torek, 10. november 2009

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi


… nadaljevaje …

GOVOR 4

Ali obstaja meditacija, ki ni dosežena z mišljenjem?

Včeraj zvečer smo govorili o žalosti in koncu žalosti. S koncem žalosti pride strast. Zelo malo nas resnično razume ali se poglobi v vprašanje žalosti. Ali je mogoče končati vso žalost? To je vprašanje, ki ga postavljajo vsa človeška bitja, morda ne zelo zavestno; toda globoko želijo odkriti, tako kot vsi mi, ali obstaja konec človeškega trpljenja, človeške bolečine in žalosti. Kajti brez konca žalosti, ni ljubezni. Ko smo žalostni, je to velik šok za živčni sistem, kot napad na vse fiziološko kakor tudi psihološko bitje. Običajno od tega poskušamo zbežati z jemanjem drog ali pitjem ali skozi vsako obliko religije. Ali postanemo cinični, ali sprejmemo stvari, ker so neizbežne.
Ali se lahko v to vprašanje resno in temeljito poglobimo? Ali je mogoče, da sploh ne bežimo od žalosti? Morda umre moj sin in občutim velikansko žalost, šok in odkrijem, da sem resnično zelo osamljeno človeško bitje. S tem se ne morem soočiti, to ne morem prenašati. Tako od tega pobegnem. In obstaja mnogo pobegov – svetovljanskih, verskih ali filozofskih. Ta pobeg je tratenje energije. Ne pobegniti v katerikoli obliki od bolečine, bridkosti samote, gorja, šoka, temveč popolnoma ostati z dogodkom, s to stvarjo, ki ji pravimo trpljenje – ali je to mogoče? Ali lahko držimo katerokoli težavo – držimo in je ne poskusimo rešiti – jo poskusimo pogledati kot da bi držali dragocen, izbran dragulj? Sama lepota tega dragulja je tako privlačna, prijetna, da ga kar naprej gledamo. Če bi na enak način popolnoma držali žalost, brez gibanja misli ali pobega, potem to samo dejanje neodmika od dejstva povzroči totalno osvoboditev od tega, kar nam je povzročilo bolečino. V to se bomo poglobili malo kasneje.
In morali bi tudi premisliti, kaj je lepota. Lepota je zelo pomembna – ne lepota osebe, ali čudovitih slik, ali kipov v muzeju, in prizadevanje starodavnega človeka, da bi izrazil svoje občutke v kamnu, sliki ali pesmi. Morali bi se vprašati, kaj je lepota. Lepota je lahko resnica, lepota je lahko ljubezen. Brez razumevanja narave in globine te izredne besede 'lepota', morda nikoli ne bomo mogli priti do tega, kar je sveto. Torej se moramo poglobiti v vprašanje, kaj je lepota.
Ko vidite nekaj zelo lepega, kot je zasnežena gora nasproti modrega neba, kaj se dejansko zgodi? Ko za trenutek, za sekundo, vidite nekaj izredno živega, lepega, veličastnega, sama veličastnost te gore, njena brezmejnost prepodi, odstrani vse ukvarjanje s seboj, vse težave. V tej sekundi ni 'mene', da bi to gledal. Sama veličastnost gore za trenutek odžene vse moje ukvarjanje s samim seboj. Zagotovo ste to morali opaziti. Ste opazili otroka, ki se igra? Ves dolgi dan je bil poreden – kar je prav – pa ste mu dali igračo in potem je bil naslednjo uro, dokler ni igrače polomil, izredno miren. Igrača je vsrkala njegovo porednost., ga prevzela. Podobno, ko vidimo nekaj izjemno lepega, nas ta sama lepota prevzame. To je, lepota obstaja, ko ni jaza, ni ukvarjanja s sabo, ni duševnih muk jaza. Ali je mogoče razumeti lepoto, ki je brez jaza, ne da bi nas vsrkalo ali pretreslo nekaj izredno lepega, kot je gora ali dolina v globoki senci, ne da bi nas prevzela gora? Kajti, kjer je jaz, tam ni lepote, kjer obstaja samoljubje, tam ni ljubezni. Torej gresta ljubezen in lepota skupaj, nista ločeni.
… nadaljevanje …

Ni komentarjev: