SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA

… nadaljevanje …

Vojna? In kako jaz, če sem starš, kako vse to gledam? Kako se prebuditi, kako se zavedati vsega tega, kar se dogaja in odnosa naših otrok do tega, kar se dogaja. In če oni ne spremenijo, se bo ta stvar nadaljevala v neskončnost.
JS: Zato je sprememba nujna. Kako jo izpeljati?
K: To jaz sprašujem. Sprememba je nujna. Toda, če je sprememba odvisna od evolucije, kar pomeni čas in vse ostalo, bomo sebe uničili.
JS: Mislim, da moramo preudarno in zavestno pospešiti evolucijski proces. Do sedaj smo se ravijali nezavedno, kar je vodilo do pogojev, ki ste jih ravnokar opisali. Zgoditi se mora nova, drugačna vrsta spremembe, sprememba v naši zavesti, v kateri uporabljamo našo inteligenco.
K: Se strinjam, gospod. Torej sprašujem, kaj so vzroki tega? Če lahko najdem vzrok, vsak vzrok ima konec. Če lahko odkrijem vzrok ali več vzrokov, ki so pripeljali človeška bitja v sedanje stanje, potem se lahko z njimi spopadem.
JS: Dovolite mi, da predlagam drugačen način gledanja na to. Domnevajmo, zavoljo argumenta, da bodo vzroki, ki so vodili do tega, vztrajali, razen, če ne bo neko zunanje posredovanje uveljavilo spremembo smeri. Dovolite mi, da predlagam možnost gledanja na pozitivne elemente v človeškem bitju, možnost krepitve le teh.
K: To pomeni čas.
JS: Vse v človeški domeni se dogaja v času. Predlagam, da pospešimo ali skrajšamo čas, da to ne prepuščamo zgolj času in naključju, da začnemo posredovati pri naši lastni evoluciji do te mere in postanimo soustvarjalci naše evolucije.
K: Razumem. Sedaj postavljam vprašanje, ki morda nima odgovora – sam mislim, da ga ima – ki je, ali se lahko čas konča? Ta način mišljenja, ki pomeni, daj mi še nekaj dni preden me zakolješ. V teh nekaj dneh se moram spremeniti.
JS: Mislim, da se čas konča v sledečem smislu: preteklost se konča in začne se prihodnost.
K: Kar pomeni kaj? Da se preteklost konča, kar je ena najbolj zapletenih stvari, spomin, znanje, želje, upanje, vse to se mora končati.
JS: Naj dam primer prenehanja nečesa in začenjanja nečesa novega. Ko smo opazili, da je zemlja okrogla in ne ravna, je bila sprememba v zaznavi. Ista stvar se je zgodila, ko je postalo očitno, da je zemlja tista, ki se vrti okrog sonca.
K: Gospod, moje vprašanje je: ali je čas sovražnik ali pomoč? Človeški možgani imajo tehnološko neskončno zmožnost, toda ni videti, da uporabljamo to izredno zmožnost znotraj.
JS: Osredotočimo se na to. To je osrednja težava. Se strinjam.
K: Da, to je tisto, kar sam pravim. Če bi osredotočili to ogromno energijo na to, bi se takoj spremenili.
JS: Takoj, točno
K: Torej, kaj bo prisililo človeka, da osredotoči to zmožnost, to energijo, to gonilo na to eno točko, vsebino njegove zavesti? Žalost mu ni pomagala, boljša komunikacija mu ni pomagala, dejstvo je, da mu ni nič pomagalo – Bog, cerkev, vere, boljši državnik, zadnji guru, nič od tega.
JS: Drži.
K: Torej, ali lahko odrinemo vse to na stran in nismo odvisni od nikogar, znanstvenikov, doktorjev, psihologov, nikogar?
JS: Kar pravite je, da sredstva za dosego tega, kar imate v mislih, še nismo iznašli.
K: Ne mislim, da je to vprašanje sredstev, sredstva so konec.
JS: To sprejemam.
K: Zato ne iščite sredstev. Spoznajte, da vam ti ljudje niti malo niso pomagali; nasprotno, vodili so vas po napačni poti. Torej jih zapustite.
JS: Oni niso sredstva. Kajti ne služijo koncem, o katerih govorimo.
K: Zunanje avtoritete niso sredstva, torej poglejmo znotraj. Gospod, to zahteva izjemen – nerad uporabljam to besedo – ''pogum'', toda ta pomeni stati sam, biti neodvisen ali nenavezan na karkoli. In kdo bo to storil? Samo eden ali dva?

... nadaljevanje ...