Bojim se smrti

Spraševalec: Bojim se smrti. Ali me lahko pomirite?

KRISHNAMURTI: Dejstvo je, da smrt obstaja; telo doseže neko skrajno mejo. In dejstvo je, da nadaljevanje lahko je ali pa ni. Toda jaz želim vedeti sedaj, ko sem zdrav, vitalen in živ, kaj je to, živeti bogato; in prav tako želim odkriti sedaj, kaj pomeni umreti – in ne čakati, da me odneseta nesreča ali bolezen. Želim vedeti, kaj pomeni umreti – tako da živ vstopim v hišo smrti. Ne teoretično, temveč dejansko želim izkusiti stvar, ki mora biti izredna – vstopajoč v neznano, odrežem proč vse znano. Straši nas to, da na drugi strani ne srečamo znano, ne srečamo prijatelja. Bojim se spustiti vse stvari, ki jih poznam, družino, krepost, ki sem jo gojil, imetje, položaj, moč, žalost, radost, vse, kar sem zbral, kar je vse znano - bojim se vse to pustiti, popolnoma, iz globočine, prav iz globine svojega bitja in biti z neznanim – ki je, končno, smrt … Torej, vprašanje je, ali lahko odložim vse znano? Znano ne morem odložiti z voljo, s hotenjem, kajti to ima za posledico ustvarjalca volje, entiteto, ki reče: ''To je prav in to je narobe, to želim in to ne želim.'' Takšen um deluje iz znanega, ali ne? On reče: ''Želim vstopiti v to izredno stvar, ki je smrt, neznano, in zato moram opustiti znano.'' Takšna oseba, da bi odrinila znano, potem preiskuje različne vogale uma. To dejanje dovoljuje entiteti, ki premišljeno odrine znano, da ostane. Toda, ker je ta entiteta sama rezultat znanega, nikoli ne more izkusiti, ali vstopiti v to izredno stanje… Ali lahko jaz, ki sem rezultat znanega, vstopim v neznano, ki je smrt? Če hočem to storiti, potem to mora biti storjeno, ko sem živ, zagotovo ne v zadnjem trenutku. Vstopanje v hišo smrti, medtem ko živimo, ni zgolj morbidna ideja; je edina rešitev. Medtem ko živimo bogato, polno življenje – karkoli že to pomeni – ali medtem ko živimo bedno, osiromašeno življenje, ali lahko ne poznamo tega, kar ni merljivo, tega, kar je zgolj bežen pogled izkuševalca v redkih trenutkih? Ali lahko um umre od trenutka do trenutka vsemu, kar je izkusil in nikoli ne kopiči? Ali drugače: Kako nujno je umreti vsak dan, vsak trenutek vsemu, mnogim včeraj in tudi trenutku, ki je pravkar minil! Brez smrti ni obnove, brez smrti ni ustvarjanja. Bremena preteklost so vzrok svoje lastne stalnosti in včerajšnje skrbi dajejo novo življenje današnjim skrbem.