Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Prav tako bi morali skupaj pretresti ljubezen, žalost in smrt. Prosim, vse to je mnogo preresno, ker to vpliva na vsakdanje življenje. To ni nekaj, s čimer bi se vi intelektualno igrali; to zadeva vaše življenje – ne življenje nekoga drugega – način na katerega živite po vseh teh milijonih let. Poglejte, kakšna so vaša življenja, kako prazna, plitka, nasilna, kruta, nepremišljena, lahkomiselna so. Poglejte jih. Vse to je ustvarilo v svetu tako pustošenje. Vsi želite imeti visok položaj, doseči nekaj, nekaj postati. In vse to videti je velika žalost, ali ne? Vsako človeško bitje na tem svetu, najsi je visoko postavljeno ali zgolj neveden vaščan, gre skozi žalost. Ono morda ne prepozna narave in lepote in moči žalosti, toda gre skozi bolečino tako kot vi. Človeška bitja trpijo že milijone let. Še niso rešila težave; želijo od nje pobegniti. In kakšen je odnos žalosti do ljubezni in smrti? Ali je lahko konec žalosti? To je eno od vprašanj, ki ga človeštvo postavlja že milijone let. Ali obstaja konec vse bolečine, zaskrbljenosti, bridkosti žalosti?
Žalost ni zgolj vaša lastna osebna žalost; prav tako obstaja žalost človeštva. Zgodovinsko je bilo pet tisoč let vojne. To pomeni, da so vsako leto eni ljudje ubijali druge zavoljo njihovega rodu, njihove vere, njihove narodnosti, njihove skupnosti, njihove osebne zaščite in tako dalje. Ali ste kdaj spoznali, kaj so naredile vojne, kakšno pustošenje so ustvarile? Kako mnogo milijonov je jokalo, kako mnogo milijonov je bilo ranjenih, brez rok, brez nog, brez oči, celo brez obraza? Vi ljudje ne veste o vsem tem nič. Torej, ali je v tem pogledu lahko konec žalosti in bolečine? In kaj je žalost? Ali ne poznate žalosti? Ali ne? Ali vas je sram to priznati? Ko vam odvzamejo vašega sina, vašo hči ali nekoga, ki ga po vašem mnenju ljubite ali ne točite solza? Ali se ne počutite strašansko osamljene, ker ste za vedno izgubili tovariša? Ne govorimo o smrti, temveč o tej brezmejni stvari, skozi katero gre človek, ne da bi kdaj našel rešitev.
Brez konca žalosti ni ljubezni. Žalost je del vaše sebičnosti, vašega samoljubnega egocentričnega delovanja. Jočete za drugim, za vašim sinom, za vašo materjo, za vašim bratom. Zakaj? Zato, ker ste zgubili nekoga na katerega ste bili navezani, nekoga, ki vam je nudil prijateljstvo, tolažbo in še vse ostalo. Ob smrti te osebe spoznate, kako popolnoma prazno, kako osamljeno je vaše življenje. Potem jočete. In obstaja veliko, veliko ljudi, ki so vas pripravljeni tolažiti in vi z veliko lahkoto zdrsnete v to mrežo, to past tolažbe. Obstaja tolažba v bogu, ki je predstava, ki jo je ustvarilo mišljenje, ali tolažba v nekem varljivem konceptu ali ideji. In to je vse, kar želite. Toda nikoli se ne sprašujete o samem nagonu, želji po tolažbi, nikoli se ne vprašate, ali kakšna tolažba sploh obstaja. Potrebujemo udobno posteljo ali stol – to je v redu. Toda nikoli ne vprašate, ali sploh obstaja kakšna psihološka, notranja tolažba. Ali je to privid, ki je postal vaša resnica? Ali razumete? Privid lahko postane vaša resnica – privid, da ste bog, da bog obstaja. Boga je ustvarilo mišljenje, strah. Če ne bi imeli strahu, boga ne bi bilo. Boga in iskanje večne tolažbe je zaradi strahu, osamljenosti, obupa iznašel človek. Torej, vi se nikoli ne vprašate, ali tolažba, ki je globoko, nenehno zadovoljstvo, sploh je. Vi vsi želite biti zadovoljeni, ne samo s hrano, ki jo jeste, temveč tudi s spolnostjo, ali z doseganjem nekega avtoritativnega položaja in v tem položaju najti tolažbo. Vprašajmo se, ali sploh obstaja kakšna tolažba, ali obstaja karkoli, kar bo prijetno od trenutka rojstva do smrti. Nikar me samo ne poslušajte; odkrijte, temu posvetite vašo energijo, vaše mišljenje, vašo kri, vaše srce. In če ni privida, ali obstaja kakšna tolažba? Če ni strahu, ali želite tolažbo? Tolažba je druga oblika užitka.
To je torej zelo zapleten problem našega življenja – zakaj smo tako plitki, prazni, napolnjeni z znanjem drugih ljudi in knjigami; zakaj nismo neodvisna, svobodna človeška bitja za odkrivanje; zakaj smo sužnji. To ni retorično vprašanje; to je vprašanje, ki ga vsak od nas mora postaviti. Prav v samem spraševanju, dvomljenju pride svoboda. In brez svobode ni občutka resnice.
Torej se bomo jutri poglobili v vprašanje, kaj je religiozno življenje in, ali obstaja nekaj, kar je totalno posvečeno, sveto, kar ni izum mišljenja.
... nadaljevanje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

…nadaljevanje …
Drži? Vranino krakanje deluje na bobnič in živčevje in hrup se prevede kot vranje oglašanje. To je občutenje. Slišanje ali videnje povzročita občutenje in potem stik. Vidite lepo vzdrževan vrt; zelena je bogata, popolna, v njem ni plevela. Čudovita stvar za opazovanje. Obstaja videnje, Potem, če ste občutljivi, greste in se dotaknete trave. To je videnje, stik in potem občutenje. Mi živimo po občutenju, to je potrebno. Če niste zelo občutljivi, ste topoglavi, ste napol živi kot nas je večina. V izložbi vidite lep sari ali bluzo. Vidite ga. Vstopite v trgovino in ga otipate; nakar pride do občutenja otipa in rečete: ''Hudirja, kako ljubek material je to.'' Kaj se zgodi potem? Ali čakate name, da vam bom povedal: Prosim, poslušajte to. Če to sami vidite in ne da bi vam povedal nekdo drug, potem postanete učitelj in učenec. Toda, če samo ponavljate, kar vam nekdo, vključno govorec, pove, potem ostanete povprečni, brezbrižni, ponavljajoči. Torej, poglobimo se v to. Vidite lep avto, se dotaknete njegove politure, vidite njegovo obliko in zgradbo. Iz tega nastane občutenje. Potem pride misel in reče: ''Kako bi bilo lepo, če bi ga imela, kako lepo, če bi se usedla vanj in odpeljala.'' Torej, kaj se zgodi. Misel posreduje, oblikuje občutje. Misel da občutju predstavo, kako sedite v avtomobilu in se odpeljete. Ta trenutek, to sekundo, ko misel ustvari podobo vas v avtomobilu, je rojena želja. Želja je rojena, ko da misel obliko, predstavo občutju. Torej je občutje način obstoja, je del obstoja. Toda vi se naučite potisniti, premagati ali živeti z željo, z vsemi njenimi problemi. Torej, če to razumete, ne intelektualno, temveč dejansko, da je takrat, ko misel da obliko občutju, tisti trenutek rojena želja, potem se rodi vprašanje: ali je mogoče videti in se dotakniti avtomobila – kar je občutenje – toda ne pustiti misli ustvariti podobo? Torej obdržati praznino. Ali to razumete?
Vidite, prav tako morate odkriti, kaj je disciplina? Ker je povezana z željo. Beseda disciplina pride iz besede učenec (angl. disciple); etimološki pomen te besede je 'tisti, ki se uči'. Učenec je tisti, ki se uči – uči in ne podreja, ne nadzira, ne potiska, ne uboga, ne sledi. Nasprotno, uči se z opazovanjem. Torej se učite o želji. Učenje o njej ni zapomnenje. Večina vas je izurjenih, še posebej, če ste v vojski, da se v skladu z vzorcem disciplinirate, izurjenih posnemati, slediti, ubogati. To je tisto, kar vsi počnete, upajoč, da bo disciplina prinesla red. Toda, če se učite, bo potem to samo učenje postalo svoj lastni red; ne potrebujete reda, ki ga vsili zakon ali kdo drug. Torej se učite, odkrijte ali je mogoče dopustiti občutju, da cveti in ne dopustiti misli, da se v to vmeša – pustiti ju ločena. Boste to storili? Potem boste odkrili, da ima želja svoje pravo mesto. In ko razumete naravo želje, v zvezi z njo ni več spora.
… nadaljevanje

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Ko spoznate, da ste celotno človeštvo – je to tisto, kar je ljubezen. Potem ne boste ubili drugega, potem drugega ne boste poškodovali. Znebili se boste vse agresije, nasilnosti in krutosti religij. Torej je naša zavest eno z vsem človeštvom. Ne vidite lepote tega, veličastnosti tega. Vrnili se boste k vašemu lastnemu vzorcu, misleč, da ste vsi posamezniki, se borili, prepirali, tekmovali, vsi poskušali izpolniti vaš lasten majhen živalski jaz. Da gospod, to vam nič ne pomeni, ker se boste vrnili k vašemu lastnemu življenjskemu načinu. Torej je mnogo bolje, da vsega tega ne poslušate. Če poslušate resnico in se po njej ne ravnate, to deluje kot strup. Zaradi tega so vaša življenja tako brez vrednosti in površna.
Prav tako moramo skupaj pretresti, zakaj človek večno išče užitek – užitek posedovanja, užitek uspeha, užitek moči, užitek družbenega položaja. Obstaja spolni užitek, ki ga vzdržuje nenehno razmišljanje o spolnosti, predstavljanje, predočanje slik, ustvarjanje podob To je, misel da užitek; občutek je spremenjen v užitek. Torej moramo razumeti, kaj je užitek in zakaj ga iščemo. Ne pravimo, da je to prav ali narobe. Ne obsojamo užitka, kot ne obsojamo želje. Želja je del užitka. Izpolnitev želje je sama narava užitka. Želja je lahko vzrok nereda – vsak želi izpolniti svoje lastne posebne želje.
Tako bomo skupaj raziskali ali je želja eden od glavnih vzrokov nereda, mi moramo raziskati željo, ne jo obsojati, ne od nje bežati, ne jo poskušati potlačiti. Največ religij pravi, potlači željo – kar je nesmisel. Torej, poglejmo si to. Kaj je želja?
Postavite to vprašanje sebi. Verjetno nas večina o tem sploh ni razmišljala. To smo sprejeli kot način življenja, kot naravni instinkt moškega ali ženske in tako pravimo, zakaj bi se s tem mučili? Tisti ljudje, ki so se odpovedali svetu, tisti, ki so stopili v samostane in tako dalje, poskušajo v čaščenju simbola ali osebe poduhoviti njihove želje. Prosim, ne pozabite, da ne obsojamo želje. Poskušamo odkriti, kaj je želja, zakaj je človek že tisočletja, tako fizično kot tudi psihično, v pasti želje, v mreži želje.
Ali raziskujete z govorcem ali pa ga zgolj poslušate, ko raziskuje ali razlaga? Veste, lahko se je ujeti v razlage, v opise, in zadovoljni smo s komentarji, opisi in razlagami. Tega tu ne počnemo. Jaz moram razložiti, opisati, opozoriti, postaviti v besedni okvir, toda tudi vi se morate v to poglobiti in ne zgolj reči, strinjam se ali ne strinjam se. Odkriti morate naravo želje, njeno zgradbo, kako je sestavljena in kaj je njen izvor.
Govorec bo opisal, ne analiziral. Obstaja razlika med analizo in zaznavo. Analiza pomeni analitika in stvar, ki se analizira. Kar pomeni, da se analitik razlikuje od analiziranega. Toda ali sta različna? Predpostavimo, da sem analitik in da sem zavisten. Začnem analizirati, zakaj sem zavisten, ker mislim, da sem različen od zavisti. Toda zavist sem jaz; ta ni ločena od mene. Pohlep, tekmovalnost, primerjava – vse to sem jaz. Torej, mi ne analiziramo; mi gledamo, mi slišimo, se učimo. Učenje ni zgolj kopičenje spomina. To je potrebno, toda učenje je nekaj popolnoma drugačnega. Ni proces kopičenja. Pri učenju se gibljete, sveži, nikoli ne beležite.
Tako opazujemo željo, njen izvor, in zakaj so človeška bitja v njej nenehno ujeta. Če imate malo denarja, si ga želite več. Če imate malo moči, si je želite več. In moč v katerikoli obliki, najsi bo nad vašo ženo ali vašimi otroki ali politična ali verska moč, je gnusna stvar. Je zla, ker nima nič opraviti z resnico. Torej, kaj je izvor želje? Živimo po občutenju. Če ne bi bilo občutenja, biološko in psihološko, bi bili mrtva človeška bitja.
…nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

... nadaljevanje ...
Torej, mi o vsem tem dvomimo. Ali ne delite žalosti ostalih človeških bitij? Povsod po svetu človeška bitja čutijo različne oblike strahu in različne oblike zadovoljstva. Trpijo, tako kot trpite vi. Molijo, tako kot vi, počnejo vse vrste absurdnih ceremonij, iskaje v ceremonijah stimulacijo, čudo, tako kot vi. Tako delite zavest vsega človeštva; vi ste celotno človeštvo. Najprej to logično razumite. Vsako človeško bitje na tej zemlji, ne glede na to kakšna je njegova vera ali prepričanje, trpi. Vsako človeško bitje trpi globoko ali površinsko in poskuša trpljenju uiti. Tako ta zavest, ki smo jo imeli za 'svojo', ta 'osebna zavest' ni dejstvo. Kajti vsa človeška bitja živijo na tej čudoviti, lepi zemlji – ki jo temeljito uničujemo – gredo skozi iste težave, enake bolečine, zaskrbljenost, osamljenost, depresijo, solze, smeh, nasprotja in spor med moškim in žensko, možem in ženo. Torej, ali ste v svoji zavesti posamezniki? Kajti to je tisto, kar ste, vaša zavest. Karkoli mislite ali si predstavljate, vsa vaša nagnjenja, zmožnosti, talenti in nadarjenosti, vse to si delite z ostalimi človeškimi bitji, ki so natančno takšna kot ste vi, enaka vam. To je logično dejstvo. In logika ima določeno mesto, moramo jasno misliti, logično, razumno, pametno. Toda logika temelji na misli. Ne glede na to, kako logični lahko smo, misel je omejena, misel je lahko pametna, vendar je omejena. Torej moramo iti onkraj misli, onkraj meja razumnosti in logike.
Torej ste celotno človeštvo; niste posameznik. Poslušajte to trditev: vi ste celotno človeštvo, vi ste človeštvo, ne Indijec in vse ta nesmisel delitve. Ko poslušate to vrsto trditve, ali iz nje napravite abstrakcijo? To je, ali napravite iz dejstva idejo? Dejstvo je ena stvar, in ideja o dejstvu je druga stvar. Dejstvo je, da mislite, da ste posamezniki. Vaše vere, vaše dnevno življenje, vaše pogojevanje so povzročili, da verjamete, da ste posameznik. In nekdo kot govorec pride in reče: ''Pozorno poglejte ali je res tako?'' Najprej se uprete rekoč: ''O čem govorite?'' in odrinete vstran. Toda če pozorno poslušate, potem delite to trditev, da ste celotno človeštvo. Kako poslušate to trditev – njen zvok? Ali iz trditve naredite idejo, stran od dejstva in sledite ideji? Slišite trditev, da vašo zavest z vsemi njenimi akcijami in reakcijami delite z vsem človeštvom, kajti vsako človeško bitje gre skozi obup, osamljenost, žalost in bolečino tako kot vi. Kako prisluhnete tej trditvi?Ali jo zavrnete, ali pa jo raziščete? Ali jo raziščete ali pa samo rečete: ''Kakšen nesmisel!''? Kaj je tisto, kar vi počnete – ne jutri, temveč sedaj? Kakšna je vaša reakcija na to? Ali prisluhnite njeni globini, njenemu zvoku, njeni lepoti, njeni brezmejnosti z njeno velikansko odgovornostjo ali pa jo obravnavate površno, besedno in rečete: ''Da, to intelektualno razumem.'' Intelektualno razumevanje nima veliko pomena. To mora biti v vaši krvi, v vašem bistvu in iz tega pride drugačna kvaliteta možganov, ki je celostna, ne razdrobljena. Drobec je tisti, ki ustvari nered. Mi, kot posamezniki, imamo razdrobljeno človeško zavest in zato živimo v neredu.
... nadaljevanje ...