… nadaljevanje …
Ondan smo govorili z računalniškim strokovnjakom. Računalnik lahko programiramo in ta shrani ta spomin. Prav tako lahko ta spomin spravi na papir ali disketo in se ohrani praznega, da ga lahko reprogramiramo ali mu damo nadaljnja navodila. Ali lahko podobno možgani uporabijo znanje, ko je potrebno, vendar so, ko je potrebno, osvobojeni vsega znanja? To je, naši možgani ves čas snemajo. Vi snemate, kar je bilo sedaj rečeno in ta posnetek postane spomin. Ta spomin, to snemanje, je na določenih področjih nujno. To področje je fizično delovanje. Torej, ali so lahko možgani svobodni, tako da lahko popolno delujejo v drugačni razsežnosti? To je, vsak dan, ko greste v posteljo, izbrišejo vse, kar ste zbrali, umrejo ob koncu dneva.
Slišite te vrste trditev – to je, življenje je umiranje; to sploh nista dve ločeni stvari. To trditev slišite, ne zgolj z vašimi ušesi, temveč, če pozorno poslušate, prav tako slišite resnico tega, dejanskost tega in za trenutek vidite jasnost tega. Kasneje, zdrsnete nazaj – ste navezani, ostalo poznate. Ali je mogoče, da vsak od vas na koncu dneva umre vsemu, kar ni nujno – vsi boleči spomini, vsa prepričanja, vaša verovanja, vaše zaskrbljenosti, vaša žalost? Vsak dan to končajte in potem boste videli, da ves čas živite s smrtjo – smrtjo, ki je konec.
Prav tako se bi morali poglobiti v vprašanje konca. Nikoli nič ne popolnoma ne končamo. Končamo tisto v čimer je neki dobiček, če je neka nagrada. Ali lahko nekaj prostovoljno končamo, brez domneve da v bodočnosti obstaja nekaj boljšega? In da je mogoče v sodobnem svetu živeti na ta način. To je celosten način življenja v katerem ves čas potekata življenje in umiranje.
Prav tako bi morali skupaj pretresti kaj je ljubezen. Je ljubezen občutek? Je ljubezen poželenje? Je ljubezen užitek? Ali je ljubezen zgradilo mišljenje? Ali ljubite svojo ženo ali svojega moža ali svoje otroke – ljubite? Je ljubezen ljubosumje? Ne recite 'ne', ker ste ljubosumni. Je ljubezen strah, zaskrbljenost, bolečina in podobno? Torej, kaj je ljubezen? Lahko ste zelo bogati, lahko posedujete moč, položaj, lahko ste pomembni, ves ta hierarhičen pogled na življenje, toda brez ljubezni, brez te kakovosti, te dišave, tega plamena, ste zgolj prazna lupina. Če bi ljubili svoje otroke, ali bi bile vojne? Če bi ljubili svoje otroke, ali bi jim dopustili, da se pohabijo v vojnah, ubijejo drugega, drugega ranijo? Ali ljubezen obstaja, ko obstaja častihlepnost? Prosim, z vsem tem se morate soočiti. Vendar se ne, ker ste ujeti v rutino, v ponavljanje vznemirjenja, kot je spolnost in tako naprej. Ljubezen nima popolnoma nič opraviti z užitkom, z vznemirjenjem. Ljubezni ni zgradilo mišljenje. Zatorej je ni znotraj zgradbe možganov; je nekaj popolnoma zunaj možganov. Medtem ko so možgani s samo njihovo naravo in zgradbo orodje občutka, živčnih odzivov in tako dalje, ljubezen ne more obstajati, kjer je zgolj občutek. Spomin ni ljubezen.
Prav tako bi morali skupaj pretresti kaj je to religiozno življenje in kaj je religija, čeprav je to zelo zapleteno vprašanje. Človek je vedno iskal, raziskoval, hrepenel po nečem onkraj telesnega, onkraj vsakdanjega obstoja bolečine, žalosti in užitka. Vedno je iskal nekaj onkraj – najprej v oblakih, v nevihtah kot božji glas. Potem je častil drevesa in kamne. Preprosti ljudje to še vedno počnejo; v vaseh daleč od teh umazanih, zverinskih mest še vedno častijo kamne, drevesa in majhne podobe. Človek želi odkriti ali obstaja kaj svetega. In pride duhovnik in reče: 'Pokazal vam bom, oznanil vam bom – prav tako kot to počnejo guruji. In obstajajo obredi zahodnih duhovnikov, njihovo ponavljanje in čaščenje njihove posebne podobe. In tudi vi imate svoje lastne podobe. Ali pa morda ne verjamete v nič od tega; morda rečete: 'Sem ateist, ne verjamem v boga, sem človekoljub.' Vendar je človek vedno želel odkriti nekaj, kar je morda onkraj časa, onkraj vsega mišljenja.
… nadaljevanje …