SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA

….nadaljevanje ….

JS: Rad bi dal nasvet, način, kako gledati na to vprašanje. Na njega bi rad gledal iz evolucijskega stališča in domneval, da se razvijamo skozi časovno razdobje, v katerem bo lahko izjema, o kateri ste prej govorili, nekega dne postala pravilo. Torej, kako naj bi se to zgodilo? To se mora zgoditi, ali pa po posledicah ne bo več o čem govoriti.
K: Seveda.
JS: Sedaj se soočamo s krizo. Ta kriza je neizbežna. Prihaja vedno bližje.
K: Da, gospod, to je tisto, kar smo rekli.
JS: Torej, naj bi mi resno, na zavestni način, morali sami vstopiti na prizorišče. Ker smo popolnoma zavestni, in se zavedamo tveganja in nevarnosti, moramo napeti vse moči, moramo iznajti nek način, da se dvigne zavest sveta kot celote, ne glede nato, kako težko je to morda.
K: Razumem vse to, gospod. Govoril sem s številnimi politiki in njihov argument je, da morate vi in ljudje kot vi, stopiti na prizorišče. Torej, samo trenutek. Vedno se ukvarjamo s krizo, ne s tistim, kar je krizo povzročilo. Ko kriza nastane, je naš odziv: ukvarjanje s krizo, ne mučenje s preteklostjo, ne mučenje s čimer koli še, samo ukvarjanje s krizo.
JS: To je napačno.
K: To je tisto, kar vsi počnejo.
JS: Razumem. In zato potrebujejo modrost takšnih, kot ste vi, ki vidijo prihodnost, ki lahko vidijo znamenje nesreče, in bodo delovali, preden se bo vse začelo rušiti.
K: To, kar pravim je: ali naj ne bi raziskali vzrok vsega tega? Ne zgolj rekli, torej, kriza je tu, ukvarjajmo se z njo.
JS: Da, strinjam se z vami.
K: To pravijo politiki. Mislim, da je očitni vzrok vsega tega želja po varnem življenju, zaščitenosti, notranji gotovosti. Sebe ločim kot družino, potem kot malo skupino ljudi in tako dalje in tako dalje.
JS: Odkrili bomo, da smo vsi ena družina.
K: Ah!
JS: In naša največja varnost bo prišla, če bomo skrbeli za druge v naši družini. Če bodo drugi trpeli in bodo grožnja za nas in za sebe, kakršno je stanje zadev sedaj, nam to ne bo prav veliko koristilo.
K: Toda jaz poudarjam, da se nismo nič naučili skozi trpljenje, da se nismo nič naučili skozi agonije vojn. Torej, kaj nas bo naučilo, spremenilo? Kaj so dejavniki in njihova globina? Zakaj človeška bitja, ki živijo na njej in to tako dolgo, uničujejo ubogo, nesrečno zemljo in uničujejo drug drugega? Kaj je vzrok vsega tega? Ne ugibanja o vzroku, temveč dejanski, globoki človeški vzrok? Če tega ne bomo odkrili, bomo s tem nadaljevali preostanek naših dni.
JS: Popolnoma drži. Torej sprašujete po vzroku.
K: Ali kavzalnosti, ki je pripeljala človeštvo v to sedanjo krizo.
JS: Kot to vidim jaz, je vojna nekaj, ki ljudi zaposli z zadovoljevanjem potrebe po preživetju v nevarnih okoliščinah, ko obstaja nekaj, kar se z vojno pridobi. Torej, ko pride čas, da se z vojno ne bo nič pridobilo in vse izgubilo, morda o tem ponovno premislimo.
K: Toda zgubili smo gospod. Ali razumete? Vsaka vojna je zgubljena vojna. Zakaj se tega ne naučimo? Zgodovinarji, vsi veliki učenjaki so o tem pisali in človek je ostal plemenski, nepomemben, egocentričen. Torej, kaj bo tisto, kar ga bo spremenilo? Nemudoma spremenilo, ne postopoma v prihodnosti, ker je čas lahko človekov sovražnik. Evolucija je lahko sovražnik.
JS: Sovražnik? Evolucija je morda edina rešitev.
K: Če se ni človek vsem tem trpljenju nič naučil po in preprosto ohranja to stvar …
JS: Se še ni dovolj razvil. Okoliščine doslej niso bile ugodne za reševanje težav, ki izzovejo vojno.

K: Gospod, če imamo otroke, kakšna je njihova prihodnost?

... nadaljevanje ...