... nadaljevanje poglavja Kaj iščemo

... nadaljevanje poglavja Kaj iščemo, iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Moje mnenje je, da moramo, preden se podamo na potovanje iskanja resničnosti, iskanja Boga, preden lahko delujemo, preden lahko imamo kakršenkoli odnos z drugim, ki je družba, najprej začeti razumeti sebe. Smatram, da je najresnejša oseba tisti, ki se najprej popolnoma ukvarja s tem, in ne, kako prispeti do določenega cilja, kajti, če vi in jaz ne razumeva sebe, kako lahko pri delovanju v družbi, v odnosih, v vsem, kar počneva, izpeljeva transformacijo?

In to očitno ne pomeni, da je samospoznanje nasprotno ali ločeno od odnosov. In to očitno ne pomeni poudarek na posamezniku, meni, kot nasprotju množice, kot nasprotju drugega.

Kako lahko brez poznavanja sebe, brez poznavanja svojega lastnega načina mišljenja, zakaj razmišljate na določen način, brez poznavanja ozadja vašega pogojevanja in zakaj imate določena prepričanja o umetnosti in veri, o vaši deželi in vaših sosedih, o sebi, resnično premišljujete o čemerkoli? Brez poznavanja vašega ozadja, brez poznavanja vsebine vašega mišljenja in od kod prihaja – je zagotovo vaše iskanje skrajno prazno, vaše delovanje brez pomena, ali ne? Najsi ste Američan ali Hindujec ali kakršnakoli že je vaša vera, je tudi to brez pomena.

... nadaljevanje sledi

... nadaljevanje

... nadaljevanje poglavja Kaj iščemo iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Zato, preden iščemo nekaj stalnega, ali ni očitno potrebno razumeti iskalca? Ali se iskalec razlikuje od stvari, ki jo išče? Ko rečete: ''Iščem srečo'', ali se iskalec razlikuje od objekta njegovega iskanja? Ali se mislec razlikuje od misli? Ali nista skupen pojav in ne ločen proces? Zato je bistveno, ali ne, razumeti iskalca, preden poskusite odkriti, kaj on išče? Tako moramo priti do točke, kjer se resnično resno in globoko vprašamo, ali nam lahko mir, srečo, resničnost, Boga ali kar hočete, da nekdo drug? Ali nam lahko to nenehno iskanje, to hrepenenje da izredni občutek resničnosti, to ustvarjalno bivanje, ki pride, ko se resnično razumemo? Ali samopoznanje pride z iskanjem, s sledenjem nekoga drugega, s pripadanjem kakšni posebni organizaciji, z branjem knjig in tako dalje? Končno je to bistven problem, ali ne, da tako dolgo, dokler sebe ne razumem, nimam osnove za mišljenje in vse moje iskanje bo zaman. Lahko pobegnem v iluzije, lahko se izmuznem prepiru, razdoru, boju; lahko častim drugega; lahko iščem svojo odrešenje skozi nekoga drugega. Toda tako dolgo, dokler sebe ne poznem, tako dolgo, kot se ne zavedam totalnega procesa sebe, nimam osnove za mišljenje, naklonjenost, delovanje.

Toda to je zadnja stvar, ki jo želimo: sebe poznati. Zagotovo je to edini temelj na katerem lahko gradimo. Toda preden lahko gradimo, preden lahko spremenimo, preden lahko obsodimo ali uničimo, moramo poznati to, kar mi smo. Podajanje v iskanje, menjanje učiteljev, gurujev, prakticiranje joge, dihanja, izvajanje ritualov, sledenje mojstrov in vsega ostalega je popolnoma nekoristno, ali ne? Je brez pomena, čeprav prav ljudje, ki jim sledimo lahko rečejo: ''Preučujte se, kajti, kar smo mi, je svet. Če smo mi neznatni, ljubosumni, ničevi, lakomni – je to tisto, kar ustvarimo okrog sebe, je to družba, v kateri živimo.

... nadaljevanje sledi ...

Kaj iščemo?

...nadaljevanje poglavja Kaj iščemo iz Krishnamurtijeve knjige Prva in zadnja svoboda

Ali ne iščemo skozi vso to zmedo nekaj stalnega, nekaj trajnega, nekaj, čemur pravimo resnično, Bog, resnica, kar želite – ime ni pomembno, beseda zagotovo ni stvar. Torej, ne dovolimo se ujeti v besede. Pustimo to poklicnim lektorjem. V večini nas obstaja iskanje nečesa stalnega, ali ne, nečesa, česar se lahko oprimemo, nečesa, kar nam bo dalo jamstvo, upanje, trajno navdušenje, trajno gotovost, ker smo v sebi tako negotovi. Sebe ne poznamo. Veliko vemo o dejstvih, kaj pravijo knjige; toda mi ne vemo zase, nimamo neposredne izkušnje.

In kaj je tisto, kar imenujemo stalno? Kaj je tisto, kar iščemo, ki bo, ali za kar mi upamo, da nam bo dalo stalnost? Ali ne iščemo trajne sreče, trajne zadovoljitve, trajne gotovosti? Želimo nekaj, kar bo večno vztrajalo, kar nas bo zadovoljevalo. Če s sebe ogolimo vse besede in fraze in to dejansko pogledamo. To je tisto, kar želimo. Želimo stalen užitek, stalno zadovoljitev – ki ji pravimo resnica, Bog, ali kar hočete.

V redu, mi želimo užitek. Morda je to izraženo na zelo krut način, toda to je tisto, kar želimo – znanje, ki nam bo dalo užitek, izkušnjo, ki nam bo dala užitek, zadovoljitev, ki ne bo izginila naslednji dan. In poskušamo z različnimi zadovoljitvami in vse te izginejo; in sedaj upamo, da bomo našli popolno zadovoljitev v resničnosti, v Bogu. Zagotovo je to tisto, kar vsi iščemo, pametni in neumni, teoretik in dejanska oseba, ki se bori za nekaj. In, ali obstaja stalna zadovoljitev? Ali obstaja nekaj, kar je stalno?

Torej, če iščemo stalno zadovoljitev, ki ji rečemo Bog, ali resnica, ali karkoli hočete – ime ni pomembno – zagotovo moramo razumeti, ali ne, stvar, ki jo iščete. Ko rečete, iščem stalno srečo, - Boga, ali resnico ali, kar hočete, ali ni tako, da morate razumeti tudi stvar, ki poizveduje, raziskovalca, iskalca? Ker morda ne obstaja taka stvar, kot je stalna varnost, stalna sreča. Resnica je lahko nekaj popolnoma drugačnega, in mislim, da ona je popolnoma drugačna od tistega, kar vi vidite, kar si predstavljate, kar vi izražate.

... nadaljevanje sledi...