Ocena knjige Onkraj nasilja

Ocena Krishnamurtijeve knjige Onkraj nasilja, ki jo je leta 1973 za časopis Sunday Telegraph napisal John Stewart Collis

Da bi bilo osvežujoče, mora nujno biti sveže. To je dovolj redko v umetnosti. Na polju religiozno-filozofsko-etične misli pa tega skoraj nikoli ni najti. J. Krishnamurti je vedno svež, vedno preseneča in dvomim, da je kdaj izustil kak kliše.
Je vedno zelo težak. Ne zato, ker vedno uporablja dolge besede, temveč zato, ker ne verjame v 'verovanje'. To mora biti strašno za tiste, ki se zanašajo na izme in ologije. V Religijo verjame v temeljnem smislu besede, toda ne v verovanja ali v kakršnekoli sisteme mišljenja.
Podnaslov knjige Onkraj nasilja je Verodostojna poročila govorov in razprav v Santa Moniki, San Diegu, Londonu, Brockwood Parku, Rimu. Krishnamurti najprej govori in potem odgovarja na vprašanja. Vprašanja so navadna, odgovori niso nikoli. 'Ali ni prepričanje v enotnost vseh stvari ravno tako človeško kot verovanje v ločenost vseh stvari.'
'Zakaj želite verovati v enotnost vseh človeških bitij?' – Mi nismo enotni, to je dejstvo. Zakaj želite verovati v nekaj, kar ni dejansko? Obstaja to celotno vprašanje verovanja: samo pomislite, vi imate svoje prepričanje in drugi ima svoje; in za prepričanje se borimo in ubijamo drug drugega.
Ponovno;
'Kdaj naj bi imeli psihične izkušnje?'
'Nikoli! Ali veste, kaj pomeni imeti psihične izkušnje? Da bi imeli izvenčutno izkušnjo, morate biti izredno zreli, izredno občutljivi in izredno inteligentni; in če ste izredno inteligentni, si psihične izkušnje ne želite.'
Knjiga se v glavnem ukvarja s spremembo nas samih, tako da gremo onkraj nasilja, ki je povsod široko razpredeno.
'Biti osvobojen nasilja pomeni osvobojenost od vsega, kar je človek postavil drugemu človeku: verovanje, dogma, ritual, moja dežela, tvoja dežela, tvoj bog, moj bog, moje mnenje, tvoje mnenje.'
Kako to svobodo doseči? Zelo mi je žal, ker ne morem podati Krishnamurtijevega sporočila v kratkem in jasnem stavku. Njega morate brati. Samo dejanje branja njegovega dela v bralcu povzroča spremembo. Namig: razmišljanje zamenjajte z dejanjem pozornosti – močjo gledanja.

Bojim se smrti

Spraševalec: Bojim se smrti. Ali me lahko pomirite?

KRISHNAMURTI: Dejstvo je, da smrt obstaja; telo doseže neko skrajno mejo. In dejstvo je, da nadaljevanje lahko je ali pa ni. Toda jaz želim vedeti sedaj, ko sem zdrav, vitalen in živ, kaj je to, živeti bogato; in prav tako želim odkriti sedaj, kaj pomeni umreti – in ne čakati, da me odneseta nesreča ali bolezen. Želim vedeti, kaj pomeni umreti – tako da živ vstopim v hišo smrti. Ne teoretično, temveč dejansko želim izkusiti stvar, ki mora biti izredna – vstopajoč v neznano, odrežem proč vse znano. Straši nas to, da na drugi strani ne srečamo znano, ne srečamo prijatelja. Bojim se spustiti vse stvari, ki jih poznam, družino, krepost, ki sem jo gojil, imetje, položaj, moč, žalost, radost, vse, kar sem zbral, kar je vse znano - bojim se vse to pustiti, popolnoma, iz globočine, prav iz globine svojega bitja in biti z neznanim – ki je, končno, smrt … Torej, vprašanje je, ali lahko odložim vse znano? Znano ne morem odložiti z voljo, s hotenjem, kajti to ima za posledico ustvarjalca volje, entiteto, ki reče: ''To je prav in to je narobe, to želim in to ne želim.'' Takšen um deluje iz znanega, ali ne? On reče: ''Želim vstopiti v to izredno stvar, ki je smrt, neznano, in zato moram opustiti znano.'' Takšna oseba, da bi odrinila znano, potem preiskuje različne vogale uma. To dejanje dovoljuje entiteti, ki premišljeno odrine znano, da ostane. Toda, ker je ta entiteta sama rezultat znanega, nikoli ne more izkusiti, ali vstopiti v to izredno stanje… Ali lahko jaz, ki sem rezultat znanega, vstopim v neznano, ki je smrt? Če hočem to storiti, potem to mora biti storjeno, ko sem živ, zagotovo ne v zadnjem trenutku. Vstopanje v hišo smrti, medtem ko živimo, ni zgolj morbidna ideja; je edina rešitev. Medtem ko živimo bogato, polno življenje – karkoli že to pomeni – ali medtem ko živimo bedno, osiromašeno življenje, ali lahko ne poznamo tega, kar ni merljivo, tega, kar je zgolj bežen pogled izkuševalca v redkih trenutkih? Ali lahko um umre od trenutka do trenutka vsemu, kar je izkusil in nikoli ne kopiči? Ali drugače: Kako nujno je umreti vsak dan, vsak trenutek vsemu, mnogim včeraj in tudi trenutku, ki je pravkar minil! Brez smrti ni obnove, brez smrti ni ustvarjanja. Bremena preteklost so vzrok svoje lastne stalnosti in včerajšnje skrbi dajejo novo življenje današnjim skrbem.

Spremenimo se in svet se bo spremenil

Spraševalec: Pravite, da je človek merilo sveta in ko se bo spremenil on, bo v svetu mir. Ali vaša lastna sprememba kaže, da to drži?

KRISHNAMURTI: Vi in svet nista dve različni entiteti. Vi ste svet, ne kot ideal, temveč dejansko … ker je svet vi, s spreminjanjem sebe ustvarjate spremembo v družbi. Spraševalec namiguje, da je to, kar trdim, jalovo, ker izkoriščanja ni konec. Ali to drži? Potujem po svetu in poskušam opozoriti na resnico, ne da bi delal propagande. Propaganda je laž. Lahko reklamirate neko idejo, ne morete pa reklamirati resnice. Hodim okrog in opozarjam na resnico; na vas je, da jo prepoznate ali ne. En človek ne more spremeniti sveta, toda vi in jaz lahko skupaj spremeniva svet. Vi in jaz morava odkriti, kaj je resnica, kajti resnica je tista, ki raztopi bridkosti in bedo sveta.

Spraševalec: Zakaj izgubljate energijo s pridiganjem, namesto da bi svetu pomagali na praktičen način?

KRISHNAMURTI: S spreminjanjem sveta mislite boljšo ekonomsko ureditev, boljšo razdelitev bogastva, boljši odnos - ali, če povem to bolj surovo, vam pomagam najti boljšo službo. V svetu želite videti spremembo, vsak inteligenten človek jo želi; in vi želite metodo, s katero bi to spremembo izpeljali in me zato sprašujete, zakaj izgubljam čas s pridiganjem, namesto da bi v zvezi s tem, kaj storil. Torej, ali je to, kar dejansko počnem, izguba časa? Bila bi izguba časa, če bi predstavljal novi niz idej, s katerimi bi zamenjal staro ideologijo, stare vzorce. Namesto da pokažem tako imenovan praktični način za delovanje, življenje, za pridobivanje boljše službe, ustvarjanje boljšega sveta, ali ni bolj pomembno, da odkrijemo, katere so ovire, ki dejansko preprečujejo resnično revolucijo – ne revolucijo levih ali desnih, temveč temeljno, radikalno revolucijo, ki ne temelji na idejah. Ker, kot smo to že pretresli, ideali, prepričanja, ideologije, dogme preprečujejo delovanje.

Ljubezen, spolnost in religiozno življenje

Spraševalec: Ali je mogoče, da moški in ženska živita skupaj, uživata v spolnosti, imata otroke brez nemira, grenkobe in sporov, ki so povezani s takim odnosom?

KRISHNAMURTI: Ali se lahko zaljubite ne da bi imeli posedujoč odnos? Nekoga ljubim in on me ljubi, poročiva se – vse to je iskreno in preprosto, v tem ni sploh nobenega spora. (Ko rečem, da se poročiva, bi prav tako lahko rekel, da se odločiva živeti skupaj.) Ali lahko imamo to brez tistega drugega, brez repa, ki je neizogibno sledil? Sta lahko dva človeka zaljubljena in tako inteligentna in občutljiva, da obstaja svoboda in odsotnost središča, ki ustvarja spor? Spora ni v občutku zaljubljenosti. Občutek zaljubljenosti je popolnoma brez spora. V zaljubljenosti ne izgubljamo energije. Izguba energije je v repu – ljubosumnosti, posesivnosti, sumničenju, dvomu, strahu, da bomo to ljubezen izgubili, nenehni zahtevi po ponovnem zagotavljanju in varnosti. Seveda v spolnem odnosu z nekom, ki ga ljubite, mora biti mogoče delovanje brez nočne more, ki običajno sledi. Seveda je.