Vpraševanje Krishnamurtija

… nadaljevanje …
Druga zelo pomembna stvar je poudarjanje zavedanja ali pozornosti. Biti pozoren, to je v Budovem učenju izredno pomembno. Bil sem zelo presenečen, ko sem v Mahaparinibbanasutri bral razgovor o zadnjem mesecu njegovega življenja, da je vedno, kjerkoli se je ustavil in govoril svojim učencem, rekel: zavedajte se, negujte zavedanje, pozornost. Temu se reče prisotnost pozornosti. Tudi v vašem učenju, ki ga zelo cenim in sledim, je to prav tako močno poudarjeno.
Druga zanimiva stvar je vaše nenehno poudarjanje začasnosti. To je ena od temeljnih stvari v Budovem učenju, vse je začasno, nič ni stalno. V knjigi Osvoboditev od znanega (Freedom from the known) pravite, da je spoznanje, da ni nič stalnega, izjemno pomembno – kajti samo potem je um svoboden. To je v popolnem skladu s Štirimi plemenitimi resnicami Bude.
Obstaja še ena točka, ki kaže, kako se vaše in Budovo učenje ujemata. Mislim, da v knjigi Osvoboditev od znanega pravite, da nadzor in zunanja disciplina nista prava pot in tudi nedisciplinirano življenje nima nobene vrednosti. Ko sem to bral, sem na rob zapisal: brahman je vprašal Budo, kako ste pridobili te duhovne višine, s kakšnimi smernicami, kakšno disciplino, s kakšnim znanjem? Buda je odgovoril: ne z znanjem, ne z disciplino, ne z navodili, in tudi brez njih ne. To je zelo pomembno – ne s temi stvarmi, pa tudi brez njih ne. Natanko to pravite vi: obsojate odvisnost od discipline, toda brez discipline je življenje brez vrednosti. Enako je v zen budizmu – zen budizem ne obstaja. Zen je budizem. V zenu gledajo na odvisnost od discipline kot na navezanost in to se zelo obsoja, toda v svetu ne obstaja sekta budizma, kjer bi tako zelo poudarjali disciplino.
Obstaja še veliko drugih stvari, o katerih lahko govoriva, toda na začetku bi rekel, da v teh stvareh obstaja temeljna skladnost in med vami in Budo ni spora. Seveda pa vi, kot pravite, niste budist.
K: Ne, gospod.
WR: In ne vem, kaj sem jaz, to ni pomembno. Toda med vašim učenjem in učenjem Bude je le malo razlike, samo da vi pravite iste stvari na način, ki je današnjemu in jutrišnjemu človeku privlačen. In zdaj bi rad vedel, kaj o vseh teh stvareh mislite vi.
K: Ali lahko, z vsem dolžnim spoštovanjem, gospod, vprašam, zakaj primerjate?
WR: To je zato, ko sem, kot budistični učenjak, kot nekdo, ki je študiral budistična besedila, bral vaše knjige, sem vedno videl, da je to ista stvar.
K: Da, gospod, toda če lahko vprašam, kaj je potreba primerjanja?
WR: Potreba ne obstaja.
K: Če ne bi bili poznavalec budizma in vseh Budovih suter in govorov, če se ne bi tako poglobili v budizem, kako bi na vas, brez tega ozadja, branje teh knjig vplivalo?
WR: Tega vam ne morem povedati, ker nisem bil nikoli brez tega ozadja. Smo pogojeni, to je pogojevanje. Vsi smo pogojeni. Na to vprašanje ne morem odgovoriti, ker ne vem, kakšno bi bilo stanje.
K: Če lahko opozorim, upam, da nimate nič proti …
WR: Sploh ne.
K: …ali znanje človeška bitja pogojuje – poznavanje svetih knjig, znanje, kaj so rekli sveti možje in tako dalje, vsa lestvica tako imenovanih svetih knjig, ali to človeštvu sploh kaj pomaga?
... nadaljevanje ...

Vpraševanje Krishnamurtija

ALI NE UČITE TO, KAR JE UČIL BUDA?

Walpola Rahula, mednarodna avtoriteta za Budo in avtor prispevka o Budi v sloviti britanski enciklopediji Encyclopaedia Britannica.
David Bohm, član Kraljevega društva in profesor teoretične fizike na kolidžu Birkbeck, University of London.
TK Parchure, Krishnamurtijev zdravnik.
G. Narayan, nekoč direktor Krishnamurtijeve fundacije Indijske šole Rishi Valley.
Irmgaard Schloegel, budistična učenjakinja.

Walpola Rahula: Vaše učenje sledim – če smem tako reči – od svoje mladosti. Z največjim zanimanjem sem prebral večino vaših knjig in tega pogovora z vami sem si že zelo dolgo želel.
Za nekoga, ki dobro pozna Budovo učenje, je vaše učenje zelo podobno, zanj ni nekaj novega. To, kar je Buda učil pred 2500 leti, danes svojstveno, v novem stilu, v novi preobleki učite vi. Ko berem vašo knjigo, pogosto beležim na rob in primerjam vaše besede z Budovimi, včasih celo citiram poglavje in stih ali besedilo – ne samo Budovo izvirno učenje, temveč tudi ideje kasnejših budističnih filozofov – tudi te podate na skoraj enak način. Presenetilo me je, kako dobro in lepo jih izrazite.
Na začetku bi kratko omenil nekaj točk, ki so skupne vašemu in Budovemu učenju. Buda, na primer, ni sprejel ideje stvarnika-Boga, ki vlada temu svetu in za njihova dejanja nagrajuje in kaznuje ljudi. Verjamem, da tudi vi ne. Buda ni sprejel stare vedske, brahmanske ideje o večni, nesmrtni, nespremenljivi duši ali atmanu – Buda je to zanikal. Mislim, da te ideje tudi vi niste sprejeli.
Svoje učenje je Buda začel s predpostavko, da je človeško življenje zadrega, trpljenje, spor, žalost. To vaše knjige vedno poudarjajo. Prav tako je Buda rekel, da je tisto, kar povzroči ta spor in trpljenje, sebičnost, do katere pride zaradi napačne predstave, ki jo imamo o sebi, svoji duši. Mislim, da to pravite tudi vi.
Buda pravi - ko smo osvobojeni želje, navezanosti, sebe, smo osvobojeni trpljenja in apora. Spomnim se, da vi nekje pravite, da svoboda pomeni osvobojenost od vseh navezanosti. To je natančno tisto, kar je učil Buda, od vseh navezanosti – tu ni razlike med navezanostjo, ki je dobra in navezanostjo, ki je slaba – v običajnem praktičnem življenju, seveda, je, toda končno taka delitev ne obstaja.
Potem vidimo resnico, uresničenje resnice, ki je, videti stvari, kot one so; ko to uspemo, vidimo resničnost, vidimo resnico in smo osvobojeni spora. Mislim, da ste to zelo pogosto rekli – na primer v knjigi Resnica in resničnost (Truth and Actuality). V budističnem mišljenju je to poznano kot samvrti-satya in paramartha-satya: samvrti satya je običajna resnica in paramartha-satya je brezpogojna končna resnica. Končne ali brezpogojne resnice ne morete videti, ne da bi videli običajne ali relativne resnice. To je Budovo učenje.
Mislim, da vi učite isto stvar. Na bolj popularnem, vendar zelo pomembnem nivoju, vedno pravite, da ne smemo biti odvisni od avtoritet, od nobenih avtoritet, od nobenega učenja. Sam moraš to spoznati, sam moraš to videti.
To je v budizmu zelo poznano učenje. Buda je rekel, ne sprejmite nekaj, samo zato, ker to trdi vera ali svete knjige ali učitelj ali guru, sprejmite samo, če sami spoznate, da je to dobro, če sami spoznate, da je to slabo ali napačno, potem to zavrnite.
V zelo zanimivem razgovoru, ki ste ga imeli s svamijem Venkatesanando, je ta vprašal o pomembnosti gurujev in vaš odgovor je bil vedno: kaj lahko stori guru? Od vas je odvisno, da to storite, guru vas ne more rešiti. To je popolnoma budistična trditev – da ne smete sprejeti avtoritete. Ko sem v vaši knjigi, Prebujanje inteligence (The Awakening of Intelligence) prebral celotno razpravo, sem napisal, da je te stvari rekel tudi Buda in jih povzel v dveh vrsticah v Dhammapadi: ti se moraš potruditi, učitelji samo učijo. To je v Dhammapadi, ki ste jo prebrali v svoji mladosti.