Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Torej, vprašanje je: Zakaj možgani ločujejo življenje – življenje, ki je spor in tako dalje – od smrti? Zakaj se dogaja ta delitev? Ali ta delitev obstaja, ko obstaja navezanost? Prosim, stvari skupaj pretresamo, to stvar, ki jo človeštvo živi že milijone let, si delimo – življenje in umiranje. Torej moramo to skupaj preiskati in se ne upirati, ne reči: 'Da, verjamem v reinkarnacijo, to je tisto po čem živim, zame je to pomembno.' Sicer se bo naš pogovor končal. Res se moramo poglobiti v vprašanje kaj je življenje, kaj je tratenje življenja in kaj je umiranje. Navezani smo na tako mnogo stvari - na guruja, na nakopičeno znanje, na spomine na našega sina ali hčer in tako dalje. Ta spomin ste vi. Vaši celotni možgani so napolnjeni s spominom – ne zgolj s spominom na nedavne dogodke, temveč tudi z globokim, stalnim spominom tega, kar je bilo žival, opica. Mi smo del tega spomina. Navezani smo na to celotno zavest. To je dejstvo. In smrt pride in reče: 'To je konec vaše navezanosti.' Torej, strah nas je tega, bojimo se biti od vsega tega popolnoma osvobojeni. In smrt je to – pretrganje z vsem, kar smo imeli. Lahko si izmislimo in rečemo: 'Nadaljeval bom naslednje življenje.' Toda, kaj je tisto, kar se nadaljuje? Razumete moje vprašanje? Kaj je tisto v nas, kar si želi nadaljevati. Ali nadaljevanje sploh obstaja, razen vašega bančnega računa, vsakodnevnega odhajanja v pisarno, vaše rutine čaščenja in nadaljevanja vaših prepričanj? Vse to skupaj je zgradilo mišljenje. In 'jaz', ego, oseba je skupek zapletenih starih in modernih spominov. To lahko vidite sami. O vsem tem vam ni potrebno študirati knjig in filozofij. Sami lahko zelo jasno vidite, da ste sveženj spominov. In smrt napravi konec vsem tem spominom. Zato smo prestrašeni.
Torej, vprašanje je: Ali v sodobnem svetu lahko živimo s smrtjo? Ne samomor – ne govorimo o tem. Toda ali lahko, ko živite, končate vse navezanosti, kar je smrt? Navezan sem na hišo v kateri živim, ki sem jo kupil, za njo dal veliko denarja, in navezan sem na vse pohištvo, slike, družino, spomine. In pride smrt in vse to izbriše. Torej, ali lahko živim vsak dan mojega življenja s smrtjo? Konec vsega vsak dan, konec vseh vaših navezanosti – to pomeni umreti. Toda ločili smo življenje od umiranja. Zato smo neprekinjeno prestrašeni. Toda ko življenje in smrt spravite, življenje in umiranje, potem boste odkrili, da obstaja stanje možganov v katerem vse znanje, kot spomin, umre. Toda znanje potrebujete za pisanje pisem, za prihod sem, za znanje angleščine, vodenje računov, pot domov in tako dalje. Potrebujete znanje, vendar ne znanje kot nekaj, kar popolnoma zaposli um.
… nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Prav tako moramo skupaj pretresti, kaj je smrt. To je gotova stvar s katero se moramo vsi soočiti. Bodisi da smo revni ali bogati, nevedni ali polni znanja, smrt je gotovost za vsako človeško bitje, vsi bomo umrli. In nikoli nismo zmogli razumeti naravo smrti; Vedno smo se bali smrti, ali ne? In upamo na nadaljevanje po smrti. Torej bomo zase odkrili, kaj je smrt, kajti z njo se bomo soočili, najsi smo stari ali mladi. In da bi razumeli smrt, moramo raziskati kaj je življenje, kaj je naše življenje.
Ali zapravljamo svoja življenja? Z besedo 'zapravljamo' mislimo na zgubljanje naše energije na različne načine, njeno zgubljanje v specializiranih poklicih. Ali zapravljamo naš celotni obstoj, naše življenje? Če ste bogati lahko rečete: ''Da, nakopičil sem veliko denarja, to je veliko zadovoljstvo.'' Ali če imate določen talent, je ta talent nevarnost za religiozno življenje. Talent je dar, zmožnost, sposobnost v posebni smeri, ki je specializacija. Specializacija je proces drobitve. Torej se morate vprašati, če zapravljate svoje življenje. Lahko ste bogati, lahko imate vse vrste sposobnosti, lahko ste specialist, velik znanstvenik ali poslovnež, toda ali je bilo ob koncu življenja vse to zapravljanje? Ves trud, vsa žalost, vsa velikanska zaskrbljenost, negotovost, neumna slepila, ki jih je človek zbral, vsi bogovi, vsi svetniki in tako dalje – ali je bilo vse to zapravljanje? Lahko imate moč, položaj, toda ob njihovem koncu – kaj? Prosim, to je resno vprašanje, ki si ga morate postaviti. Drugi na to vprašanje ne more odgovoriti namesto vas.
Torej, ločili smo življenje od umiranja. Umiranje je konec našega življenja. Odrinemo ga, kakor je le mogoče, daleč – dolg časovni interval – toda na koncu dolgega potovanja umremo. In kaj je to, čemur pravimo življenje? Služenje denarja, odhajanje v pisarno od devetih do petih, nadurno delo najsi je to v laboratoriju ali v pisarni ali v tovarni, in neskončni spor, strah, zaskrbljenost, osamljenost, obup, potrtost – to celotni način obstoja je to, čemur pravimo življenje. In na tem vztrajamo. Toda, ali je to življenje? Življenje je bolečina, žalost, zaskrbljenost, spor, vsaka oblika prevare in pokvarjenosti. Kjer je sebičnost, tam mora biti pokvarjenost. To je tisto, čemur pravimo življenje. To vemo, z vsem tem smo seznanjeni, to je naš vsakdanji obstoj. In strah nas je umiranja, kar je pustiti vse stvari, ki jih poznamo, vse stvari, ki smo jih izkusili in zbrali – sijajno pohištvo in čudoviti zbirko podob in slik. In smrt pride in reče: ''Nobene od teh stvari ne moreš več imeti.''
Tako se v strahu pred neznanim, oprijemamo znanega. Lahko iznajdemo reinkarnacijo. Toda nikoli ne raziščemo, kaj je tisto, kar se rodi v naslednjem življenju. Kar se rodi v naslednjem življenju je le sveženj spominov. Ker živimo po spominih. Živimo po znanju, ki smo ga pridobili ali nasledili in to znanje je to, kar smo. Jaz je znanje o preteklih izkušnjah, mislih in tako dalje. Jaz je to. Jaz lahko v nekom odkrije nekaj božanskega. Toda to je še vedno dejavnost mišljenja in mišljenje je vedno omejeno. Torej, to je naše življenje, to je tisto, čemur pravimo življenje – užitek in bolečina, nagrada in kazen. In smrt pomeni konec vsega tega, konec vseh stvari, o katerih smo razmišljali, jih kopičili, uživali. In na vse to smo navezani. Navezani smo na naše družine, nakopičen denar, znanje, prepričanja in ideale po katerih živimo. Na vse to smo navezani. In smrt reče: ''To je konec tega, stari moj.''

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevaje …

GOVOR 4

Ali obstaja meditacija, ki ni dosežena z mišljenjem?

Včeraj zvečer smo govorili o žalosti in koncu žalosti. S koncem žalosti pride strast. Zelo malo nas resnično razume ali se poglobi v vprašanje žalosti. Ali je mogoče končati vso žalost? To je vprašanje, ki ga postavljajo vsa človeška bitja, morda ne zelo zavestno; toda globoko želijo odkriti, tako kot vsi mi, ali obstaja konec človeškega trpljenja, človeške bolečine in žalosti. Kajti brez konca žalosti, ni ljubezni. Ko smo žalostni, je to velik šok za živčni sistem, kot napad na vse fiziološko kakor tudi psihološko bitje. Običajno od tega poskušamo zbežati z jemanjem drog ali pitjem ali skozi vsako obliko religije. Ali postanemo cinični, ali sprejmemo stvari, ker so neizbežne.
Ali se lahko v to vprašanje resno in temeljito poglobimo? Ali je mogoče, da sploh ne bežimo od žalosti? Morda umre moj sin in občutim velikansko žalost, šok in odkrijem, da sem resnično zelo osamljeno človeško bitje. S tem se ne morem soočiti, to ne morem prenašati. Tako od tega pobegnem. In obstaja mnogo pobegov – svetovljanskih, verskih ali filozofskih. Ta pobeg je tratenje energije. Ne pobegniti v katerikoli obliki od bolečine, bridkosti samote, gorja, šoka, temveč popolnoma ostati z dogodkom, s to stvarjo, ki ji pravimo trpljenje – ali je to mogoče? Ali lahko držimo katerokoli težavo – držimo in je ne poskusimo rešiti – jo poskusimo pogledati kot da bi držali dragocen, izbran dragulj? Sama lepota tega dragulja je tako privlačna, prijetna, da ga kar naprej gledamo. Če bi na enak način popolnoma držali žalost, brez gibanja misli ali pobega, potem to samo dejanje neodmika od dejstva povzroči totalno osvoboditev od tega, kar nam je povzročilo bolečino. V to se bomo poglobili malo kasneje.
In morali bi tudi premisliti, kaj je lepota. Lepota je zelo pomembna – ne lepota osebe, ali čudovitih slik, ali kipov v muzeju, in prizadevanje starodavnega človeka, da bi izrazil svoje občutke v kamnu, sliki ali pesmi. Morali bi se vprašati, kaj je lepota. Lepota je lahko resnica, lepota je lahko ljubezen. Brez razumevanja narave in globine te izredne besede 'lepota', morda nikoli ne bomo mogli priti do tega, kar je sveto. Torej se moramo poglobiti v vprašanje, kaj je lepota.
Ko vidite nekaj zelo lepega, kot je zasnežena gora nasproti modrega neba, kaj se dejansko zgodi? Ko za trenutek, za sekundo, vidite nekaj izredno živega, lepega, veličastnega, sama veličastnost te gore, njena brezmejnost prepodi, odstrani vse ukvarjanje s seboj, vse težave. V tej sekundi ni 'mene', da bi to gledal. Sama veličastnost gore za trenutek odžene vse moje ukvarjanje s samim seboj. Zagotovo ste to morali opaziti. Ste opazili otroka, ki se igra? Ves dolgi dan je bil poreden – kar je prav – pa ste mu dali igračo in potem je bil naslednjo uro, dokler ni igrače polomil, izredno miren. Igrača je vsrkala njegovo porednost., ga prevzela. Podobno, ko vidimo nekaj izjemno lepega, nas ta sama lepota prevzame. To je, lepota obstaja, ko ni jaza, ni ukvarjanja s sabo, ni duševnih muk jaza. Ali je mogoče razumeti lepoto, ki je brez jaza, ne da bi nas vsrkalo ali pretreslo nekaj izredno lepega, kot je gora ali dolina v globoki senci, ne da bi nas prevzela gora? Kajti, kjer je jaz, tam ni lepote, kjer obstaja samoljubje, tam ni ljubezni. Torej gresta ljubezen in lepota skupaj, nista ločeni.
… nadaljevanje …