Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Torej bomo raziskovali, trenirali naše možgane, našo razumnost in našo logiko, da bi odkrili, kaj je religija, kaj je religiozno življenje. Ali je v sodobnem svetu religiozno življenje mogoče? Kar ne pomeni, da postanemo menih ali se pridružimo neki organizirani skupini menihov. Samo takrat, ko razumemo kaj religije dejansko so in vse to odrinemo vstran, in ne pripadamo nobeni organizirani religiji, nobenemu guruju in nimamo nobene psihološke ali tako imenovane duhovne avtoritete, bomo zmožni sami odkriti, kaj je dejansko, resnično religiozno življenje. Ne obstaja nobena duhovna avtoriteta. To je eden od zločinov, ki smo ga zakrivili – iznašli smo posrednika med nami in resnico.
Torej boste začeli raziskovati, kaj je religija in v samem procesu tega raziskovanja živite religiozno življenje, ne na njegovem koncu. V samem procesu gledanja, opazovanja, razpravljanja, dvomov, spraševanja, ne da bi imeli prepričanje ali vero, že živite religiozno življenje. To bomo storili sedaj.
Ko gre za religiozne zadeve, se zdi, da smo zgubili vso razumnost, vso logiko in zdravo pamet. Biti moramo logični, razumni; moramo dvomiti, spraševati. Vse stvari, ki jih je zgradil človek – bogove, odrešitelje, guruje in njihovo avtoriteto – vse to ni religija. Gre zgolj za prevzem avtoritete od manjšine. Ali pa jim avtoriteto daste vi. Ali ste kdaj opazili, da se takrat, ko obstaja socialni ali politični nered, vedno pojavi diktator, vladar? Nedavno smo imeli takšne primere – Musolinija in Hitlerja, tega norega človeka. Ko obstaja politični, religiozni nered ali v našem življenju, ustvarimo avtoriteto. Vi ste odgovorni za avtoriteto. In obstajajo ljudje, ki so preveč pripravljeni sprejeti avtoriteto.
Torej bomo skupaj pogledali kaj je religija. Ko obstaja strah, človek neizogibno išče nekaj, kar ga bo varovalo, zaščitilo, kar mu bo dajalo občutek gotovosti, popolne varnosti, ker je do konca prestrašen. Zaradi tega strahu smo iznašli bogove, zaradi tega strahu smo iznašli vse obrede, ves ta cirkus, ki se dogaja v imenu religije. Vse templje v tej deželi, vse cerkve in mošeje je zgradilo mišljenje. Lahko pravite da obstaja neposredno razodetje, toda nikoli se o njem ne sprašujete, nikoli ne dvomite o tem razodetju; sprejeli ste ga. In če uporabimo logiko in razum vidimo, da vse praznoverje, ki smo ga nakopičili, ni religija. Očitno. Ali lahko vse to odrinete, da bi odkrili, kaj je narava religije, uma, ki poseduje kvaliteto religioznega življenja?
Ali lahko mi, kot človeška bitja, ki so prestrašena, ne iznajdemo, ne ustvarimo iluzije, temveč se s strahom soočimo? Strah lahko popolnoma izgine, ko ga zadržite, z njim ostanete, od njega ne pobegnete, ko mu posvetite popolno pozornost. To je tako, kot bi na strah vrgli luč, močno, sijočo luč. Potem ta strah popolnoma izgine. In ko ni strahu, ni boga, ni obredov; vse to postane nepotrebno, neumno. Vse to je nereligiozno. Stvari, ki jih je iznašlo mišljenje, so nereligiozne, kajti mišljenje je materialistični proces, ki temelji na izkušnjah, znanju in spominu. In mišljenje je iznašlo celotno brbljanje, celotno zgradbo organiziranih religij, ki je brez vsakega pomena. Ali lahko to prostovoljno odrinete stran, ne da bi na koncu tega iskali nagrado? Boste to storili? Ko to storite, začnite spraševati: Kaj je to religija in ali kaj obstaja onkraj časa in mišljenja?
To vprašanje lahko postavite, toda če mišljenje iznajde nekaj onkraj, je to še vedno materialen proces. Rekli smo, da je mišljenje materialen proces, ker ga vzdržujejo, hranijo možganske celice. Govorec ni znanstvenik, toda to lahko opazite pri sebi, opazujete dejavnost vaših možganov, ki je dejavnost mišljenja. Torej, če lahko to z lahkoto odrinete vstran, brez upiranja, potem neizogibno vprašate: Ali je kaj onkraj vsega časa in prostora? Ali obstaja kaj, kar ni pred tem videl noben človek? Ali obstaja kaj brezmejno svetega? Ali obstaja kaj, česar se možgani niso nikoli dotaknili? To boste odkrili, če boste naredili prvi korak – kar je zbrisati ves ta nesmisel, ki mu pravimo religija, tako da uporabljamo svoje možgane, svojo logiko, svoj dvom, svoje spraševanje.
... nadaljevanje ...

… nadaljevanje …
Ondan smo govorili z računalniškim strokovnjakom. Računalnik lahko programiramo in ta shrani ta spomin. Prav tako lahko ta spomin spravi na papir ali disketo in se ohrani praznega, da ga lahko reprogramiramo ali mu damo nadaljnja navodila. Ali lahko podobno možgani uporabijo znanje, ko je potrebno, vendar so, ko je potrebno, osvobojeni vsega znanja? To je, naši možgani ves čas snemajo. Vi snemate, kar je bilo sedaj rečeno in ta posnetek postane spomin. Ta spomin, to snemanje, je na določenih področjih nujno. To področje je fizično delovanje. Torej, ali so lahko možgani svobodni, tako da lahko popolno delujejo v drugačni razsežnosti? To je, vsak dan, ko greste v posteljo, izbrišejo vse, kar ste zbrali, umrejo ob koncu dneva.
Slišite te vrste trditev – to je, življenje je umiranje; to sploh nista dve ločeni stvari. To trditev slišite, ne zgolj z vašimi ušesi, temveč, če pozorno poslušate, prav tako slišite resnico tega, dejanskost tega in za trenutek vidite jasnost tega. Kasneje, zdrsnete nazaj – ste navezani, ostalo poznate. Ali je mogoče, da vsak od vas na koncu dneva umre vsemu, kar ni nujno – vsi boleči spomini, vsa prepričanja, vaša verovanja, vaše zaskrbljenosti, vaša žalost? Vsak dan to končajte in potem boste videli, da ves čas živite s smrtjo – smrtjo, ki je konec.
Prav tako se bi morali poglobiti v vprašanje konca. Nikoli nič ne popolnoma ne končamo. Končamo tisto v čimer je neki dobiček, če je neka nagrada. Ali lahko nekaj prostovoljno končamo, brez domneve da v bodočnosti obstaja nekaj boljšega? In da je mogoče v sodobnem svetu živeti na ta način. To je celosten način življenja v katerem ves čas potekata življenje in umiranje.
Prav tako bi morali skupaj pretresti kaj je ljubezen. Je ljubezen občutek? Je ljubezen poželenje? Je ljubezen užitek? Ali je ljubezen zgradilo mišljenje? Ali ljubite svojo ženo ali svojega moža ali svoje otroke – ljubite? Je ljubezen ljubosumje? Ne recite 'ne', ker ste ljubosumni. Je ljubezen strah, zaskrbljenost, bolečina in podobno? Torej, kaj je ljubezen? Lahko ste zelo bogati, lahko posedujete moč, položaj, lahko ste pomembni, ves ta hierarhičen pogled na življenje, toda brez ljubezni, brez te kakovosti, te dišave, tega plamena, ste zgolj prazna lupina. Če bi ljubili svoje otroke, ali bi bile vojne? Če bi ljubili svoje otroke, ali bi jim dopustili, da se pohabijo v vojnah, ubijejo drugega, drugega ranijo? Ali ljubezen obstaja, ko obstaja častihlepnost? Prosim, z vsem tem se morate soočiti. Vendar se ne, ker ste ujeti v rutino, v ponavljanje vznemirjenja, kot je spolnost in tako naprej. Ljubezen nima popolnoma nič opraviti z užitkom, z vznemirjenjem. Ljubezni ni zgradilo mišljenje. Zatorej je ni znotraj zgradbe možganov; je nekaj popolnoma zunaj možganov. Medtem ko so možgani s samo njihovo naravo in zgradbo orodje občutka, živčnih odzivov in tako dalje, ljubezen ne more obstajati, kjer je zgolj občutek. Spomin ni ljubezen.
Prav tako bi morali skupaj pretresti kaj je to religiozno življenje in kaj je religija, čeprav je to zelo zapleteno vprašanje. Človek je vedno iskal, raziskoval, hrepenel po nečem onkraj telesnega, onkraj vsakdanjega obstoja bolečine, žalosti in užitka. Vedno je iskal nekaj onkraj – najprej v oblakih, v nevihtah kot božji glas. Potem je častil drevesa in kamne. Preprosti ljudje to še vedno počnejo; v vaseh daleč od teh umazanih, zverinskih mest še vedno častijo kamne, drevesa in majhne podobe. Človek želi odkriti ali obstaja kaj svetega. In pride duhovnik in reče: 'Pokazal vam bom, oznanil vam bom – prav tako kot to počnejo guruji. In obstajajo obredi zahodnih duhovnikov, njihovo ponavljanje in čaščenje njihove posebne podobe. In tudi vi imate svoje lastne podobe. Ali pa morda ne verjamete v nič od tega; morda rečete: 'Sem ateist, ne verjamem v boga, sem človekoljub.' Vendar je človek vedno želel odkriti nekaj, kar je morda onkraj časa, onkraj vsega mišljenja.
… nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Torej, vprašanje je: Zakaj možgani ločujejo življenje – življenje, ki je spor in tako dalje – od smrti? Zakaj se dogaja ta delitev? Ali ta delitev obstaja, ko obstaja navezanost? Prosim, stvari skupaj pretresamo, to stvar, ki jo človeštvo živi že milijone let, si delimo – življenje in umiranje. Torej moramo to skupaj preiskati in se ne upirati, ne reči: 'Da, verjamem v reinkarnacijo, to je tisto po čem živim, zame je to pomembno.' Sicer se bo naš pogovor končal. Res se moramo poglobiti v vprašanje kaj je življenje, kaj je tratenje življenja in kaj je umiranje. Navezani smo na tako mnogo stvari - na guruja, na nakopičeno znanje, na spomine na našega sina ali hčer in tako dalje. Ta spomin ste vi. Vaši celotni možgani so napolnjeni s spominom – ne zgolj s spominom na nedavne dogodke, temveč tudi z globokim, stalnim spominom tega, kar je bilo žival, opica. Mi smo del tega spomina. Navezani smo na to celotno zavest. To je dejstvo. In smrt pride in reče: 'To je konec vaše navezanosti.' Torej, strah nas je tega, bojimo se biti od vsega tega popolnoma osvobojeni. In smrt je to – pretrganje z vsem, kar smo imeli. Lahko si izmislimo in rečemo: 'Nadaljeval bom naslednje življenje.' Toda, kaj je tisto, kar se nadaljuje? Razumete moje vprašanje? Kaj je tisto v nas, kar si želi nadaljevati. Ali nadaljevanje sploh obstaja, razen vašega bančnega računa, vsakodnevnega odhajanja v pisarno, vaše rutine čaščenja in nadaljevanja vaših prepričanj? Vse to skupaj je zgradilo mišljenje. In 'jaz', ego, oseba je skupek zapletenih starih in modernih spominov. To lahko vidite sami. O vsem tem vam ni potrebno študirati knjig in filozofij. Sami lahko zelo jasno vidite, da ste sveženj spominov. In smrt napravi konec vsem tem spominom. Zato smo prestrašeni.
Torej, vprašanje je: Ali v sodobnem svetu lahko živimo s smrtjo? Ne samomor – ne govorimo o tem. Toda ali lahko, ko živite, končate vse navezanosti, kar je smrt? Navezan sem na hišo v kateri živim, ki sem jo kupil, za njo dal veliko denarja, in navezan sem na vse pohištvo, slike, družino, spomine. In pride smrt in vse to izbriše. Torej, ali lahko živim vsak dan mojega življenja s smrtjo? Konec vsega vsak dan, konec vseh vaših navezanosti – to pomeni umreti. Toda ločili smo življenje od umiranja. Zato smo neprekinjeno prestrašeni. Toda ko življenje in smrt spravite, življenje in umiranje, potem boste odkrili, da obstaja stanje možganov v katerem vse znanje, kot spomin, umre. Toda znanje potrebujete za pisanje pisem, za prihod sem, za znanje angleščine, vodenje računov, pot domov in tako dalje. Potrebujete znanje, vendar ne znanje kot nekaj, kar popolnoma zaposli um.
… nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Prav tako moramo skupaj pretresti, kaj je smrt. To je gotova stvar s katero se moramo vsi soočiti. Bodisi da smo revni ali bogati, nevedni ali polni znanja, smrt je gotovost za vsako človeško bitje, vsi bomo umrli. In nikoli nismo zmogli razumeti naravo smrti; Vedno smo se bali smrti, ali ne? In upamo na nadaljevanje po smrti. Torej bomo zase odkrili, kaj je smrt, kajti z njo se bomo soočili, najsi smo stari ali mladi. In da bi razumeli smrt, moramo raziskati kaj je življenje, kaj je naše življenje.
Ali zapravljamo svoja življenja? Z besedo 'zapravljamo' mislimo na zgubljanje naše energije na različne načine, njeno zgubljanje v specializiranih poklicih. Ali zapravljamo naš celotni obstoj, naše življenje? Če ste bogati lahko rečete: ''Da, nakopičil sem veliko denarja, to je veliko zadovoljstvo.'' Ali če imate določen talent, je ta talent nevarnost za religiozno življenje. Talent je dar, zmožnost, sposobnost v posebni smeri, ki je specializacija. Specializacija je proces drobitve. Torej se morate vprašati, če zapravljate svoje življenje. Lahko ste bogati, lahko imate vse vrste sposobnosti, lahko ste specialist, velik znanstvenik ali poslovnež, toda ali je bilo ob koncu življenja vse to zapravljanje? Ves trud, vsa žalost, vsa velikanska zaskrbljenost, negotovost, neumna slepila, ki jih je človek zbral, vsi bogovi, vsi svetniki in tako dalje – ali je bilo vse to zapravljanje? Lahko imate moč, položaj, toda ob njihovem koncu – kaj? Prosim, to je resno vprašanje, ki si ga morate postaviti. Drugi na to vprašanje ne more odgovoriti namesto vas.
Torej, ločili smo življenje od umiranja. Umiranje je konec našega življenja. Odrinemo ga, kakor je le mogoče, daleč – dolg časovni interval – toda na koncu dolgega potovanja umremo. In kaj je to, čemur pravimo življenje? Služenje denarja, odhajanje v pisarno od devetih do petih, nadurno delo najsi je to v laboratoriju ali v pisarni ali v tovarni, in neskončni spor, strah, zaskrbljenost, osamljenost, obup, potrtost – to celotni način obstoja je to, čemur pravimo življenje. In na tem vztrajamo. Toda, ali je to življenje? Življenje je bolečina, žalost, zaskrbljenost, spor, vsaka oblika prevare in pokvarjenosti. Kjer je sebičnost, tam mora biti pokvarjenost. To je tisto, čemur pravimo življenje. To vemo, z vsem tem smo seznanjeni, to je naš vsakdanji obstoj. In strah nas je umiranja, kar je pustiti vse stvari, ki jih poznamo, vse stvari, ki smo jih izkusili in zbrali – sijajno pohištvo in čudoviti zbirko podob in slik. In smrt pride in reče: ''Nobene od teh stvari ne moreš več imeti.''
Tako se v strahu pred neznanim, oprijemamo znanega. Lahko iznajdemo reinkarnacijo. Toda nikoli ne raziščemo, kaj je tisto, kar se rodi v naslednjem življenju. Kar se rodi v naslednjem življenju je le sveženj spominov. Ker živimo po spominih. Živimo po znanju, ki smo ga pridobili ali nasledili in to znanje je to, kar smo. Jaz je znanje o preteklih izkušnjah, mislih in tako dalje. Jaz je to. Jaz lahko v nekom odkrije nekaj božanskega. Toda to je še vedno dejavnost mišljenja in mišljenje je vedno omejeno. Torej, to je naše življenje, to je tisto, čemur pravimo življenje – užitek in bolečina, nagrada in kazen. In smrt pomeni konec vsega tega, konec vseh stvari, o katerih smo razmišljali, jih kopičili, uživali. In na vse to smo navezani. Navezani smo na naše družine, nakopičen denar, znanje, prepričanja in ideale po katerih živimo. Na vse to smo navezani. In smrt reče: ''To je konec tega, stari moj.''

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevaje …

GOVOR 4

Ali obstaja meditacija, ki ni dosežena z mišljenjem?

Včeraj zvečer smo govorili o žalosti in koncu žalosti. S koncem žalosti pride strast. Zelo malo nas resnično razume ali se poglobi v vprašanje žalosti. Ali je mogoče končati vso žalost? To je vprašanje, ki ga postavljajo vsa človeška bitja, morda ne zelo zavestno; toda globoko želijo odkriti, tako kot vsi mi, ali obstaja konec človeškega trpljenja, človeške bolečine in žalosti. Kajti brez konca žalosti, ni ljubezni. Ko smo žalostni, je to velik šok za živčni sistem, kot napad na vse fiziološko kakor tudi psihološko bitje. Običajno od tega poskušamo zbežati z jemanjem drog ali pitjem ali skozi vsako obliko religije. Ali postanemo cinični, ali sprejmemo stvari, ker so neizbežne.
Ali se lahko v to vprašanje resno in temeljito poglobimo? Ali je mogoče, da sploh ne bežimo od žalosti? Morda umre moj sin in občutim velikansko žalost, šok in odkrijem, da sem resnično zelo osamljeno človeško bitje. S tem se ne morem soočiti, to ne morem prenašati. Tako od tega pobegnem. In obstaja mnogo pobegov – svetovljanskih, verskih ali filozofskih. Ta pobeg je tratenje energije. Ne pobegniti v katerikoli obliki od bolečine, bridkosti samote, gorja, šoka, temveč popolnoma ostati z dogodkom, s to stvarjo, ki ji pravimo trpljenje – ali je to mogoče? Ali lahko držimo katerokoli težavo – držimo in je ne poskusimo rešiti – jo poskusimo pogledati kot da bi držali dragocen, izbran dragulj? Sama lepota tega dragulja je tako privlačna, prijetna, da ga kar naprej gledamo. Če bi na enak način popolnoma držali žalost, brez gibanja misli ali pobega, potem to samo dejanje neodmika od dejstva povzroči totalno osvoboditev od tega, kar nam je povzročilo bolečino. V to se bomo poglobili malo kasneje.
In morali bi tudi premisliti, kaj je lepota. Lepota je zelo pomembna – ne lepota osebe, ali čudovitih slik, ali kipov v muzeju, in prizadevanje starodavnega človeka, da bi izrazil svoje občutke v kamnu, sliki ali pesmi. Morali bi se vprašati, kaj je lepota. Lepota je lahko resnica, lepota je lahko ljubezen. Brez razumevanja narave in globine te izredne besede 'lepota', morda nikoli ne bomo mogli priti do tega, kar je sveto. Torej se moramo poglobiti v vprašanje, kaj je lepota.
Ko vidite nekaj zelo lepega, kot je zasnežena gora nasproti modrega neba, kaj se dejansko zgodi? Ko za trenutek, za sekundo, vidite nekaj izredno živega, lepega, veličastnega, sama veličastnost te gore, njena brezmejnost prepodi, odstrani vse ukvarjanje s seboj, vse težave. V tej sekundi ni 'mene', da bi to gledal. Sama veličastnost gore za trenutek odžene vse moje ukvarjanje s samim seboj. Zagotovo ste to morali opaziti. Ste opazili otroka, ki se igra? Ves dolgi dan je bil poreden – kar je prav – pa ste mu dali igračo in potem je bil naslednjo uro, dokler ni igrače polomil, izredno miren. Igrača je vsrkala njegovo porednost., ga prevzela. Podobno, ko vidimo nekaj izjemno lepega, nas ta sama lepota prevzame. To je, lepota obstaja, ko ni jaza, ni ukvarjanja s sabo, ni duševnih muk jaza. Ali je mogoče razumeti lepoto, ki je brez jaza, ne da bi nas vsrkalo ali pretreslo nekaj izredno lepega, kot je gora ali dolina v globoki senci, ne da bi nas prevzela gora? Kajti, kjer je jaz, tam ni lepote, kjer obstaja samoljubje, tam ni ljubezni. Torej gresta ljubezen in lepota skupaj, nista ločeni.
… nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Prav tako bi morali skupaj pretresti ljubezen, žalost in smrt. Prosim, vse to je mnogo preresno, ker to vpliva na vsakdanje življenje. To ni nekaj, s čimer bi se vi intelektualno igrali; to zadeva vaše življenje – ne življenje nekoga drugega – način na katerega živite po vseh teh milijonih let. Poglejte, kakšna so vaša življenja, kako prazna, plitka, nasilna, kruta, nepremišljena, lahkomiselna so. Poglejte jih. Vse to je ustvarilo v svetu tako pustošenje. Vsi želite imeti visok položaj, doseči nekaj, nekaj postati. In vse to videti je velika žalost, ali ne? Vsako človeško bitje na tem svetu, najsi je visoko postavljeno ali zgolj neveden vaščan, gre skozi žalost. Ono morda ne prepozna narave in lepote in moči žalosti, toda gre skozi bolečino tako kot vi. Človeška bitja trpijo že milijone let. Še niso rešila težave; želijo od nje pobegniti. In kakšen je odnos žalosti do ljubezni in smrti? Ali je lahko konec žalosti? To je eno od vprašanj, ki ga človeštvo postavlja že milijone let. Ali obstaja konec vse bolečine, zaskrbljenosti, bridkosti žalosti?
Žalost ni zgolj vaša lastna osebna žalost; prav tako obstaja žalost človeštva. Zgodovinsko je bilo pet tisoč let vojne. To pomeni, da so vsako leto eni ljudje ubijali druge zavoljo njihovega rodu, njihove vere, njihove narodnosti, njihove skupnosti, njihove osebne zaščite in tako dalje. Ali ste kdaj spoznali, kaj so naredile vojne, kakšno pustošenje so ustvarile? Kako mnogo milijonov je jokalo, kako mnogo milijonov je bilo ranjenih, brez rok, brez nog, brez oči, celo brez obraza? Vi ljudje ne veste o vsem tem nič. Torej, ali je v tem pogledu lahko konec žalosti in bolečine? In kaj je žalost? Ali ne poznate žalosti? Ali ne? Ali vas je sram to priznati? Ko vam odvzamejo vašega sina, vašo hči ali nekoga, ki ga po vašem mnenju ljubite ali ne točite solza? Ali se ne počutite strašansko osamljene, ker ste za vedno izgubili tovariša? Ne govorimo o smrti, temveč o tej brezmejni stvari, skozi katero gre človek, ne da bi kdaj našel rešitev.
Brez konca žalosti ni ljubezni. Žalost je del vaše sebičnosti, vašega samoljubnega egocentričnega delovanja. Jočete za drugim, za vašim sinom, za vašo materjo, za vašim bratom. Zakaj? Zato, ker ste zgubili nekoga na katerega ste bili navezani, nekoga, ki vam je nudil prijateljstvo, tolažbo in še vse ostalo. Ob smrti te osebe spoznate, kako popolnoma prazno, kako osamljeno je vaše življenje. Potem jočete. In obstaja veliko, veliko ljudi, ki so vas pripravljeni tolažiti in vi z veliko lahkoto zdrsnete v to mrežo, to past tolažbe. Obstaja tolažba v bogu, ki je predstava, ki jo je ustvarilo mišljenje, ali tolažba v nekem varljivem konceptu ali ideji. In to je vse, kar želite. Toda nikoli se ne sprašujete o samem nagonu, želji po tolažbi, nikoli se ne vprašate, ali kakšna tolažba sploh obstaja. Potrebujemo udobno posteljo ali stol – to je v redu. Toda nikoli ne vprašate, ali sploh obstaja kakšna psihološka, notranja tolažba. Ali je to privid, ki je postal vaša resnica? Ali razumete? Privid lahko postane vaša resnica – privid, da ste bog, da bog obstaja. Boga je ustvarilo mišljenje, strah. Če ne bi imeli strahu, boga ne bi bilo. Boga in iskanje večne tolažbe je zaradi strahu, osamljenosti, obupa iznašel človek. Torej, vi se nikoli ne vprašate, ali tolažba, ki je globoko, nenehno zadovoljstvo, sploh je. Vi vsi želite biti zadovoljeni, ne samo s hrano, ki jo jeste, temveč tudi s spolnostjo, ali z doseganjem nekega avtoritativnega položaja in v tem položaju najti tolažbo. Vprašajmo se, ali sploh obstaja kakšna tolažba, ali obstaja karkoli, kar bo prijetno od trenutka rojstva do smrti. Nikar me samo ne poslušajte; odkrijte, temu posvetite vašo energijo, vaše mišljenje, vašo kri, vaše srce. In če ni privida, ali obstaja kakšna tolažba? Če ni strahu, ali želite tolažbo? Tolažba je druga oblika užitka.
To je torej zelo zapleten problem našega življenja – zakaj smo tako plitki, prazni, napolnjeni z znanjem drugih ljudi in knjigami; zakaj nismo neodvisna, svobodna človeška bitja za odkrivanje; zakaj smo sužnji. To ni retorično vprašanje; to je vprašanje, ki ga vsak od nas mora postaviti. Prav v samem spraševanju, dvomljenju pride svoboda. In brez svobode ni občutka resnice.
Torej se bomo jutri poglobili v vprašanje, kaj je religiozno življenje in, ali obstaja nekaj, kar je totalno posvečeno, sveto, kar ni izum mišljenja.
... nadaljevanje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

…nadaljevanje …
Drži? Vranino krakanje deluje na bobnič in živčevje in hrup se prevede kot vranje oglašanje. To je občutenje. Slišanje ali videnje povzročita občutenje in potem stik. Vidite lepo vzdrževan vrt; zelena je bogata, popolna, v njem ni plevela. Čudovita stvar za opazovanje. Obstaja videnje, Potem, če ste občutljivi, greste in se dotaknete trave. To je videnje, stik in potem občutenje. Mi živimo po občutenju, to je potrebno. Če niste zelo občutljivi, ste topoglavi, ste napol živi kot nas je večina. V izložbi vidite lep sari ali bluzo. Vidite ga. Vstopite v trgovino in ga otipate; nakar pride do občutenja otipa in rečete: ''Hudirja, kako ljubek material je to.'' Kaj se zgodi potem? Ali čakate name, da vam bom povedal: Prosim, poslušajte to. Če to sami vidite in ne da bi vam povedal nekdo drug, potem postanete učitelj in učenec. Toda, če samo ponavljate, kar vam nekdo, vključno govorec, pove, potem ostanete povprečni, brezbrižni, ponavljajoči. Torej, poglobimo se v to. Vidite lep avto, se dotaknete njegove politure, vidite njegovo obliko in zgradbo. Iz tega nastane občutenje. Potem pride misel in reče: ''Kako bi bilo lepo, če bi ga imela, kako lepo, če bi se usedla vanj in odpeljala.'' Torej, kaj se zgodi. Misel posreduje, oblikuje občutje. Misel da občutju predstavo, kako sedite v avtomobilu in se odpeljete. Ta trenutek, to sekundo, ko misel ustvari podobo vas v avtomobilu, je rojena želja. Želja je rojena, ko da misel obliko, predstavo občutju. Torej je občutje način obstoja, je del obstoja. Toda vi se naučite potisniti, premagati ali živeti z željo, z vsemi njenimi problemi. Torej, če to razumete, ne intelektualno, temveč dejansko, da je takrat, ko misel da obliko občutju, tisti trenutek rojena želja, potem se rodi vprašanje: ali je mogoče videti in se dotakniti avtomobila – kar je občutenje – toda ne pustiti misli ustvariti podobo? Torej obdržati praznino. Ali to razumete?
Vidite, prav tako morate odkriti, kaj je disciplina? Ker je povezana z željo. Beseda disciplina pride iz besede učenec (angl. disciple); etimološki pomen te besede je 'tisti, ki se uči'. Učenec je tisti, ki se uči – uči in ne podreja, ne nadzira, ne potiska, ne uboga, ne sledi. Nasprotno, uči se z opazovanjem. Torej se učite o želji. Učenje o njej ni zapomnenje. Večina vas je izurjenih, še posebej, če ste v vojski, da se v skladu z vzorcem disciplinirate, izurjenih posnemati, slediti, ubogati. To je tisto, kar vsi počnete, upajoč, da bo disciplina prinesla red. Toda, če se učite, bo potem to samo učenje postalo svoj lastni red; ne potrebujete reda, ki ga vsili zakon ali kdo drug. Torej se učite, odkrijte ali je mogoče dopustiti občutju, da cveti in ne dopustiti misli, da se v to vmeša – pustiti ju ločena. Boste to storili? Potem boste odkrili, da ima želja svoje pravo mesto. In ko razumete naravo želje, v zvezi z njo ni več spora.
… nadaljevanje

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Ko spoznate, da ste celotno človeštvo – je to tisto, kar je ljubezen. Potem ne boste ubili drugega, potem drugega ne boste poškodovali. Znebili se boste vse agresije, nasilnosti in krutosti religij. Torej je naša zavest eno z vsem človeštvom. Ne vidite lepote tega, veličastnosti tega. Vrnili se boste k vašemu lastnemu vzorcu, misleč, da ste vsi posamezniki, se borili, prepirali, tekmovali, vsi poskušali izpolniti vaš lasten majhen živalski jaz. Da gospod, to vam nič ne pomeni, ker se boste vrnili k vašemu lastnemu življenjskemu načinu. Torej je mnogo bolje, da vsega tega ne poslušate. Če poslušate resnico in se po njej ne ravnate, to deluje kot strup. Zaradi tega so vaša življenja tako brez vrednosti in površna.
Prav tako moramo skupaj pretresti, zakaj človek večno išče užitek – užitek posedovanja, užitek uspeha, užitek moči, užitek družbenega položaja. Obstaja spolni užitek, ki ga vzdržuje nenehno razmišljanje o spolnosti, predstavljanje, predočanje slik, ustvarjanje podob To je, misel da užitek; občutek je spremenjen v užitek. Torej moramo razumeti, kaj je užitek in zakaj ga iščemo. Ne pravimo, da je to prav ali narobe. Ne obsojamo užitka, kot ne obsojamo želje. Želja je del užitka. Izpolnitev želje je sama narava užitka. Želja je lahko vzrok nereda – vsak želi izpolniti svoje lastne posebne želje.
Tako bomo skupaj raziskali ali je želja eden od glavnih vzrokov nereda, mi moramo raziskati željo, ne jo obsojati, ne od nje bežati, ne jo poskušati potlačiti. Največ religij pravi, potlači željo – kar je nesmisel. Torej, poglejmo si to. Kaj je želja?
Postavite to vprašanje sebi. Verjetno nas večina o tem sploh ni razmišljala. To smo sprejeli kot način življenja, kot naravni instinkt moškega ali ženske in tako pravimo, zakaj bi se s tem mučili? Tisti ljudje, ki so se odpovedali svetu, tisti, ki so stopili v samostane in tako dalje, poskušajo v čaščenju simbola ali osebe poduhoviti njihove želje. Prosim, ne pozabite, da ne obsojamo želje. Poskušamo odkriti, kaj je želja, zakaj je človek že tisočletja, tako fizično kot tudi psihično, v pasti želje, v mreži želje.
Ali raziskujete z govorcem ali pa ga zgolj poslušate, ko raziskuje ali razlaga? Veste, lahko se je ujeti v razlage, v opise, in zadovoljni smo s komentarji, opisi in razlagami. Tega tu ne počnemo. Jaz moram razložiti, opisati, opozoriti, postaviti v besedni okvir, toda tudi vi se morate v to poglobiti in ne zgolj reči, strinjam se ali ne strinjam se. Odkriti morate naravo želje, njeno zgradbo, kako je sestavljena in kaj je njen izvor.
Govorec bo opisal, ne analiziral. Obstaja razlika med analizo in zaznavo. Analiza pomeni analitika in stvar, ki se analizira. Kar pomeni, da se analitik razlikuje od analiziranega. Toda ali sta različna? Predpostavimo, da sem analitik in da sem zavisten. Začnem analizirati, zakaj sem zavisten, ker mislim, da sem različen od zavisti. Toda zavist sem jaz; ta ni ločena od mene. Pohlep, tekmovalnost, primerjava – vse to sem jaz. Torej, mi ne analiziramo; mi gledamo, mi slišimo, se učimo. Učenje ni zgolj kopičenje spomina. To je potrebno, toda učenje je nekaj popolnoma drugačnega. Ni proces kopičenja. Pri učenju se gibljete, sveži, nikoli ne beležite.
Tako opazujemo željo, njen izvor, in zakaj so človeška bitja v njej nenehno ujeta. Če imate malo denarja, si ga želite več. Če imate malo moči, si je želite več. In moč v katerikoli obliki, najsi bo nad vašo ženo ali vašimi otroki ali politična ali verska moč, je gnusna stvar. Je zla, ker nima nič opraviti z resnico. Torej, kaj je izvor želje? Živimo po občutenju. Če ne bi bilo občutenja, biološko in psihološko, bi bili mrtva človeška bitja.
…nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

... nadaljevanje ...
Torej, mi o vsem tem dvomimo. Ali ne delite žalosti ostalih človeških bitij? Povsod po svetu človeška bitja čutijo različne oblike strahu in različne oblike zadovoljstva. Trpijo, tako kot trpite vi. Molijo, tako kot vi, počnejo vse vrste absurdnih ceremonij, iskaje v ceremonijah stimulacijo, čudo, tako kot vi. Tako delite zavest vsega človeštva; vi ste celotno človeštvo. Najprej to logično razumite. Vsako človeško bitje na tej zemlji, ne glede na to kakšna je njegova vera ali prepričanje, trpi. Vsako človeško bitje trpi globoko ali površinsko in poskuša trpljenju uiti. Tako ta zavest, ki smo jo imeli za 'svojo', ta 'osebna zavest' ni dejstvo. Kajti vsa človeška bitja živijo na tej čudoviti, lepi zemlji – ki jo temeljito uničujemo – gredo skozi iste težave, enake bolečine, zaskrbljenost, osamljenost, depresijo, solze, smeh, nasprotja in spor med moškim in žensko, možem in ženo. Torej, ali ste v svoji zavesti posamezniki? Kajti to je tisto, kar ste, vaša zavest. Karkoli mislite ali si predstavljate, vsa vaša nagnjenja, zmožnosti, talenti in nadarjenosti, vse to si delite z ostalimi človeškimi bitji, ki so natančno takšna kot ste vi, enaka vam. To je logično dejstvo. In logika ima določeno mesto, moramo jasno misliti, logično, razumno, pametno. Toda logika temelji na misli. Ne glede na to, kako logični lahko smo, misel je omejena, misel je lahko pametna, vendar je omejena. Torej moramo iti onkraj misli, onkraj meja razumnosti in logike.
Torej ste celotno človeštvo; niste posameznik. Poslušajte to trditev: vi ste celotno človeštvo, vi ste človeštvo, ne Indijec in vse ta nesmisel delitve. Ko poslušate to vrsto trditve, ali iz nje napravite abstrakcijo? To je, ali napravite iz dejstva idejo? Dejstvo je ena stvar, in ideja o dejstvu je druga stvar. Dejstvo je, da mislite, da ste posamezniki. Vaše vere, vaše dnevno življenje, vaše pogojevanje so povzročili, da verjamete, da ste posameznik. In nekdo kot govorec pride in reče: ''Pozorno poglejte ali je res tako?'' Najprej se uprete rekoč: ''O čem govorite?'' in odrinete vstran. Toda če pozorno poslušate, potem delite to trditev, da ste celotno človeštvo. Kako poslušate to trditev – njen zvok? Ali iz trditve naredite idejo, stran od dejstva in sledite ideji? Slišite trditev, da vašo zavest z vsemi njenimi akcijami in reakcijami delite z vsem človeštvom, kajti vsako človeško bitje gre skozi obup, osamljenost, žalost in bolečino tako kot vi. Kako prisluhnete tej trditvi?Ali jo zavrnete, ali pa jo raziščete? Ali jo raziščete ali pa samo rečete: ''Kakšen nesmisel!''? Kaj je tisto, kar vi počnete – ne jutri, temveč sedaj? Kakšna je vaša reakcija na to? Ali prisluhnite njeni globini, njenemu zvoku, njeni lepoti, njeni brezmejnosti z njeno velikansko odgovornostjo ali pa jo obravnavate površno, besedno in rečete: ''Da, to intelektualno razumem.'' Intelektualno razumevanje nima veliko pomena. To mora biti v vaši krvi, v vašem bistvu in iz tega pride drugačna kvaliteta možganov, ki je celostna, ne razdrobljena. Drobec je tisti, ki ustvari nered. Mi, kot posamezniki, imamo razdrobljeno človeško zavest in zato živimo v neredu.
... nadaljevanje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Kaj je red? Ali je mogoče odkriti kaj je red, ko so naši možgani zmedeni in neurejeni? Torej moramo najprej odkriti, kaj je nered, ne kaj je red. Kajti, ko nered ne obstaja, potem bo naravno postal red. Drži? Eden od vzrokov tega nereda, morda največji vzrok, je spor. Kjer obstaja spor – ne samo med moškim in žensko, temveč tudi med narodi, med verskimi prepričanji in verovanji – tam mora biti nered.
Drugi večji vzrok nereda je ta koncept, ta iluzija, da smo mi vsi posamezniki. Kot smo rekli v prejšnjih pogovorih, vi morate spraševati, dvomiti v to, kar reče govorec. Od drugega ne sprejmite nič, temveč sprašujte, preiskujte in se ne upirajte. Če se zgolj upirate temu, kar je bilo rečeno in je lahko resnično ali napačno, potem je našega pogovora konec. Ko se dva človeka pogovarjata o težavah, ki jih imata in se eden upira, potem je pogovora konec. Torej se moramo poglobiti v vprašanje, ali živimo v tej iluziji, da smo vsi ločeni posamezniki. Komunistična teorija, kot večina od vas morda ve, je, da smo rezultat okolja in če okolje spremenimo, se bodo spremenila človeška bitja. To je popoln absurd, kot je ruski totalitarizem zelo jasno pokazal; prevlada maloštevilnih, nadzor mišljenja, in tako dalje, ni prineslo konec individualnosti kot se je upalo. Nasprotno. Torej je to eden od večjih vzrokov za nered v naših življenjih – vsak misli, da je svoboden, vsak razmišlja o lastni izpolnitvi, lastnih željah, lastnih ambicijah, lastnem osebnem užitku. Odkrili bomo ali je individualnost dejstvo ali dolgo vzpostavljena spoštovana iluzija. Ali se lahko brez sprejemanja ali zanikanja v to skupaj poglobimo? Nespametno je reči: '' Z vami se strinjam'' ali ''Z vami se ne strinjam.'' S sončnim vzhodom ali zahodom se ne strinjate ali strinjate; to je dejstvo. Nikoli ne rečete: ''Strinjam se s teboj, da sonce vzhaja na vzhodu.'' Torej, ali lahko odrinemo občutek strinjanja ali nestrinjanja in brez vsakega predsodka ali odpora raziščemo, ali dejansko obstaja individualnost ali pa obstaja nekaj popolnoma drugega?
Naša zavest je rezultat milijon let ali več. Vsebuje vso živalsko, prvobitno bistvo, ker smo se razvili iz živali, iz narave. Globoko v naši zavesti opažamo, da še vedno obstajajo globoki živalski odzivi, strahovi in želja po varnosti. Vse to je del naše zavesti. Naša zavest prav tako vsebuje številna prepričanja, verovanja, akcije, reakcije, različne spomine, strah, užitek, žalost in iskanje popolne varnosti. Vse to smo mi. Lahko mislimo, da je del nas božanski, toda tudi to je del našega mišljenja. Vsa ta zavest, ki jo mislimo, pripada vsakemu od nas. Drži? Vere – krščanstvo, hinduizem in ostale – vztrajajo, da smo ločene duše.
... nadaljevanje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Žalost je del vaše sebičnosti, del vašega samoljubne, egocentrične dejavnosti.

Zadnji teden smo govorili o celostnem življenju – načinu življenja, ki ni razdrobljen, razpršen kot so vaša življenja. V vprašanje smo se precej poglobili. Videli smo, kakšni so vzroki te razdrobljenosti, različne dejavnike v našem družbenem, moralnem in verskem življenju, ki so nas razdelili na hindujce, muslimane, kristjane, budiste in tako naprej. Vere so za to katastrofo zelo odgovorne. Prav tako smo govorili o času; času, kot preteklosti – vsi spomini, nakopičene izkušnje in tako naprej – prikrojenem s sedanjostjo in nadaljujoč se v bodočnost. To je naše življenje. Po mnenju biologov in arheologov na tej zemlji bivamo več kot tri in pol milijone let. Med to dolgo, tako imenovano evolucijo smo nakopičili velikanski spomin. Prav tako smo govorili o omejenosti spomina in misli in o tem, kako je ta omejenost razbila svet zemljepisno, narodno in versko.
Kot smo ondan dejali, to ni predavanje, da bi vas informirali ali poučevali. Če smem spoštljivo opozoriti, vi ne poslušate niz idej ali zaključkov. Temveč greste vi in govorec na potovanje skupaj, kot dva prijatelja, ki razpravljata tako o družinskih težavah, kot tudi o svetovnih. Torej to je toliko vaša odgovornost, da pazljivo poslušate, kot govorčeva, da pove stvari jasno, tako da vsi razumejo, o čem teče beseda. Skupaj bomo govorili o redu in neredu, užitku, ljubezni, žalosti in smrti. Ti vsi so precej zapleteni problemi, s katerimi se moramo v svojem vsakdanu vsi soočiti, pa najsi smo revni ali bogati. S tem problemom obstoja se moramo soočiti.
Naša življenja, naša vsakdanja življenja, so v neredu. Kar pomeni nasprotje – rečemo eno stvar, storimo drugo, v nekaj verjamemo, toda dejansko se premikamo v smeri, ki je popolnoma različna od tistega, v kar verjamemo. To nasprotje ustvari nered. Sprašujem se, ali se tega problema sploh zavedamo. Očitno bo v svetu zaradi slabih vlad, ekonomskih in socialnih pogojev, vedno več nereda. Vedno obstaja grožnja vojne, ki postaja bolj in bolj neizbežna, vedno bolj preteča, in vlade povsod po svetu, celo najmanjši narodi kupujejo vojaško opremo. Torej je povsod po svetu velik nered. In naša vsakdanja življenja so prav tako v neredu, čeprav si vedno prizadevamo za red. Želimo red, ker se bodo brez reda človeška bitja neizogibno uničila.
Upam, da si s skupnim razmišljanjem, skupnim opazovanjem, skupnim poslušanjem, s pogovorom, v katerem sodelujete, delimo to vprašanje. Tukaj ne gre za zbiranja nekaj idej in zaključkov, temveč moramo skupaj odkriti, zakaj živimo v neredu in ali je lahko v naših življenjih in zato v družbi totalni red.
Družbo ustvarjamo mi. Zgradili smo jo mi, s svojim pohlepom, svojimi ambicijami, svojo zavistjo in zamislijo posameznikove svobode. Ta občutek individualnosti je povzročil veliko nereda. Prosim, mi ničesar ne napadamo; zgolj opazujemo, kaj se v svetu dogaja. V naših življenjih, kot jih živimo sedaj po vseh teh milijonih let, je še vedno nered. In vedno smo iskali red, kajti brez reda ne moremo delovati svobodno, celokupno. Tako moramo odkriti, kaj je red – ne načrt, ne nekaj iz česar sestavimo ogrodje in temu sledimo. Red je nekaj delujočega, živega; ne podreja se vzorcu, pa najsi je vzorec idealističen, zgodovinski ali dialektični sklepi ali verske odobritve. Povsod po svetu je vera uveljavila določene zakone, določene odredbe in zapovedi, toda ljudje jim sploh ne sledijo. Torej lahko odrinemo vstran vse te ideološke zaključke in verska verovanja, ki nimajo nič opraviti z našim vsakdanjim bivanjem. Lahko se podrejamo in sledimo določene zakone, ki so jih postavile religije, toda to ustvari le pobožnjaštvo in tako dalje.

... nadaljevaje sledi ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

... nadaljevanje ...
Torej poslušajte vprašanje in ne reagirajte. Ne vprašajte 'kako'? Beseda 'kako' mora iz vaših umov popolnoma izginiti. Sicer bi prosili za pomoč. Potem postanete od nekoga odvisni. Potem zgubite vso svojo vitalnost, neodvisnost in občutek stabilnosti. Torej, ali boste sebi postavili to vprašanje in ne boste pričakovali odgovora? Postavite vprašanje. V zemljo ste posadili seme in če je seme živo, bo šlo skozi beton. Ste kdaj videli v pločniku travno bilko? Kakšna izredna vitalnost, da je morala travna bilka prebiti skozi debel cement! Na enak način, če si postavite to vprašanje in ga zadržite, boste potem videli vzrok. Vzrok je zelo preprost. Lahko ga razložim, vendar ta trenutek to ni namen. Kar je pomembno, je postaviti vprašanje, ker ste resni in želite odkriti. Dovolite vprašanju, da odgovori samo – tako kot seme v zemlji. Potem boste videli, da seme cveti in oveni. Ne vlecite ga ves čas ven, da bi videli, če raste. Tako kot ste v zemljo posadili seme, tako smo v naša srca in ume posadili občutek, kaj je strah. Toda, če nadaljujete s tem, da ga pulite in sprašujete, potem izgubljate energijo. Toda, če pustite vprašanje pri miru in z njim živite, potem boste videli, da obstaja vzrok za strah – ne beseda, ne razlaga, temveč dejanska resnica o njem. Vzrok strahu je misel in čas: ''Imam službo, toda jutri jo lahko zgubim. Imel sem bolečine, ki jih sedaj ni več, toda strah me je, da se bodo morda vrnile.'' Ali ne poznate vsega tega?
Kot sem sedaj razložil, je, torej, čas preteklost in sedanjost. In prav tako misel. Misel in čas sta dva dejavnika strahu. V zvezi s tem ne morete storiti ničesar. Ne vprašajte: ''Kako naj neham misliti?'' To je preveč neumno vprašanje. Kajti vi morate misliti – iti od tu do vaše hiše, voziti avto, govoriti jezik. Toda čas morda psihološko, notranje, sploh ni potreben. Tako pravimo, da strah obstaja zaradi dveh večjih dejavnikov časa in misli, v kar sta vpletena nagrada in kazen.
Torej, slišal sem to trditev, ki ste jo vi izjavili. In, ker je to strahovit problem, ki ga človeštvo še ni rešilo in zato v svetu ustvarja pustošenje, sem jo poslušal tako silno. Poslušal sem vas in poslušal sem trditev. Prav tako ste mi povedali: ''V zvezi s tem ne storite ničesar; samo postavite vprašanje in z njim živite, tako kot prenaša ženska seme v svoji maternici. Torej ste postavili vprašanje. Dovolite vprašanju cveteti. V cvetenju tega vprašanja obstaja tudi odmiranje tega vprašanja. Ni najprej cvetenje in potem končanje – samo cvetenje je končanje. Ali razumete o čem govorimo?
Gospodje, naučite se umetnosti poslušanja vaše žene, vašega moža. Poslušajte človeka na ulici, njegovo lakoto, njegovo siromaštvo, njegov obup in pomanjkanje ljubezni. Prisluhnite temu. Ko poslušate, v tem trenutku nimate problemov, niste vznemirjeni. Vi samo poslušate in zato v delovanju poslušanja ni časa.
.... se nadaljuje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje ….
Prav tako je eden od dejavnikov naših življenj, ki jih živimo v razdrobljenosti, strah. To je navadno človeško dejstvo. Človeška bitja so prav od začetka časa prestrašena. In nikoli niso rešila problema. Če sploh ne bi bili prestrašeni, ne bi bilo bogov, obredov, ne molitev. Naš strah je tisti, ki je ustvaril vse bogove, vsa božanstva in guruje z njihovimi nesmisli. Ali se lahko poglobimo v vprašanje, zakaj človeška bitja živijo v strahu, in ali se je mogoče strahu popolnoma osvoboditi, ne občasno, ne tu in tam? Ali se lahko zavedate objektov strahu in prav tako notranjih vzrokov strahu? Lahko rečete: ''Ni me strah'', toda vse vaše okolje je zgrajeno na strahu.
Kaj je strah? Ali se ne bojite? Če boste, za spremembo, resnično iskreni, ali ne boste rekli: ''Bojim se''? Bojim se smrti, bojim se izgubiti službo. Bojim se svoje žene ali moža. Bojim se javnega mnenja. Bojim se, da me ne bi kot pomembnega učenca priznal moj guru. Bojim se teme. Bojim se tako mnogo stvari. Ne govorimo o objektih strahu, strahu pred nečim. Raziskujemo strah kot tak, sam po sebi. Tako sprašujemo: Kaj je vzrok strahu in kaj je strah brez vzroka? Ali obstaja takšna stvar, kot je strah brez vzroka? Ali pa beseda 'strah', zvok strahu, v nas prikliče strah? Na primer, ko slišite besedo 'komunizem', boste na njo reagirali, če ste kapitalist ali celo, če ste socialist. In ko slišite besedo 'strah' se na njo odzovete, ali ne? Seveda se. Torej, ali beseda ustvari strah ali pa se beseda razlikuje od strahu? Sprašujemo, ali se beseda 'strah' razlikuje od dejstva, ali pa beseda ustvari dejstvo? To si moramo razjasniti. Če ne bi bilo takšne besede kot je 'strah' ali bi strah obstajal? Vidite, gospod, beseda 'ljubezen' ni tisti žar. Podobno naj ne bi bila dejanska beseda 'strah', občutek napetosti, življenje v stanju živčnosti. Veste, kaj strah naredi ljudem. Živijo v slepoti, ves čas so prestrašeni, prestrašeni, prestrašeni in njihova življenja se uničujejo. Tako pravimo, da beseda ni dejstvo, beseda ni stvar. To mora biti popolnoma jasno. Torej, kaj je vzrok strahu?
Samo malo. Govorec vam je postavil to vprašanje: Kaj je vzrok strahu? Kako to poslušate? To vprašanje ima svojo lastno vitalnost, svojo lastno energijo. To je zelo resno vprašanje, ni zgolj intelektualno. Če ostanete z vprašanjem in ne poskušate najti odgovor, se samo vprašanje začne razkrivati. Vzemimo, da vam z vso resnostjo rečem: ''Ljubim vas.'' To rečem iz vsega srca. Kako to poslušate? Ali to poslušate, ali pa v to vstopijo vse vaše reakcije? Morda niste nikoli ljubili. Lahko ste poročeni, imate spolnost, otroke, pa morda ne veste, kaj je ljubezen. Verjetno ne veste. To je lahko dejstvo. Če ste ljubili, ne bi bilo predstav, ločenosti. Torej, kaj je vzrok strahu? Če lahko, kar se da spoštljivo predlagam, to poslušajte. Postavite to vprašanje sebi in ne poskušajte najti odgovora. Kajti, če poskušate najti odgovor – kar pomeni najti vzrok in strah končati – to pomeni, da se 'vi' razlikujete od strahu. Toda, ali se razlikujete od strahu? Ali pa ste strah? Če ste lakomni, ali se lakomnost od vas razlikuje? Če ste jezni, ali se jeza od vas razlikuje? Vi ste jeza, vi ste lakomnost. Torej ste strah. Seveda. Ali lahko priznate – ne priznate, temveč vidite dejstvo – da je jeza vi, lakomnost je vi, strah je vi? Toda sedaj ste ločili sebe od strahu in tako rečete: v zvezi s tem moram nekaj storiti. In v zvezi s tem nekaj počnete že petdeset tisoč let; iznašli ste bogove, pudža in še vse ostalo, kar je tega.
... nadaljevanje sledi ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Torej, slišali ste dejstvo, da je ves čas sedaj. Lahko se strinjate, lahko se ne strinjate. To je strašna stvar – to strinjanje in nestrinjanje. Zakaj se naj bi strinjali ali nestrinjali? Dejstvo je, da sonce vzhaja na vzhodu. S tem se ne strinjate ali nestrinjate. Torej lahko odrinemo vstran naše pogojevanje strinjanja ali nestrinjanja, tako da lahko jaz in vi gledamo dejstva, tako, da ni delitve med temi, ki se strinjajo in tistimi, ki se ne. Potem je samo videnje stvari, kot one so. Lahko rečete, jaz ne vidim. Toda to je že druga zadeva. Potem se lahko poglobimo v to, zakaj ne vidite. Toda, ko vstopimo v področje strinjanja ali nestrinjanja, postanemo bolj in bolj zmedeni.
Govorec je rekel, da so naša življenja razdrobljena, naši načini razmišljanja so razdrobljeni. Ste poslovnež, zaslužite zelo veliko denarja in potem zgradite tempelj ali dajete v dobrodelne namene. Poglejte nasprotje, ki je v tem. Nikoli nismo do sebe globoko pošteni – ne pošteni, zato, da bi bili nekaj drugega ali da bi razumeli nekaj drugega. Toda, da bi nam bilo jasno in da bi imeli popoln občutek za poštenost, ne smemo imeti nobenih iluzij. Če izrečete laž, vi to veste in rečete: ''Kar sem rekel, je bila laž'' in to ne skrivate. Ko ste jezni, ste jezni in poveste, da ste jezni. Za to ne najdete vzrokov, razlag ali pa se poskušate tega rešiti. To je zelo potrebno, če se boste poglabljali v mnogo globlje stvari, tako kot to počnemo sedaj. Ne predelajte dejstva v idejo, temveč ostanite z dejstvom – to zahteva zelo jasno zaznavo.
Torej, ko to slišite, boste rekli: ''Da, to logično, intelektualno razumem'', in vprašali boste: ''Kako naj povežem to, kar sem intelektualno, logično razumel, s tem, kar sem slišal? Kaj je resnica?'' Tako ste že ustvarili delitev med intelektualnim razumevanjem in dejanjem. Ali to vidite? Torej poslušajte, samo poslušajte. S tem nič ne počnite. Ne vprašajte: ''Kako naj kaj dobim? Kako naj končam mišljenje in čas?'' – kar ne morete. To bi bil absurd, ker ste rezultat časa in mišljenja. Samo vrteli se boste v krogu. Toda poslušajte, ne reagirajte, ne sprašujte, kako, temveč dejansko poslušajte – kot bi poslušali očarljivo glasbo ali klic ptice – trditev, da je ves čas v sedaj in da je mišljenje gibanje.
Mišljenje in čas sta vedno skupaj. Nista dve ločeni gibanji, temveč eno nenehno gibanje. To je dejstvo. Prisluhnite mu.
Potem se želite poistovetiti, in to je eden od vzrokov razdrobljenosti naših življenj, tako kot sta čas in mišljenje. Prav tako si želite varnosti in zato poženete korenine. To so dejavniki razdrobitve. Prisluhnite temu. Ne storite ničesar. Torej, če zelo skrbno poslušate, samo to poslušanje ustvari svojo lastno energijo. Če poslušate dejstvo tega, kar je bilo rečeno in ne reagirate – ker vi to samo poslušate – to pomeni zbiranje vse vaše energije za poslušanje. To pomeni dajanje poslušanju izjemno pozornost. In to samo poslušanje poruši dejavnike ali vzroke razdrobljenosti. Če nekaj počenjate, potem delujete na dejstvo. Če obstaja opazovanje brez izkrivljenosti, brez predsodkov, potem samo to opazovanje, sama zaznava, ki je ogromna pozornost, izžge občutek časa, mišljenja in vsega ostalega.
… nadaljevanje ….

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

... nadaljevanje ...
Torej je čas preteklost, sedanjost in prihodnost. Čas, ki je preteklost, so vsi spomini, vse izkušnje, znanje in vse, kar so dosegla človeška bitja. Vse, kar v možganih ostane kot spomin, je preteklost. To je preprosto. Preteklost – spomini, znanje, izkušnje, stremljenja – ozadje deluje sedaj. Torej ste vi preteklost. In prihodnost je to, kar ste sedaj, morda prirejena. Bodočnost je prirejena preteklost. Uvidite to, razumite, prosim. Preteklost, prirejena v sedanjosti, je bodočnost. Torej, če v sedanjosti ne pride do radikalne spremembe, boste jutri takšni kot ste danes. Torej je bodočnost sedaj – ne bodočnost, ki je potrebna za pridobivanje znanja, temveč psihološka bodočnost. To pomeni, da je duša, 'jaz', ego preteklost, je spomin. Ta spomin sam sebe sedaj prireja in se nadaljuje. Tako sta bodočnost in preteklost v sedanjosti. Ves čas – preteklost, sedanjost, bodočnost – je vsebovan v sedaj. Prosim, to ni zapleteno, to je logično. Torej, če se sedaj ne spremenite, takoj, bo bodočnost tisto, kar ste sedaj, kar ste bili. Ali se je mogoče radikalno, temeljno spremeniti sedaj – in ne v bodočnosti?
Mi smo preteklost. O tem ni dvoma. In to preteklost prirejajo reakcija in različni izzivi. In to postane bodočnost. Poglejte, vi imate v tej deželi civilizacijo že pet tisoč let. To je preteklost. Toda sodobne okoliščine zahtevajo, da se oddaljite od preteklosti in tako nimate več kulture. O svoji pretekli kulturi se lahko pogovarjate in uživate v njeni pretekli slavi, toda preteklost je odpihnjena, razpršile so jo sedanje zahteve, sedanji izzivi. In ta izziv, ta zahteva jo spreminja v ekonomsko entiteto.
Torej je vsa preteklost in prihodnost v sedanjosti. Torej je ves čas v sedanjosti. In mi pravimo, da sta mišljenje in čas glavna vzroka razdrobljenosti človeških bitij. Prav tako želimo korenine, istovetnost. Želimo se istovetiti s skupino, z gurujem, z družino, z narodom in tako naprej. In grožnja vojne je v naših življenjih velik činitelj. Vojna lahko uniči naše psihološke korenine in zato smo pripravljeni ubijati druge. To so torej glavni činitelji naših razdrobljenih življenj.
Torej, ali poslušate resnico tega, ali pa samo opis tega, kar je bilo rečeno in zato nosite opis in ne resnice, ideje in ne dejstva? Na primer govorec reče: ''Ves čas je sedaj.'' Če to razumete, je to najbolj čudovita resnica. Ali to poslušate kot niz besed, kot idejo, kot abstrakcijo resnice, ali pa ujamete resnico tega? Kaj je tisto, kar vam uspeva? Ali vidite, živite z dejstvi? Ali pa napravite iz dejstva abstrakcijo, idejo, in potem sledite ideji in ne dejstvu? To je tisto, kar dela intelekt. Intelekt je nujen, toda mi imamo vsekakor zelo malo intelekta, saj smo se nekomu izročili. Torej, ko slišite trditev: ''Ves čas je sedaj'' ali ''Vi ste celotno človeštvo, ker je vaša zavest eno z vsemi drugimi'', kako to slišite? Ali iz tega napravite abstrakcijo, idejo tega? Ali pa poslušate resnico, dejstvo tega, globino tega, občutek neskončnosti, ki je v tem vsebovan? Ideje niso brezmejne, toda dejstvo ima neskončno možnost.
Torej celokupno življenje ni možno, ko obstaja mišljenje, čas in želja po istovetenju in koreninah. Ti preprečujejo način življenja, ki je celosten, popoln. Slišite trditev in vaše vprašanje bo potem: ''Kako bom ustavil razmišljanje?'' To je naravno vprašanje, ali ne? Veste, da je čas nujen za učenje veščine, jezika ali tehničnih stvari. Toda ravnokar ste pričeli spoznavati, da 'postajanje', premikanje od tega 'kar je', k temu, 'kar naj bi bilo', vsebuje čas in to je lahko totalno narobe, to lahko ni resnično. Torej začnete vpraševati. Ali pa samo rečete: ''Ne razumem o čem govorite, vendar bom s tem nadaljeval.'' Katero je dejansko to, kar se dogaja. Iskrenost, enako ponižnost, je ena od najvažnejših stvari. Ko nečimrn človek goji ponižnost, je ta ponižnost del nečimrnosti. Toda ponižnost nima nič skupnega z nečimrnostjo, s ponosom. To je stanje uma, ki reče: ''Ne vem, kaj sem, naj raziščem'', in nikoli ne reče: ''Jaz vem.''
… nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

… nadaljevanje …
Ali ste kdaj poslušali zvok? Zvok! Vesolje je napolnjeno z zvokom. Zemlja je polna zvoka. In mi iščemo tišino. Meditiramo, da bi našli neko vrsto miru, neko vrsto tišine. Toda, če razumemo zvok, bo v samem slišanju zvoka tišina. Tišina ni ločena od zvoka. Toda tega ne razumemo, ker nikoli ne poslušamo zvoka. Ali ste kdaj sedeli pod drevesom, ko je bil zrak zelo negiben, tih, ko se ni zganil noben list? Ali ste kdaj sedeli tako pod drevesom in poslušali zvok drevesa? Če ni bilo tišine, ni bilo zvoka. Zvok ne-varnosti – sam zvok – nas prisili v iskanje varnosti, ker nikoli ne poslušamo zvoka ne-varnosti. Če bi poslušali vse zapletenosti ne-varnosti, celotno gibanje ne-varnosti – kar je povzročilo, da smo si izmislili bogove, rituale in vse to – potem se iz te ne-varnosti naravno zgodi varnost. Toda, če iščete varnost kot nekaj, kar je ločeno od ne-varnosti, ste v sporu.
Veste, zvečer, ko je nebo jasno – ne v Bombaju – in je na njem samo ena zvezda in popolna tišina, in če poslušate to tišino, v tej tišini obstaja zvok. In ne obstaja ločenost med zvokom in tišino; oba gresta skupaj. Na enak način razumemo ne-varnost, njen vzrok. Vzrok ne-varnosti je naše lastno omejeno, razbito psihološko stanje. Toda, če obstaja način življenja, ki je celokupen, potem ne obstaja takšna stvar, kot je varnost ali ne-varnost.
Torej, če želite, bomo o tem skupaj razpravljali: Kaj je celokupen način življenja? Beseda 'celota' pomeni popoln, stanje, v katerem ni razdrobljenosti – ni drobcev kot je poslovnež, umetnik, pesnik, verska oseba in tako naprej. Toda mi nenehno razporejamo ljudi kot komuniste, socialiste, kapitaliste in tako dalje.
Naša življenja so, če skrbno opazujete, razbita. Naša življenja so razdrobljena. In mi moramo razumeti, zakaj so človeška bitja, ki na tej čudoviti zemlji živijo že milijone let, tako razdrobljena, tako razbita? Kot smo včeraj rekli, je eden glavnih vzrokov te razbitosti to, da so možgani suženj mišljenja in mišljenje je omejeno. Kjer obstaja omejenost, mora biti razdrobljenost. Ko se ukvarjam sam s seboj, s svojim napredkom, svojo izpolnitvijo, s svojo srečo, svojimi problemi, sem razbil celotno zgradbo človeštva v 'mene. Torej je mišljenje eden od dejavnikov, zakaj so človeška bitja razdrobljena. In drugi dejavnik je čas.
Ali ste kdaj premišljevali, kaj je čas? Po mnenju znanstvenikov, ki se s tem ukvarjajo, je čas niz gibanj. Torej je gibanje čas. In čas ni samo po uri, kronološki: čas kot vzhajanje sonca in zahajanje sonca, tema noči in svetloba jutra. Obstaja tudi psihološki čas, notranji čas: 'Sem to, toda postal bom ono.'; 'Ne znam matematike, toda nekega dne se jo bom naučil.' To zahteva čas. Učenje novega jezika zahteva veliko časa. Obstaja čas za učenje, za pomnenje, za razvoj veščine, in prav tako obstaja čas, ko egocentrična entiteta reče: 'Postal bom nekaj drugega.' To 'postajanje' ravno tako pomeni čas. Mi raziskujemo, ne samo čas za učenje spretnosti, temveč tudi čas, ki smo ga razvili kot proces doseganja. Ne veste, kako meditirati, torej s prekrižanimi nogami sedete in se učite nadzirati misli, tako da boste nekega dne dosegli to, kar naj bi meditacija bila. Tako vi vadite, vadite, vadite in zato postanete mehanični. To je, da vse, kar vi vadite, vas naredi mehaničnega.
… nadaljevanje …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

...nadaljevanje...

To poslušanje je tako kot videnje, opazovanje, zelo pomembno. Nikoli ne opazujemo. Opazujemo stvari, ki nam ustrezajo, ki so prijazne. Opazujemo le, če obstaja nagrada ali kazen. Ne vem, če ste opazili, da naša celotna vzgoja, vsa naša izobrazba in vse naše dnevno življenje temelji na enem principu: nagradi in kazni. Meditiramo zato, da bi bili nagrajeni, 'napredujemo' zato, da bi bili nagrajeni in tako dalje. Ko iščemo nagrado, fizično ali psihološko, v tem iskanju nagrade obstaja tudi kazen – če nagrada ni zadovoljujoča. Torej, ali lahko poslušamo drug drugega kot taka, zaradi sebe, ne zaradi nečesa drugega?Ali bi lahko poslušali, kot bi poslušali čudovito glasbo ali pesem ptice, z vsem našim srcem, z vsem našim umom, z vso energijo, ki jo imamo? Potem lahko gremo zelo daleč.
Največ človeških bitij, vsi mi, iščemo varnost in ta ima mnogo oblik. Varnost je zelo pomembna: Če nismo varni, tako telesno kot psihološko, naši možgani ne morejo ustrezno, polno, energijsko delovati. Mi moramo imeti varnost. Toda telesne varnosti nimajo milijoni in milijoni ljudi; imajo komaj en obrok dnevno. In mi, tako imenovani izobraženi, uspešni ljudje, ves čas, zavestno ali kako drugače, iščemo vrsto varnosti, ki nas bo popolno zadovoljila. Želimo varnost in potrebna je oboja, tako biološka kot psihološka. Toda pri našem iskanju varnosti se nikoli ne sprašujemo, kaj je ne-varnost. Če lahko skupaj odkrijemo, kaj je ne-varnost in za kaj smo ne-varni, potem se v samem njenem razkritju zelo naravno pripeti varnost.
Torej, kaj je ne-varnost? Zakaj smo v našem odnosu drug do drugega tako ne-varni? V zunanjem svetu obstaja velikanska motnja, nemir in agonija in vsak želi svoje lastno mesto, svojo lastno varnost in želi pobegniti iz tega strašnega stanja ne-varnosti.
Torej, ali lahko skupaj raziščemo, zakaj smo ne-varni – ne, kaj je varnost, ker je lahko vaša varnost privid. Vaša varnost je lahko v kakšnem romantičnem konceptu, v neki predstavi, tradiciji ali v družini in imenu. Kaj ta beseda 'ne-varnost' pomeni? V vašem odnosu do vašega moža ali žene ne obstaja občutek popolne varnosti. Vedno obstaja to ozadje, ta občutek, da vse ni popolnoma v redu. Torej, raziščite z mano, zakaj so človeška bitja ne-varna. Ali je to zato, ker nimajo službe? V deželi kot je ta, ki je prenaseljena, je verjetno deset tisoč ljudi na eno delovno mesto. Ali ne veste vsega tega ali pa si jaz izmišljam? Če ne bi bili ne-varni, ne bi govorili o bogovih, ne bi govorili o varnosti. Ker nismo varni, iščemo nasprotje.
nadaljevanje...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

...nadaljevanje

GOVOR 2

Misel in čas sta vedno skupaj. Nista dve različni gibanji.

Ali lahko nadaljujemo s tistim, o čemer smo govorili včeraj zvečer? To v resnici ni govor, temveč pogovor med nami, pogovor med dvema prijateljema – prijateljema, ki se dolgo časa poznata, ki ne poskušata drug na drugega narediti vtisa, ali drug drugega o čemerkoli prepričati; sva samo prijatelja. Skupaj lahko igrava golf, se sprehajava, gledava nebo, drevesa, zelene jase in čudovite gore. In pretresava najine intimne probleme – probleme, ki jih nisva zmožna rešiti, zadeve, ki nas begajo, živeč kot živimo v modernem svetu z vsemi njegovimi težavami, hrupom in prostaštvom. Skrbi nas, kaj bodo človeška bitja postala in zakaj so po milijonih letih to, kar so zdaj; nespametna, vraževerna, verujoč v karkoli, lahkoverna in ujeta v organizacije. Tako boste vi in govorec skupaj govorili o stvareh. To pomeni, da vi zgolj ne poslušate govorca, temveč stopite v duh, v raziskovanje. Torej morate, kolikor je le mogoče, trenirati svoje možgane. Ne sprejmite nič, kar on reče.
Bodite skeptični, sprašujte, preiskujte in če želite, bomo šli skupaj na dolgo potovanje, ne samo zunanje, temveč notranje, v celoten duševni svet: svet misli, svet žalosti, svet strahu in muk.
To ni predavanje, da bi se vas informiralo ali poučevalo. Toda skupaj bomo imeli dvogovor, pogovor, ne da bi vztrajali pri svojih posebnih verovanjih ali prepričanjih, izkušnjah ali praznoverjih, temveč da bi se med nadaljevanjem menjali, spreminjali. Torej, ne obstaja vprašanje kakršnegakoli propagiranja, poskušanja prepričati vas v sploh karkoli. Nasprotno, mi moramo dvomiti, spraševati, preiskovati in kot prijatelji poslušati drug drugega.
Poslušanje je umetnost, ki so ga le redki med nami zmožni. Nikoli dejansko ne poslušamo. Beseda ima zvok, in ko ne poslušamo zvoka, jo razlagamo, poskušamo prevesti v naš lastni posebni jezik ali tradicijo. Nikoli ne poslušamo ostro, brez vsakega izkrivljenja. Tako govorec spoštljivo predlaga, da vi tako poslušate in ne razlagate, kaj on reče. Ko pripovedujete vznemirljivo zgodbo majhnemu dečku, vas posluša z izjemno radovednostjo in energijo. Želi vedeti, kaj se bo zgodilo in razburjeno čaka prav do samega konca. Toda mi odrasli ljudje smo izgubili vso to radovednost, energijo za odkrivanje, energijo, ki je potrebna, da bi zelo jasno videli stvari takšne, kot so, brez vsake izkrivljenosti. Nikoli drug drugega ne poslušamo. Nikoli ne poslušate svoje žene, ali ne? Poznate jo preveč dobro, ali ona vas. Ne obstaja občutek globokega spoštovanja, prijateljstva, sloge, ki bi vaju pripravil, da poslušata drug drugega, če hočeta ali ne. Toda, če poslušate tako popolnoma, je prav to dejanje poslušanja velik čudež.
nadaljevanje ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

... nadaljevanje …
Živimo po odnosih. Lahko živite v Himalaji, ali v samostanu, ali sami v majhni koči ali palači, toda ne morete živeti brez odnosa. Odnos pomeni 'biti v zvezi', 'biti v stiku', ne samo telesno ali spolno, temveč biti popolnoma v stiku z drugim. Celo v najbolj intimnem odnosu – moški in ženska – vsak išče njegovo ali njeno posebno ambicijo, posebno izpolnitev in svoj lastni način življenja kot nasprotje drugemu, kot dve vzporedni črti, ki se nikoli ne srečata. V tem odnosu je vedno spor. Soočite se z dejstvom.
In kaj med dvema človeškima bitjema ustvarja spor? V vašem odnosu z vašo ženo, z vašim možem, z vašimi otroci – kar je najbolj intimen odnos – kaj je to, kar ustvarja spor? Vprašajte se, gospodje. Ali ne drži, da imate o svoji ženi predstavo in ona ima predstavo o vas? Ta predstava je bila v kratkem času ali v zelo dolgem obdobju zelo zelo pazljivo zgrajena. To nenehno snemanje možganov v odnosu z drugim je podoba, ki ste jo ustvarili o svoji ženi ali o svojem možu. In ta podoba deli. In posebno, ko živite v isti hiši z vsem tem hrupom, od tega pobegnete tako, da postanete menih ali karkoli drugega. Toda tudi tam imate svoje lastne probleme, svoje lastne želje, svoja lastna iskanja, ki ponovno postanejo spor.
Torej, ali lahko živite brez ene same predstave o drugem? Nimate sploh nobene predstave. Ste to kdaj poskusili? Poglejte logiko tega, zdravo pamet tega, da kakor dolgo se nadaljuje mašinerija ustvarjanja podob, snemanje žalitve ali laskanja, to o drugem ustvarja predstavo in ta predstava je dejavnik delitve. Torej, ali je mogoče živeti brez ene same predstave? Potem boste odkrili, kaj je resničen odnos, ker potem v odnosu spor sploh ne bo ostajal. In to je nujno potrebno, če naj razumemo omejitve mišljenja in preiskujemo celosten način življenja, ki je popolnoma ne-razdrobljen.
Drugi dejavnik v naših življenjih je, da smo od otroštva vzgajani, da imamo probleme. Ko nas pošljejo v šolo, se moramo naučiti kako pisati, kako brati in še vsega ostalega. Kako pisati, postane otroku problem. Prosim, sledite temu pazljivo. Matematika postane problem, zgodovina postane problem, kakor tudi kemija. Tako je otrok od otroštva izšolan živeti s problemi, s problemom Boga, s problemom ducata stvari. Tako so naši možgani pogojeni, vzgajani, izšolani živeti s problemi. To delamo od otroštva. Kaj se zgodi, ko so možgani izšolani v problemih? Nikoli ne morejo rešiti problemov; lahko samo ustvarijo več problemov. Ko so možgani vzgajani imeti probleme, živeti s problemi, rešijo en problem in v sami rešitvi tega problema ustvarijo več problemov. Od otroštva smo vzgajani, izšolani živeti s problemi in zato, ker smo osredotočeni na probleme, nikoli ne moremo popolnoma rešiti kakšnega problema. Samo svobodni možgani, ki niso pogojeni s problemi, lahko rešijo probleme. Imeti ves čas probleme je eno od naših nenehnih bremen. Zato niso naši možgani nikoli tihi, svobodni za opazovanje, za gledanje.
Tako sprašujemo: Ali je mogoče ne imeti nobenega problema, temveč se soočiti s problemi? Toda za razumevanje teh problemov in njihovo popolnoma razrešitev morajo biti možgani svobodni. Poglejte logiko tega, kajti logika je nujna, razumnost je nujna in samo takrat gremo lahko onkraj razumnosti, onkraj logike. Toda, če niste logični, korak za korakom, potem se lahko ves čas varate in končate v neki vrsti iluzije. Torej, da bi odkrili način življenja v katerem bi se lahko soočili s problemi, jih razrešili, in se v njih ne ujeli, zahteva veliko opazovanja, pozornosti in zavedanja videti, da se niti za sekundo ne varate.
Prvič, obstajati mora red. In red se začne samo, ko ni problemov, ko obstaja svoboda – ne svoboda, da počnete, kar hočete; to sploh ni svoboda. Izbrati med enim in drugim gurujem, ali med eno in drugo knjigo – to je zgolj druga oblika zmede. Ko obstaja izbira, ne obstaja svoboda. In izbira obstaja samo takrat, ko so možgani zmedeni. Ko so možgani jasni, potem izbira ne obstaja, temveč samo neposredna zaznava in pravo delovanje.
… nadaljevanje ..

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Torej moramo preiskovati, kaj je razmišljanje in zakaj je razmišljanje postalo tako izjemno pomembno. Razmišljanje ne more obstajati brez spomina. Če ne bi bilo spomina, ne bi bilo mišljenja. Naši možgani - ki so eno z vsem ostalim človeštvom in ne ločeni mali možgani – so pogojeni z znanjem, s spominom. In znanje, spomin temelji na izkušnji, tako v znanstvenem svetu kot v subjektivnem svetu. Naše izkušnje, ne glede na to, kako subtilne, kako duhovne in kako osebne so, so vedno omejene. Tako je naše znanje, ki je rezultat izkušnje, tudi omejeno. In mi vedno bolj dodajamo; in kjer je dodajanje, je tisto, kar je bilo dodano, omejeno. Torej, pravimo, da je zato, ker je izkušnja omejena, znanje vedno omejeno, tako v sedanjosti kot v preteklosti ali v prihodnosti.
In znanje pomeni spomin – spomin imamo tako v računalniku kot v možganih. Torej so možgani spomin. In ta spomin usmerja misel. To je dejstvo. Tako je misel vedno omejena. Drži? Tu je logično, razumsko, ne nekaj izmišljenega; to je tako. Izkušnja je omejena. Zato je omejeno znanje.
Potem vprašamo: Ali obstaja kakšna druga dejavnost, ki ne deli, ki ne drobi, ki ne razpade?
Ali obstaja celovita dejavnost, ki nikoli ne loči – kot mene in tebe? Delitev je tista, ki ustvarja spor. Torej, kako boste to sami odkrili, videli, da je misel delilna, da misel ustvarja spor, da je misel ustvarila družbo in vas potem ločila od družbe, ki ste jo ustvarili? Misel je edino orodje, ki smo ga do sedaj imeli. Lahko rečete, da obstaja drugo orodje, ki je institucija. Toda to je lahko nerazumno; lahko iznajdete karkoli in živite v iluziji.
Tako zelo resno sprašujemo, ali razumemo naravo misli in ali obstaja kako drugačno delovanje ali način življenja, ki ni nikoli razdrobljen, nikoli ločen na svet in mene in mene in svet. Ali obstaja takšno stanje možganov ali stanje ne-možganov, ki je popolnoma celovito, celostno?
Če ste resni, če ste svobodni, boste odkrili. Odvreči morate vse, kar ste nakopičili, ne fizično – prosim, ne zavrzite vašega bančnega računa – temveč psihološko dajte na stran vse, kar ste zbrali. To bo zelo težko. To pomeni, da mora biti svoboda. Veste, da beseda svoboda etimološko pomeni tudi ljubezen. Kjer obstaja svoboda, brezmejna in tako nezaslišano globoka, obstaja tudi ljubezen. In da bi to odkrili ali na to naleteli s celostnim načinom življenja, v katerem ni sebičnosti, mora obstajati osvobojenost od prepirov, od sporov v odnosih.
... nadaljevanje sledi ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Torej, da bi se soočili z nasiljem, mu morate posvetiti pozornost in ne od njega bežati. Morate videti, kaj to je, videti nasilje med moškim in žensko, spolno in drugačno. Ali ni nasilje, ko poskušate čim več doseči, ko 'postajate' več in več. Nasilje videti in od njega ne bežati, ali ga poskušati potlačiti ali ga transcendentirati – vse to pomeni nasilje.
Živeti z njim, ga gledati, v resnici ga čuvati, in ga ne, v skladu s svojim hotenjem, ugajanji in neugajanji, prevajati. Samo gledati in opazovati z veliko pozornostjo. Ko nečemu popolnoma posvetite pozornost, je to podobno prižiganju močne luči in potem vidite vse kvalitete, subtilnosti, zapletenosti – celoten svet nasilja. Ko nekaj zelo jasno vidite, to mine. Toda vi odklanjate, da bi stvari jasno videli.
Tako sprašujemo: Kdo je ustvaril ta spor med človeškimi bitji, med človeškimi bitji in okoljem, bogovi in vsem drugim? Ali ste kdaj preučili, zakaj o sebi razmišljate kot o posamezniku? Vaša zavest je podobna zavesti vsakega drugega človeškega bitja. Vi trpite, ste osamljeni, se bojite in iščete užitek in se izogibate bolečini. Enako je z vsakim človeškim bitjem na tej zemlji. To je dejstvo, psihološko dejstvo. Lahko ste visoki, lahko ste temni, lahko ste svetli, toda vse to je zunanje šopirjenje podnebja, hrane, in tako dalje. Tudi kultura je zunanja. Toda psihološko, subjektivno je naša zavest skupna, eno z vsemi drugimi človeškimi bitji. To vam morda ni všeč, toda to je dejstvo. Torej psihološko niste ločeni od ostalega človeštva. Vi ste človeštvo. Ne recite: 'Da.' Zgolj sprejemanje tega kot ideje je brez pomena. To je strahovito dejstvo, da ste vi ostalo človeštvo in ne nekdo ločen. Lahko imate boljše možgane, ste bolj premožni, bolj zviti, lepšega videza. Toda dajmo to na stran, ker so vse te stvari površinske, so šopirjenje.
Znotraj je vsako človeško bitje eno z vami in žalostjo. Ali razumete, kaj to pomeni? To pomeni, da imate takrat, ko rečete, da ste preostalo človeštvo, velikansko odgovornost. To pomeni, da posedujete veliko naklonjenosti, ljubezni, sočutja in ne neko neumno idejo, da 'smo vsi eno'.
... nadaljevanje sledi ...

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

... nadaljevanje ...
Potem vprašamo: Kaj je mišljenje? Mišljenje je delovanje po katerem mi živimo. Mišljenje je naš osrednji dejavnik delovanja. Drži? Mišljenje, s katerim služimo denar; mišljenje, ki loči mene in vas, moža in ženo, ideal in to, 'kar je'. Kaj je potem mišljenje? Kaj je razmišljanje?
Ali ni razmišljanje aktivnost spomina? Gospodje, prosim, ne sprejmite tega, kar reče govorec. Morate imeti to kvaliteto dvoma; dvom v svoje lastne izkušnje, svoje lastne ideje. Govorec govori kot prijatelj – ki ga lahko blagovolite poslušati ali pa ne – da je mišljenje ustvarilo to delitev. Mišljenje je odgovorno za vojne, je odgovorno za vse bogove, ki jih je iznašel človek. Mišljenje je odgovorno za človekov let na luno, za iznajdbo računalnika in za vse izredne stvari tehnološkega sveta. In mišljenje je ravno tako odgovorno za delitev in spor med tem, 'kar je', in tem, 'kar naj bi bilo'. To, 'kar naj bi bilo', je ideal; nekaj, kar naj bi dosegli, nekaj, kar bi pridobili, proč od tega, 'kar je'. Na primer: človeška bitja so nasilna. To je očitno dejstvo. Celo po tako dolgem času človek ni osvobojen nasilja. Toda iznašel je ne-nasilje. To je iznašel in to išče. Priznal bi, da je nasilen, če bi bil sploh iskren. Toda z iskanjem ideala imenovanega ne-nasilje, seje seme nasilja. Seveda. To je dejstvo.

Ta dežela veliko govori o nenasilju. To je precej nespodobno, saj smo mi vsi nasilni ljudje. Nasilje ni zgolj fizično: to je tudi posnemanje, oddaljevanje od tega, 'kar je'. Tako se nasilje v človeških umih, človeških srcih popolnoma konča le, ko nasprotje ne obstaja. Nasprotje je nenasilje, ki ni resnično; je drugi pobeg od nenasilja. Če ne bežite, obstaja samo nasilje. Toda s tem dejstvom se niste zmožni soočiti. Vedno bežite od dejstva, najdete izgovore, najdete ekonomske razloge, najdete številne metode, da bi to premagali, toda nasilje še vedno obstaja. Prav premagovanje je del nasilja.
… nadaljevanje sledi …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Kdo je ustvaril to delitev med tem, 'kar je' in tem, 'kar naj bi bilo'? Obstaja delitev med tako imenovanim Bogom, če taka entiteta sploh obstaja in vami, in delitev med hrepenenjem po miru in življenjem v sporu. To je dejanska resničnost našega vsakdana. In govorec sprašuje in tudi vi morate spraševati: Kdo je ustvaril to delitev, ne samo zunanjo, temveč tudi notranjo? Prosim, postavite si to vprašanje. Kdo je odgovoren za vso to zmešnjavo, neskončen boj, neskončno bolečino, osamljenost, obup in občutek žalosti od katerih človek, kakor se zdi, nikoli ne bo pobegnil? Kdo je za vse to odgovoren? Kdo je odgovoren za družbo v kateri živimo? V tej deželi je ogromno revščine. Ali vse to razumete, ali pa o tem sploh nikoli niste razmišljali? Ali pa ste tako zaposleni s svojo lastno meditacijo, s svojimi lastnimi bogovi, s svojimi lastnimi problemi, da tega sploh nikoli niste pogledali, nikoli vprašali?
V vse to je vpletenih več stvari. Tisti, ki so precej inteligentni, precej zavestni in občutljivi, so vedno iskali enakopravno družbo. Vprašali so: Ali lahko obstaja enaka priložnost, brez razrednega razlikovanja, tako da ni delitve med delavcem in direktorjem, tesarjem in politikom? Tako vprašamo: Ali v svetu obstaja pravica? Bile so revolucije – francoska, boljševiška – ki so poskusile vzpostaviti družbo, v kateri je enakost, pravica in dobrota. Toda sploh niso uspele. Nasprotno, vrnile so se nazaj k staremu vzorcu v drugačnem okvirju. Tako morate raziskati ne samo, zakaj človeška bitja živijo v nenehnem sporu in žalosti in zakaj iščejo varnost, temveč tudi naravo pravice. Ali v svetu sploh obstaja kakšna pravica? Ali obstaja? Vi ste pametni, drugi ni. Imate vse privilegije, drugi nima popolnoma nobenih. Vi živite v palači, drugi živi v kolibi in ima komaj kaj za jesti. Torej, ali pravica sploh obstaja? Ali ni pomembno to odkriti za sebe in tako pomagati človeštvu? (Se opravičujem, ne mislim 'pomoč'; umikam to besedo.) Da bi razumeli naravo pravice in odkrili, ali sploh obstaja kakšna pravica, morate zelo, zelo globoko raziskati naravo žalosti, in ali lahko sploh obstaja nesebičnost. Prav tako moramo raziskati, kaj je svoboda in kaj je dobrota.
Družbo, v kateri živimo, s svojim pohlepom, zavistjo, napadalnostjo in iskanjem varnosti ustvarja vsako človeško bitje. Ustvarili smo družbo, v kateri živimo in potem postali sužnji te družbe. Ali vse to razumete? Mi, človeška bitja, smo zaradi strahu, zaradi osamljenosti in iskanja varnosti – nikoli nismo razumeli, kaj je ne-varnost, temveč vedno želeli le varnost - ustvarili našo kulturo, našo družbo, naše religije, naše bogove. Vrnimo se nazaj: Kdo je ustvaril to delitev? Kajti, kjer je delitev, tam je spor. To je brezpogojna gotovost. Dobro to premislite, gospod. Ali ni mišljenje tisto, ki je razdelilo svet na kristjane, budiste, Jude, Arabce, na hindujce in muslimane? Ali ni to mišljenje?
… nadaljevanje sledi …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Ali je za človeške možgane mogoče, da bi bili popolnoma svobodni, tako da bi obstajala ogromna energija – ne za ustvarjanje večje škode, ne zato, da bi imeli več denarja ali moči, čeprav denar morate imeti – temveč za raziskovanje, za odkrivanje načina življenja, v katerem ni strahu, ne osamljenosti in ne žalosti, ter za raziskovanje narave smrti, meditacije in resnice. Ali je mogoče za človeške možgane, ki so tisoče let pogojeni, da bi bili popolnoma svobodni? Ali morajo biti človeška bitja večno sužnji, nikoli vedeti, kaj je svoboda? Ne svoboda v abstraktnem smislu, temveč osvobojenost od spora, kajti mi živimo v sporu. Eno dejstvo, ki je skupno vsem človeškim bitjem – od otroštva do smrti – je ta nenehni boj, iskanje varnosti in je zato nikoli ne najdemo ali pa, ker nismo varni, želimo varnost. Torej, ali je za človeška bitja v modernem svetu z vso njegovo zapletenostjo mogoče, da živijo brez sence spora? Ker spor izkrivi možgane, zmanjša njihovo kapaciteto, njihovo energijo in možgani se kmalu izčrpajo. Ko postajate starejši, lahko v sebi opazujete ta neprekinjen spor.
Kaj je spor? Prosim, ne čakajte, da bom to jaz povedal. To sploh ni zabavno. Postavite to vprašanje sebi in dovolite svojemu umu, da odkrije, kaj je narava spora. Spor zagotovo obstaja, ko obstaja dvojnost: 'jaz', 'ti', moja žena ločena od mene, delitev med meditantom in meditacijo. Torej, tako dolgo, kot je delitev med narodi, med religijami, med ljudmi, med ideali in dejstvi, med tem, 'kar je' in tem, 'kar naj bi bilo', mora biti spor. To je zakon. Kjerkoli obstaja ločenost, v smislu delitve na Arabce, Žide, hindujce, muslimane, sina in očeta, in tako dalje, mora biti spor. Ta delitev je 'več': 'Sedaj ne vem, toda dajte mi več časa in vedel bom.' Upam, da vse to razumete.
… nadaljevanje sledi …

Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

In kot je govorec pravkar rekel, on vam ne pomaga; skupaj gledamo, razumemo. Seveda potrebujemo pomoč zdravnika ali kirurga. Odvisni smo od vlad, ne glede na to, kako so pokvarjene. Moramo biti odvisni od poštarja in mlekarja in tako naprej. Toda prositi za pomoč z molitvijo, meditacijo se zdi tako popolnoma jalovo. Tako pomoč smo imeli; Imeli smo tisoče gurujev, tisoče knjig – tako imenovane religiozne in nereligiozne. In kljub vsemu temu smo nemočni. Lahko zaslužimo veliko denarja, imamo velike hiše, avtomobile in tako naprej, psihološko, znotraj, subjektivno pa smo skoraj nemočni, ker smo odvisni od drugih ljudi, da nam povedo, kaj delati, kaj misliti. Tako, prosim, govorec najbolj spoštljivo, resno in prepričano pravi, da vam ne poskuša pomagati. Nasprotno, mi smo skupaj.
Tako morate vi in govorec raziskati vse to: naš odnos do sveta, ki postaja bolj in bolj zapleten, naš odnos do drug drugega, vseeno kako intimen je lahko, naš odnos do ideala, naš odnos do gurujev in tako imenovanega boga. Resno, globoko moramo preiskovati lastnost možganov, ki razumejo ali imajo vpogled v celoten zunanji kakor tudi v duševni svet v katerem živimo. Jasno mora biti, da ne poskušamo pokazati poti, metode ali sistema ali vam na kakršenkoli način pomagati. Nasprotno. Smo neodvisna človeška bitja. To ni kruta ali brezbrižna trditev. Smo, kakor dva prijatelja, ki se pogovarjata in poskušata razumeti svet: okolje, vse težave ekonomskega sveta, ločene religije in ločene narode. Prijateljstvo pomeni, da ne poskušamo prepričati, siliti ali pa na drug drugega narediti vtis. Smo prijatelji in zato obstaja določena kvaliteta naklonjenosti, razumevanja in izmenjave. Mi smo v tem položaju.
Najprej začnimo s tem, kaj so naši možgani. Govorec ni specialist za možgane, toda govoril je s specialisti za možgane. Možgani, ki so znotraj lobanje, so najbolj izreden instrument. Pridobili so ogromno znanje skoraj o vsem. Iznašli so najbolj neverjetne stvari, kot so računalnik, sredstva za hitro komunikacijo, orodja vojne. In tukaj so popolnoma svobodni za preiskovanje, izumljanje, raziskovanje. Začnejo z znanjem in kopičijo vedno več znanja. Če določena teorija ne deluje, jo opustijo. Toda možgani niso enako svobodni za raziskovanje sebe. So pogojeni, oblikovani, programirani – da so Hindujec, musliman, kristjan, budist in tako naprej. Podobno kot računalnik so tudi človeški možgani programirani – da morate imeti vojno, da pripadate določeni skupini, da so vaše korenine v tem delu sveta in tako naprej. To je točno; to ni pretiravanje. Vsi mi smo programirani s tradicijo, z nenehnim ponavljanjem v časopisih in revijah, s tisočimi leti pritiska. Možgani so svobodni v eni smeri: v svetu tehnologije. Toda prav ti možgani, ki so tako sposobni, so omejeni z njihovo lastno sebičnostjo. Naši možgani, ki so osupljivo svobodni v eni smeri, so psihološko pokveka.
… nadaljevanje sledi …

... nadaljevanje Ta blagoslov je tam, kjer ste vi

Prosim, stvari pretresamo skupaj. Ni tako, da govorec vse to razlaga; to je tako očitno. Vi in govorec skupaj preiskujete zelo skrbno, marljivo, to, kar smo postali, to, kar smo. In sprašujemo: Ali nas bo čas spremenil? Ali bo čas, to je naslednjih petdeset tisoč ali milijon let, spremenil človeški um, človeške možgane? Ali pa čas sploh ni pomemben? O vseh teh stvareh bomo govorili.
Človeška bitja so psihološko ranjena. Povsod po svetu so človeška bitja ujeta v veliko žalost, bolečino, trpljenje, osamljenost in obup. In možgani so ustvarili tehnološko, ideološko, religiozno najbolj izredne stvari. Možgani so izredno sposobni. Toda ta zmožnost je zelo omejena. Tehnološko napredujemo z izredno hitrostjo. Toda psihološko, notranje, smo zelo primitivni, barbarski, kruti, nepremišljeni, nemarni in brezbrižni do tega, kar se dogaja. Brezbrižni nismo samo do pokvarjenosti, ki se dogaja v okolici, temveč tudi do pokvarjenosti, ki se dogaja v imenu religije, politike, posla in tako naprej. Pokvarjenost ni samo prenos denarja pod mizo ali tihotapljenje blaga v domovino. Pokvarjenost se začne, kjer je koristoljubje. Kjer obstaja sebičnost, tam je izvor pokvarjenosti.

Ali razmišljamo skupaj, ali pa zgolj poslušate govorca? Ali hodimo skupaj kot dva prijatelja, ki gresta na dolgo potovanje – potovanje v globalni svet, potovanje vase, v to, kar smo, kar smo postali in zakaj smo postali to, kar smo. In potrebno je, da gremo na to potovanje skupaj. Ni tako, da gre na potovanje govorec in vam pokaže zemljevid, cesto, pot. Temveč prej, da smo skupaj, in govorec misli - skupaj. Kajti on ni guru. V svetu misli, duševnem svetu ne bi smeli slediti nikomur. Tako močno smo odvisni od pomoči drugih. In jaz vam ne pomagam. Naj nam bo na tej točki zelo jasno: govorec vam ne pomaga, ker imate obilo pomočnikov. In nismo zmožni stati sami, domisliti stvari sami; nismo zmožni gledati svet in naš odnos do sveta in videti ali smo sploh posamezniki ali smo del človeštva. Ne treniramo naših možganov, ki so tako izredno zmožni. Svojo energijo, svojo sposobnost, svoje intelektualno razumevanje trošimo zgolj v eni smeri – tehnološki. Toda nikoli nismo razumeli človeškega obnašanja in zakaj smo po tem dolgem obdobju evolucije, to, kar smo.
… nadaljevanje sledi …