… nadaljevanje …
Prav tako bi morali skupaj pretresti ljubezen, žalost in smrt. Prosim, vse to je mnogo preresno, ker to vpliva na vsakdanje življenje. To ni nekaj, s čimer bi se vi intelektualno igrali; to zadeva vaše življenje – ne življenje nekoga drugega – način na katerega živite po vseh teh milijonih let. Poglejte, kakšna so vaša življenja, kako prazna, plitka, nasilna, kruta, nepremišljena, lahkomiselna so. Poglejte jih. Vse to je ustvarilo v svetu tako pustošenje. Vsi želite imeti visok položaj, doseči nekaj, nekaj postati. In vse to videti je velika žalost, ali ne? Vsako človeško bitje na tem svetu, najsi je visoko postavljeno ali zgolj neveden vaščan, gre skozi žalost. Ono morda ne prepozna narave in lepote in moči žalosti, toda gre skozi bolečino tako kot vi. Človeška bitja trpijo že milijone let. Še niso rešila težave; želijo od nje pobegniti. In kakšen je odnos žalosti do ljubezni in smrti? Ali je lahko konec žalosti? To je eno od vprašanj, ki ga človeštvo postavlja že milijone let. Ali obstaja konec vse bolečine, zaskrbljenosti, bridkosti žalosti?
Žalost ni zgolj vaša lastna osebna žalost; prav tako obstaja žalost človeštva. Zgodovinsko je bilo pet tisoč let vojne. To pomeni, da so vsako leto eni ljudje ubijali druge zavoljo njihovega rodu, njihove vere, njihove narodnosti, njihove skupnosti, njihove osebne zaščite in tako dalje. Ali ste kdaj spoznali, kaj so naredile vojne, kakšno pustošenje so ustvarile? Kako mnogo milijonov je jokalo, kako mnogo milijonov je bilo ranjenih, brez rok, brez nog, brez oči, celo brez obraza? Vi ljudje ne veste o vsem tem nič. Torej, ali je v tem pogledu lahko konec žalosti in bolečine? In kaj je žalost? Ali ne poznate žalosti? Ali ne? Ali vas je sram to priznati? Ko vam odvzamejo vašega sina, vašo hči ali nekoga, ki ga po vašem mnenju ljubite ali ne točite solza? Ali se ne počutite strašansko osamljene, ker ste za vedno izgubili tovariša? Ne govorimo o smrti, temveč o tej brezmejni stvari, skozi katero gre človek, ne da bi kdaj našel rešitev.
Brez konca žalosti ni ljubezni. Žalost je del vaše sebičnosti, vašega samoljubnega egocentričnega delovanja. Jočete za drugim, za vašim sinom, za vašo materjo, za vašim bratom. Zakaj? Zato, ker ste zgubili nekoga na katerega ste bili navezani, nekoga, ki vam je nudil prijateljstvo, tolažbo in še vse ostalo. Ob smrti te osebe spoznate, kako popolnoma prazno, kako osamljeno je vaše življenje. Potem jočete. In obstaja veliko, veliko ljudi, ki so vas pripravljeni tolažiti in vi z veliko lahkoto zdrsnete v to mrežo, to past tolažbe. Obstaja tolažba v bogu, ki je predstava, ki jo je ustvarilo mišljenje, ali tolažba v nekem varljivem konceptu ali ideji. In to je vse, kar želite. Toda nikoli se ne sprašujete o samem nagonu, želji po tolažbi, nikoli se ne vprašate, ali kakšna tolažba sploh obstaja. Potrebujemo udobno posteljo ali stol – to je v redu. Toda nikoli ne vprašate, ali sploh obstaja kakšna psihološka, notranja tolažba. Ali je to privid, ki je postal vaša resnica? Ali razumete? Privid lahko postane vaša resnica – privid, da ste bog, da bog obstaja. Boga je ustvarilo mišljenje, strah. Če ne bi imeli strahu, boga ne bi bilo. Boga in iskanje večne tolažbe je zaradi strahu, osamljenosti, obupa iznašel človek. Torej, vi se nikoli ne vprašate, ali tolažba, ki je globoko, nenehno zadovoljstvo, sploh je. Vi vsi želite biti zadovoljeni, ne samo s hrano, ki jo jeste, temveč tudi s spolnostjo, ali z doseganjem nekega avtoritativnega položaja in v tem položaju najti tolažbo. Vprašajmo se, ali sploh obstaja kakšna tolažba, ali obstaja karkoli, kar bo prijetno od trenutka rojstva do smrti. Nikar me samo ne poslušajte; odkrijte, temu posvetite vašo energijo, vaše mišljenje, vašo kri, vaše srce. In če ni privida, ali obstaja kakšna tolažba? Če ni strahu, ali želite tolažbo? Tolažba je druga oblika užitka.
To je torej zelo zapleten problem našega življenja – zakaj smo tako plitki, prazni, napolnjeni z znanjem drugih ljudi in knjigami; zakaj nismo neodvisna, svobodna človeška bitja za odkrivanje; zakaj smo sužnji. To ni retorično vprašanje; to je vprašanje, ki ga vsak od nas mora postaviti. Prav v samem spraševanju, dvomljenju pride svoboda. In brez svobode ni občutka resnice.
Torej se bomo jutri poglobili v vprašanje, kaj je religiozno življenje in, ali obstaja nekaj, kar je totalno posvečeno, sveto, kar ni izum mišljenja.
... nadaljevanje ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar