... nadaljevanje ...
Torej je čas preteklost, sedanjost in prihodnost. Čas, ki je preteklost, so vsi spomini, vse izkušnje, znanje in vse, kar so dosegla človeška bitja. Vse, kar v možganih ostane kot spomin, je preteklost. To je preprosto. Preteklost – spomini, znanje, izkušnje, stremljenja – ozadje deluje sedaj. Torej ste vi preteklost. In prihodnost je to, kar ste sedaj, morda prirejena. Bodočnost je prirejena preteklost. Uvidite to, razumite, prosim. Preteklost, prirejena v sedanjosti, je bodočnost. Torej, če v sedanjosti ne pride do radikalne spremembe, boste jutri takšni kot ste danes. Torej je bodočnost sedaj – ne bodočnost, ki je potrebna za pridobivanje znanja, temveč psihološka bodočnost. To pomeni, da je duša, 'jaz', ego preteklost, je spomin. Ta spomin sam sebe sedaj prireja in se nadaljuje. Tako sta bodočnost in preteklost v sedanjosti. Ves čas – preteklost, sedanjost, bodočnost – je vsebovan v sedaj. Prosim, to ni zapleteno, to je logično. Torej, če se sedaj ne spremenite, takoj, bo bodočnost tisto, kar ste sedaj, kar ste bili. Ali se je mogoče radikalno, temeljno spremeniti sedaj – in ne v bodočnosti?
Mi smo preteklost. O tem ni dvoma. In to preteklost prirejajo reakcija in različni izzivi. In to postane bodočnost. Poglejte, vi imate v tej deželi civilizacijo že pet tisoč let. To je preteklost. Toda sodobne okoliščine zahtevajo, da se oddaljite od preteklosti in tako nimate več kulture. O svoji pretekli kulturi se lahko pogovarjate in uživate v njeni pretekli slavi, toda preteklost je odpihnjena, razpršile so jo sedanje zahteve, sedanji izzivi. In ta izziv, ta zahteva jo spreminja v ekonomsko entiteto.
Torej je vsa preteklost in prihodnost v sedanjosti. Torej je ves čas v sedanjosti. In mi pravimo, da sta mišljenje in čas glavna vzroka razdrobljenosti človeških bitij. Prav tako želimo korenine, istovetnost. Želimo se istovetiti s skupino, z gurujem, z družino, z narodom in tako naprej. In grožnja vojne je v naših življenjih velik činitelj. Vojna lahko uniči naše psihološke korenine in zato smo pripravljeni ubijati druge. To so torej glavni činitelji naših razdrobljenih življenj.
Torej, ali poslušate resnico tega, ali pa samo opis tega, kar je bilo rečeno in zato nosite opis in ne resnice, ideje in ne dejstva? Na primer govorec reče: ''Ves čas je sedaj.'' Če to razumete, je to najbolj čudovita resnica. Ali to poslušate kot niz besed, kot idejo, kot abstrakcijo resnice, ali pa ujamete resnico tega? Kaj je tisto, kar vam uspeva? Ali vidite, živite z dejstvi? Ali pa napravite iz dejstva abstrakcijo, idejo, in potem sledite ideji in ne dejstvu? To je tisto, kar dela intelekt. Intelekt je nujen, toda mi imamo vsekakor zelo malo intelekta, saj smo se nekomu izročili. Torej, ko slišite trditev: ''Ves čas je sedaj'' ali ''Vi ste celotno človeštvo, ker je vaša zavest eno z vsemi drugimi'', kako to slišite? Ali iz tega napravite abstrakcijo, idejo tega? Ali pa poslušate resnico, dejstvo tega, globino tega, občutek neskončnosti, ki je v tem vsebovan? Ideje niso brezmejne, toda dejstvo ima neskončno možnost.
Torej celokupno življenje ni možno, ko obstaja mišljenje, čas in želja po istovetenju in koreninah. Ti preprečujejo način življenja, ki je celosten, popoln. Slišite trditev in vaše vprašanje bo potem: ''Kako bom ustavil razmišljanje?'' To je naravno vprašanje, ali ne? Veste, da je čas nujen za učenje veščine, jezika ali tehničnih stvari. Toda ravnokar ste pričeli spoznavati, da 'postajanje', premikanje od tega 'kar je', k temu, 'kar naj bi bilo', vsebuje čas in to je lahko totalno narobe, to lahko ni resnično. Torej začnete vpraševati. Ali pa samo rečete: ''Ne razumem o čem govorite, vendar bom s tem nadaljeval.'' Katero je dejansko to, kar se dogaja. Iskrenost, enako ponižnost, je ena od najvažnejših stvari. Ko nečimrn človek goji ponižnost, je ta ponižnost del nečimrnosti. Toda ponižnost nima nič skupnega z nečimrnostjo, s ponosom. To je stanje uma, ki reče: ''Ne vem, kaj sem, naj raziščem'', in nikoli ne reče: ''Jaz vem.''
… nadaljevanje …
Ni komentarjev:
Objavite komentar