SPRAŠEVANJE KRISHNAMURTIJA

…NADALJEVANJE …

JS: Ali sprašujete, ali je mogoče končati pogojenost pri posamezniku, ki je postal pogojen?
K: Ali lahko posameznik, pogojen z družbo, podnebjem, literaturo, časopisi, z vsem, kar ga je oblikovalo, nanj naredilo vtis, na njega vplivalo, sploh kdaj izstopi iz tega pogojevanja?
JS: Z veliko težavo, kajti to ima tendenco, da postane fiksno in zaradi tega moramo posvetiti našo pozornost mladim, vsaki novi generaciji, ki se rodi in jo oblikuje družbeni kontekst, oblikujejo tiste okoliščine. Imamo priložnost z novimi in doslej neoblikovanimi, nerazvitimi umi, da nanje na bolj zdrav način vplivamo.
K: Pridemo v stik, če lahko o tem govorim, z veliko mladimi ljudmi, tisoči njih. Od pet do dvanajst let so videti inteligentni, radovedni, budni, polni energije, vitalnosti in lepote. Po teh letih so starši, družba, časopisi, njihovi lastni prijatelji, družina odgovorni za celotno stvar, ki jih dozdevno preplavila in jih naredila tako grde, zlobne. Veste, da je postala vsa človeška rasa takšna. Torej, ali jih je mogoče drugače izobraziti?
JS: Mislim, da. V nečem, kar sem pred nedavnim napisal, sem rekel, da smo potrebni izobrazbe, ki bi nas napravila imune. Analogija, ki jo uporabljam je, biti imun na bolezni, ki pohabljajo. V tem primeru mislim na pohabljanje uma, ne zgolj na pohabljanje telesa.
K: Se lahko v to malo poglobimo? Kaj je tisto, kar temeljno, ne površinsko, pohabi um? Temeljno, če smem vprašati, ali je to znanje?
JS: Napačno znanje.
K: Besedo ''znanje'' uporabljam, najsi gre za napačno ali pravilno, v smislu psihološkega znanja. Ločeno od akademskega znanja, znanstvenega znanja, računalniške tehnologije, in tako dalje, ločeno od vsega tega, ali je človeku znanje notranje pomagalo?
JS: Ali se to nanaša na vrsto znanja, ki prihaja iz izkušenj?
K: Da, takšno znanje je navsezadnje zbiranje izkušenj.
JS: Vidim dve vrsti znanja: vidim organizirano jedro znanja, ki pride, recimo, skozi znanost; in vidim vrsto znanja, ki pride skozi človeško izkušnjo.
K: Človeška izkušnja – vzemimo samo človeško izkušnjo. Imamo vojne, ki se vrstijo že več kot deset tisoč let, ali nekaj takega. In v starih časih ste ubijali s puščico ali gorjačo, dva ali tri ali največ sto ljudi. Sedaj pobijate milijon ljudi.
JS: Veliko bolj učinkovito.
K: Da, ste v zraku in ne veste, koga ubijate. Lahko bi bila vaša lastna družina, vaši lastni prijatelji. Torej, ali je izkušnja tisočih let vojskovanja človeka naučila naj ne ubija?
JS: Dobro, nekaj me je naučila. V tem ne vidim nobenega smisla in obstaja čedalje večje število ljudi, ki se čedalje bolj zavedajo absurdnosti te vrste obnašanja.
K: Po deset tisoč letih! Saj mi sledite?
JS: Razumem vas.
K: Moramo se vprašati, ali sploh obstaja kakšno učenje ali zgolj slepo tavanje? Po deset tisoč letih, ali nekaj takega, se človeška bitja niso naučila zelo preproste stvari:ne ubij nekoga, kajti za božjo voljo, ubijaš sebe, ubijaš svojo prihodnost. In tega se še niso naučila.
JS: Nekaj se nas je to naučilo, toda ne vsi.
K: Seveda so izjeme. Pustimo izjeme, te bodo na srečo vedno obstajale.
JS: Na srečo je to zelo pomembna stvar.
K: Toda večina, ki glasuje za vojno, za predsednike, za ministrske predsednike, in še vse ostalo, se ni naučila nič, uničili bodo človeštvo.
JS: Popolno uničenje se še ni zgodilo. Seveda imate prav, toda mi se moramo začeti zavedati te nove nevarnosti in nekaj znotraj nas mora sedaj vstati.
K: Gospod, v to bi se rad poglobil, saj sprašujem, ali je izkušnja kaj naučila človeka, razen hujše surovosti, večje sebičnosti, večjega egoizma, večjega ukvarjanja s samim sabo in majhno skupino, njegovo malo družino ali čimerkoli že. Plemenska zavest, ki je postala čaščena kot narodna zavest nas uničuje. Torej, če deset tisoč let, več ali manj, ni naučilo človeka, da preneha z ubijanjem, je nekaj narobe.
... nadaljevanje ...