imel visok položaj na Sodnem oddelku Vzhodno indijske družbe. Njegov ded, ravno tako učenjak, je bil državni uradnik, medtem ko je bil njegov oče po diplomi na Madraški univerzi uradnik na finančnem oddelku britanske administracije in zaslužil cca 224 rupij na mesec, tako da je družina po indijskih merilih živela kot ptiček na veji.

Družina, ki se je strogo držala hindujskega kastnega sistema, je živela v majhni dvonadstropni stavbi ob odprtem kanalu, kamor se je stekala vsa voda, uporabljena v gospodinjstvu. Svežo vodo za pitje pa so nosili iz bližnjega vodnjaka in jo shranjevali v velikih lončenih vrčih, ki so stali na osrednjem dvorišču, kjer se je sušilo perilo in občasno kuhalo. Kanalizacijo so praznili pometači, t. i. nedotakljivi, ki nosi pripadali nobeni kasti ali pa kristjani, ki so bili enako prezirani. Pometači niso smeli v hišo, razen ko so pobirali odplake. V brahmanski hiši hrano niso smeli pripravljati ljudje, ki niso pripadali tej kasti. Seveda pa ni nič branilo revnemu brahmanu, da je opravljal domača dela za bogatejšega brahmana. Ljudje različnih kast se niso med seboj poročali, kasto pa si lahko zamenjal le v drugi inkarnaciji, ko si si z dobrimi deli zaslužil, da si se pomaknil višje po lestvici. To je bil zakon karme.

Evropejci so bili tretirani enako kot nedotakljivi. Krishnamurtijeva mati je vrgla hrano stran, če je nanjo padla le senca Angleža in ko je ta odšel iz hiše so sobo počistili, otroke pa preoblekli v čista oblačila. Oče ni bil tako natančen, ker se je moral mešati z belci in jih je med zaposlitvijo celo vabil na svojo verando.

Krishnamurtijeva mati je imela močno slutnjo, da bo njen osmi otrok na nek način izjemen. Ob rojstvu otroka je oče pred porodno sobo čakal z uro v roki, da so se odprla vrata in je pomočnica pri porodu oznanila: ''Sirasodayam.'' (Glava se je pokazala). To je sanskrtska beseda, ki so jo vedno uporabljali in je naznačila čas rojstva. Ura je kazala 12.30 (polnoč) sobote, 11. maja 1895, kar je v skladu z hindujsko astrologijo, ki šteje dan od sončnega vzhoda do sončnega vzhoda. Medtem ko bi bil po angleških merilih to 12. maj.

Naslednje jutro so poklicali največjega astrologa tistega okoliša, ki je po različnih ceremonijah in kalkulacijah ugotovil, da bo otrok čudovit in velik mož.

Šesti dan po rojstvu so izvedli ceremonijo imenovanja. Ker je bil osmi otrok deček, je bil v skladu s hindujsko ortodoksno tradicijo imenovan Krishnamurti, kar pomeni ''moč Krishne'', v čast Sri Krishne, ki je bil tudi sam osmi otrok. To je bilo še posebno primerno ime, saj je bila njegova mati častilka tega boga.

Krishnamurtijev oče Narianiah je bil že preko petnajst let član Teozofskega društva, čigar mednarodni glavni stan je bil v Adyarju. Tudi Krishnamurtijeva mati se je zanimala za teozofijo, še posebej je spoštovala Annie Besant, ki je bila od 1907 leta dolgoletna predsednica tega društva in je veliko storila za boljšo izobrazbo Indijcev.

Ker je bil njegov oče leta 1896 službeno premeščen v večje mesto Cudappah, kjer je kosila malarija, je leto kasneje za to boleznijo hudo zbolel tudi Krishnamurti. Še leta kasneje je občasno trpel za hudimi napadi mrzlice in krvavenja iz nosu.

Leta 1900 so se preselili v Kadiri, ki je bil veliko bolj zdravo mesto, kjer je Krishnamurti pri šestih letih, kot vsi brahmanski dečki, začel z izobraževanjem in šel skozi sveto ceremonijo imenovano upanayana. Ta ceremonija je zaznamovala njihov vstop v brahmacharyo, kar je pomenilo, da oni prevzamejo odgovornost za brahmansko bratstvo.

nadaljevanje sledi ...