Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Torej bomo raziskovali, trenirali naše možgane, našo razumnost in našo logiko, da bi odkrili, kaj je religija, kaj je religiozno življenje. Ali je v sodobnem svetu religiozno življenje mogoče? Kar ne pomeni, da postanemo menih ali se pridružimo neki organizirani skupini menihov. Samo takrat, ko razumemo kaj religije dejansko so in vse to odrinemo vstran, in ne pripadamo nobeni organizirani religiji, nobenemu guruju in nimamo nobene psihološke ali tako imenovane duhovne avtoritete, bomo zmožni sami odkriti, kaj je dejansko, resnično religiozno življenje. Ne obstaja nobena duhovna avtoriteta. To je eden od zločinov, ki smo ga zakrivili – iznašli smo posrednika med nami in resnico.
Torej boste začeli raziskovati, kaj je religija in v samem procesu tega raziskovanja živite religiozno življenje, ne na njegovem koncu. V samem procesu gledanja, opazovanja, razpravljanja, dvomov, spraševanja, ne da bi imeli prepričanje ali vero, že živite religiozno življenje. To bomo storili sedaj.
Ko gre za religiozne zadeve, se zdi, da smo zgubili vso razumnost, vso logiko in zdravo pamet. Biti moramo logični, razumni; moramo dvomiti, spraševati. Vse stvari, ki jih je zgradil človek – bogove, odrešitelje, guruje in njihovo avtoriteto – vse to ni religija. Gre zgolj za prevzem avtoritete od manjšine. Ali pa jim avtoriteto daste vi. Ali ste kdaj opazili, da se takrat, ko obstaja socialni ali politični nered, vedno pojavi diktator, vladar? Nedavno smo imeli takšne primere – Musolinija in Hitlerja, tega norega človeka. Ko obstaja politični, religiozni nered ali v našem življenju, ustvarimo avtoriteto. Vi ste odgovorni za avtoriteto. In obstajajo ljudje, ki so preveč pripravljeni sprejeti avtoriteto.
Torej bomo skupaj pogledali kaj je religija. Ko obstaja strah, človek neizogibno išče nekaj, kar ga bo varovalo, zaščitilo, kar mu bo dajalo občutek gotovosti, popolne varnosti, ker je do konca prestrašen. Zaradi tega strahu smo iznašli bogove, zaradi tega strahu smo iznašli vse obrede, ves ta cirkus, ki se dogaja v imenu religije. Vse templje v tej deželi, vse cerkve in mošeje je zgradilo mišljenje. Lahko pravite da obstaja neposredno razodetje, toda nikoli se o njem ne sprašujete, nikoli ne dvomite o tem razodetju; sprejeli ste ga. In če uporabimo logiko in razum vidimo, da vse praznoverje, ki smo ga nakopičili, ni religija. Očitno. Ali lahko vse to odrinete, da bi odkrili, kaj je narava religije, uma, ki poseduje kvaliteto religioznega življenja?
Ali lahko mi, kot človeška bitja, ki so prestrašena, ne iznajdemo, ne ustvarimo iluzije, temveč se s strahom soočimo? Strah lahko popolnoma izgine, ko ga zadržite, z njim ostanete, od njega ne pobegnete, ko mu posvetite popolno pozornost. To je tako, kot bi na strah vrgli luč, močno, sijočo luč. Potem ta strah popolnoma izgine. In ko ni strahu, ni boga, ni obredov; vse to postane nepotrebno, neumno. Vse to je nereligiozno. Stvari, ki jih je iznašlo mišljenje, so nereligiozne, kajti mišljenje je materialistični proces, ki temelji na izkušnjah, znanju in spominu. In mišljenje je iznašlo celotno brbljanje, celotno zgradbo organiziranih religij, ki je brez vsakega pomena. Ali lahko to prostovoljno odrinete stran, ne da bi na koncu tega iskali nagrado? Boste to storili? Ko to storite, začnite spraševati: Kaj je to religija in ali kaj obstaja onkraj časa in mišljenja?
To vprašanje lahko postavite, toda če mišljenje iznajde nekaj onkraj, je to še vedno materialen proces. Rekli smo, da je mišljenje materialen proces, ker ga vzdržujejo, hranijo možganske celice. Govorec ni znanstvenik, toda to lahko opazite pri sebi, opazujete dejavnost vaših možganov, ki je dejavnost mišljenja. Torej, če lahko to z lahkoto odrinete vstran, brez upiranja, potem neizogibno vprašate: Ali je kaj onkraj vsega časa in prostora? Ali obstaja kaj, kar ni pred tem videl noben človek? Ali obstaja kaj brezmejno svetega? Ali obstaja kaj, česar se možgani niso nikoli dotaknili? To boste odkrili, če boste naredili prvi korak – kar je zbrisati ves ta nesmisel, ki mu pravimo religija, tako da uporabljamo svoje možgane, svojo logiko, svoj dvom, svoje spraševanje.
... nadaljevanje ...

… nadaljevanje …
Ondan smo govorili z računalniškim strokovnjakom. Računalnik lahko programiramo in ta shrani ta spomin. Prav tako lahko ta spomin spravi na papir ali disketo in se ohrani praznega, da ga lahko reprogramiramo ali mu damo nadaljnja navodila. Ali lahko podobno možgani uporabijo znanje, ko je potrebno, vendar so, ko je potrebno, osvobojeni vsega znanja? To je, naši možgani ves čas snemajo. Vi snemate, kar je bilo sedaj rečeno in ta posnetek postane spomin. Ta spomin, to snemanje, je na določenih področjih nujno. To področje je fizično delovanje. Torej, ali so lahko možgani svobodni, tako da lahko popolno delujejo v drugačni razsežnosti? To je, vsak dan, ko greste v posteljo, izbrišejo vse, kar ste zbrali, umrejo ob koncu dneva.
Slišite te vrste trditev – to je, življenje je umiranje; to sploh nista dve ločeni stvari. To trditev slišite, ne zgolj z vašimi ušesi, temveč, če pozorno poslušate, prav tako slišite resnico tega, dejanskost tega in za trenutek vidite jasnost tega. Kasneje, zdrsnete nazaj – ste navezani, ostalo poznate. Ali je mogoče, da vsak od vas na koncu dneva umre vsemu, kar ni nujno – vsi boleči spomini, vsa prepričanja, vaša verovanja, vaše zaskrbljenosti, vaša žalost? Vsak dan to končajte in potem boste videli, da ves čas živite s smrtjo – smrtjo, ki je konec.
Prav tako se bi morali poglobiti v vprašanje konca. Nikoli nič ne popolnoma ne končamo. Končamo tisto v čimer je neki dobiček, če je neka nagrada. Ali lahko nekaj prostovoljno končamo, brez domneve da v bodočnosti obstaja nekaj boljšega? In da je mogoče v sodobnem svetu živeti na ta način. To je celosten način življenja v katerem ves čas potekata življenje in umiranje.
Prav tako bi morali skupaj pretresti kaj je ljubezen. Je ljubezen občutek? Je ljubezen poželenje? Je ljubezen užitek? Ali je ljubezen zgradilo mišljenje? Ali ljubite svojo ženo ali svojega moža ali svoje otroke – ljubite? Je ljubezen ljubosumje? Ne recite 'ne', ker ste ljubosumni. Je ljubezen strah, zaskrbljenost, bolečina in podobno? Torej, kaj je ljubezen? Lahko ste zelo bogati, lahko posedujete moč, položaj, lahko ste pomembni, ves ta hierarhičen pogled na življenje, toda brez ljubezni, brez te kakovosti, te dišave, tega plamena, ste zgolj prazna lupina. Če bi ljubili svoje otroke, ali bi bile vojne? Če bi ljubili svoje otroke, ali bi jim dopustili, da se pohabijo v vojnah, ubijejo drugega, drugega ranijo? Ali ljubezen obstaja, ko obstaja častihlepnost? Prosim, z vsem tem se morate soočiti. Vendar se ne, ker ste ujeti v rutino, v ponavljanje vznemirjenja, kot je spolnost in tako naprej. Ljubezen nima popolnoma nič opraviti z užitkom, z vznemirjenjem. Ljubezni ni zgradilo mišljenje. Zatorej je ni znotraj zgradbe možganov; je nekaj popolnoma zunaj možganov. Medtem ko so možgani s samo njihovo naravo in zgradbo orodje občutka, živčnih odzivov in tako dalje, ljubezen ne more obstajati, kjer je zgolj občutek. Spomin ni ljubezen.
Prav tako bi morali skupaj pretresti kaj je to religiozno življenje in kaj je religija, čeprav je to zelo zapleteno vprašanje. Človek je vedno iskal, raziskoval, hrepenel po nečem onkraj telesnega, onkraj vsakdanjega obstoja bolečine, žalosti in užitka. Vedno je iskal nekaj onkraj – najprej v oblakih, v nevihtah kot božji glas. Potem je častil drevesa in kamne. Preprosti ljudje to še vedno počnejo; v vaseh daleč od teh umazanih, zverinskih mest še vedno častijo kamne, drevesa in majhne podobe. Človek želi odkriti ali obstaja kaj svetega. In pride duhovnik in reče: 'Pokazal vam bom, oznanil vam bom – prav tako kot to počnejo guruji. In obstajajo obredi zahodnih duhovnikov, njihovo ponavljanje in čaščenje njihove posebne podobe. In tudi vi imate svoje lastne podobe. Ali pa morda ne verjamete v nič od tega; morda rečete: 'Sem ateist, ne verjamem v boga, sem človekoljub.' Vendar je človek vedno želel odkriti nekaj, kar je morda onkraj časa, onkraj vsega mišljenja.
… nadaljevanje …