Kaj Iščemo

KAJ IŠČEMO?

Poglavje iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Kaj večina od nas išče? Kaj je to, kar vsak od nas želi? Posebno v tem nemirnem svetu, ko vsi poskušamo najti neko vrsto miru, neke vrste srečo, rešitev, je zagotovo pomembno odkriti, ali ne, kaj je tisto, kar poskušamo poiskati, kaj je tisto, kar poskušamo odkriti. Verjetno nas večina išče neke vrste srečo, neko vrsto miru; v svetu, ki ga muči nemir, vojne, prepiri, razprtije, želimo zatočišče, kjer bi lahko bil mir. Mislim, da je to tisto, kar nas večina želi. Tako iščemo, gremo od enega do drugega voditelja, od ene do druge verske organizacije, od enega do drugega učitelja.

Torej, ali iščemo srečo, ali pa iščemo neke vrste zadovoljitev in upamo, da z njo pride sreča? Med zadovoljitvijo in srečo obstaja razlika. Ali srečo lahko iščete? Morda lahko najdete zadovoljstvo, toda zagotovo ne morete najti sreče. Sreča je sekundarna; je stranski produkt nečesa drugega. Torej, preden posvetimo naše ume in srca nečemu, kar zahteva veliko resnosti, pozornosti, razmišljanja, skrbnosti, moramo odkriti, ali ne, kaj je tisto, kar iščemo; ali je to sreča, ali zadovoljitev. Bojim se, da nas večina išče zadovoljitev. Želimo čutiti zadovoljstvo, na koncu naše poti želimo odkriti občutek polnosti.

Končno, če iščemo mir, ga lahko zlahka najdemo. Lahko se slepo posvetimo neki vrsti vzroka, ideji in se tja zatečemo. To zagotovi ne reši problema. Spora ne razreši zgolj osamitev v ograjeni ideji. Torej moramo odkriti, ali ne, kaj je tisto, tako notranje kot zunanje, kar vsak od nas želi. Če si zadevo razjasnimo, nam ni potrebno iti nikamor, k nobenemu učitelju, nobeni cerkvi, nobeni organizaciji. Zato je naša težava v tem, da si moramo razjasniti, kakšni so naši nameni, ali ne? Ali si to lahko razjasnimo? In, ali ta jasnost lahko pride skozi iskanje, skozi poskušanje, da bi odkrili, kaj pravijo drugi, od najvišjega učitelja do najnižjega pridigarja v cerkvi za prvim vogalom. Ali morate zato, da bi odkrili, oditi k nekomu? Pa vendar je to tisto, kar počnemo, ali ne? Preberemo številne knjige, obiščemo mnoga srečanja in diskusije, pridružimo se različnim organizacijam in na ta način poskušamo odkriti zdravilo za spor, za bedo v naših življenjih. Ali, če vse to ne počnemo, mislimo, da smo našli; rečemo, da nas določena organizacija, določen učitelj, določena knjiga zadovolji; v tem smo našli vse, kar želimo; in v tem ostanemo kristalizirani in ograjeni.

nadaljevanje sledi ...

... nadaljevanje Kako živeti v tem svetu

Poglavje Kako živeti v tem svetu iz Krishnamurtijeve knjige Nujnost spremembe

Krishnamurti: Videti je, da je preteklost edini problem, ker je to edina stvar, ki zadržuje naše ume in srca. Edino to je za nas pomembno. Toda, zakaj dajemo temu tak pomen? Zakaj je ta majhen prostor tako vse-pomemben? Če ste v to totalno potopljeni, temu popolnoma predani, potem ne boste nikoli prisluhnili spremembi. Človek, ki ni v celoti predan, je edini zmožen poslušanja, raziskovanja in vpraševanja. Samo takrat bo zmožen videti nepomembnost tega majhnega prostora. Torej, ali ste popolnoma potopljeni, ali pa je vaša glava nad vodo? Če je vaša glava nad vodo, potem lahko vidite, da je ta majhna stvar nebistvena. Takrat imate prostor, da se okrog razgledate. Kako globoko ste potopljeni? Nihče ne more namesto vas na to odgovoriti, razen vas samih. In v samem postavljanju tega vprašanja je že svoboda, zato se ne bojimo. Takrat se vaš vid razširi. Takrat, ko vas ta vzorec preteklosti popolnoma drži za vrat, se vdate, sprejmete, ubogate, sledite, verjamete. Samo takrat, ko se zavedate, da to ni svoboda, pričnete iz tega plezati. Tako ponovno sprašujemo: kaj je sprememba, kaj je revolucija? Sprememba ni gibanje od znanega k znanemu in to so vse politične revolucije. Ta vrsta spremembe ni tisto, o čem mi govorimo. Napredovanje od grešnika do svetnika je napredovanje od ene iluzije k drugi. Tako smo se osvobodili spremembe kot gibanja od tega do onega.

Spraševalec: Ali to resnično razumem? Kaj naj storim z jezo, nasiljem in strahom, ko v meni nastanejo? Ali naj jim pustim, da svobodno vladajo? Kako naj z njimi ravnam? Tu mora biti sprememba, drugače sem tisto, kar sem bil prej.

Krishnamurti: Ali vam je jasno, da teh stvari ne moremo premagati z njihovimi nasprotji? Če je tako, imate samo nasilje, zavist, jezo, pohlep. Občutek nastane kot rezultat izziva in takrat dobi ime. To poimenovanje občutka vzpostavi tega v starem vzorcu. Če ga ne poimenujete, kar pomeni, da se z njim ne poistovetite, potem je občutek sedaj in bo sam od sebe izginil. S poimenovanjem ga okrepimo in mu damo kontinuiteto, ki je celoten proces mišljenja.

Spraševalec: Stisnili ste me v kot, kjer se vidim takšnega, kot dejansko sem, in vidim, kako nepomemben sem. Kaj sledi temu?

Krishnamurti: Vsako gibanje od tega, kar jaz sem, okrepi to, kar sem. Tako sprememba sploh ni gibanje. Sprememba je zanikanje spremembe in sedaj lahko postavim samo to vprašanje: ali sprememba sploh obstaja? To vprašanje lahko postavimo samo takrat, ko se vse gibanje mišljenja konča, kajti zaradi lepote ne-spremembe moramo mišljenje zanikati.

V totalni negaciji vsega gibanja mišljenja stran od tega, kar je, je konec tega, kar je.